Včeraj zvečer sem se vrnil, iz Darmstadta se pa pretekla dva dneva nisem več oglasil, ker mi je prenosnik dokončno odpovedal pokorščino.

Na (frankfurtskem) letališču sem preizkusil prijavo (‘čekiranje’) pri avtomatu. Všeč mi je bilo, da se je mogoče identificirati na precej načinov: z vozovnico, z nečim, za kar sem domneval, da je kreditna kartica, z osebno izkaznico in s potnim listom. Ker sem imel elektronsko vozovnico, ker je nisem plačal s kreditno kartico in ker nisem imel osebne izkaznice, sem uporabil potni list. Tu pridemo do manj všečnega dela: čitalnik potnih listov se je izkazal za precej muhastega, tako da sem moram poizkusiti večkrat, preden je potni list pravilno prebral. Sledil je še en zoprn del: na začetku sem kot jezik izbral angleščino, a po uspešem branju potnega lista je avtomat preklopil v nemščino in ni več ponudil izbire jezika. Vseeno sem postopek uspešno izpeljal in tudi brez težav pri okencu za uporabnike avtomata oddal prtljago. Očitno je, da je treba avtomate še nekoliko izpiliti, se pa z njihovo pomočjo da ogniti stanju v vrsti (bilo je ni ne pri avtomatu in ne pri oddaji prtljage). A kajpak je možno, da bo takrat, ko bodo avtomati izpiljeni, tudi njihovih uporabnikov več, kar bo prineslo vrste. Ali pa bo zato, ker so avtomati cenejši od ljudi, avtomatov več, kot je danes obljudenih okenc. Bomo videli.

Frankfurtski letališčniki so slabo organizirani ali pa zlobni. Skozi detektor kovin in rentgen sem namreč moral dvakrat, pri čemer je to početje, ki ga imam hudo v želodcu. K sreči niso imeli nobenih posebnih muh (kot je recimo snemanje pasu na Brniku ali rentgeniziranje obuval in vztrajanje pri enem kosu ročne prtljage v Londonu).