Arhiv kategorij: Glavne počitnice

Z glavo skozi zid v Azincourt

Letos je minilo 600 let od slavne bitke pri Azincourtu (v tistih casih se mu je reklo Agincourt) v stoletni vojni med Francijo in Anglijo. V njej je Henrik V z utrujeno, lačno in ne najbolj zdravo angleško vojsko nalomil Francoze, ki so bili v boljšem stanju in številčno bistveno močnejši (koliko, se sicer zgodovinarji ne morejo zediniti). Zasluge za to gredo preveliki francoski samozavesti in slabi organizaciji, blatnemu terenu, ki je upočasnil in utrudil težko oklepljene in oborožene Francoze, da so jih angleški lokostrelci lahko v miru naluknjali, pa še kaj bi se našlo (ravno sem se lotil knjige, kjer bom o tem izvedel več). Zgodovinski navdušenci vsako leto pripravijo uprizoritev te bitke in spričo obletnice je letos v načrtu posebej imenitna – v Azincourtu naj bi se zbralo okrog 800 ljudi v srednjeveški opravi.

Kot sem pisal ravno prejšnjič, so mi taki dogodki precej všeč, zato sem sklenil, da gremo letos na počitnice v Francijo in obiščemo Azincourt – do sem vse lepo in prav. Malo je sicer mojemu načrtu v napoto, da se letos poleti lotevamo gradnje hiše, ampak ne preveč: projekt za izvedbo gradnje je namreč več ali manj končan in včeraj sem na Eko skladu oddal vlogo za subvencijo pasivne hiše, zidarji pa pred avgustom ne bodo stopili v akcijo. A nastopil je še en zaplet – izkazalo se je, da ima Jelka v tem času obveznosti, zaradi katerih v Francijo ne more. Tu pa nastopi itje z glavo skozi zid iz naslova – če nekaj načrtujem, sem namreč sila nesrečen, ako se mi načrt izjalovi, zato sem sklenil iti na pot sam z mladičema. Jutri zjutraj bomo tako krenili proti Franciji. O naših dogodivščinah bom – kot ponavadi – poročal po Twitterju.

Belgijske počitnice

Lani sem napovedal, da gremo na počitnice v Belgijo, nikdar pa nisem poročal, kako se je to izteklo. Bilo je prav fino. Počitnikovanje smo začeli v Ardenih, hribovitem (ampak ne preveč) delu Belgije, kjer domorodci radi dopustujejo. Namestili smo se v hiški v kampu, kjer je bilo kar prijetno, čeravno malo mrzlo, saj hiška ni imela kurjave, temperature pa so bile kljub avgustu jako nizke. Najprej smo šli na safari pogledat redke in manj redke evropske živali – volkove, zobre, divje konje … Sledil je obisk jame Han, najznamenitejše v Belgiji, ki je zares precej lepa – primerljiva s slovenskimi (pa še lajtšov s pompozno glasbo ima). In najboljše (vsaj po mnenju mlajših članic odprave) – ob izhodu je bilo imenitno otroško igrišče.

Evropski bizon ali zober
Evropski bizon ali zober
Posebej všeč mi je bil tale iglast kapnik.
Posebej všeč mi je bil tale iglast kapnik.
Ajda na vrhu značilnega belgijskega igrala (tovrstnih smo videli še več, čeprav je bilo tole najbrž najvišje)
Ajda na vrhu značilnega belgijskega igrala (tovrstnih smo videli še več, čeprav je bilo tole najbrž najvišje)

Naša naslednja postaja je bil Bouillon. Tam stoji imeniten grad, ki ga je lastnik prodal, da je financiral križarski pohod. Z zbrano vojsko je v Evropi zmasakriral nekaj židov, v Palestini precej muslimanov in postal junak.

Grad Bouillon
Grad Bouillon
Predstava z ujedami na gradu Bouillon
Predstava z ujedami na gradu

Iz Bouillona smo krenili v Bruselj, kjer smo se nastanili pri Jelkini prijateljici, ki z možem dela za Evropsko komisijo. Razlog, da smo šli v Bruselj ravno tisti čas, je bila preproga iz milijona rož, ki jo vsaki dve leti razprostrejo po glavnem trgu (ki je že tako zelo lep). Kajpak pa smo si ogledali tudi marsikaj drugega. Poleti je mogoče obiskati kraljevo palačo, ki sicer ni nič bolj sijajna od mnogih drugih po evropskih prestolnicah (kvečjemu malo manj okrancljana), ima pa eno posebnost: na stropu ene izmed soban je “slika” Heaven of Delight, ki je narejena iz 1,6 milijona pokrovov kril nekih tajskih hroščev. Obiskali smo Atomium, zgrajen ob svetovni razstavi leta 1958, in bližnjo Mini Evropo – park z maketami znamenitih zgradb iz cele Evrope. In nenazadnje smo si ogledali prirodoslovni muzej, katerega zvezde so igvanodoni. V belgijskem premogovniku v Bernissartu so namreč že leta 1878 odkrili okrog 30 lepo ohranjenih okostij igvanodonov. Takrat so paleontologi menili, da so igvanodoni hodili pokonci, zato so v muzeju tako tudi postavljeni, so pa kasneje ugotovili, da so najbrž hodili po vseh štirih.

Cvetlična preproga
Cvetlična preproga
Heaven od Delight
Heaven of Delight
Smo v Bruslju ali v Parizu?
Smo v Bruslju ali v Parizu?
Okostja igvanodonov
Okostja igvanodonov

Ker smo bili v Belgiji z avtom in ker država ni zelo velika, smo si zlahka ogledali tudi druge kraje. Pri tem nam je pomagalo, da je izredno gosto prepredena z avtocestami, čeprav je treba tudi reči, da so te avtoceste sila prometne – kar je bržkone povezano s tem, da ima Belgija več kot 360 prebivalcev/km2. V Oostende smo si šli ogledat peščene skulpture, ki jih na belgijski obali postavijo vsako leto. Tokrat so bile disneyjevske, številne in lepe, a kljub temu je otročaja bolj navdušil trampolin. Starša sva bila sicer navdušena malo manj, ker je bil trampolin zaradi dežja moker, prav tako pa tudi otročaja, ko sta prišla z njega.

Peščeni grad v Disneyevem duhu
Peščeni grad v Disneyjevem duhu
Vragolije na trampolinu
Vragolije na trampolinu

Naslednji izlet je bil namenjen vodnotehničnim znamenitostim. Prva je bila “vzpenjača” za ladje – bazen, ki po tirih prevaža ladje, ki plujejo po kanalu med Brusljem in Charleroijem, ter jim tako pomaga premagati 68 m višinske razlike. Druga pa je bila dvigalo za ladje, ki je s svojimi 73 m najvišje na svetu. Glede na to, da mora biti kakršnakoli priprava za prestavljanje omembe vrednih ladij ogromna, sta tudi tile dve naredili precejšen vtis.

Vzpenjača za ladje
Vzpenjača za ladje
Dvigalo za ladje
Dvigalo za ladje

Menda je v Belgiji precej obvezno obiskati Bruges, slikovito mesto, prepredeno s kanali. Njegovo slikovitost lahko potrdimo. Kjer so na voljo kanali, pa si ponavadi izmislijo tudi vožnjo po njih, in Bruges ni izjema. Tudi mi smo se peljali in bilo je prijetno.

Glavni trg v Brugesu
Glavni trg v Brugesu
Čoln, ki preveža turiste
Čoln, ki preveža turiste

V Mechelenu imajo dokaj imeniten muzej igrač in ker so te ponavadi otrokom všeč, z Jelko imava pa dotičnih dva primerka, smo si muzej šli ogledat. Ga je pa Vesna večino prespala, medtem ko se je Ajda bolj ukvarjala z igračami, ki so bile na voljo za igranje, kot z razstavljenimi. No, saj menda so igrače res bolj za igranje kot za gledanje.

Šiviljska delavnica - igrača za otroke petičnih staršev
Šiviljska delavnica – igrača za otroke petičnih staršev
Vojnozvezdni R2-D2 iz legokock
Vojnozvezdni R2-D2 iz legokock

Za nekatera belgijska in francoska mesta so značilne prireditve z orjaškimi lutkami. Med našimi počitnicami smo uspeli ujeti eno tako v Athu. Vrtela se je okrog Goljatove poroke. Lutki Goljata in njegove neveste sta bili res kar impresivni, je bila pa žal impresivna tudi gneča, pa dogajanje je bilo precej počasno. Počakati zaključek nam je pomagal lunapark, ki je bil v mestu postavljen ob tej priliki. Zaključek je bil spopad med Goljatom in Davidom. V vlogi slednjega je bil fant, ki je v Goljata vrgel kamen. Njegova naloga je bila zadeti odprtino v Goljatovi lutki, kar mu je tudi uspelo. Domorodci so bili navdušeni, saj mu ne uspe vsako leto, Goljatova vdova pa verjetno ne, saj niti poročne noči ni dočakala.

Goljat in njegova nevesta
Goljat in njegova nevesta

Na poti domov smo se ustavili še na gradu Jehay. Njegova zunanjščina je super, od znotraj pa ga nismo videli. Posebej Jelki je bil všeč tudi vrt poleg gradu, kjer je rasla predvsem zelenjava, stalo pa je tudi nekaj sodobnih skulptur.

Grad Jehay
Grad Jehay

Gremo jest vaflje in čokolatine

In kje so ta najbolj kakovostno počne? I, v Belgiji seveda! Zraven se lahko tudi zelo kakovosto pije pivo, ampak ker tega jaz ne počnem, sem v naslovu izpustil. Jutri navsezgodaj se bomo vkrcali v avto in odbrzeli proti Belgiji. Ena Jelkina prijateljica dela v Bruslju, tako da bomo večino časa couchsurfali pri njej. O naših prigodah bom pridno poročal po Twitterju, da bom po vrnitvi objavil kup krasnih fotk, si pa ne upam obljubiti.

Spet s kolesom ob Donavi

Kot že enkrat, se naša družina (tokrat večja za eno članico) podaja s kolesi ob Donavi. Prejšnjič smo prekolesarili najbolj znani del od nemško-avstrijske meje do Dunaja, tokrat gremo pa v Nemčijo: peljali se bomo od Donauwörtha do Passaua (kjer smo prejšnjič začeli). To je približno polovica od 600 km, ki jih Donava premeri po Nemčiji – drugo polovico (no, pravzaprav prvo, če gledamo od izvira) pa morda obdelamo kdaj drugič. Med potjo se kanim kaj oglasiti po Twitterju.

S kolesom ob Donavi

Presenečenje – nekaj sem napisal v blog! Jutri z Jelko in Ajdo odhajamo na dopust. S kolesi smo se namenili ob Donavi od Passaua (na nemško-avstrijski meji) do Dunaja (natančneje do Klosterneuburga, ki je par kilometrov pred avstrijsko prestolnico, saj nas kolesarjenje po mestu velikosti Dunaja ne mika preveč). V devetih dneh kanimo prevoziti dobrih 300 km, kar je zelo zložno, a smo spričo Ajde raje previdni. Previdno je tudi to, da smo si izbrali bržkone najbolj urejeno in priljubljeno kolesarsko pot v Evropi. Upam, da mi bo po vrnitvi uspelo kaj poročati in objaviti kako fotko, ampak obljubim raje ničesar. Bolj verjetno pa je, da mi bo uspelo med potjo kaj čivkniti – v ta namen obujam svoj račun pri Twitterju.

Camino de Santiago – oris potovanja

V temle zapisu bom na kratko predstavil, kako sva kolesarila iz Burgosa do Santiaga de Compostela v Španiji po znani romarski poti. V glavnem bom zgolj navedel, kje sva prespala, katere znamenitosti sva videla (napisane z navadno pisavo, posebej imenitne podčrtane) in katere bi bilo morda še vredno pogledati (napisane ležeče, domnevno posebej imenitne spet podčrtane). Nekaj temu podobnega sem si pripravil pred odhodom in tule bom priobčil različico, ki sem jo popravil in dopolnil na podlagi praktičnih izkušenj. Zapis bo nekoliko suhoparen, bi pa utegnil biti uporaben za koga, ki bo šel po najini poti (glede na popularnost romanja v Santiago verjamem, da se kak tak bo našel) – posebej če bo toliko navdušen nad starimi zgradbami kot jaz.

1. dan: Škofja Loka – Montpellier (~1200 km z avtom)

GPS naju je do Montpelliera napotil skozi Torino, Frejus in Grenoble. Verjetno je pot ob morju hitrejša (ubrala sva jo nazaj grede), bistvene razlike pa ni.

Prenočila sva v kampu Le Garden v La Grande Motte (simpatičen kraj) ob morju blizu Montpelliera.

2. dan: Montpellier – Burgos (~850 km)

Čeravno sva bila še z avtom, sva jo mahnila po romarski poti: skozi Saint-Jean-Pied-de-Port (običajno izhodišče za nešpanske romarje) pod Pireneji čez prelaz Ibañeta v špansko Pamplono in od tam v Burgos. Burgos sva si za izhodišče izbrala, ker se je zdel primerno daleč od Santiaga (~600 km). Zdaj lahko rečem, da je tudi sicer dobra izbira: je zelo lepo mesto in bi ga bilo zaradi tega škoda izpustiti (zato kasneje ne gre začenjati), pred njim pa ni ničesar usodno pomembnega (zato prej tudi ni nujno začeti).

Utaborila sva se v kampu Fuentes Blancas. GPS naju s pomočjo zemljepisnih koordinat ni uspel pripeljati tja, vendar kampa ni težko najti, če se po glavni cesti N1 pripelješ v mesto in nato zaviješ levo po prav tako precej glavni E80 – tu se pojavijo smerokazi za kamp.

3. dan: Burgos

V romarskem zavetišču (albergue po špansko) sva si omislila credencial (to pa je romarski potni list, o katerem več v kakem prihodnjem zapisu). Kje zavetišče najti, so nama povedali v turističnih informacijah pred stolnico.

Ogledi (nekaj sva jih opravila po vrnitvi, vendar vse navajam tule):

  • stolnica (gotska, najlepša na poti)
  • muzej Casa de Miranda (arheološko-umetnostni, premore nekaj zelo imenitnih predmetov)
  • samostan de las Huelgas (kraljeve grobnice in mudejarski stropi)
  • kip El Cida (nič posebnega, le mož je španski narodni junak in je bil doma blizu Burgosa)
  • lok de Santa Maria (mestna vrata)
  • grad
  • cerkev de San Nicolás de Bari
  • samostan Cartuja de Miraflores
  • Hospital del Rey

4. dan: Burgos – Castrojeríz (56 km s kolesom)

Taborila sva v zelo prikupnem kampu Camino de Santiago, ki ga zaradi majhnosti kraja in oznak ni težko najti.

5. dan: Castrojeríz – Carrión de los Condes (52 km, 16 km/h v povprečju)

Taborila sva v kampu El Edén. Skozi mesto se pelješ do reke in ob njej zaviješ levo (če nisi že tako ali tako zašel hudo levo), pa si tam.

Ogledi:

  • Castrojeríz: cerkev Ex-Colegiata de Santa María de Manzano (v njej je manjši muzej, vse skupaj ni nič pretresljivega), grad (videla od daleč)
  • Itero del Camino: srednjeveški most (za svoj čas se zdi imeniten gradbeni dosežek)
  • Fromista: cerkev de San Martin (krasni korbeli in kapitlji)
  • Villalcázar de Sirga: cerkev de Santa María la Blanca (romansko enostavna, a mogočna)

6. dan: Carrión de los Condes – Calzada del Coto (53 km, 15,5 km/h)

Tokrat sve prespala v romarskem zavetišču, ki je bilo dokaj špartansko. Oskrbnica se je dala najti v bližnjem baru Xanadu.

Ogledi:

  • Carrión de los Condes: cerkev de Santa María del Camino, samostan de San Zoilo
  • Calzadilla de la Cueza: vrata vinskih kleti iz mlatilnih sani na robu planote za vasjo (zanimiva uporaba po vsem videzu precej starih kmetijskih pripomočkov)
  • San Nicolás del Real Camino: cerkvica de la Virgen del Puente, spredaj ostanki rimskega mostu
  • Sahagún: samostan de San Fecundo, cerkev de San Tirso, samostan Sanza Crúz

7. dan: Calzada del Coto – León (59 km, 12,3 km/h – pihalo je, kajpak nasproti)

Želela sva se utaboriti v kampu Ciudad de León, pa je bil zaprt. Ker sva v Leónu nameravala ostati dva dni, v romarskih zavetiščih pa lahko zgolj prespiš, sva se namestila v hostalu (to je majhen preprost hotel) Oviedo. Služil je svojemu namenu, čeprav lastnika nista ravno vrhunec simpatičnosti. V mestu hostalov sicer mrgoli, a so bili ob najinem obisku dokaj polni.

Ogledi:

  • Mansilla de las Mulas: mestno obzidje (dokaj lepo ohranjeno okrog znatnega dela mesta), cerkev de Santa María
  • s poti severovzhodno od Mansille de las Mulas: samostan San Miguel de Escalada
  • Puente de Villarente: most (nisva ga zapazila)

8. dan: León

Ogledi:

  • stolnica (gotska s krasnimi vitraži)
  • mestno obzidje (iz rimskih časov, dokaj mogočno)
  • kraljeva grobnica (lepe freske)
  • Gaudijeva zgradba Casa de Botines (morda ne ravno spektakularna, a vsekakor vredna ogleda)
  • bazilika de San Isidoro (pomembna za leónsko zgodovino, sicer nič pretreslijvega)
  • muzej Diocesio

9. dan: León – Murias de Rechivaldo (58,6 km, 14,7 km/h)

Prenočila sva v romarskem zavetišču Las Águedas. Vodi ga simpatičen možak, ki rad divja z motorjem in je videti rahlo zakajen.

Ogledi:

  • La Virgen del Camino: sodobna cerkev (nič posebej pomembnega, a drugačna od ostalih cerkva na poti)
  • Villadangos del Páramo (CH 267): grad (nisva ga zapazila)
  • Hospital de Órbigo (PG 24, CH 269): srednjeveški most (pri njem je Suero de Quiñones svoji dami na čast leta 1434 uprizoril bržkone poslednji viteški turnir v Evropi, pa tudi sam most je kar imeniten)
  • Astorga: stolnica (spektakularno baročno pročelje, noter se ni dalo zaradi obnavljanja), Gaudijeva škofovska palača in muzej (dokaj privlačnega videza, noter nisva šla zaradi pomanjkanja časa), muzej čokolade, ayuntamiento, rimske ruševine, mestno obzidje

10. dan: Murias de Rechivaldo – Ponferrada (54,4 km, 12,6 km/h)

Do tega dne je bila pokrajina prijetno ravna, zdaj sva se morala pa prebiti čez najvišjo točko Camina na dobrih 1500 m nadmorske višine. Začela sva na kakih 900 m, končala pa na 543. Prespala sva v hostalu San Miguel.

Ogledi:

  • Cruz de Fierro (križ, kjer romarji odvržejo kamen ali kak drug predmet, ki ga prinesejo od doma in simbolizira nekaj, česar bi se z romanjem radi znebili)

11. dan: Ponferrada – Cacabelos (20,2 km, 13,7 km/h)

Ta dan se nisva ravno pretegnila, saj sva po vzponu prejšnjega dne in pred vzponom naslednjega potrebovala malo počitka.  Prenočila sva v romarskem zavetišču, ki je naravnost luksuzno: ima ločene sobe, ki so zložene okrog cerkve.

Ogledi:

  • Ponferrada: grad (sijajen, škoda le, da muzej v njem še urejajo), muzej del Bierzo
  • s poti 20 km JZ od Ponferrade: rimski rudniki Las Médulas

12. dan: Cacabelos – O Cebreiro (42,9 km, 10 km/h)

Ta vzpon je bil še bolj zahojen od prejšnjega. Sicer sva splezala le na 1300 m, vendar sva začela na zgolj 486 m, pa še malo gor in dol sva se vozila na začetku. Prespala sva v romarskem zavetišču na vrhu, ki je precej veliko (tudi mora biti, saj je za romarja jako sitno, če mora po plezanju v hrib še naprej).

Ogledi:

  • Pieros: predrimsko gradišče in kasneje rimska utrdba Cerro de la Ventosa (ohranjenega ni prav veliko, a se vidi, da je bilo mogočno; je edino gradišče, ki sva ga našla, čeprav so v teh krajih pogosta)
  • Villafranca del Bierzo: ulica de Agua/Ribadeo z graščinami, grad (videla od zunaj)
  • Vega de Valcarce: ruševine gradu Sarracín (nisva jih zapazila)

13. dan: O Cebreiro – Portomarín (74,2 km, 14,5 km/h)

Ta dan sva imela dolg spust (kar se po vzponu prejšnjega dne razume), vendar je bilo tudi kar nekaj vzpenjanja. Za O Cebreirom se namreč začne Galicia, ki je precej bolj hribovita od pokrajine na drugi strani gora. Po dolgem času sva spet taborila in sicer v kampu Santa Mariña, kamor se zavije pri pekarni na začetku mesta. Kamp je na neki kmetiji, je čisto simpatičen in je bil zelo poceni.

Ogledi:

  • Fonfría del Camino – Tricastela: rastlinstvo in živalstvo (opazila nisva nič pretresljivega)
  • Samos: benediktinski samostan (videla samo od zunaj – je ogromen in ima lepo pročelje ter slikovit žig za credencial)
  • Sarria: dve cerkvi, grajski stolp
  • Santiago de Barbadelo: samostan

14. dan: Portomarín – Arzúa (58,4 km, 12,4 km/h)

Nameravala sva se uraboriti v nekem kampu v mestu, vendar so ga očitno pred nedavnim zaprli. Menda obstaja tudi kamp 3 km pred naseljem, a sva zanj izvedela šele naknadno. Tako sva se namestila v romarskem zavetišču Ultreia ob glavni cesti skozi mesto, ki je bilo novo in lepo.

Ogledi:

  • Portomarín: cerkev de San Juan (je napol utrdba in to kar mogočna)
  • Castromaior: predrimsko gradišče (nisva ga zapazila)
  • Lameiros: kamnit križ ob cesti (zalo zanimiv)
  • Palas de Rei: cerkev de San Tirso
  • Vilar das Donas, s poti severno od Palas de Rei: samostan de San Salvador
  • s poti 10 km južno od ceste: grad Pambre
  • Furelos: predrimski gomile in gradišče (nisva jih zapazila)
  • Melide: hobotnica v pulperiji (hobotničarni) Ezequiel (izvrstna in slikovito postrežena), več cerkva, mestna hiša
  • s poti 8 km severno od Melida: samostan San Antolín de Toques
  • Santa María de Melide: cerkev

15. dan: Arzúa – Santiago de Compostela (44,4 km, 12,4 km/h)

Utaborila sva se v kampu As Cancelas v samem mestu (dobra 2 km od središča). Kamp ima zelo dobro (a ne poceni) restavracijo.

Ogledi:

  • Arzúa: siri (ker je bila nedelja, sva našla samo enega, je bil pa precej dober), cerkev de Santiago
  • tik pred Santa Irene: predrimsko gradišče (zapazila nisva niti samega kraja)
  • Lavacolla: rečica, v kateri so se romarji tradicionalno umili pred vstopom v Santiago (nič posebnega)
  • Monte del Gozo: hrib, s katerega zagledaš Santiago (na vrhu je spomenik, ki sam po sebi ni navdušujoč, navdušen pa si, ker veš, da si končno skoraj na cilju)

16. in 17. dan: Santiago de Compostela

Na romarskem uradu (na cesti do Villar 1 blizu stolnice) sva si omislila potrdili o romanju.

Ogledi:

  • romarski muzej (ogleda vreden zaradi prikaza razvoja kraja od preprostega mavzoleja sv. Jakoba do današnje stolnice, sicer ne prav zanimiv)
  • stolnica (pretežno baročna, manj všečna drugih, ki sva jih videla na poti, a še vedno imenitna)
  • palača nadškofa Galmíreza (lepi in zanimivi korbeli v jedilnici, ogled je voden in je posvečen predvsem strehi stolnice)
  • samostan de San Martín Pinario (oltarji v cerkvi so veličastno kičasti)
  • hostal de los Reyes Católicos (lepo pročelje, notri nisva bila, ker je danes prestižen hotel)
  • samostan de Santo Domingo de Bonaval
  • casa del Cabildo
  • samostan de Santa María del Sar

18. dan: Santiago de Compostela – Burgos (z vlakom)

Peljala sva se z regionalnimi vlaki (več o vlakih v kakem prihodnjem zapisu). V Burgosu sva se morala malo potruditi, da sva z železniške postaje našla v mesto, saj je postaja zunaj mesta. Pomagala sva si s spraševanjem domorodcev in GPSom. Vrnila sva se v kamp, kjer sva taborila že prej.

19. dan: Burgos

Ta dan sva končala z ogledi mesta in si privoščila burgoško kulinarično posebnost – krvavico (privoščila si jo je predvsem Jelka, ker jaz klobasastih jedil ne maram, je bila pa vseeno presenetljivo užitna).

20. dan: Burgos – okolica Perpignana (~775 km z avtom)

Na pot sva krenila pozno, ker sva zjutraj še nakupovala. Pireneje sva obšla po južni obali mimo Zaragoze in Barcelone, ker je ta pot približno enako dolga kot po severni obali, a so španske cestnine precej cenejše od francoskih.

Spala sva kar v avtu, ker nama ni uspelo najti kakega primernejšega prenočišča. Ni bilo preveč udobno, sploh ker je mrgolelo komarjev, a sva se še kar zadovoljivo naspala. Zjutraj sva kajpak že po par km naletela na kamp (sicer ne vem, ali je bil odprt).

21 dan: okolica Perpignana – Škofja Loka (~1300 km)

Peljala sva se ob morju skozi Genovo. Dolga je bila, a prenočevati le malo od doma bi bilo nekako neumno.

Zdravje me ne mara

Občasno me boli levo zapestje. To traja par tednov, potem se pa poleže. Bolečina nikoli ni bila prav močna, zato se zaradi nje nisem potrudil k zdravniku. Do včeraj, ko je postala prav svinjska. To je zoprno že samo po sebi, posebej nevšečno pa je, če se zgodi dva dni pred predvidenim odhodom na počitnice. Zvečer je bilo tako hudo, da me je Jelka peljala na urgenco, kjer so mi dali opornico in vame injicirali nek protibolečinski zvarek. Ko so me odpustili, so rekli, naj kakih 10 minut počakam v čakalnici, da se pokaže, če imam na zvarek kako neprijetno reakcijo. Jelka, ki na besede zdravnikov ne da največ, me je hotela kar odpeljati domov, jaz sem se pa začel počutiti tako, kot da bi imel morsko bolezen. No, po slabe pol ure ležanja sem prišel k sebi in tudi bolelo me ni več tako močno. Še vedno si pa nekako nisem znal predstavljati, da bi čez dva dni šel kolesarit po Španiji, kakor sva načrtovala.

Danes zjutraj sem se k sreči počutil mnogo bolje. Obiskal sem svojega zdravnika, ki je dejal, da imam najbrž vnetje pokostnice. To se menda rado zgodi brez jasnega razloga, a k sreči ni nič kritičnega. Zdravnik mi je tudi rekel, naj jo kar mahnem na dopust. Tako sva odhod le prestavila za en dan: predvsem zato, ker zaradi mojih zdravstvenih težav in Jelkinih delovnih obveznosti nisva uspela pravočasno spakirati, bo pa tudi mojemu zapestju še en dan okrevanja najbrž dobro del.

Zanimivo je, da se mi takle predpočitniški zdravstveni zaplet ni primeril prvič. Ko sva lani odhajala na Šrilanko, sem si dva tedna pred odhodom poškodoval rebra, dan pred odhodom sem pa staknil še neko okužbo prebavil, tako da sem imel vročino, drisko in slabo mi je bilo. Kajpak sem zjutraj nemudoma krenil k svojemu zdravniku, ki me je napotil v laboratorij v bližnji Kamnik. Ko sem prišel nazaj, ga izvidi niso razsvetlili, tako da me je poslal v Ljubljano na infekcijsko kliniko. Nekje dokaj pozno zvečer so mi tam končno predpisali antibiotik, ki naj bi ga vzel, če bi prihodnji dan še imel vročino ali če bi šel več kot toliko-in-tolikokrat na stranišče. Zgodilo se ni nič od tega dvojega, tako da se je celodnevno lazenje okrog zdravnikov izkazalo za odveč. Bi pa človek iz teh pripetljajev sklepal, da ima zdravje nekaj proti meni in mi nagaja. Ali pa da podzavestno ne maram na počitnice. Slednje je Jelkina hipoteza in če je pravilna, si moja podzavest zasluži batine.

Čivkanje

Twitter se mi do zdaj ni zdel ravno višek uporabnosti. Blog z zapisi, dolgimi 140 znakov? Bah! Potlej sem pa pomislil, da se ne bi bilo napak javljati z dopusta (z Jelko greva kmalu kolesarit po Caminu de Santiago), kjer računalnika in dostopa do interneta ne bom imel, imel bom pa telefon, s katerega bom lahko pošiljal SMSe. Zapise na twitter se namreč da pošiljati kar prek SMSov – to je tudi eden od razlogov, da so lahko dolgi le 140 znakov. Tako sem si naredil račun, ki bo služil kot podaljšek tegale bloga, kadar bom imel kaj zanimivega povedati, pa dlje časa ne bom mogel na internet: http://twitter.com/krofovanje.

O Šrilanki odpredavano

Kot rečeno, sva imele z Jelko prejšnji teden potopisno predavanje o najinem klatenju po Šrilanki. Pri tem sta se nama pridružili dve dekleti, ki sta bili na otoku dva meseca pred nama (in od katerih sva si izposodila Lonely Planet, ko sva šla tja). Mislim, da se je dogodek prav lepo posrečil. Obiskovalcev je bilo precej, bila sva primerno informativna in razvedrilna, še nekoliko bolj razvedrilni (a ne posebej informativni) sta bili pa najini sopredavateljici.

Imela sva le nekaj tehničnih težav: pred nastopom je namreč pri Jelkinem prenosniku crknilo napajanje. Menda se tovrstne reči Pri rdeči ostrigi, kjer smo predavali, rade dogajajo, ne vem pa, ali si jih ljudje le bolj zapomnijo od primerov, ko se ne zgodi nič posebnega, ali imajo tam čudno električno napeljavo (obe razlagi se zdita čisto verjetni). K sreči smo si lahko pomagali s prenosnikom ene od soporedavateljic, kaj je narobe z Jelkinim in kaj na to temo storiti, pa še nisva ugotovila.

Za potrebe predavanja sem narisal načrt poti. Za to sem hotel uporabiti Google Maps, ampak glej ga zlomka, čeravno Google velja za prvaka na tem področju, načrtovanje poti po Šrilanki ni delalo. Je pa delalo v Live Search Maps zlobnega in venomer kritiziranega Microsofta. Nastali zemljevid tule priobčujem. Pot od Anuradhapure do Elle ni čisto prava, ker program vodi po cestah, midva sva šla pa z vlakom.

Pot po Šrilanki

Šrilanka, prvi del

Končno sem skupaj spravil prvi zapis o Šrilanki. Glede na to, da naj bi na to temo z Jelko 8. 3. imela potopisno predavanje Pri rdeči ostrigi, je skrajni čas, da malo osveživa in urediva vtise s poti.

Po dveh dneh potovanja (letela sva iz Münchna, tako da nama je že pot tja vzela nekaj časa, potem sva pa še pol dneva preživela na dubajskem letališču) sva okrog polnoči pristala v glavnem mestu Colombu. Na letališču so bile vse trgovine odprte in če bi bila hotela, bi bila zlahka kupila kak kos bele tehnike ali zabavne elektronike. Kljub odlični ponudbi sva se temu odrekla in sva šla poiskat prevoz v hotel. V ceno potovanja sva imela namreč vključeno prenočišče prvo noč in prevoz do njega. Tako so nama vsaj rekli v agenciji, ki nama je potovanje prodala, vendar o prevozu ni bilo ne duha in ne sluha. Na pomoč nama je prijazno priskočil nek možak, ki je najprej poklical najin hotel, ko tam ni bilo pomoči, pa nama je pomagal poiskati taksi. Taksi sva brez dvoma preplačala in pri tem je prijaznemu možaku gotovo kaj kanilo v žep, a jaz sem bil na smrt utrujen in povrhu še vedno nekoliko bolan (tik pred odhodom me je zgrabila neka želodčna tegoba), zato sem Jelko, ki je celo imela nekaj volje za iskanje alternativnega prevoza, strpal v avto in požrl tistih 25 USD.

Letališke trgovine

Letališke trgovine

Naslednji dan sem za svojo neškrtost prejšnjega večera plačeval s cijazenjem po Colombu z avtobusi. Teh je veliko in so poceni, samo enostavno ni ugotoviti, na katerega je treba sesti in kje izstopiti, pa mesto je ogromno. Saj domorodci pomagajo, če se z njimi uspeš sporazumeti, a to je pogosto težavno. Tisti dan sva se toliko časa izgubljala po mestu, da so nama pred nosom zaprli narodni muzej. Edina zares zanimiva reč celega dne je bilo barakarsko naselje ob neki (najbrž) opuščeni železniški progi, ki se je sploh Jelki zdelo jako kul (posebej šola ali bolje rečeno učilnica, ki jo je premoglo). Ker naju Colombo ni ravno očaral, sva se ga po enem dnevu zapustila in krenila proti Kandyju, kulturni in verski prestolnici dežele.

Barakarsko naselje ob železniški progi

Barakarsko naselje ob železniški progi

Na pot sva se – kot nasploh pri klatenju po Šrilanki – podala z avtobusom. Tudi medkrajevnih avtobusov je namreč veliko (na cesti več kot osebnih avtov) in so poceni, čeprav ne ravno udobni. Na katerega se je treba vkrcati, navadno ni pretežko dognati – če se pojaviš na postaji in si videti primerno zbegan, te kak domačin vpraša, kam greš, in te napoti k ustreznemu, pa tudi napise imajo. Je pa izziv včasih izstop. Na poti v Kandy sva se nameravala ustaviti v slonji sirotišnici v Pinnewali, za kar nama je Lonely Planet povedal, kje je treba izstopiti, ampak sopotnikom ta kraj po vsem videzu ni bil znan. Na koncu sva vendarle pristala na pravem mestu, malo tudi s pomočjo budnega spremljanja, kja se voziva. To je namreč na Šrilanki dokaj lahko, saj ima domala vsaka trgovina in podobna ustanova na izvesku naslov. Se pa tu zapleti niso končali, kajti treba se je bilo prekrcati na naslednji avtobus, za katerega so nama domorodci dali različne napotke, kje ga najti. Nalogo nama je otežilo še to, da – v nasprotju z avtobusi na daljše proge – vsi cilja niso imeli napisanega v latinici. No, pa tudi to težavo sva premagala in se znašla v Pinnewali.

Šrilanški avtobus

Vsak šrilanški avtobus ima oltarček ali pa vsak kako versko sliko.

Ko sva prispela v Pinnewalo, so bili sloni ravno pri dnevni kopeli v reki. Plačala sva vstopnino (če me spomin ne vara, dvajsetkrat tolikšno kot domačini, kar tudi za evropske pojme ni ravno poceni) in se odpravila k vodi. Tam je bilo ogromno slonov vseh oblik in velikosti (menda jih premorejo čez 100). Imelo so celo eno trinogo slonico, ki je stopila na mino. Sloni so postopali naokrog, tri evropske prostovoljke so jih polivale z vodo (razlog za to ni bil očiten, saj so stali v reki), midva pa sva si med postopkom privoščila čaj na verandi nad reko. Ko so se sloni vrnili domov, sva si jih na hitro ogledala še tam, potlej pa sva nadaljevala pot v Kandy. Prvi del te poti je bil sicer videti smrtno nevaren, ker je voznik avtobusa divjal kot zmešan, ampak sva preživela.

Sloni pri kopeli

Sloni pri kopeli

Trinoga slonica

Trinoga slonica

Slonji tič

Sloni imajo velikega.

Glavna znamenitost Kandyja je Svetišče zoba, kjer menda hranijo Budov zob. Ta zob je neznansko svet in če primerno plačaš, lahko za kratek čas vidiš posodo, v kateri hranijo posodo, …, v kateri ga hranijo. Jelki se je to zdelo neumno in ga ni hotela iti gledat, jaz bi bil pa šel, če me ne bi bil nek tečen domorodec tako zživciral, da mi je vzel veselje do vsega Budovega zobovja. Šrilančanov, ki bi te radi kam peljali ali ti kaj prodali, sicer ni malo in znajo biti kar sitni, ampak ta je bil pa nadpovprečno težak. Niti ne vem točno, kaj je hotel, je pa to hotel zelo močno in naju je zasledoval, dokler mu nisem jasno povedal, naj se pobere, pa še potem je hotel najprej vedeti, če sem jezen, in ko sem mu odvrnil, da sem, ga je zanimalo, zakaj (in čez čas se je oglasil še enkrat – očitno je hotel preveriti, če mi je po nekaj minutah odsotnosti postal kaj bolj ljub).

Svetišče zoba

Svetišče zoba ponoči

Druga kandyjska znamenitost so plesi in na plesno predstavo bržkone zvlečejo vse tujce, tako da se tam zaveš, da je v mestu kar nekaj turistov (na ulici namreč bolj redko kakega srečaš). Predstava je bila všečna in zaključila se je s hojo po ognju in sorodnimi ognjenimi vragolijami, kar je bilo tudi čisto zanimivo.

Kandyjski plesalci

Najimenitnejša oblika kandyjski plesalcev

Plesalec z masko

Plesalec z masko

Požiranje ognja

Tole bi znalo biti še bolj pekoče od čilija.

Bržkone najbolj kul zadeva v Kandyju je botanični vrt Peradeniya. Je ogromen in lepo urejen, tako da je sprehod po njem zelo prijeten oddih od mestnega vrveža. Vanj zahaja precej domačinov, posebej parčkov, ki radi posedajo po koreninah dreves, molčijo in so videti žalostni (pojma nimam zakaj, ampak tako je bilo). Ko sva se nekje tudi midva malo usedla, naju je obkrožila gruča razposajenih šrilanških mulcev, ki so se vsi hoteli z nama slikati. Saj so bili čisto prijazni, ampak občutek ob tem, ko se je ducat mladeničev v različnih skupinah in položajih slikal z nama, je bil pa vseeno malo čuden.

Zaljubljenci v botaničnem vrtu

Zaljubljenci v botaničnem vrtu

Postrani drevesa

Temle drevesom se v živo še precej bolj vidi, da so postrani.

Leteče lisice

Leteče lisice

Iz Kandyja sva si privoščila še izlet v skalno svetišče Dambulla. Sestavlja ga pet votlin z zidanimi pročelji, v katerih so Budovi kipi in slike. Svetišče je prav fino, je pa treba priznati, da so budistična svetišča nekoliko dolgočasna, saj z redkimi izjemami ne vsebujejo ničesar razen Budovih podob. Buda na njih sicer nastopa v različnih položajih (stoječi, sedeči in ležeči, ki meditira, uči ali počne kaj tretjega in ima nad glavo plamen razsvetljenosti ali ne), je pa povsod videti domala enak. Vodič nama je o enem izmed sedečih Bud povedal zanimivo zgodbo: neka rahlo pomanjkljivo oblečena turistka se mu je menda usedla v naročje, da bi se slikala, s čimer ga je tako oskrunila, da so ga morali prebarvati (zaradi sveže prebarvanosti je bil potem presunljivo rumene barve).

Pročelje svetišča

Pročelje svetišča

Oskrunjeni Buda

Oskrunjeni Buda (sedeči ki meditira in je razsvetljen)

Iz Kandyja sva jo mahnila proti Polonnaruwi, o kateri pa več prihodnjič.