V soboto sem jo mahnil v Schwerin, glavno mesto Mecklenburg-Predpomorjanske (ugotovil sem, da je to slovensko ime za zvezno deželo Mecklenburg-Vorpommern, v kateri bivam). Njegova glavna znamenitost je grad, od koder so nekoč vladali (nad)vojvode rodbine Mecklenburg-Schwerin. Ta rodbina nas zopet pripelje do že omenjenih Slovanov v teh krajih. Njen prednik je bil namreč Niklot, tukajšnji poslednji samostojni slovanski vladar (njegov kip na sliki v članku, do katerega povezavo sem dal, je nad vhodom v schwerinski grad). Leta 1160 ga je s sveta spravil saški vojvoda Henrik Lev, ki si je zamislil, da bo Slovane iz teh dežel kar pregnal. A ko je Niklotov sin Pribislav štiri leta kasneje organiziral upor, je Henrik ugotovil, da bo imel manj težav, če bo Pribislava postavil za svojega vazala. Pribislav je tako postal vladar Mecklenburga, Rostocka in Kessina, njegovi nasledniki pa so svojo oblast razširili in jo obdržali do prve svetovne vojne.

Med obiskom Schwerina sem preizkusil novi fotoaparat – omislil sem si Panasonic lumix DMC-G1 z objektivoma 14-45 mm (28-90 mm v 35-mm formatu) in 45-200 mm (90-400 mm). O njem sem ugotovil naslednje:

• V slabi svetlobi se res obnese bolje od starega lumixa DMC-FZ5. Pri širšem objektivu ima G1 največjo zaslonko med f/3,5 in f/5,6, pri FZ5 pa je razpon med f/2,8 in f/3,3. To pomeni, da pri krajših goriščnicah senzor G1 dobi približno dvakrat manj svetlobe na enoto površine kot senzor FZ5 (tule je standardna lestvica zaslonk, pri katerih se količina svetlobe podvoji/prepolovi). A ker je senzor G1 približno 11-krat večji od senzorja FZ5, si lahko privošči veliko večjo občutljivost ISO. Pri ISO 1600 so slike še čisto zadovoljive, medtem ko so pri FZ5 dobre le do ISO 200. Osemkrat večja občutljivost ISO pri dvakrat manjši zaslonki pomeni enakovredno delovanje pri štirikrat manj svetlobe, kar se krepko pozna – slikanje v cerkvah in podobnih prostorih je dosti manj problematično.
• Goriščnica do 14 mm (28 mm) je res dobrodošla, čeprav tudi precej popači perspektivo.
• Rezultat daljših goriščnic kot pri FZ5 (tukaj je pomembne absolutna dolžina, ne dolžina v 35-mm formatu) je manjša globinska ostrina, ki omogoča fotografije z zamazanim ozadjem. Se bom pa moral o delanju takih fotografij še kaj naučiti. Zelo dober G1 na tem področju sicer ni, saj je še vedno manjši od večine zrcalnorefleksnih fotoaparatov in tudi objektiva, ki ju imam, nimata zelo velikih zaslonk (to je še en dejavnik, ki vpliva na globinsko ostrino).
• Rokovanje s fotoaparatom je udobno. Je pa (po pričakovanjih) nekoliko sitno menjavanje objektivov, ki se je izkazalo za potrebno kar nekajkrat. Če drugi objektiv nosim v žepu jopiča, gre, kako bo poleti, ko primernih žepov ne bom imel, bomo pa videli.
• Domala vsi kompaktni fotoaparati imajo pokrovček objektiva z vrvico pritrjen na fotoaparat, kar je nadvse prikladno. Pri izmenljivih objektivih to iz meni neznanih razlogov ne drži, kar je zoprno.
• Zdi se mi, da G1 baterijo izprazni prej kot FZ5, čeprav ima baterija večjo kapaciteto. Če si bom privoščil kak izlet, kjer bom dlje časa brez dostopa do električne vtičnice, bo dodatna baterija nujna.