Predmet mojega raziskovanja

Glede na to, da sem v zadnjih dveh mesecih uspel izdaviti nekaj besed o svojem doktoratu in da so me že pred časom bralci spraševali, kaj sploh raziskujem, je menda prav, da napišem nekaj o tem. Začnimo s kancem zgodovine.

Ko sem prišel na Institut, mi je Matjaž, moj mentor in šef, pojasnil, da se bom ukvarjal s samodejnim programiranjem. To je postopek, pri katerem računalniku povemo, kakšen program želimo (denimo tako, da mu podamo primere vhodnih in izhodnih podatkov), nato pa računalnik program napiše sam. Zdelo se je zanimivo in uporabno, tako da sprva nisem nič ugovarjal – bil sem pač še zelen. Ko sem preučil dotedanje dosežke na tem področju, pa sem ugotovil, da so presneto borni in da se ne zdi verjetno, da bi bili moji kaj dosti boljši. Poleg tega se je področje čisto vsem, s katerimi sem govoril, zdelo neobetavno – z izjemo Matjaža. No, na koncu sem prepričal tudi njega, tako da smo se začeli ozirati za čim drugim.

Matjaž se je precej navduševal nad agenti (to so programi, za katere sicer ni povsem jasno, po čem se ločijo od neagentnih programov, dokaj gotovo pa je, da naj bi bili do neke mere inteligentni, samostojni in zmožni sodelovanja z drugimi podobnimi programi) ter sematičnim spletom (topodročne raziskave se ukvarjajo predvsem z zapisom podatkov v taki obliki, da je računalnikom umljiva njihova vsebina, da jih ‘razumejo’). Žal nam preskoka od načelnega navdušenja do konkretne teme ni uspelo narediti, tako da tudi iz teh dveh področij ni bilo nič.

Meni sta tiste čase po glavi hodili dve temi. Prva je bila splošen program za igranje iger – to je tak, ki poleg pravil o igri ne ve ničesar, a jo vseeno zna igrati (običajni programi za igranje iger vsebujejo precej več znanja o igri kot zgolj pravila). Igre so me namreč zanimale že od diplome, ko sem za diplomsko nalogo spisal Silicijastega tarokista, program za igranje taroka. Druga tema pa je bila razumevanje naravnega jezika, kar bi pomenilo predvsem skladenjsko razčlenjevanje povedi. Žal Matjaž ni odobril nobene od mojih zamisli, jaz pa nisem bil dovolj vztrajen – kot rečeno, bil sem še zelen. Da splošno igranje iger ni bilo slaba tema, se je izkazalo lani, ko so na Stanfordu začeli organizirati tekmovanja tovrstnih programov. Z razčlenjevanjem slovenščine se pa za doktorat ukvarja kolega – sicer mu ne gre najbolje, nihče mu pa ne očita, da problem ni zanimiv.

Kar nekaj časa po prihodu na Institut sem se poleg iskanja teme doktorata ukvarjal tudi s Silicijastim tarokistom. Razlog je bil, da je Matjaž menil, da je o njem treba napisati kak članek, kajti ve se, da je smisel obstoja znanstvenikov pisanje člankov. Par člankov je res nastalo, imelo pa je to početje eno še pomembnejšo posledico. Ko sem si nekega dne za preučevanje taroka prizadeval zasnovati poenostavljen model igranja igre, se je Matjaž spomnil patologije minimaksa, pojava, s katerim se je pred četrt stoletja ukvarjal skupaj z mojim fakultetnim mentorjem (ki je bil tudi Matjažev mentor). Zadeva me je pritegnila in tako sem začel raziskovati patologijo minimaksa.

Več o dotičnem pojavu pa boste izvedeli v naslednji epizodi Hrabrega miška.

1 thought on “Predmet mojega raziskovanja

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.