Arhiv kategorij: Glavne počitnice

Camino de Santiago – oris potovanja

V temle zapisu bom na kratko predstavil, kako sva kolesarila iz Burgosa do Santiaga de Compostela v Španiji po znani romarski poti. V glavnem bom zgolj navedel, kje sva prespala, katere znamenitosti sva videla (napisane z navadno pisavo, posebej imenitne podčrtane) in katere bi bilo morda še vredno pogledati (napisane ležeče, domnevno posebej imenitne spet podčrtane). Nekaj temu podobnega sem si pripravil pred odhodom in tule bom priobčil različico, ki sem jo popravil in dopolnil na podlagi praktičnih izkušenj. Zapis bo nekoliko suhoparen, bi pa utegnil biti uporaben za koga, ki bo šel po najini poti (glede na popularnost romanja v Santiago verjamem, da se kak tak bo našel) – posebej če bo toliko navdušen nad starimi zgradbami kot jaz.

1. dan: Škofja Loka – Montpellier (~1200 km z avtom)

GPS naju je do Montpelliera napotil skozi Torino, Frejus in Grenoble. Verjetno je pot ob morju hitrejša (ubrala sva jo nazaj grede), bistvene razlike pa ni.

Prenočila sva v kampu Le Garden v La Grande Motte (simpatičen kraj) ob morju blizu Montpelliera.

2. dan: Montpellier – Burgos (~850 km)

Čeravno sva bila še z avtom, sva jo mahnila po romarski poti: skozi Saint-Jean-Pied-de-Port (običajno izhodišče za nešpanske romarje) pod Pireneji čez prelaz Ibañeta v špansko Pamplono in od tam v Burgos. Burgos sva si za izhodišče izbrala, ker se je zdel primerno daleč od Santiaga (~600 km). Zdaj lahko rečem, da je tudi sicer dobra izbira: je zelo lepo mesto in bi ga bilo zaradi tega škoda izpustiti (zato kasneje ne gre začenjati), pred njim pa ni ničesar usodno pomembnega (zato prej tudi ni nujno začeti).

Utaborila sva se v kampu Fuentes Blancas. GPS naju s pomočjo zemljepisnih koordinat ni uspel pripeljati tja, vendar kampa ni težko najti, če se po glavni cesti N1 pripelješ v mesto in nato zaviješ levo po prav tako precej glavni E80 – tu se pojavijo smerokazi za kamp.

3. dan: Burgos

V romarskem zavetišču (albergue po špansko) sva si omislila credencial (to pa je romarski potni list, o katerem več v kakem prihodnjem zapisu). Kje zavetišče najti, so nama povedali v turističnih informacijah pred stolnico.

Ogledi (nekaj sva jih opravila po vrnitvi, vendar vse navajam tule):

  • stolnica (gotska, najlepša na poti)
  • muzej Casa de Miranda (arheološko-umetnostni, premore nekaj zelo imenitnih predmetov)
  • samostan de las Huelgas (kraljeve grobnice in mudejarski stropi)
  • kip El Cida (nič posebnega, le mož je španski narodni junak in je bil doma blizu Burgosa)
  • lok de Santa Maria (mestna vrata)
  • grad
  • cerkev de San Nicolás de Bari
  • samostan Cartuja de Miraflores
  • Hospital del Rey

4. dan: Burgos – Castrojeríz (56 km s kolesom)

Taborila sva v zelo prikupnem kampu Camino de Santiago, ki ga zaradi majhnosti kraja in oznak ni težko najti.

5. dan: Castrojeríz – Carrión de los Condes (52 km, 16 km/h v povprečju)

Taborila sva v kampu El Edén. Skozi mesto se pelješ do reke in ob njej zaviješ levo (če nisi že tako ali tako zašel hudo levo), pa si tam.

Ogledi:

  • Castrojeríz: cerkev Ex-Colegiata de Santa María de Manzano (v njej je manjši muzej, vse skupaj ni nič pretresljivega), grad (videla od daleč)
  • Itero del Camino: srednjeveški most (za svoj čas se zdi imeniten gradbeni dosežek)
  • Fromista: cerkev de San Martin (krasni korbeli in kapitlji)
  • Villalcázar de Sirga: cerkev de Santa María la Blanca (romansko enostavna, a mogočna)

6. dan: Carrión de los Condes – Calzada del Coto (53 km, 15,5 km/h)

Tokrat sve prespala v romarskem zavetišču, ki je bilo dokaj špartansko. Oskrbnica se je dala najti v bližnjem baru Xanadu.

Ogledi:

  • Carrión de los Condes: cerkev de Santa María del Camino, samostan de San Zoilo
  • Calzadilla de la Cueza: vrata vinskih kleti iz mlatilnih sani na robu planote za vasjo (zanimiva uporaba po vsem videzu precej starih kmetijskih pripomočkov)
  • San Nicolás del Real Camino: cerkvica de la Virgen del Puente, spredaj ostanki rimskega mostu
  • Sahagún: samostan de San Fecundo, cerkev de San Tirso, samostan Sanza Crúz

7. dan: Calzada del Coto – León (59 km, 12,3 km/h – pihalo je, kajpak nasproti)

Želela sva se utaboriti v kampu Ciudad de León, pa je bil zaprt. Ker sva v Leónu nameravala ostati dva dni, v romarskih zavetiščih pa lahko zgolj prespiš, sva se namestila v hostalu (to je majhen preprost hotel) Oviedo. Služil je svojemu namenu, čeprav lastnika nista ravno vrhunec simpatičnosti. V mestu hostalov sicer mrgoli, a so bili ob najinem obisku dokaj polni.

Ogledi:

  • Mansilla de las Mulas: mestno obzidje (dokaj lepo ohranjeno okrog znatnega dela mesta), cerkev de Santa María
  • s poti severovzhodno od Mansille de las Mulas: samostan San Miguel de Escalada
  • Puente de Villarente: most (nisva ga zapazila)

8. dan: León

Ogledi:

  • stolnica (gotska s krasnimi vitraži)
  • mestno obzidje (iz rimskih časov, dokaj mogočno)
  • kraljeva grobnica (lepe freske)
  • Gaudijeva zgradba Casa de Botines (morda ne ravno spektakularna, a vsekakor vredna ogleda)
  • bazilika de San Isidoro (pomembna za leónsko zgodovino, sicer nič pretreslijvega)
  • muzej Diocesio

9. dan: León – Murias de Rechivaldo (58,6 km, 14,7 km/h)

Prenočila sva v romarskem zavetišču Las Águedas. Vodi ga simpatičen možak, ki rad divja z motorjem in je videti rahlo zakajen.

Ogledi:

  • La Virgen del Camino: sodobna cerkev (nič posebej pomembnega, a drugačna od ostalih cerkva na poti)
  • Villadangos del Páramo (CH 267): grad (nisva ga zapazila)
  • Hospital de Órbigo (PG 24, CH 269): srednjeveški most (pri njem je Suero de Quiñones svoji dami na čast leta 1434 uprizoril bržkone poslednji viteški turnir v Evropi, pa tudi sam most je kar imeniten)
  • Astorga: stolnica (spektakularno baročno pročelje, noter se ni dalo zaradi obnavljanja), Gaudijeva škofovska palača in muzej (dokaj privlačnega videza, noter nisva šla zaradi pomanjkanja časa), muzej čokolade, ayuntamiento, rimske ruševine, mestno obzidje

10. dan: Murias de Rechivaldo – Ponferrada (54,4 km, 12,6 km/h)

Do tega dne je bila pokrajina prijetno ravna, zdaj sva se morala pa prebiti čez najvišjo točko Camina na dobrih 1500 m nadmorske višine. Začela sva na kakih 900 m, končala pa na 543. Prespala sva v hostalu San Miguel.

Ogledi:

  • Cruz de Fierro (križ, kjer romarji odvržejo kamen ali kak drug predmet, ki ga prinesejo od doma in simbolizira nekaj, česar bi se z romanjem radi znebili)

11. dan: Ponferrada – Cacabelos (20,2 km, 13,7 km/h)

Ta dan se nisva ravno pretegnila, saj sva po vzponu prejšnjega dne in pred vzponom naslednjega potrebovala malo počitka.  Prenočila sva v romarskem zavetišču, ki je naravnost luksuzno: ima ločene sobe, ki so zložene okrog cerkve.

Ogledi:

  • Ponferrada: grad (sijajen, škoda le, da muzej v njem še urejajo), muzej del Bierzo
  • s poti 20 km JZ od Ponferrade: rimski rudniki Las Médulas

12. dan: Cacabelos – O Cebreiro (42,9 km, 10 km/h)

Ta vzpon je bil še bolj zahojen od prejšnjega. Sicer sva splezala le na 1300 m, vendar sva začela na zgolj 486 m, pa še malo gor in dol sva se vozila na začetku. Prespala sva v romarskem zavetišču na vrhu, ki je precej veliko (tudi mora biti, saj je za romarja jako sitno, če mora po plezanju v hrib še naprej).

Ogledi:

  • Pieros: predrimsko gradišče in kasneje rimska utrdba Cerro de la Ventosa (ohranjenega ni prav veliko, a se vidi, da je bilo mogočno; je edino gradišče, ki sva ga našla, čeprav so v teh krajih pogosta)
  • Villafranca del Bierzo: ulica de Agua/Ribadeo z graščinami, grad (videla od zunaj)
  • Vega de Valcarce: ruševine gradu Sarracín (nisva jih zapazila)

13. dan: O Cebreiro – Portomarín (74,2 km, 14,5 km/h)

Ta dan sva imela dolg spust (kar se po vzponu prejšnjega dne razume), vendar je bilo tudi kar nekaj vzpenjanja. Za O Cebreirom se namreč začne Galicia, ki je precej bolj hribovita od pokrajine na drugi strani gora. Po dolgem času sva spet taborila in sicer v kampu Santa Mariña, kamor se zavije pri pekarni na začetku mesta. Kamp je na neki kmetiji, je čisto simpatičen in je bil zelo poceni.

Ogledi:

  • Fonfría del Camino – Tricastela: rastlinstvo in živalstvo (opazila nisva nič pretresljivega)
  • Samos: benediktinski samostan (videla samo od zunaj – je ogromen in ima lepo pročelje ter slikovit žig za credencial)
  • Sarria: dve cerkvi, grajski stolp
  • Santiago de Barbadelo: samostan

14. dan: Portomarín – Arzúa (58,4 km, 12,4 km/h)

Nameravala sva se uraboriti v nekem kampu v mestu, vendar so ga očitno pred nedavnim zaprli. Menda obstaja tudi kamp 3 km pred naseljem, a sva zanj izvedela šele naknadno. Tako sva se namestila v romarskem zavetišču Ultreia ob glavni cesti skozi mesto, ki je bilo novo in lepo.

Ogledi:

  • Portomarín: cerkev de San Juan (je napol utrdba in to kar mogočna)
  • Castromaior: predrimsko gradišče (nisva ga zapazila)
  • Lameiros: kamnit križ ob cesti (zalo zanimiv)
  • Palas de Rei: cerkev de San Tirso
  • Vilar das Donas, s poti severno od Palas de Rei: samostan de San Salvador
  • s poti 10 km južno od ceste: grad Pambre
  • Furelos: predrimski gomile in gradišče (nisva jih zapazila)
  • Melide: hobotnica v pulperiji (hobotničarni) Ezequiel (izvrstna in slikovito postrežena), več cerkva, mestna hiša
  • s poti 8 km severno od Melida: samostan San Antolín de Toques
  • Santa María de Melide: cerkev

15. dan: Arzúa – Santiago de Compostela (44,4 km, 12,4 km/h)

Utaborila sva se v kampu As Cancelas v samem mestu (dobra 2 km od središča). Kamp ima zelo dobro (a ne poceni) restavracijo.

Ogledi:

  • Arzúa: siri (ker je bila nedelja, sva našla samo enega, je bil pa precej dober), cerkev de Santiago
  • tik pred Santa Irene: predrimsko gradišče (zapazila nisva niti samega kraja)
  • Lavacolla: rečica, v kateri so se romarji tradicionalno umili pred vstopom v Santiago (nič posebnega)
  • Monte del Gozo: hrib, s katerega zagledaš Santiago (na vrhu je spomenik, ki sam po sebi ni navdušujoč, navdušen pa si, ker veš, da si končno skoraj na cilju)

16. in 17. dan: Santiago de Compostela

Na romarskem uradu (na cesti do Villar 1 blizu stolnice) sva si omislila potrdili o romanju.

Ogledi:

  • romarski muzej (ogleda vreden zaradi prikaza razvoja kraja od preprostega mavzoleja sv. Jakoba do današnje stolnice, sicer ne prav zanimiv)
  • stolnica (pretežno baročna, manj všečna drugih, ki sva jih videla na poti, a še vedno imenitna)
  • palača nadškofa Galmíreza (lepi in zanimivi korbeli v jedilnici, ogled je voden in je posvečen predvsem strehi stolnice)
  • samostan de San Martín Pinario (oltarji v cerkvi so veličastno kičasti)
  • hostal de los Reyes Católicos (lepo pročelje, notri nisva bila, ker je danes prestižen hotel)
  • samostan de Santo Domingo de Bonaval
  • casa del Cabildo
  • samostan de Santa María del Sar

18. dan: Santiago de Compostela – Burgos (z vlakom)

Peljala sva se z regionalnimi vlaki (več o vlakih v kakem prihodnjem zapisu). V Burgosu sva se morala malo potruditi, da sva z železniške postaje našla v mesto, saj je postaja zunaj mesta. Pomagala sva si s spraševanjem domorodcev in GPSom. Vrnila sva se v kamp, kjer sva taborila že prej.

19. dan: Burgos

Ta dan sva končala z ogledi mesta in si privoščila burgoško kulinarično posebnost – krvavico (privoščila si jo je predvsem Jelka, ker jaz klobasastih jedil ne maram, je bila pa vseeno presenetljivo užitna).

20. dan: Burgos – okolica Perpignana (~775 km z avtom)

Na pot sva krenila pozno, ker sva zjutraj še nakupovala. Pireneje sva obšla po južni obali mimo Zaragoze in Barcelone, ker je ta pot približno enako dolga kot po severni obali, a so španske cestnine precej cenejše od francoskih.

Spala sva kar v avtu, ker nama ni uspelo najti kakega primernejšega prenočišča. Ni bilo preveč udobno, sploh ker je mrgolelo komarjev, a sva se še kar zadovoljivo naspala. Zjutraj sva kajpak že po par km naletela na kamp (sicer ne vem, ali je bil odprt).

21 dan: okolica Perpignana – Škofja Loka (~1300 km)

Peljala sva se ob morju skozi Genovo. Dolga je bila, a prenočevati le malo od doma bi bilo nekako neumno.

Zdravje me ne mara

Občasno me boli levo zapestje. To traja par tednov, potem se pa poleže. Bolečina nikoli ni bila prav močna, zato se zaradi nje nisem potrudil k zdravniku. Do včeraj, ko je postala prav svinjska. To je zoprno že samo po sebi, posebej nevšečno pa je, če se zgodi dva dni pred predvidenim odhodom na počitnice. Zvečer je bilo tako hudo, da me je Jelka peljala na urgenco, kjer so mi dali opornico in vame injicirali nek protibolečinski zvarek. Ko so me odpustili, so rekli, naj kakih 10 minut počakam v čakalnici, da se pokaže, če imam na zvarek kako neprijetno reakcijo. Jelka, ki na besede zdravnikov ne da največ, me je hotela kar odpeljati domov, jaz sem se pa začel počutiti tako, kot da bi imel morsko bolezen. No, po slabe pol ure ležanja sem prišel k sebi in tudi bolelo me ni več tako močno. Še vedno si pa nekako nisem znal predstavljati, da bi čez dva dni šel kolesarit po Španiji, kakor sva načrtovala.

Danes zjutraj sem se k sreči počutil mnogo bolje. Obiskal sem svojega zdravnika, ki je dejal, da imam najbrž vnetje pokostnice. To se menda rado zgodi brez jasnega razloga, a k sreči ni nič kritičnega. Zdravnik mi je tudi rekel, naj jo kar mahnem na dopust. Tako sva odhod le prestavila za en dan: predvsem zato, ker zaradi mojih zdravstvenih težav in Jelkinih delovnih obveznosti nisva uspela pravočasno spakirati, bo pa tudi mojemu zapestju še en dan okrevanja najbrž dobro del.

Zanimivo je, da se mi takle predpočitniški zdravstveni zaplet ni primeril prvič. Ko sva lani odhajala na Šrilanko, sem si dva tedna pred odhodom poškodoval rebra, dan pred odhodom sem pa staknil še neko okužbo prebavil, tako da sem imel vročino, drisko in slabo mi je bilo. Kajpak sem zjutraj nemudoma krenil k svojemu zdravniku, ki me je napotil v laboratorij v bližnji Kamnik. Ko sem prišel nazaj, ga izvidi niso razsvetlili, tako da me je poslal v Ljubljano na infekcijsko kliniko. Nekje dokaj pozno zvečer so mi tam končno predpisali antibiotik, ki naj bi ga vzel, če bi prihodnji dan še imel vročino ali če bi šel več kot toliko-in-tolikokrat na stranišče. Zgodilo se ni nič od tega dvojega, tako da se je celodnevno lazenje okrog zdravnikov izkazalo za odveč. Bi pa človek iz teh pripetljajev sklepal, da ima zdravje nekaj proti meni in mi nagaja. Ali pa da podzavestno ne maram na počitnice. Slednje je Jelkina hipoteza in če je pravilna, si moja podzavest zasluži batine.

Čivkanje

Twitter se mi do zdaj ni zdel ravno višek uporabnosti. Blog z zapisi, dolgimi 140 znakov? Bah! Potlej sem pa pomislil, da se ne bi bilo napak javljati z dopusta (z Jelko greva kmalu kolesarit po Caminu de Santiago), kjer računalnika in dostopa do interneta ne bom imel, imel bom pa telefon, s katerega bom lahko pošiljal SMSe. Zapise na twitter se namreč da pošiljati kar prek SMSov – to je tudi eden od razlogov, da so lahko dolgi le 140 znakov. Tako sem si naredil račun, ki bo služil kot podaljšek tegale bloga, kadar bom imel kaj zanimivega povedati, pa dlje časa ne bom mogel na internet: http://twitter.com/krofovanje.

O Šrilanki odpredavano

Kot rečeno, sva imele z Jelko prejšnji teden potopisno predavanje o najinem klatenju po Šrilanki. Pri tem sta se nama pridružili dve dekleti, ki sta bili na otoku dva meseca pred nama (in od katerih sva si izposodila Lonely Planet, ko sva šla tja). Mislim, da se je dogodek prav lepo posrečil. Obiskovalcev je bilo precej, bila sva primerno informativna in razvedrilna, še nekoliko bolj razvedrilni (a ne posebej informativni) sta bili pa najini sopredavateljici.

Imela sva le nekaj tehničnih težav: pred nastopom je namreč pri Jelkinem prenosniku crknilo napajanje. Menda se tovrstne reči Pri rdeči ostrigi, kjer smo predavali, rade dogajajo, ne vem pa, ali si jih ljudje le bolj zapomnijo od primerov, ko se ne zgodi nič posebnega, ali imajo tam čudno električno napeljavo (obe razlagi se zdita čisto verjetni). K sreči smo si lahko pomagali s prenosnikom ene od soporedavateljic, kaj je narobe z Jelkinim in kaj na to temo storiti, pa še nisva ugotovila.

Za potrebe predavanja sem narisal načrt poti. Za to sem hotel uporabiti Google Maps, ampak glej ga zlomka, čeravno Google velja za prvaka na tem področju, načrtovanje poti po Šrilanki ni delalo. Je pa delalo v Live Search Maps zlobnega in venomer kritiziranega Microsofta. Nastali zemljevid tule priobčujem. Pot od Anuradhapure do Elle ni čisto prava, ker program vodi po cestah, midva sva šla pa z vlakom.

Pot po Šrilanki

Šrilanka, prvi del

Končno sem skupaj spravil prvi zapis o Šrilanki. Glede na to, da naj bi na to temo z Jelko 8. 3. imela potopisno predavanje Pri rdeči ostrigi, je skrajni čas, da malo osveživa in urediva vtise s poti.

Po dveh dneh potovanja (letela sva iz Münchna, tako da nama je že pot tja vzela nekaj časa, potem sva pa še pol dneva preživela na dubajskem letališču) sva okrog polnoči pristala v glavnem mestu Colombu. Na letališču so bile vse trgovine odprte in če bi bila hotela, bi bila zlahka kupila kak kos bele tehnike ali zabavne elektronike. Kljub odlični ponudbi sva se temu odrekla in sva šla poiskat prevoz v hotel. V ceno potovanja sva imela namreč vključeno prenočišče prvo noč in prevoz do njega. Tako so nama vsaj rekli v agenciji, ki nama je potovanje prodala, vendar o prevozu ni bilo ne duha in ne sluha. Na pomoč nama je prijazno priskočil nek možak, ki je najprej poklical najin hotel, ko tam ni bilo pomoči, pa nama je pomagal poiskati taksi. Taksi sva brez dvoma preplačala in pri tem je prijaznemu možaku gotovo kaj kanilo v žep, a jaz sem bil na smrt utrujen in povrhu še vedno nekoliko bolan (tik pred odhodom me je zgrabila neka želodčna tegoba), zato sem Jelko, ki je celo imela nekaj volje za iskanje alternativnega prevoza, strpal v avto in požrl tistih 25 USD.

Letališke trgovine

Letališke trgovine

Naslednji dan sem za svojo neškrtost prejšnjega večera plačeval s cijazenjem po Colombu z avtobusi. Teh je veliko in so poceni, samo enostavno ni ugotoviti, na katerega je treba sesti in kje izstopiti, pa mesto je ogromno. Saj domorodci pomagajo, če se z njimi uspeš sporazumeti, a to je pogosto težavno. Tisti dan sva se toliko časa izgubljala po mestu, da so nama pred nosom zaprli narodni muzej. Edina zares zanimiva reč celega dne je bilo barakarsko naselje ob neki (najbrž) opuščeni železniški progi, ki se je sploh Jelki zdelo jako kul (posebej šola ali bolje rečeno učilnica, ki jo je premoglo). Ker naju Colombo ni ravno očaral, sva se ga po enem dnevu zapustila in krenila proti Kandyju, kulturni in verski prestolnici dežele.

Barakarsko naselje ob železniški progi

Barakarsko naselje ob železniški progi

Na pot sva se – kot nasploh pri klatenju po Šrilanki – podala z avtobusom. Tudi medkrajevnih avtobusov je namreč veliko (na cesti več kot osebnih avtov) in so poceni, čeprav ne ravno udobni. Na katerega se je treba vkrcati, navadno ni pretežko dognati – če se pojaviš na postaji in si videti primerno zbegan, te kak domačin vpraša, kam greš, in te napoti k ustreznemu, pa tudi napise imajo. Je pa izziv včasih izstop. Na poti v Kandy sva se nameravala ustaviti v slonji sirotišnici v Pinnewali, za kar nama je Lonely Planet povedal, kje je treba izstopiti, ampak sopotnikom ta kraj po vsem videzu ni bil znan. Na koncu sva vendarle pristala na pravem mestu, malo tudi s pomočjo budnega spremljanja, kja se voziva. To je namreč na Šrilanki dokaj lahko, saj ima domala vsaka trgovina in podobna ustanova na izvesku naslov. Se pa tu zapleti niso končali, kajti treba se je bilo prekrcati na naslednji avtobus, za katerega so nama domorodci dali različne napotke, kje ga najti. Nalogo nama je otežilo še to, da – v nasprotju z avtobusi na daljše proge – vsi cilja niso imeli napisanega v latinici. No, pa tudi to težavo sva premagala in se znašla v Pinnewali.

Šrilanški avtobus

Vsak šrilanški avtobus ima oltarček ali pa vsak kako versko sliko.

Ko sva prispela v Pinnewalo, so bili sloni ravno pri dnevni kopeli v reki. Plačala sva vstopnino (če me spomin ne vara, dvajsetkrat tolikšno kot domačini, kar tudi za evropske pojme ni ravno poceni) in se odpravila k vodi. Tam je bilo ogromno slonov vseh oblik in velikosti (menda jih premorejo čez 100). Imelo so celo eno trinogo slonico, ki je stopila na mino. Sloni so postopali naokrog, tri evropske prostovoljke so jih polivale z vodo (razlog za to ni bil očiten, saj so stali v reki), midva pa sva si med postopkom privoščila čaj na verandi nad reko. Ko so se sloni vrnili domov, sva si jih na hitro ogledala še tam, potlej pa sva nadaljevala pot v Kandy. Prvi del te poti je bil sicer videti smrtno nevaren, ker je voznik avtobusa divjal kot zmešan, ampak sva preživela.

Sloni pri kopeli

Sloni pri kopeli

Trinoga slonica

Trinoga slonica

Slonji tič

Sloni imajo velikega.

Glavna znamenitost Kandyja je Svetišče zoba, kjer menda hranijo Budov zob. Ta zob je neznansko svet in če primerno plačaš, lahko za kratek čas vidiš posodo, v kateri hranijo posodo, …, v kateri ga hranijo. Jelki se je to zdelo neumno in ga ni hotela iti gledat, jaz bi bil pa šel, če me ne bi bil nek tečen domorodec tako zživciral, da mi je vzel veselje do vsega Budovega zobovja. Šrilančanov, ki bi te radi kam peljali ali ti kaj prodali, sicer ni malo in znajo biti kar sitni, ampak ta je bil pa nadpovprečno težak. Niti ne vem točno, kaj je hotel, je pa to hotel zelo močno in naju je zasledoval, dokler mu nisem jasno povedal, naj se pobere, pa še potem je hotel najprej vedeti, če sem jezen, in ko sem mu odvrnil, da sem, ga je zanimalo, zakaj (in čez čas se je oglasil še enkrat – očitno je hotel preveriti, če mi je po nekaj minutah odsotnosti postal kaj bolj ljub).

Svetišče zoba

Svetišče zoba ponoči

Druga kandyjska znamenitost so plesi in na plesno predstavo bržkone zvlečejo vse tujce, tako da se tam zaveš, da je v mestu kar nekaj turistov (na ulici namreč bolj redko kakega srečaš). Predstava je bila všečna in zaključila se je s hojo po ognju in sorodnimi ognjenimi vragolijami, kar je bilo tudi čisto zanimivo.

Kandyjski plesalci

Najimenitnejša oblika kandyjski plesalcev

Plesalec z masko

Plesalec z masko

Požiranje ognja

Tole bi znalo biti še bolj pekoče od čilija.

Bržkone najbolj kul zadeva v Kandyju je botanični vrt Peradeniya. Je ogromen in lepo urejen, tako da je sprehod po njem zelo prijeten oddih od mestnega vrveža. Vanj zahaja precej domačinov, posebej parčkov, ki radi posedajo po koreninah dreves, molčijo in so videti žalostni (pojma nimam zakaj, ampak tako je bilo). Ko sva se nekje tudi midva malo usedla, naju je obkrožila gruča razposajenih šrilanških mulcev, ki so se vsi hoteli z nama slikati. Saj so bili čisto prijazni, ampak občutek ob tem, ko se je ducat mladeničev v različnih skupinah in položajih slikal z nama, je bil pa vseeno malo čuden.

Zaljubljenci v botaničnem vrtu

Zaljubljenci v botaničnem vrtu

Postrani drevesa

Temle drevesom se v živo še precej bolj vidi, da so postrani.

Leteče lisice

Leteče lisice

Iz Kandyja sva si privoščila še izlet v skalno svetišče Dambulla. Sestavlja ga pet votlin z zidanimi pročelji, v katerih so Budovi kipi in slike. Svetišče je prav fino, je pa treba priznati, da so budistična svetišča nekoliko dolgočasna, saj z redkimi izjemami ne vsebujejo ničesar razen Budovih podob. Buda na njih sicer nastopa v različnih položajih (stoječi, sedeči in ležeči, ki meditira, uči ali počne kaj tretjega in ima nad glavo plamen razsvetljenosti ali ne), je pa povsod videti domala enak. Vodič nama je o enem izmed sedečih Bud povedal zanimivo zgodbo: neka rahlo pomanjkljivo oblečena turistka se mu je menda usedla v naročje, da bi se slikala, s čimer ga je tako oskrunila, da so ga morali prebarvati (zaradi sveže prebarvanosti je bil potem presunljivo rumene barve).

Pročelje svetišča

Pročelje svetišča

Oskrunjeni Buda

Oskrunjeni Buda (sedeči ki meditira in je razsvetljen)

Iz Kandyja sva jo mahnila proti Polonnaruwi, o kateri pa več prihodnjič.

Šrilanška požrtija

Ko sva bila z Jelko predlanskim na počitnicah v Angliji, sva za starše (njene in moje skupaj – to je bila priložnost, da se sploh spoznajo) pripravila kosilo z angleško hrano. Hrana je bila v slogu tiste, ki sva jo jedla na počitnicah – pretežno iz konzerv, ker se tako pač prehranjuješ, če taboriš, in ne pretirano dobra, ker je to pač značilno za angleško hrano. Da bi popočitniško kosilo povzdignila v tradicijo, sva danes pripravila šrilanško južino.

Najznačilnejša šrilanška hrana je riž s curryjem, ponavadi precej pekočim. To je Jelki povzročalo nemalo muk, ker curryja ne mara, preveč pekoče hrane pa tudi ne. Pri boljšem obedu Šrilančani pripravijo več vrst curryja, zraven pa postrežejo še kak chutney (slano in pekočo marmelado) in papadam (rezine tankega testa, pečene v olju – rezultat je podoben čipsu). Kljub Jelkinemu nenavdušenju nad curryjem sva sklenila, da je za pravo šrilanško kosilo nujen. Pripravila sva piščančji curry (najpogostejši mesni) ter curry iz leče (zelo pogost) in jajčevcev (redkejši, a jako dober). Poleg tega sva zvarila še pristni howondolandski curry po receptu babice Ogg, ki sicer nima nič opraviti s Šrilanko (zaradi tega recepta zanj ne bom pisal), sva ga pa pripravila že nekoč prej in se je Jelki – v nasprotju s šrilanškimi curryji – zdel dober.

Večerja s curryjem

Zelo lep primer večerje s curryjem v Dream Cafeju (o njem bo še govora). Jelkina jed je samo v tistem kokosu pred njo, ostalo je pa moje (ne, nisem pojedel vsega, čeprav sem sposoben pospraviti kar precejšnje količine hrane).

Za predjed sva pripravila hopperje z jajcem. Hopperji so nekakšne palačinke iz riževe moke, v katere se pogosto ubije jajce, ki se skupaj s hopperjem speče na oko. Zanje sva uporabila pripravljeno zmes, ki sva jo kupila na Šrilanki, zato recepta ne bom pisal, ker ne bi imel kake praktične vrednosti. Se pa recept najde tule (in brez dvoma še kje na internetu).

Za sladico sva spekla puding wattalappan, ki naj bi bil šrilanška posebnost, a nama ga na počitnicah ni uspelo pokusiti. Našla sva ga namreč na jedilniku le ene restavracije, kjer so nama povedali, da za pripravo potrebujejo tri ure, in ker se je to zgodilo ob 22, sva se mu morala odreči.

Količine v receptih so za sedem do osem ljudi, je pa treba upoštevati, da sva pripravila štiri curryje, kar je podvig, ki ni ravno za vsak dan. Za kuho sva porabila kake štiri ure in pri tem proizvedla ogromno svinjarije. Je bil pa rezultat nadvse zadovoljujoč. Curryji so se zdeli dobri celo Jelki in tudi drugim so bili všeč (moj favorit je bil iz jajčevcev, tesno pa mu je sledil piščančji). Puding je bil takisto precej posrečen, le hopperji niso dosegli šrilanških, čeprav so bili povsem užitni. Na žalost sva izdelke pozabila pofotkati.

Piščančji curry

Recept zanj sva povzela po knjigi Channa Dassanayaka Sri Lankan Flavours (knjiga se na spletu pojavlja v več različicah – tale ima enako naslovnico kot najina, ali se ostale po vsebini kaj razlikujejo, pa ne vem).

Sestavine:

  • 5 spodnjih delov piščančjih beder,  brez kosti in narezanih na kose
  • 1/2 žličke mletega čilija
  • 1 žlica praženega curryjevega prahu (Pražen je za mesne curryje, nepražen pa za zelenjavne. Prah sva prinesla s Šrilanke, je pa verjetno tudi tisti, ki se dobi pri nas, sprejemljiv.)
  • 3/4 žličke mlete kurkume (Prinesla sva jo s Šrilanke, a mislim, da se dobi tudi pri nas.)
  • 1 – 1 1/2 žlička soli
  • olje po občutku
  • 1 čebula, nasekljana
  • 1 strok česna, nasekljan
  • 2 cm pandanusovega lista (Tega pri nas bržkone ni mogoče dobiti, a imam občutek, da ni zelo pomembna sestavina.)
  • 5 curryjevih listov (Ta reč nima okusa po curryju in se tako imenuje zgolj zato, ker se dodaja curryjem. Menda se lahko nadomesti z enim lovorovim listom.)
  • pol paličice cimeta
  • 3 kardamomova zrna (Ker jih nisva imela, sva uporabila mleti kardamom. Mislim pa, da se tudi tega pri nas ne dobi. Morda bi ga lahko nadomestil muškatni orešček.)
  • malo limonine trave (Tega pri nas bržkone ni mogoče dobiti, a imam občutek, da ni zelo pomembna sestavina.)
  • 1 zelen čili, nasekljan (Nisva ga imela, zato sva uporabila rdečega.)
  • 1 žlička naribanega ingverja
  • 2 1/2 paradižnika, nakockana
  • 1/2 žličke mletega popra
  • 150 ml kokosovega mleka (S Šrilanke sva prinesla prah za pripravo kokosovega mleka. Pri nas se mleko dobi v konzervi, lahko pa se pripravi tudi s kuhanjem naribanega kokosovega mesa.)
  • 100 ml koriandrovih listov, nasekljanih (Nisva jih imela, zato sva jih izpustila.)

Piščanca natri z mletim čilijem, curryjevim prahom, kurkumo in soljo ter ga pusti stati vsaj 30 min.

Na olju 3-4 min praži čebulo, pandanus, curryjeve liste, cimet, kardamom, limonino travo, nasekljan čili, ingver in česen. Dodaj paradižnik in kuhaj 2 min. Dodaj še piščanca in poper ter praži 6 min. Dolij kokosovo mleko, zavri in kuhaj 15-20 min. Potresi s koriandrom.

Curry iz leče

Recept za tega nama je povedal prijazni kuhar iz Dream Cafeja v Elli, kjer sva nekaj dni spala in zelo dobro jedla. Ker moji zapiski niso zelo natančni in ker v njih manjkajo količine, sva si pomagala še z recepti z interneta.

Sestavine:

  • 120 ml rdeče leče
  • 1 čebula, nasekljana
  • 1 strok česna, nasekljan
  • 1/2 paradižnika, nakockanega
  • 1/2 žličke mletega čilija
  • 1 žlica nepraženega curryjevega prahu
  • 1 krepak ščep žafranike
  • 5 curryjevih listov
  • olje po občutku
  • sol po okusu
  • 1/4 limone

Lečo speri in dodaj toliko vode, da je pokrita. Naj se nekaj minut namaka. Dodaj 1/2 čebule, 1/2 česna, paradižnik, čili, curryjev prah, žafraniko in curryjeve liste. Kuhaj 15 min.

Na olju prepraži 1/2 čebule in 1/2 česna ter rezultat dodaj leči. Prilij 100 ml kokosovega mleka (midva sva imela malo preveč vode in sva primešala prah za pripravo kokosovega mleka). Posoli. Kuhaj, dokler leča ni dovolj mehka. Noter stisni limono.

Curry iz jajčevcev

Tudi ta recept izvira iz Dream Cafeja.

Sestavine:

  • 1 jajčevec, narezan na paličice približno 0,5 x 0,5 x 2 cm
  • precej olja
  • maslo po občutku
  • 1 žlička gorčičnih semen (Prinesla sva jih s Šrilanke in ne vem, ali se dobijo tudi pri nas. Če se ne, težko rečem, s čim bi se dala nadomestiti.)
  • 1 čebula, nasekljana
  • 1 strok česna, nasekljan
  • 5 curryjevih listov
  • 1 paradižnik, nakockan
  • 1/3 žličke mletega čilija
  • 2/3 žlice nepraženega curryjevega prahu
  • 1 krepak ščep žafranike
  • 1 žlica sojine omake
  • sol po okusu
  • 100 ml vode
  • 1/6 limone

Jajčevec cvri v olju, dokler ne porjavi. Koščki naj bodo z oljem prekriti, kar gre laže, če ne cvreš vseh naenkrat. Odlagaj jih na papirnato brisačo, ki vpije odvečno olje.

V ponvi raztopi maslo in na njem prepraži gorčična semena, čebulo, česen in curryjeve liste (začenši z gorčičnimi semeni). Dodaj paradižnik, čili, curryjev prah, žafraniko, sojino omako, sol in vodo. Kuhaj par minut, nato dodaj jajčevce. Kuhaj, dokler se ne zdi primerno kuhano. Noter stisni limono.

Puding wattalappan

Ta recept je spet iz knjige Sri Lankan Flavours.

Sestavine:

  • 650 ml kokosovega mleka
  • 275 g jaggeryja (To je strjen palmov sirup, ki sva ga kajpak prinesla s Šrilanke. Menda ga lahko nadomesti rjavi sladkor.)
  • 6 jajc
  • 2 jajčna rumenjaka
  • 1 krepak ščep cimeta
  • 1 krepak ščep klinčkov
  • 1 krepak ščep muškatnega oreščka
  • 1 krepak ščep kardamoma
  • 50 g indijskih oreščkov, grobo nasekljanih

Kuhaj kokosovo mleko in jaggery, dokler slednji ni raztopljen. Ohladi.

Stepi jajca. Vanje precedi kokosovo mleko z jaggeryjem in nato vse skupaj še enkrat precedi. Dodaj začimbe in temeljito premešaj.

Zmes nalij v eno ali več posod, primernih za v pečico. Midva sva uporabila model za mafine in glinen pekač, uporabno bi bilo pa bržkone tudi kaj drugega (knjiga predlaga okroglo stekleno posodo s premerom 20 cm). Potresi z indijskimi oreščki (plavajo, tako da ostanejo na vrhu). Pokrij s peki-papirjem (bržkone bi bila uporabna tudi alufolija, sva pa midva na to pozabila in se ni zgodilo nič hudega).

Če imaš parno pečico, jo segrej, noter postavi puding in ga peci 45 min (tako sva storila midva). Neparno pečico segrej na 160 ° C, posode s pudingom postavi v posode z vodo in takisto peci 45 min. Končni izdelek pred uživanjem ohladi.

Stvar je taka, stoji pa tako

Travianski strežnik Si3 se je pred slabim mesecem končal z našo zmago. To je bil pričakovan izid, a vseeno so zadeve pred koncem postale zanimive, kajti alianse na severozahodu, ki so bile do takrat v vojni, so se združile in tako postale kar dostojen nasprotnik (potihem so se o sodelovanju sporazumele že kar nekaj časa pred tem). Vendar je bilo naše glavno čudo predobro branjeno in rušilne vojske sovragov premalo številčne (čeprav precej močne), da bi nam prizadejale škode za več kot dobrih deset dni gradnje. Naših vojsk je bilo več in temu primerno večja je bila tudi škoda, ki smo jo naredili nasprotnikom. Na koncu se je izkazalo, da smo imeli nekaj hudo imenitnih rušilnih vojsk še v rezervi – njihovi lastniki so tik pred zaključkom strežnika do tal porušili vsa sovražna čuda. Običajno se namreč čud ne napada, saj napadi na infrastrukturo (predvsem velika skladišča) gradnjo čuda zaustavijo za dlje časa, a ko je bila zmaga na dlani, se je rušiti čuda očitno zdelo zabavneje. Zgodovina strežnika je popisana tule, tole je pa filmček, ki obeležuje našo zmago.

Z zaključkom strežnika sem zadovoljen. Po prebivalstvu sem priplezal do 92. mesta, kar je glede na to, da sem začel igrati kaka dva meseca po začetku strežnika, odličen razultat, sodeloval sem pri rušenju sovražnega čuda, malo sem se udejstvoval pri vodenju alians in kajpak na koncu bil na zmagovalni strani. Seveda bi bil lahko naredil več in igral bolje, a za svoj prvi strežnik sem se kar dobro odrezal. Sem pa z zaključkom zadovoljen še na drug način: konec je in kup časa, ki je šel za Travian, lahko porabim za kaj drugega, med drugim za pisanje v blog. Tudi o Travianu bom napisal še kako malenkost, predvsem bom pa v bližnji prihodnosti poročal o počitnicah, kajti pretekle tri tedne sem preživel na Šrilanki (zato se tudi oglašam šele mesec dni po koncu igranja Traviana).

Že dolgo časa sem si želel na počitnice v Azijo. Z Jelko sva se dogovorila za mesec Tajske, ki se zaradi turistične razvitosti zdi najprimernejša za prvi obisk tistega dela sveta. Potlej so pa ravno takrat, ko bi morala leteti tja, protivladni protestniki zasedli letališče v Bangkoku. Nekaj dni sva bila na trnih, ali bodo letališče vendarle pravočasno odprli, a na koncu je bil najin let odpovedan. Naslednji prost let na Tajsko po razumni ceni je bil šele zgodaj spomladi, kar nama ni prav nič ustrezalo: oba sva se duševno pripravila na počitnice, Jelka ima spomladi druge obveznosti, jaz sem imel pa poln kufr službe in sem potreboval dopust. Tako sva našla zadnjominutno ponudbo za tri tedne Šrilanke in teden dni po predvidenem odhodu na Tajsko letela tja. Bilo je jako fino, podrobnosti pa sledijo.

Kolesarjenje po JZ Angliji, tretji del

Končno je prišel na vrsto zadnji del. Za začetek naj zapišem nekaj besed o TripTrackerju. Oči se je pritožil, da mu ob kliku na sličico, kakršna je tudi pod temle odstavkom (le da je tokrat večja), ni bilo nič jasno. Če dobro premislim, to ni presenetljivo, saj ima stran, ki se odpre, res preveč sestavin, da bi se prišlek na njej lahko hitro znašel. O tem problemu bom vsekakor govoril s sodelavcem, ki TripTracker soustvarja. A zaenkrat stran je, kakršna je, zato naj na hitro povem, kako jo uporabljati. Najbolje je klikniti na zemljevid. To ga poveča in odpre okno s slikami, med katerimi se pomikaš s puščicami, med kraji pa se lahko hitro sprehajaš s pomočjo traku nad zemljevidom. Do fotk, ki pripadajo posamičnim krajem, pa je mogoče priti tudi s klikanjem na zapise v journalu spodaj.

Ali bom pri naslednjem večjem potovanju spet uporabil TripTracker, še nisem odločen. Želel bi si, da bi do takrat postal bolj dostopen nekomu, ki se z njim sreča prvič, in da bi omogočal skok na izbran del izleta, tako da bi lahko posamične kraje ali slike v TripTracekrju povezal z ustreznimi mesti v besedilu v blogu.

9. dan: Jelka se udari s tovornjakom

Ta dan je angleško vreme končno upravičilo svoj sloves: čim sva se odpravila na pot, je začelo deževati. Vendar se nisva dala – oblekla sva si vetrovki, si nataknila kapuci in nadaljevala z vožnjo. Kot večino časa je Jelka vozila spredaj, ker sem jaz laže prilagajal hitrost njej kot ona meni. In tako se je zgodilo, da je zaradi slabe vidljivosti, ki sta ji botrovala dež in kapuca na glavi, grdo oplazila tovornjak, ki je stal ob cesti. Ta jo je snel s kolesa, jaz pa sem se zvrnil čeznjo. Sam sem jo odnesel le s podplutbo, Jelka pa se je precej grdo potolkla. Kajpak sva se želela spraviti z dežja, da bi Jelko v miru pokrpala, da bi si preoblekla strgane hlače in sploh prišla k sebi, a hudič je hotel, da v edini kmetiji v bližini ni bilo nikogar. Tako sva odkolesarila dalje in se ozirala za kako gostilno, ki pa sva jo našla šele po nekaj kilometrih. Tam so nama postregli s čajem in poizvedeli, če v bližini obratuje kak zdravnik. A zaradi vikenda je bil prvi šele dobrih 20 km naprej, kamor sva se hočeš nočeš odpravila. Jelka je bila z britanskim zdravstvom zelo zadovoljna, saj je prva pomoč zastonj in brez pridržkov na voljo vsem, domorodcem in tujcem. Lepo so jo pokrpali, potlej pa sva si drugič na potovanju privoščila prenočevanje v sobi, da sva se lahko pošteno posušila.

10. dan: po stranskih cestah

Pretekle izkušnje so nama govorile, da se, če zavijeva na stranske ceste, brž izgubiva. Vseeno sva zopet poizkusila in tokrat je začuda kar šlo. Pokrajina je bila lepa, le malce naporneje je bilo kolesariti, saj je bilo vzponov več kot na glavni cesti. Ustavila sva se v ljubki vasici vrh hriba, za katero ugotavljam, da ima celo svojo spletno stran, in si ogledala cerkev. Druščino, ki je imela polno dvorišče izložbenih lutk, s katerimi so nekaj počeli (kaj točno, mi ni uspelo ugotoviti), sva vprašala, kako naprej. Dobila sva natančne napotke, ki pa se jih nisva v celoti držala, ker so vključevali prečkanje nekega zaliva s trajektom, za katerega sva kasneje izvedela, da bo najbrž nehal voziti, preden ga bova dosegla. Na koncu sva se utaborila drugje, kot so nama priporočili, a kamp je bil vseeno všečen.

11. dan: izgubljanje po Paru

Pred nama je bil še en dan, za katerega je bilo predvideno predvsem kolesarjenje. Najin cilj – kamp v bližini Eden Projecta – je bil dovolj blizu, da ni bilo skrbi, da ga ne bi dosegla, edino hribi so bili vmes. Pa tudi ti hribi se niso izkazali za preveč grozne, tako da sva srečno prišla v bližino kampa. A zadnji del poti se je izkazal za jako zoprnega: vozila sva se, dokler nisva dosegla morja, za katero sva ugotovila, da je na povsem napačni strani – ali z drugimi besedami, izgubila sva se. Sicer sva potem domorodce pobarala za pot, a kampa, kamor sva bila namenjena, vseeno nisva našla. Sva pa našla drugega, ki je žal spominjal na tistega, ki sem ga označil za najmanj prijetnega na celi poti. Zdi se, da v Angliji ni priporočljivo taboriti ob morju, kajti obema nevšečnima kampoma je bil skupen obmorski položaj (in množičnost in grde nepremične prikolice). Par (kraj, kjer sva taborila) in njegova okolica sta mojim navigacijskim zmožnostim nasploh povzročala neznanske preglavice: ponovno sva se malček izgubila zvečer, ko sva šla v vas na čaj, in še dvakrat naslednji dan, ko sva šla na izlet. Eden od krivcev je bil krožen odsek cest z enosmernim prometom, kjer nisi smel nazaj, ampak je bilo treba naokrog, a moralo je biti še kaj drugega. Na koncu sem obupal in sem navigacijo prepustil Jelki, ki se je kar znašla.

12. dan: Eden project

Eden project je največji rastlinjak na svetu. Ko ga uzreš z roba kotanje, v kateri stoji, naredi silen vtis – tako s svojo velikostjo kot s futurističnim videzom zgradb, ki ga sestavljajo. Največja je kupola s tropskim rastjem, ki je jako tropska – tako po bujnosti zelenja kot po ne najprijetnejši vročini in vlagi. Nekoliko manjša je kupola s sredozemskim rastlinjem, po kateri se je prav prijetno sprehoditi, le rastline so dokaj običajne. Na prostem pa raste cornwallska flora, med katero je posejanih precej zanimivih skulptur. Na ogled je še stavba s poučno razstavo, ki ji kraljuje orjaški terilnik lešnikov. Dotični je izjemno zapletena naprava iz starega železja, ki po nekaj minutah vrtenja ročice stre lešnik, njen namen pa je pokazati nesmiselnost rabe kompleksne tehnologije za preproste naloge (kar dandanašnji radi počnemo). Končni vtis je dokaj imeniten, čeprav bolj zaradi veličine podviga kot zaradi samih rastlin. Eden Project namreč poleg vsega naštetega sestavlja še kup zgradb, domislic in dogodkov, katerih splet je težko opisati, ampak ga je treba doživeti.

12. in 13. dan: vrnitev

Pred odhodom sva kot odpustke v Eden Projectu nakupila nekaj čebulic, v trgovini v Paru pa precej odličnih angleških konzerv, s katerimi sva imela namen zavdati domačim. Nato sva se zavlekla v pub, kjer sva ob še kar užitni hrani in pijači počakala na vlak. Okrog 23 je prispel, vkrcala sva se, napisala zadnje razglednice in nato do Londona zaspala. Po prihodu sva imela pred sabo dve uri kolesarjenja skozi mesto do železniške postaje, od koder vozi vlak na letališče. Ta del se je še posebej meni zaradi hude prometnosti zdel precej stresen, a sva ga srečno preživela. Na letališču sva prerazporedila prtljago, da sva je kar največ stlačila v ročno (že tja grede sva bila na meji brezplačne mase, nazaj grede pa naju je spremljalo še par kilogramov konzerv), in si privoščila obed. Verjetno sva se mimoidočim zdela nemalo čudna, ko sva najprej vse svoje imetje sredi letališke zgradbe razstavila po tleh, potem pa sva ročno zmazala čokoladni kolač (pribor sva bila namreč bistro zapakirala), ampak se nisva preveč sekirala. Nekaj ur kasneje sva bila na Brniku, kjer naju je pričakal precej hujši dež, kot sva ga doživela v po dežju sloveči Angliji.

S potovanjem sva bila precej zadovoljna: bilo je prijetna mešanica pustolovščine, turizma in rekreacije. Vsekakor se kaniva kakega podobnega podviga lotiti še kdaj, sploh ker sva si tokrat nabrala kar nekaj izkušenj. O tem, kaj sva se naučila, bom še pisal, pa poročal bom, kako se je posrečil napad na brbončice domačih z angleško hrano.

Kolesarjenje po JZ Angliji, drugi del

Pa nadaljujmo.

6. dan: Glastonbury

Glastonbury je poln trgovinic, iz katerih veje kadilo in v katerih prodajajo okultno kramo, pa tudi prebivalci so slikoviti – nemalo jih je precej hipijevskega videza. Njegova bržkone glavna znamenitost je bližnji grič, ki sliši na ime Glastonbury Tor in ki ga krona stolp nekdanje cerkve. Nekateri menijo, da je ta grič Avalon (ki naj bi bil po mojem vedenju sicer otok, a ne bodimo malenkostni), drugi, da je utrdba kralja podzemlja / vilinskega kralja, pa še kaka podobna zgodba bi se našla. Tudi sicer v Glastonburyju legende očitno najdejo plodna tla, saj se govori, da naj bi bil v tistih krajih skrit sveti gral. Kraj je Jelko navdušil, pa tudi meni se ni zdel napačen. Kajpak sva se povzpela na Tor, poleg tega pa sva si ogledala ostanke tamkajšnje opatije. Ta je bila nekdaj nadvse imenitna, potlej pa jo je kralj pod pretvezo, da so v njej gojili izdajstvo, razpustil in zaplenil njeno premoženje, opata pa dal obesiti. Zgodbo o razpustitvi sta pripovedovala ženska, ki je igrala kuharico iz tistih časov, in možak, našemljen v odvetnika, ki je pripomogel k razpustitvi. V kampu sva spoznala simpatičnega Nemca, ki se je po Angliji klatil z motorjem.

7. dan: reševanje načrta

Da se je najin načrt potovanja izkazal za preambicioznega, sem že omenil. To me je nemalo jezilo in na to temo sva se z Jelko tudi uspela sporeči, a do Glastonburyja sem se s položajem že kolikor toliko sprijaznil. Treba pa je bilo skleniti, kako izpeljati preostanek poti. Pri tem naju je nekoliko omejevalo to, da sva imela vozovnici za vlak za vrnitev v London že kupljeni (kar je bilo sicer pametno, saj sva si z vnaprejšnjim nakupom zagotovila ceno ~30 GBP na osebo, kar je nekajkrat manj od redne). Odločila sva se, da bova odkolesarila do najbližje železniške postaje in se z vlakom odpeljala do Barnstapla, kraja ob severni obali Cornwalla, ter tako v enem dnevu premerila razdaljo, za katero so bili načrtovani trije dnevi kolesarjenja. Najbližja železniška postaja sicer ni bila zelo blizu, vendar sva jo uspešno dosegla, prav tako pa tudi Barnstaple. Od tam sva se po prijetni poti, namenjeni prav kolesarjem, odpeljala do Bideforda in se utaborila. To sva storila v najmanj prijetnem kampu na celi poti: šotor sva morala postaviti na trati sredi grdih nepremičnih prikolic (to so koče, narejene na podoben način kot počitniške prikolice, ki postavljene v vrste spominjajo na vojašnico), pa še za tuširanje sva morala plačati.

8. dan: Clovelly

Naslednji dan sva se namerila preseliti se v kamp ~15 km naprej (ki se je izkazal za bistveno prijaznejšega od prejšnjega) in si ogledati slikovito ribiško vas Clovelly, ki nama jo je priporočil Jelkin žlahtnik, ki je v tistih krajih že bil. A pot se je izkazalo za neznansko hribovito in je Jelki za tisti dan kolesarjenje tolikanj priskutilia, da je ostala v kampu, Clovelly pa sem si ogledal sam. Vasica je postavljena na pobočju hriba, ki se spušča k morju, in slikovitosti ji res ne gre oporekati. Tak je že njen položaj, hiše so starinske, pisane in okrašene, po uličicah pa prebivalci tovor še vedno prevažajo s sanmi.

Z opisom potovanje bom končal naslednjič, tokrat pa naj dodam še povezavo do fotk:

Fotke sem shranil na spletno stran TripTracker, namenjeno popotniškim slikam in potopisom, ki jih zna stran elegantno povezati z zemljevidom. Ta povezava deluje posebej dobro, če imaš sled poti zabeleženo z GPSom, a tudi brez GPSa ni od muh. Čeprav potovanje popisujem že tule, sem tudi na TripTracker nekaj malega napisal za tiste, ki do njega ne bodo prišli prek bloga – zavoljo mednarodnosti strani po angleško. Zdajle TripTracker sicer ne dela najbolje, a upam, da si bo kmalu opomogel.

Kolesarjenje po JZ Angliji, prvi del

Tisti zlomek, ki ga moram sprogramirati, še vedno ni čisto gotov, pa še dva programa, ki sem ju spisal pred leti, sta pokazala želje po popravkih. Zaradi tega je moje življenje sestavljeno iz službe, programiranja in obiskov pri Jelki, od prostočasnih dejavnosti, ki ne vključujejo Jelke, se pa čas najde kvečjemu za take, ki ne trpijo odloga – denimo za kako magicaško tekmovanje. No, tako je vsaj bilo do začetka tega tedna, ko sem zbolel. Zdaj doma pijem čajčke in najdem kak trenutek tudi za blog.

Kolesarsko potepanje sva si zamislila tako, da priletiva v London, se od tam z vlakom odpeljeva v Salisbury, odkolesariva do Land’s Enda (skrajnega JZ konca dežele) in se spet z vlakom vrneva v London, med potjo pa spiva v kampih. Za potovanje sva imela pripravljen odličen načrt – no, vsaj meni, ki sem bil njegov glavni ustvarjalec, se je zdel tak. Kljub njegovi odličnosti pa se ga nisva uspela povsem držati …

1. dan: prihod

Prvi dan sva imela nekoliko napet, ker sva želela prispeti v Salisbury, čeprav sva imela polet (z EasyJetom) v London šele ob 17. Malce se je zalomilo že takoj na začetku, kajti polet je imel uro zamude. Na letališču (Stansted) nama je avtomat potlej brez zapletov izročil vnaprej kupljene vozovnice za vlak, pa tudi vožnja z letališča v mesto ni bila problematična, ker vlak vozi vsakih 15 minut. V Londonu je bilo treba priti na drugo železniško postajo – mesto jih ima namreč cel kup in vlak za Salisbury ne vozi s tiste, na katero se pride iz Stansteda. To bi se načeloma dalo s kolesom, a kolesi najprej sestaviti (za polet sva ju morala delno razstaviti in spraviti v torbi) ter nato še najti pot skozi London ponoči bi trajalo predolgo. K sreči so londonski taksiji veliki, tako da sva si pomagala z enim izmed njih in ujela vlak za Salisbury, ki naju je na cilj pripeljal okrog polnoči. Nato sva morala usposobiti kolesi: odstraniti zaščitno peno in časopisni papir, natakniti kolesa, blatnike, krmilo in pedala ter natovoriti prtljago. In kajpada sredi noči v neznanem mestu poiskati prenočišče, ki sva ga rezervirala. V ponos si štejem, da je šlo to dokaj gladko, edino nek policist naju je nadlegoval, ker sva v napačno smer zavila v enosmerno ulico. Na koncu sva ob 2 zjutraj pokonci vrgla prijazno staro gospo, ki naju je spustila v posteljo.

2. dan: Salisbury

Zjutraj sva dobila odličen angleški zajtrk v neokusno a slikovito in skrbno opremljeni jedilnici, potem pa sva krenila v mesto. Prva postaja je bil kolesarski servis, ker sem za lažji prevoz svojega kolesa sedež potisnil v okvir, kolikor globoko je šel, nakar ni hotel več ven (Jelka ga je pametneje snela). Serviser se je malo napenjal, potem pa je rekel, da kar tako ne gre in da me lahko naročijo čez nekaj tednov, ker da so zelo zasedeni. Ko sem izrazil neizmerno navdušenje, mi je predlagal drug servis. Na poti tja sva kupila jeklenko s plinom za kuho, kajti take reči se kajpak na smejo prevažati z letalom. Na drugem servisu so bili voljni dela lotiti se takoj, v spodbudo pa so mi povedali, da se jim je že zgodilo, da so morali okvir zavreči, ker sedež ni šel iz njega. Medtem ko so se serviserji trudili s sedežem, sva si šla ogledat slovito salisburyjsko stolnico. Res je dokaj imenitna, mi je pa postala opazno bolj všeč, ko sem dobil telefonski klic, da je sedež izvlečen. Sledil je ogled utrdbe Old Sarum malo iz mesta. Kraj je bil utrjen od železne dobe do srednjega veka, danes pa je videti le obrambne jarke in nekaj ruševin. Kljub temu nama je bil všeč. Po ogledu sva se v mesto vrnila po prtljago in jo mahnila proti kampu blizu Stonehenga, ki je bil najin naslednji cilj. Do kampa sva prispela že v mraku, čeprav je načrt predvideval ogled Stonehenga še ta dan – tu se je prvič pokazalo, da je načrt preambiciozen.

3. dan: Stonehenge

Zjutraj sva odkolesarila do Stonehengea. Ta je bil na zemljevidu vrisan malce čudno, tako da sva se brez potrebe peljala po neki hudo prometni cesti, a na koncu sva le prišla na cilj, ki je jako imeniten. Njegovo doživljanje bi bilo boljše, če bi se dalo med kamni sprehoditi in če bi bilo tam manj drugih obiskovalcev, a vseeno je naredil velik vtis. Avdiovodnik je povedal nekaj zanimivosti o gradnji, o namenu pa je postregel le z ugibanji – kar je po eni strani nezadovoljujoče, po drugi pa spodbuja domišljijo. Popoldne sva krenila proti Bathu, ki bi ga po načrtu morala doseči še isti dan, pa nama je bilo že takoj jasno, da to ne bo šlo. Zadnji del poti sva se zato hotela peljati z vlakom, kajti na zemljevidu sva videla, da se bližava železniški progi, pa tudi to ni bilo enostavno, ker v bližini ni bilo postaje. Napotila sva se proti najbližji, vendar je bilo prepozno in Jelko so preveč bolele noge, da bi jo dosegla. Seveda ni bilo pri roki nobenega kampa, tako da sva pozvonila pri neki kmetiji in pobarala, kje v bližini bi se dalo postaviti šotor – kajpak v upanju, da bodo odgovorili, da pri njih. Možak, ki nama je odprl, je sicer nekaj rekel o tem, da se izven kampov taboriti ne sme, a je bil prijazen in nama je dovolil namestiti se za njegovo hišo. Tako sva uživala v razgledu na konjsko figuro, vrezano v pobočje bližnjega hriba, in v prvi izmed dveh nadvse angleških Knorrovih omak (dve za ceno ene!), ki Jelki še zdaj povzročata more.

4. dan: Bath

V Bath sva se iz kraja z železniško postajo, kamor sva bila namenjena prejšnji dan, vseeno odpeljaja z vlakom, da ne bi preveč zaostala za načrtom. Mesto je znamenito zaradi rimskih term in Royal Crescenta, polkroga zgradb iz 18. stoletja, kamor so imoviti Britanci hodili počitnikovat. Rimske terme so bile nedvomno izjemne, hudič je le, da se je na njihovem mestu v kasnejših stoletjih marsikaj zgradilo. Sicer so rimski ostanki na ogled, vendar povečini znotraj kasnejših zgradb in to vsak kos v svojem prostoru. Tako se vidijo deli, celota pa ne, kar me je motilo. Royal Crescent mi je bil pa všeč: sicer so stavbe od zunaj – kot za Anglijo ni neznačilno – malenkost puste, tista, ki je odprta za obiskovalce, pa je znotraj lepo urejena ter zgledno opremljena z napisi in osebjem, ki marsikaj zanimivega pove. Zvečer sva se utaborila v kampu na obrobju mesta.

5. dan: proti Glastonburyju

Ta dan je bil (več ali manj) cel namenjen kolesarjenju. Kdaj točno sva krenila na pot, se ne spomnim, ampak pred 11 ni bilo, ker sva zjutraj vsakič potrebovala kake tri ure, da sva pozajtrkovala, podrla šotor in spakirala vso kramo, ter ker nisva ravno prijatelja zgodnjega vstajanja (pa tudi praktično to ni, ker se rosa posuši šele nekje med 8 in 9). Že kmalu po odhodu se je Jelka odločila, da hoče po stranskih poteh, kar je sicer res bolj prijetno, vendar se zna končati z izgubitvijo. Po nekaj zoprnih klancih sva prispela do zapornice na cesti, kjer so nama pojasnili, da je za njo univerzitetno ozemlje in da se tja, kamor sva bila namenjena, s kolesom na da. Ali bi šlo po kaki drugi stranski poti, ne vem, vendar sva odnehala in se odpravila po glavni, ki ni bila preveč grozna. Cesta v Glastonbury pelje čez nekaj zoprnih hribov (no, vsaj če imaš težko otovorjeno kolo), a na zadnjem izmed njih sva bila za trud nagrajena s pogledom na kakih 15 km oddaljeni Glastonbury Tor, najin cilj. Po spustu sva se – kot ponavadi proti koncu dneva – ustavila še v trgovini, da sva se oskrbela s hrano za večerjo in zajtrk. Tokrat sva nakupovala v Lidlu, ki je bil opazno cenejši od povprečnih britanskih trgovin (med drugim sva kupila pire krompir v vrečki, ki sva ga potem jedla ves preostanek počitnic, pa še nekaj ga je ostalo). Zvečer sva prispela v kamp par kilometrov od Glastonburyja, ki je bil bržkone najboljši na vsaj poti: utaborila sva se na travniku, obkroženem z živo mejo, nedaleč od šotora sva lahko pod jablano nabrala jabolka, imeli so pralni in sušilni stroj na kovance (ki sva ju tudi uporabila), pa poleg skupinskih kopalnic za vsak spol posebej so imeli še manjše brez ločevanja po spolih (kar je imelo za naju, ki sva premogla en sam šampon, glavnik in kremo za zobe, med drugim tudi čisto praktično prednost). Res je, da je bil kamp s ceno ~15 GBP na noč tudi najdražji, kar sva jih obiskala, a še vedno bistveno cenejši od sob, ki za dve osebi stanejo ~40 GBP – taboriti se v Angliji očitno precej splača.

Popis preostanka poti kajpak sledi. Tudi fotke bom objavil – odločil sem se, da bom tokrat za to uporabil TripTracker, zelo kul storitev, ki jo razvija podjetje mojega sodelavca in k uporabi katere me slednji že lep čas nagovarja.