Glede na to, da smo zdaj krenili v akcijo, je čas, da pokažem, kaj kanimo zgraditi. Tlorisa na slikah sta najbolj sveža iz projekta za izvedbo. Slike fasade so še iz projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja, ampak glede na to, da vmes kakih bistvenih sprememb ni bilo (saj jih tudi ni smelo biti), dobro kažejo, kakšna bo hiša. Kot sem že omenil, je zastavljena tako, da se da preurediti v dvostanovanjsko in da je nasploh čim bolj prilagodljiva, saj je njena življenjska doba tolikšna, da se v tem času lahko zgodi marsikaj.
Prva možnost za preureditev v dvostanovanjsko hišo je, da se bivalni prostor v mansardi zapre z vrati, delovna soba pa še napraj pripada pritličju. Druga možnost je, da mansardniki pritličnike vržejo še iz delovne sobe, ki jo nadomesti kako delovno mesto v dnevni sobi ali spalnici v pritličju (pritličnika bova v tem primeru bržkone samo dva in bova imela prostora za kaj takega dovolj). Tretja možnost pa je, da se mansardno stanovanje razširi še na podstreho, kjer je prostora za dve manjši sobi (na sredini je visoka okrog 2,5 m). Za ta primer je predviden prostor za širitev stopnišča na podstreho, podstreho pa bo treba tudi izolirati, saj je zdaj zastavljena kot hladna, in ji dodati kako okno. Odločitev o topli ali hladni podstrehi nama je delala nemalo težav: projektant ne verjame, da bova podstreho kdaj potrebovala, in je opozoril, da bi v primeru tople dodatna prostornina znoraj toplotnega ovoja nekoliko otežila doseganje pasivnosti; jaz sem se hotel izogniti dodatnim stroškom (par tisoč EUR) in nisem želel olajšati kopičenja nepotrebne krame na podstrehi; Jelko pa skrbi prav to, kam bomo spravljali kramo (izrazu “nepotrebna” se izogiba).
Še ena misel na prihodnost sta predvideni mesti za dimnika. Prvi je v tehničnem prostoru (ki je na načrtu ne povsem primerno označen kot pralnica/šivalnica) za primer, da bi se kdaj v prihodnje ogrevanje s čim, kar se kuri, izkazalo za bistveno bolj primerno kot s čim, kar se ne. Zaenkrat je predvideno ogrevanje z elektriko, ki bo poganjala toplotno črpalko, v prihodnje pa dosti bolj navijam za fuzijski reaktor pod hišo kot za kurjenje v običajnem pomenu besede, ampak napovedovati je težko, posebej prihodnost. Drugi morebitni dimnik je v dnevni sobi in bi lahko služil kaminu, ki ga sicer štejem za nepotrebno in drago komplikacijo, ne odrekam mu pa povsem romantičnosti (in še malo bolj se v to smer nagiba Jelka). Če sem še nekoliko bolj vizionarski, si pa lahko zamislim tudi zaton trenutne civilizacije, pri katerem bi prav prišlo ogrevanje in kuhanje na drva (gozda nimamo ravno daleč), za kar je mesto med kuhinjo in dnevno sobo zelo primerno.
One thought on “Kaj pravzaprav gradimo”