Najbrž se spodobi, da najprej zapišem, kaj to sploh je. Ambientalna inteligenca si prizadeva, da bi naše okolje naredila pametnejše: v najenostavnejšem primeru to pomeni luči, ki se prižgejo, ko jih potrebuješ, klasičen primer je hladilnik, ki se zaveda svoje vsebine in česa mu je zmanjkalo, potlej so tu mobilni telefoni, ki ponujajo raznovrstne napredne storitve takrat in tam, ko jih potrebuješ, itd.

Kot je pokazala konferenca, ki sem jo obiskal, je področje še dokaj nazrelo. To se vidi po tem, da raziskovalci bolj iščejo, kaj je vredno narediti, kot si prizadevajo tisto narediti čim bolje. Nekateri prispevki so bili tako odlični (recimo že omenjene Pattie Maes), drugi pa bolj strel v prazno. Lep primer slednjih je bil zaslon v trgovini, ki kaže, kod kupci veliko hodijo: obiskovalci so sicer njegovo sporočilo hitro zapopadli, ni pa jim bilo jasno, kako naj si z njim pomagajo. Podobno neuporaben vtis je vsaj name naredil možak (sicer slikovitega bohemskega videza), ki se je ukvarjal z informativno umetnostjo, kar je denimo tihožitje, kjer količina vina v kozarcu pomeni zunanjo temperaturo, število jabolk na krožniku število sostanovalcev, ki so doma, itd.

Glede na to, da se naš odsek z ambientalno inteligenco šele spogleduje, je njena nazrelost dobrodošla, saj področje naredi laže dostopno. A slutim, da se bo hitro razvilo, kajti precej jasno je, da si pametno okolje želimo, poleg tega se zanj zanima industrija (eden od organizatorjev konference je bil Philips, ki premore imeniten laboratorij za tovrstne raziskave), pa tudi Evropska unija ga podpira v obliki projektov za ambientalnointeligenčno pomoč starejšim. Staranje prebivalstva je namreč v Evropi pereč problem, ki se bo kvečjemu slabšal.

Prav skozi projekte za starčke smo do ambientalne inteligence prišli tudi na našem odseku. O njihovem prijavljanju sem že pisal, da je bil eden sprejet, pa še nisem povedal. No, bil je: sliši na ime Confidence in je oni, za katerega sem zapisal, da so zanj koordinatorji zahtevali preveč denarja. Očitno nas pohlep ni pokopal in zelo me veseli, da je tako, kajti prav ta projekt se mi je zdel najbolj resno zastavljen. Za povrh pa se mi je uresničila tudi želja, da se bom z njim ukvarjal jaz. Predmet projekta je starčke opremiti z značkami, všitimi v obleko ali pritrjenimi na kak drug način, katerih položaj se zaznava z nekakšnimi radijskimi senzorji (podrobnosti te tehnologije mi niso znane, ker je še predmet raziskav, ki jih bo delal eden izmed partnerjev). Mi bomo iz položaja značk razbirali, če je s starčkom vse v redu ali je morda padel, šepa ali se mu je zgodilo kaj drugega nevšečnega. Projektna pogodba sicer še ni podpisana, a bi morala biti enkrat do konca leta, ko se bo projekt tudi začel. O napredku bom kajpak poročal.