Trenutno sedim v prostorih Evropske komisije, kjer imamo zaključno recenzijo projekta Commodity12. To je projekt, ki smo se mu priključili pred dvema letoma (takrat je bil na voljo poseben razpis za priključitve obstoječim projektom). Celoten projekt se ukvarja s spremljanjem sladkornih bolnikov  s senzorji in mobilnim telefonom, pošiljanjem podatkov na strežnik, prikazom teh podatkov zdravnikom (in bolnikom) ter proženjem opozoril ob posebnih dogodkih; na IJS pa smo zanj razvili metode za analizo aktivnosti bolnikov s senzorji. Resnici na ljubo je treba reči, da je bil projekt pred štirimi leti, ko je bil prijavljen, dokaj kul, dandanes pa ni več tako zelo, saj je bil razvoj senzorjev in mobilnih aplikacij od takrat bliskovit – vključno s takimi za sladkorne bolnike. To kaže, da smo se ukvarjali s pravimi rečmi (in morda k temu bliskovitemu razvoju celo kaj prispevali), kaže pa tudi, da so evropski projekti včasih malce nerodna reč, saj bi bili morali Commodity12 med tekom prilagajati razmeram na trgu, kar pa ni mogoče iz formalnih razlogov in je izredno težko iz organizacijskih, saj bi zahtevalo preusmeritev konzorcija desetih partnerjev, ki ima precejšnjo vzrajnost in raznolike poglede.

Recenzije evropskih projektov so hecna reč: po eni strani gre za resne raziskave in razvoj ter velike denarje, tako da morajo tudi recenzenti svoje delo vzeti resno, po drugi strani se pa lahko sami kdaj znajdejo v vlogi recenzirancev, tako da prehuda strogost morda ni v njihovem interesu. Eden izmed naših recenzentov se je nemudoma spotaknil ob hibo projekta, ki sem jo že omenil – da je z vidika bolnika malo za časom. Sicer smo mu pojasnili, da ima kljub temu pomembne odlike – predvsem standardiziranost in modularnost, ki omogočata enostavno prilagoditev novim senzorjem in ki ju naprave in aplikacije na trgu nimajo, vendar ga po mojem nismo čisto prepričali. Naslednjič je začutil potrebo, da pokaže tečnobo z očitkom, da smo imeli premalo tehtne razloga za mišljenje, da bo nek poizkus dal dobre rezultate. Razlogi so bili res zmerno tehtni in tudi rezultati niso bili prav sijajni, ampak glede na enostavnost poizkusa ga je bilo bistveno bolj smiselno narediti kot pa vnaprej poizkušati uganiti, kako se bo obnesel. Tretjič  je pa udaril na koncu, ko je izjavil, da je s projektom konec in da se zdaj z razvitim sistemom kaj dosti ne bo več dogajalo. To je lahko celo res, vendar projekt Commodity12 kaže dokaj močne znake, da nekatere njegove komponente bodo ugledale trg, kar je več, kot lahko rečem za večino evropskih projektov, s katerimi sem imel opravka. Skratka, možakar ni dajal vtisa, da bi se dostikrat znašel na drugi strani recenzije. Ostala dva recenzenta sta bila pa bolj prijazna – eden s smiselnimi in netečnimi vprašanji, drugi pa s pretežno tišino (edino pri vprašanju trženja rezultatov projekta je malo positnaril). Na koncu so projekt ocenili kot sprejemljiv, ker je, hm, sprejemljivo, in nam naložili še nekaj popravkov, kar je tečno, ampak bomo menda preživeli.

Pred nedavnim pa se je zgodilo še nekaj omembe vrednega (in precej več kot le sprejemljivega) evropskoprojektnega – sprejet je bil projektni predlog, ki sem ga koordiniral, tako da če se pred podpisom pogodbe ne zgodi kaj katastrofalnega, bom postal koordinator evropskega projekta Obzorja 2020.  To je jako imeniten dosežek, ki je zahteval par mesecev napornega sestavljanja in krotenja konzorcija ter priprave 100-stranskega projektnega predloga, kakršnih potem sprejmejo manj kot 5 %. Se pa bojim, da mi bo kljub temu prinesel več sivih las kot slave in bogastva (sploh slednjega se ne nadejam kaj dosti). Projekt bo razvijal sistem za pomoč bolnikom s srčnim popuščanjem, kaj več o vsebini pa kdaj drugič. Prvi korak po sprejetju projekta je priprava pogodbe z Evropsko komisijo, kar pomeni, da je za začetek v njihov spletni portal treba vnesti vsebino projekta (v malenkost drugačni obliki kot v projektnem predlogu) in administrativne podatke partnerjev. Tu smo že naleteli na prvi zaplet – eden izmed partnerjev je pri prijavi projekta uporabil napačen račun, drugi pa nima popolnega dostopa do svojega računa in ne more vnesti vseh podatkov. Vendar smo te težave že skoraj rešili in gremo novim zmagam (in zapletom) naproti.