Na Univerzi se občasno (mislim, da je perioda en mesec) organizira popoldansko druženje z jedenjem krofov in podobnega ter pitjem kave in čaja. Danes sem na tem dogodku tretjič, odkar sem v Kanadi, videl tukajšnjega šefa. Prvič sem nanj naletel ne enem umetnointeligenčnem seminarju, drugič sem ga pa srečal na hodniku. Kljub temu, da je v laboratoriju, kjer delam, tudi nekaj njegovih študentov, se tu ni pojavil niti enkrat. Se to samo meni zdi čudno ali je možak res malce smotan?
Arhiv kategorij: Kanada, Edmonton
Razlasovanje
Čakajoč na Vadima sem jo mahnil k frizerju. Najprej sem obiskal dva, pri katerih bi na vrsto prišel šele popoldne, potem sem pa le našel enega, ki me je bil pripravljen ostriči takoj. Salon je bil sicer videti precej zanikrn, vendar me to ni ustavilo. Povedal sem mu, da bi bil rad ostrižen bolj na kratko, in sem se v pričakovanju, da mi bo pokazal, koliko me namerava ostriči (slovenski frizerji, s katerimi sem imel do zdaj opraviti, so vedno naredili tako), usedel na stol. Možak je pa zgrabil glavorezni strojček in se neusmiljeno spravil nad moje lase. Posledica je, da so malo krajši, kot sem želel, ampak se ne sekiram preveč – bodo že zrasli.
Dopolnilo:
Kolegica pravi, da je frizura v redu. In da sem zdaj podoben Vadimu.
Deadline je tu
Danes moram oddati članek, ampak namesto da bi se ukvarjal z njim, pišem v blog. Razlog je pa ta, da Vadim še vedno ni dal svojih pripomb na članek. Včeraj je rekel, da si ga bo ogledal zvečer. Danes zjutraj je trdil, da bo to storil do 13:00. Zdajle je sestanek prestavil na 13:30. To prestavljanje je bržkone posledica dejstva, da se ukvarja s še tremi članki za isto konferenco, ki so bolj potrebni njegove pozornosti (kar je z njegovega vidika sicer čisto razumno, všeč mi pa vseeno ni). En kolega je denimo čez noč poganjal še kup poizkusov in danes zjutraj je ugotovil, da so se vsi sesuli – zelo zabavno. Vsekakor se zdi, da bo še dolg dan.
Dopolnilo:
Vidim, da Vadim poganja poizkuse na vseh procesorskih strežnikih, ki jih ima na voljo. Očitno mu res vode teče v grlo. Dobro, da sem jaz s poizkusi končal včeraj, ker danes bi bolj težko prišel do kaj dosti procesorskega časa.
Protestniki
Očitno je tržnica priljubljeno zbirališče edmontonskih protesnikov. Prejšnjo soboto sem tam videl skupino babnic, ki so protestirale proti nošenju krzna. In če bi bil jih motil denimo lov na redke živali, bi jih človek še podprl: konec koncev je svet res (malenkost) revnejši, če zaradi krzna iztrebijo, kaj pa vem, sibirske podlasice (to je samo primer – pojma nimam, ali so sibirske podlasice res ogrožene, če sploh obstajajo). Ampak babnice je motilo predvsem pasje krzno, ki da ga menda radi prodajajo podli Kitajci. Seveda, laže je naslikati, kako grozno je pobijanje ljubkih psičkov, kot nekih obskurnih sibirskih podlasic. Ampak vzreja psov za krzno se mi zdi ravno toliko problematična kot vzreja katerihkoli drugih živali za zakol – čisto nič.
Protest proti krznu
To soboto so pa protestirali Kitajci in sicer proti kitajski komunistični partiji. Protest je očividno organiziral Epoch Times, mednarodni časopis, ki poroča predvsem o Kitajski in je precej sovražno nastrojen proti njenemu režimu (menda včasih tudi za ceno objektivnosti). Šli so se nekakšno štafetno gladovno stavko. Kaj točno to pomeni, ne vem, ampak verjetno nekaj časa strada eden, nekaj časa drugi. Kar je najbrž kar pametno, ker se partija na stavko bržkone požvižga in bi jih gladko pustila umreti od lakote. Sploh se je vsa zadeva zdela precej donkihotovska, čeprav se moram načeloma strinjati, da je kitajska komunistična partija ustanova, ki si zasluži protest.
Protest proti kitajski komunistični partiji
Edmonton turistično obdelan
Včeraj sem šel še enkrat v središče mesta. Pred časom sem bil namreč od daleč opazil neko precej impresivno cerkev, a ker se je že nočilo in sem bil utrujen, sem ogled odložil. Izkazalo se je, da je to ukrajinska katoliška cerkev (kar me je presenetilo – od Ukrajincev bi pričakoval pravoslavno, pa tudi videti je takšna). V bližini sem pa našel še eno zanimivost.
Ukrajinska katoliška cerkev
Hrvaška cerkev
Nato sem obiskal še živalski vrt. Na žalost je pozimi veliko živali pod streho in nekaterih ni mogoče videti, pa tudi vzdrževanje so malo zanemarili, tako da me ni posebej navdušil. In prav škandalozno se mi je zdelo, da ni bilo videti nobenih losov in bobrov.
Dvogrbi kameli
S tem mislim, da sem s turizmom v Edmontonu zaključil – ogledal sem si več ali manj vse, za kar vem, da bi utegnilo biti vredno ogleda (kajpada pa za kaj gotovo tudi ne vem). In nič prezgodaj, glede na to, da bom tu samo še en vikend. Kaj bom počel takrat, bom pa še videl, ampak upam, da mi bo uspelo ogledati si še kak kos Alberte, ki ni Edmonton.
Večerjanje v Edmontonu
V zadnjem mesecu smo razvili navado, da gremo v petek s sodelavci iz laboratorija (in raznimi drugimi ljudmi, za katere niti ne vem, od kod se vzamejo) na večerjo. Kar je kul iz dveh razlogov: na ta način pridem do nekaj družabnega življenja (za organizacijo katerega imam sicer zelo borne sposobnosti) in preizkusim raznolikost edmontonskih restavracij. Edmonton ima precej mednaroden značaj in to se pri hrani, ki je tu na voljo, zelo pozna: do zdaj smo bili v cajunski, etiopski, japonski in indijski restavraciji (vse so bile dobre, najbrž najbolj indijska in najmanj etiopska), danes je pa na sporedu grška – zame sicer malo bolj običajna od prejšnjih, ampak Grki kuhati kar znajo.
Sicer sem jo danes hotel mahniti na magic (od zadnjega FNMja imam v trgovini v dobrem 22,5 nagradnih CAD, ki bi jih veljalo izkoristiti, ker do odhoda najbrž ne bom več utegnil tja), ampak za to bi bil moral z delom končati do 17:00, pa mi ni zneslo.
Dopolnilo:
Hrana v oni grški restavraciji je bila res dobra, samo grškost je bila malo vprašljiva. Imeli so celo trebušno plesalko, kar se meni zdi predvsem turška zadeva (in bi torej pričakoval, da se bo Grkom zdela izrazito negrška). Žal ni prav dobro plesala, pa tudi posebej čedna ni bila.
Mrrrraz!
Danes zjutraj je bilo -28 stopinj. Pa pihalo je. Zadnji vikend je bilo pa kakih 40 stopinj več. Čisto zmešano vreme imajo tukaj. No, k sreči naj bi se jutri spet otoplilo, ker tole danes je bilo precej grozno.
Homo milk
Tako je označena polica z mlekom, ki ga kupujem tule v Kanadi. Homo seveda pomeni homogenizirano – saj ni nihče pomislil na kaj drugega, kajne? Se pa Kanadčani hudo bojijo maščobe v mleku: takega z več kot 3 % maščobe imajo samo enega (pa celo zgodilo se mi je že, da jim je pošlo), takih z 2 %, 1 % in 0 % pa po več vrst, s takimi in drugačnimi dodatki. Tudi jogurti so vsi po vrsti z malo ali brez maščobe. Ni jih pa strah sladkorja: čokoladno mleko je čisto presladko, pa presladkih jogurtov tudi ne manjka.
Ker sprva nisem uspel najti ničesar benquickastega, sem vseeno kupoval čokoladno mleko (pač ne morem brez jutranjega odmerka dotične substance), potlej sem pa vendarle odkril, kje imajo čokoladne praške. Eden od njih je celo naravnost odličen, le tega očitno proizvajalci še niso ugotovili, da je praktično, če se dejansko topi v mleku.
Muttartov rastlinjak
Ogled dotičnega je bil moj turistični podvig za to soboto. In čeprav naj bi bile v rastlinjaku glavne rastline, se mi je zdel bolj zanimiv rastlinjak sam. Saj ne da bi bilo z rastlinami kaj hudo narobe: par precejšnjih kaktusov, par lepih rož, nekaj šavja v klobukih priletnih obiskovalk, ampak glede na to, da sem videl že dosti bolj impresivne primerke vsega naštetega (no, mogoče ne šavja v klobukih – na to navadno nisem preveč pozoren) – tudi v naravi – me je zadeva pustila dokaj hladnega.
Rastlinjak od zunaj
Nekaj, za kar se meni, ki sem bolj beden botanik, zdi, da je orhideja (označeno pa ni bilo)
Zdaj je pa ura nekaj čez pol osem in čas je, da se spokam domov. Kjer bom lahko dalje pisal članek. Saj vem, saj vem, smilm se samemu sebi – sem že tiho.
West Edmonton Mall in King Kong
Oba sta velika in nobeden mi ni pretirano všeč.
West Edmonton Mall je z več kot 800 trgovinami, več kot 110 restavracijami, dvema kinoma, vodnim parkom, igriščem za hokej itd. največji primerek svoje vrste na svetu. Prostor na sliki skupaj s trgovinami, ki ga obdajajo, obsega kakih 10 % celega malla (žal mi ga ni uspelo slikati tako, da bi se videlo, kako nagravžno velik je).
Glede na to, da že v CityParku po desetih minutah postanem živčen, mi WEM ni prav nič všeč. In zelo bedno se mi zdi, da greš tja lahko celo na izlet, tudi iz ZDA ali Evrope. Ampak prejšnjo soboto me je zamikalo iti v kino in glede na to, da pri roki nisem imel sporeda, se mi je WEM z dvema kinom zdel še najvarnejša izbira – ni vrag, da vsej v enem ne bi igralo nekaj gledljivega.
Ko prispem pred prvi kino, nikjer ne vidim sporeda, zato po njem pobaram prodajalko vstopnic. Nekaj trenutkov me zabodeno gleda, nato pa pomaha proti zanikrnemu zaslonu, po katerem se vozijo naslovi filmov, ki so po vsem videzu na sporedu v bližnji prihodnosti. Zadeva je malce nepregledna, ampak zdi se mi, da naslednjo uro in pol ne bo ničesar zame, zato jo mahnem proti drugemu kinu. Tu imajo kulturen spored in kupim si vstopnico za Kinga Konga. Po četrt ure postopanja po preddverju, ki je majhno, hrupno in nastlano s kokicami, ter obisku umazanega stranišča se spravim v dvorano. Tu me še četrt ure posiljujejo z reklamami (ko bi bile vsej prikolice, ampak ne, čisto navadne reklame so), a ker sedežni red ni določen, moram pač potrpeti, da dobim spodoben sedež. Glede na to, da me je vstopnica stala ~1900 SIT, pojem hvalo Koloseju, kljub vsem njegovim hibam.
Film pa … ni navdušujoč. Začetek je sicer spodbuden. Manični režiser, ki je pripravljen narediti vse, da bo posnel film, je odličen. Tudi glavna igralka Ann je zelo všečna. Ko družba pride na otok, kjer naj bi snemali, je prvi vtis primerno zlovešč. Zakaj točno so domorodci videti kot zadrogirani blazneži, mi sicer ni povsem jasno (celo upoštevaje neprijetne soprebivalce otoka), vsekakor pa gledalca uspešno prestrašijo.
Od točke, kjer domorodci Ann ‘žrtvujejo’ kingu Kongu, gredo pa reči navzdol. Kot prvo bi orjaška opica morala biti višek groznosti, pa nekako sploh ni grozna. Tudi zato, ker je pričakovana, kar je pač cena rimejka. Sledi akcijski tobogan z dinozavri, orjaškimi žužki in ogromni netopirji, ki je povečini brez pravega smisla in tudi rahlo dolgočasen (je že tako, da smo presiti tovrstnega blaga – no, vsej jaz sem). Še najboljši del je spoprijateljevanje Ann s Kongom.
Ko Konga privlečejo v New York, se stvari k sreči popravijo. Človeška pohlep in krutost ter navezanost orjaške opice na Ann so se me dotaknili dosti bolj kot horda dinozavrov. Tudi tempo je kar primeren, razen čisto zaključni del se malce vleče. Konec tako nekoliko popravi neugodni vtis, ki ga naredi srednji del, še vedno pa ne morem reči, da je film prav posebej dober.