Artemida, bes te lopi!

Pred časom sem se vključil v konzorcij, ki prijavlja evropski projekt programa Artemis. To se mi je sprva zdelo odlično iz dveh razlogov.

Prvi razlog je bil, da prijava na te projekte poteka v dveh korakih: najprej se odda nekakšen povzetek predloga, ko tega pregledajo, pa še celoten predlog. Predstavljal sem si, da je namen takega postopka, da v prvem koraku izločijo slabe projekta, kar pomeni, da v drugi korak napreduješ le, če je tvoj projekt obetaven. S tem si povečaš možnosti, da delo, vloženo v pisanje celotnega predloga, ne bo vrženo stran, kar se sliši super. Predlogi za evropske projekte so namreč navadno stostranski dokumenti, tako da je hudičevo zoprno, če ga napišeš, potem ti ga pa zavrnejo (kar se zgodi zelo pogosto).

Drugi razlog za moje zadovoljstvo pa je bil, da sem v stik s konzorcijem stopil mimo svojega šefa (čeravno z njegovim naknadnim blagoslovom). To je namreč edini način, da bo del projekta, ki ga bo izvajal naš odsek, pod mojim nadzorom (če bo projekt seveda sprejet). Ni namreč pričakovati, da bi šef – če bi bil zraven pri navezovanju začetnega stika – projekt v vodenje prepustil komurkoli drugemu.

Na žalost pa je prvi razlog za všečnost projekta že v celoti izpuhtel. Izkazalo se je namreč, da so projekti programa Artemis – kar se tiče postopka prijave – še bistveno slabši kot običajni evropski projekti. Najprej zato, ker v prvem koraku ne izločijo nobenega projekta (razen morda kakega, ki ne zadošča formalnim pogojem), kar pomeni, da je ta korak izključno dodatno delo. Nato pa zato, ker se je treba prijaviti še na slovenski podaljšek projekta (del financiranja pride s ministrstva trenutno najbolj priljubljenega ministra), kar se prav tako stori v dveh korakih. Skratka, namesto enega predloga je treba oddati štiri. Juhej!

1 odziv na “Artemida, bes te lopi!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja