Arhiv kategorij: Nemčija, Rostock

Hamburški lunapark

Ko sta bili pri meni Jelka in Ajda, smo se enega od vikendov zapeljali v Hamburg. Razlog za zapeljavo je bil, da smo šli iskat kolesarsko prikolico za dete (nekaj v tem slogu, samo starejši model), ki sva jo kupila rabljeno. Nočeva se namreč odreči klatenju po svetu s kolesom in zdi se nama, da bi Ajdi vožnja v čem takem utegnila ugajati (ali je to res, bom poročal spomladi). A ker so take prikolice dokaj drage, koliko jo bomo uporabljali, je pa težko predvideti, sva izkoristila priložnost za nakup rabljene – v Nemčiji je namreč tega na voljo veliko.

Ko sva bila že ravno v Hamburgu, sva želela tudi vreči oko na mesto. Prodajalec prikolice nama je svetoval, naj greva na glavni trg, kjer imajo božično tržnico (v Nemčiji jako priljubljen pojav). Na poti sva obtičala v strašnem prometnem zastoju, ki so ga povzročali ljudje, namenjeni na nek kraj, kjer je bilo videti mnogo stojnic in drugih zabavnih reči. Ker sva imela cijazenja po polžje dovolj in ker se nama je zdelo dokaj verjetno, da je ta kraj božična tržnica, sva parkirala in si zadevo šla ogledat. Izkazalo se je, da je šlo za lunapark. V Rostocku sta lunapark in božična tržnica kar združena (v južnem, katoliškem delu Nemčije so božične tržnice bolj, hm, božične, v Rostocku je pa važno le, da je žur in veliko kuhanega vina), v Hamburgu so pa bolj specializirani. Vseeno sva se sprehodila naokoli, se zapeljala z riesenradom (za kaj drugega bo treba počakati par let, da Ajda malo zrase) in pojedla nekaj hrustljavih kroglic z vasabijem (bizarna a kar okusna reč). Pri tem je nastalo tudi par finih fotk, ki jih priobčujem.

Rügen

Rügen je največji nemški otok in eno glavnih nemških letovišč. Obiskal sem ga dvakrat – z Jelko in Ajdo septembra ter s starši med njihovim obiskom oktobra (ja, zapis spet zamuja – nič novega). Oba obiska sta bila prijetna, saj je Rügen s svojimi obdrevoredenimi cestami in slikovito arhitekturo precej prijeten kraj – z Jelko sva ugotovila, da se dopustovanja na njem ne bi branila. No, načeloma vsaj – čas s primernimi temperaturami je verjetno precej kratek in obljudenost takrat velika; poleg tega je za Slovence, ki imamo pred nosom Jadran, tudi precej od rok.

Obakrat smo obiskali glavno otoško letovišče Binz, kjer sva se z Jelko čudila norim Nemcem, ki so se kopali, čeprav je bila temperatura zraka okrog 15 stopinj. Binz je prikupen kraj, poln belih letoviških zgradb z izrezljanimi balkončki, in s peščeno plažo z značilnimi pletenimi plažnimi sedeži. S starši smo obiskali tudi bližnji gradič Granitz. Njegova glavna privlačnost je slikovita zunanja podoba z visokim stolpom, katerega gradnji je menda botroval lastnikov dogovor s Švedi, da mu pripade toliko ozemlja, kot ga vidi s svojega gradu.

Ajda v vetrovki in Nemci v vodi
Plažni sedeži
Plažni sladoledar
Letoviška arhitektura
Gradič Granitz
Stopnišče v stolpu Granitza

Ne ravno privlačna – a zato toliko bolj zanimiva – je bližnja Prora. Tam so se nacisti malo pred drugo svetovno vojno lotili megalomanskega projekta gradnje letovišča za 20.000 arijcev. Letovišče ni bilo povsem dokončano in ni nikdar služilo svojemu prvotnemu namenu, ga je pa dolgo časa uporabljaja vzhodnonemška vojska. Priznati je treba, da arhitektura s svojo betonsko grdoto vojašnici pristoji dosti bolj kot letovišču. Danes večina zgradb sameva (in propada), nekatere pa so vendarle v uporabi: v njih je nekaj muzejev, največja diskoteka na otoku, v načrtu pa imajo tudi največji mladinski hostel v Nemčiji.

Kdo si želi semle na dopust?

Ena glavnih otoških znamenitosti so kredaste pečine, ki se spuščajo v morje, med katerimi je najbolj slavna Königsstuhl. Menda je za njihov sloves precej zaslužen romantični krajinski slikar Caspar David Friderich. Tudi moj cimr v službi ja zatrdil, da so te pečine najbolj zanimiva stvar na otoku, tako da mi je bilo kar žal, da z Jelko nisva imela časa iti tja. No, s starši nam je to potem uspelo in čeprav so pečina kar privlačne, se mi tako strašno imenitne spet niso zdele. Je bilo pa njih videnje vseeno dobrodošlo.

Königsstuhl
Sončni zahod

Sneži!

Nekaj snežink sem srečal že med kolesarjenjem v službo, zdajle se jih pa še več vrtinči pred oknom. Tudi nekaj avtov s pobeljenimi strehami sem zapazil.

Dopolnilo:
Zlomka, zdaj pa že kar pošteno sneži. Se bojim, da bom domov grede moral kolo naložiti na vlak.

Še eno dopolnilo:
Sneg še ne ostaja na cesti, tako da sem lahko kolesaril. Pravzaprav je popoldansko sneženje pri kolesarjenju manj nadležno kot popoldanski dež (do zdaj pogost pojav), ki me je na poti domov že večkrat namočil.

Ajda napreduje

Pred dobrim tednom sta v Nemčijo spet prišli moji dekleti. Ko sem ju pobral na letališču, sem pri Ajdi najprej opazil dvoje: da je zrasla in da ne mara kaj dosti zame. Glede na to, da se dva meseca (več kot tretjino njenega življenja) nisva videla, nič od tega dvojega ni hudo presenetljivo, me pa drugo kajpak ni ravno razveselilo. Od takrat so se stvari izboljšale in z Ajdo se spet v redu razumeva – dokler z njo pravilno ravnam. Ajda za pravilno ravnanje šteje, da jo vzamem v naročje obrnjeno stran od mene, da lahko opazuje dogajanje okrog sebe. Potem mi je na voljo dvoje: da se sprehajam po stanovanju (Ajda najraje gleda Jelko in promet pod oknom) ter da ji ponujam razne predmete, ki jih navdušeno grabi in si jih tlači v usta. No, pa v kenguruja jo lahko naložim in grem z njo na sprehod. Če počnem karkoli drugega, se je do danes kaj hitro začela usajati, danes je pa izredno dobre volje in sva nekaj časa lepo sobivala na postelji, ne da bi se z njo preveč ukvarjal. Nič novega pa ni, da podmladka na noben način ne morem uspavati – poizkusi ponavadi izzovejo dretje. Uspavanje tako ostaja Jelkina domena, pa tudi njej ne gre vedno najbolje od rok (in drugih delov telesa). Ravno zdajle me je denimo nagnala tole tipkat v kuhinjo, da sta v dnevni sobi / spalnici mir in tema (iz zvokov, ki prihajajo od tam, je očitno, da ukrep ni zalegel).

Sicer opažam, da je Ajda od zadnjega snidenja v vseh pogledih napredovala. Z rokami je precej spretna in uspešno zagrabi karkoli, kar ni preveliko ali pretežko. Zna se kotaliti, tako da je treba paziti, da se ne skotali s postelje. Ima dva zobka, s katerima včasih kar fino ugrizne. Jé kašice in tudi kaj drugega, čeprav gosta hrana včasih terja nekaj prepričevanja – Jelka je pri tem uspešnejša od mene. Ponavadi pokusi tudi vse, kar jeva midva, in moje bržkone najuspešnejše krmljenje je bilo, ko mi je med večerjo sedela v naročju in jedla mojega lososa. Nabor zvokov, ki jih zna dati od sebe, se je precej razširil – posebej takrat, kadar se (zmerno) huduje, je slišati skoraj, kot bi govorila. Skratka, deklič je postal bolj zanimiv in interaktiven, kot je bil ob zadnjem snidenju, je pa treba priznati, da tudi nekoliko bolj naporen. Kaj šele bo …

Predpustovanje

Ko smo šli danes v menzo, sem videl precej ljudi, našemljenih v to ali ono – nekaj božičkov, eno bučo, neko neidentificirano zelenjavo, par vojakov … Nemški kolegi so mi povedali, da se danes začne karnevalska sezona, ki traja do konca februarja. Malce brskanja po internetu je razkrilo, da se začne 11. 11. ob 11:11 in da traja do pepelnične srede (ki je dan po pustnem torku). Kaj točno se v tem času dogaja, je odvisno od kraja, ampak do novega leta menda ne prav dosti, po novem letu imajo pa ponekod zabave, parade itd.

Skrivnost pranja

V bloku, kjer bivam, imamo v pritličju pralnico s kakim ducatom pralnih strojev. Ko sem se vselil, mi je ženska, ki je na recepciji ob dopoldnevih, povedala, da jo lahko uporabljam, da pa se za pranje plača (no, mislim vsaj, da mi je povedala to – pri moji bedni nemščini čisto prepričan ne morem biti). Večina pralnih strojev je zaklenjenih (njihovi vtikači za elektriko so v kovinskih škatlicah s ključavnico, ki so pritrjene na steno), tako da sem domneval, da mi bodo, ko bom hotel prati, dali ključ ali enega odklenili.

Ob vikendih in večerih, ko imam za pranje čas, se na recepciji izmenjujejo trije moški. Eden od njih mi je dejal, da se za pranje ne plača, in kajpak nisem ugovarjal. On in še eden sta mi pokazala tri pralne stroje, ki jih menda lahko uporabljam (za tretjega receptorja je videti, da o pranju ne ve ničesar). Problem je, da sta dva od teh strojev vedno zaklenjena, tretji je pa zanič – ima rahlo polomljena vrata in mizerno centrifugira. Z nekaj previdnosti se sicer da uporabiti (in to tudi počnem), vendar perilo iz njega pride mokro in nekoliko praškasto.

Ko sem šel včeraj zvečer prat, sem opazil, da na stroju, ki sem ga ponavadi uporabljal, piše “privat”. Hudič nazaj, si porečem, kaj bom pa zdaj? Hočeš nočeš sem šel na recepcijo vprašat, kaj naj storim. Možak, ki je bil tam, je šel z mano v pralnico in precej prepričano izjavil, da ta privatni stroj lahko uporabim (povedal je še nekaj drugega, a ga nisem razumel). To sem tudi storil, perilo je bilo – kot ponavadi – mokro in praškasto, na kakega besnega lastnika pralnega stroja pa k sreči nisem naletel. Upam, da bo pri tem tudi ostalo. Čez dober teden pride k meni Jelka, pa jo bom poizkusil nahecati, da bo prala ona – ko je to enkrat storila dopoldne, jo je receptorka peljala k enemu od navadno zaklenjenih pralnih strojev, pa tudi plačati ji ni bilo treba. Mogoče gre za spolno diskriminacijo.

Lübeck – kraljica Hanse

Nedavno tega sem obiskal še zadnje izmed okoliških mest z bogato zgodovino in obilico opečnate arhitekture – Lübeck. Lübeck je bil glavno mesto Hanse (pravili so mu tudi kraljica Hanse), trgovske zveze severnoevropskih mest, ki se je na vrhuncu moči – v 14. stoletju – lahko merila z marsikatero državo (recimo v vojni je premagala Dansko). Ta pomembna vloga se mestu precej pozna, saj je bržkone najimenitnejše od do zdaj obiskanih (to sem pričakoval, zato sem ga tudi pustil za konec). Glavna znamenitost so ena izmed dvojih ohranjenih mestnih vrat, Holstenska vrata, ki res niso od muh. V njih je zgodovinski muzej, ki povečini ni nič posebnega, edino maketa mesta, kakršno je bilo v srednjem veku, je navdušujoča.

Holstenska vrata
Maketa mesta

Kot je v navadi, tudi Lübeck premore glavni trg z mestno hišo in najpomembnejšo cerkvijo. Mestna hiša ima na vrhu za te kraje značilni okrasni zid. Luknji v njem naj bi pomagali, da ga ne podre veter z morja. Marijina cerkev kljub slavospevom v turističnem vodniku ni nič bolj imenitna od drugih, ki sem jih videl med bivanjem v Rostocku (najbolj všeč mi je še vedno baddoberanska). V cerkvi je – podobno kot v Rostocku – moč videti astronomsko uro. Rostoška je morda malce bolj sofisticirana, je pa lübeška bolj fotogenična.

Mestna hiša
Marijina cerkev
Astronomska ura

Zanimiva se mi je zdela tudi Bolnišnica sv. Duha, ki je bila ustanovljena okrog leta 1260 in naj bi bila najstarejša v Nemčiji. Služila je tudi kot dom za ostarele. Še ena zanimivost so notranja dvorišča, obdana z nizkimi stanovanjskimi zgradbami in dostopna po klavstrofobičnih hodnikih, s katerimi so v 17. stoletju reševali problem prenaseljenosti. Mesto premore tudi več muzejev, med katerimi se za pomembnejša štejeta hiši nobelovcev Thomasa Manna in Günterja Grassa, jaz pa sem raje obiskal muzej gledaliških lutk. Zbirka lutk je obsežna in raznolika, žal pa bi od nje imel več, če napisi ne bi bili le v nemščini.

Bolnišnica sv. Duha
Temnozeleni prehod, skozi katerega se pride do enega izmed stanovanjskih notranjih dvorišč (ona nizka luknja na desni)
Lutka iz muzeja

Lübeck je znan po marcipanu. Trdijo, da so ga izumili, ko jim je med nekim obleganjem zmanjkalo vse hrane razen mandljev in sladkorja, a to je bržkone le zgodba (poleg tega se z izumom marcipana hvalijo v več krajih). Je pa menda lübeški precej dober, čeprav sam o tem težko sodim, ker marcipana nasploh nimam preveč rad. Še ena lübeška specialiteta je rotspon. To je iz Francije uvoženo rdeče vino (navadno bordojec), ki ga v Lübecku v sodih postarajo in nato ustekleničijo. Menda so že Napoleonovi oficirji med zasedbo mesta ugotavljali, da je rotspon boljši od domačega bordojca, po tistem pa je bil narejen tudi poizkus: nekaj sodov so pustili v Franciji, nekaj pa prepeljali v Lübeck in slednji naj bi se res izkazali za boljše. Razlog za to sicer ni znan in tudi ne vem, koliko verodostojno je bil poizkus opravljen.

Z Ajdo v botaničnem vrtu

Pred nekaj dnevi sta na obisk v Rostock prišli Jelka in Ajda. Ajde nisem videl samo en mesec, a ker je to obenem tretjina njenega življenja, so spremembe očitne. Bolj je spretna, navdušeno si v usta tlači roke in vse, kar ji pride podnje, pa tudi kak zvok, ki ni dretje, zna dati od sebe. Nosi se še vedno rada, a nič več leže na hrbtu – zdaj jo zanimajo samo še pokončni položaji, zvečer, ko tečnari pred spanjem (tega še ni opustila), ima pa najraje, da jo naokrog nosimo na boku.

Rostock pozna tri vrste vremena: sončno z zoprnim vetrom, oblačno z grožnjo dežja in deževno. Danes je bilo presenetljivo lepo (sončno z ne preveč vetra), tako da smo šli na izlet v botanični vrt. Najprej smo ga zgrešili in pristali v bližnjem parku, potlej smo pa le ugotovili, da to ni to, in nadaljevali z iskanjem. Po pol ure vozakanja naokoli z avtom smo se odločili parkirati pri bližnji trgovini in pot nadaljevati peš. Pri tem nas niso ovirale enosmerne ulice, tako da smo botanični vrt na koncu le našli. Tam je bilo prav prijetno – česa hudo pretresljivega sicer nismo videli, a za družinski izlet na sončen dan je kraj zelo primeren.

Osla v parku (Na to fotko je Jelka zelo ponosna in mi je naročila, da jo moram objaviti.)
Ajda v svojem novem prenosnem sredstvu pri nekakšni turkmenistanski čebuli

Hanse Sail

Hanse Sail je velika jadralska prireditev, ki se je letos v Rostocku zgodila že dvajsetič. Na njej se vsako leto zbere čez 200 ladij, med katerimi prevladujejo velike jadrnice, kakršne dandanašnji niso več pogost pojav. Nekatere med njimi so vseeno nove, večina pa jih ima na grbi že kar lepo število let. Tabela udeležencev nam pove, da je bila letos povprečna starost ladij 57 let, najstarejša pa je bila Norden iz leta 1870. Poleg resnično starih ladij je bilo moč videti tudi precej replik: recimo taletale in tale so replike severnonemških ladij iz 14. in 15. stoletja, tale pa je replika prve ruske zaresne bojne ladje iz leta 1703 (zgraditi jo je dal car Peter Veliki in ko sem o tej ladji bral, sem se spomnil nadaljevanke o carju, ki sem jo videl kot otrok – v nadaljevanki je bilo med drugim prikazano, kako se je Peter Veliki med potovanji po Evropi osebno poizkusil v ladjedelništvu).

Baltic beauty, ki sicer ni nič zelo posebnega, mi je pa lepo pozirala
Gozd jamborov
Ubena von Bremen, ena najslikovitejših barkač
Neidentificirana replika

Seveda so organizatorji poskrbeli, da obiskovalcem ni bilo dolgčas tudi tačas, ko si niso ogledovali ladij. Na kakem kilometru in pol obale so postavili na stotine stojnic, kak ducat odrov (vsakih 100 m te je pozdravila drugačna glasba) in kopico lunaparkastih reči – raznih vlakcev, vrtiljakov in podobnega. Na stojnicah se je dalo kupiti pričakovano in nepričakovano – v prvo kategorijo sodijo predvsem hrana in pijača ter razne sejemske neuporabosti, v drugo pa recimo zobozdravniški pripomočki (ne lažem, prodajali so priprave skrivnostnega videza, za katere si ne predstavljam, da bi se z njimi nad zobe spravil amater). Kljub temu, da je bil to morda največji sejem, kar sem jih kdaj videl, pa je popoldne gneča postala precejšnja, saj se v času Hense Saila menda v Rostock vsako leto zgrne čez milijon obiskovalcev.

Čisto na koncu sejmišča so svoje veščine razkazovali srednjeveški rokodelci in muzikantje. Bili so kar posrečeni in če bi mi bila nemščina kaj bolj razumljiva, kot mi je, bi se tam verjetno pomudil dlje, saj so imeli v načrtu tudi nekakšno gledališko igro. No, pa če bi se malo bolj držali svojega urnika – v načrtu so imeli denimo tudi prikaz srednjeveških plesov, ampak kako uro po objavljenem času o njem še vedno ni bilo ne duha in ne sluha (tačas sem postopal naokrog, se krepčal z morda srednjeveško hrano in srkal brezov sok, ki je bil kar okusen).

Srednjeveški izdelovalec pasov (se mi zdi - namembnost kristalne krogle na njegovi mizi mi sicer ni čisto jasna)
Srednjeveški muzikantje

Zmerno posrečen obisk Schleswiga

Moj vodnik po Nemčiji je nad Schleswigom hudo navdušen, zato sem se odločil za obisk, čeravno je kraj od Rostocka oddaljen več kot 250 km (približno toliko kot Berlin, kar sem si postavil za mejo pri uganjanju turizma). Tam naj bi bil eden najboljših kulturno-zgodovinsko-arheoloških muzejev v Nemčiji, poleg tega pa premorejo vikinški muzej z rekonstrukcijo vikinške vasice (svoje čase je bil Schleswig vikinško oporišče).

Pri obisku je šlo narobe marsikaj, med drugim to, da sem na poti tja pristal v koloni nemških turistiov, namenjenih na Dansko (kar je že tako ne najkrajšo pot nemarno podaljšalo), da nobeden od muzejev ni odprt tako dolgo, kot piše v vodniku (in sem si zato utegnil ogledati samo prvega), in da je zvečer, ko sem se napotil v mesto, začelo deževati.

Oni najboljši muzej domuje v gradu Gottorf in je velik. Kar prevelik, kajti čeprav se v njem najde precej zanimivosti, je njihova gostota nekoliko premajhna. K ogledovalnim užitkom ne prispeva, da se je v njem težko znajti. Glavna zgradba ima tri nadstropja, katerih prostori so med sabo malce zmedeno povezani, del zbirke pa je razporejen še po sosednjih stavbah. Sicer ti ob vstopu dajo zemljevid in tudi kaka puščica se najde, a je oboje pomanjkljivo. Še ena težava pa so razlage eksponatov. Umetnostno-zgodovinski del premore nekaj angleških napisov in tudi zvočni vodnik je znal o njem marsikaj povedati, v arheološkem delu, ki je mene bolj zanimal, pa angleških napisov ni in zvočni vodnik je pretežno molčal. No, pa da ne bom samo kritiziral – precej zadovoljen sem bil z vikinško zbirko, katere glavni eksponat je lepo ohranjena 23-metrska ladja iz okrog leta 320, izkopana iz močvirja Nydam. Impresivno! Premorejo tudi lepo prazgodovinsko zbirko, iz povikinških časov pa česa prav pretresljivega nisem opazil.

Vikinška ladja
Wendeby I, v močvirju najdeno truplo mladeniča iz železne dobe
Jelenja dvorana v gradu Gottorf

Zanimiv je tudi globus/planetarij v zgradbi na grajskem vrtu. Gre za trimetrsko kroglo, ki je zunaj globus, znotraj pa planetarij. Narejena je bila v 17. stoletju, vrtela se je na vodni pogon in je bila pravo tehnično čudo. Ko je te kraje (z vojsko) obiskal ruski car, mu je bil globus tako všeč, da ga je dal odpeljati v Sankt Peterburg. Prevoz je trajal štiri leta in na delih poti je globus vleklo več sto ljudi. 30 let kasneje je bil globus uničen v požaru. Sicer so ga rekonstruirali in rekonstrukcija je videla še nekaj sveta, na koncu pa se je vrnila v Sankt Peterburg. Globus, ki ga je danes moč videti v Schleswigu, je sodobna rekonstrukcija in sicer kar solidno prikaže, za kaj pri vsej stvari gre, žal pa ne daje občutka starosti (pa 10 EUR ti prasci kapitalistični zaračunajo za ogled).

Gottorfski globus
Maketa globusa, kakršen je bil izvirno

Ko sem z Gottorfom končal, sem si šel ogledat še rekonstrukcijo vikinške vasice, čeprav sem vedel, da je zaprta. Od daleč je videti kar simpatična, prav blizu pa ji žal nisem prišel. Pri ogledu mesta me je – kot rečeno – nekoliko oviral dež, ampak mislim, da česa prav presunljivega tam ni.