Arhiv kategorij: Razna klatenja

Škocjanske jame

Pred dobrim letom in pol sva se z Jelko odpravila na izlet v Škocjanske jame. Pred odhodom se nisva najbolje navigacijsko pripravila in ko sva ob avtocesti zapazila rjav napis Rakov Škocjan, sva si rekla, da bo to bržkone to – da so Škocjanske jame v Rakovm Škocjanu, se vendar sliši logično. V Rakovem Škocjanu sva se imela prav fino, le nobene prave jame nisva uspela najti – kajpak zato, ker so Škocjanske jame kakih 40 km stran. Najina pomota je bila prav posrečena, saj bi brez nje Rakovega Škocjana bržkone ne videla, a sva se jo včeraj vendarle odločila popraviti.

Tokrat sva se pripravila bolje, tako da sva vedela, kam morava iti in ob katerih urah so ogledi. Vendar sva se zdoma spravila malce prepozno (nekaj težav s pravočasnim spravljanjem na pot imava oba, je pa pri Jelki ta lastnost bolj razvita) in ko sva na avtocesti naletela na zastoj, sem postal krepko tečen, saj je kazalo, da bova zamudila. No, na koncu se je vse dobro izteklo, saj sva na cilj prispela kako minuto pred začetkom ogleda. Obiskovalcev je bilo veliko (bi rekel, da nekje med 60 in 100), tako da so nas razdelili na dve skupini – eno angleško-nemško in eno slovensko-italijansko. Ja, večina obiskovalcev je bilo tujcev – Slovencev nas je bilo pravzaprav precej malo.

Privlačnost prvega dela jam so kapniki. Ni jih toliko kot v Postojnski jami, a niso nič manj lepi. Imeli smo priložnost primerjati kapnike v jami, stari kakih 100.000 let, in jami, ki jo je pred 12.000 leti poškodoval potres. V primerjavi s prvo so bili v slednji prav majhni – v povprečju dolgi morda kakih 15 cm. Vodička nas je tudi podučila, da se ‘živi’ kapniki, torej taki, ki še rasejo, prepoznajo po svetli barvi.

Drugi del jam je pa zanimiv predvsem zaredi reke, ki po skoraj 100 m globoki soteski teče skozenj. Menda se včasih zgodi, da se sifon, skozi katerega izteka, zamaši, in takrat se voda hitro dvigne. Če me spomin ne vara, se je dvignila že tudi za več kot 90 m. Do zamašitev je menda prihajalo predvsem včasih, ko so nad jamami na reki delale žage in je sifon mašil les, ki je priplaval po toku navzdol. A menda so imeli zamašitev tudi lani. Predstavljam si, da mora biti pogled na reko, ki narase v podzemno jezero, prav imeniten, a menda ob takih priložnostih turistov ne spustijo blizu.

Pod zemljo se žal ne sme slikati, menda zato, ker svetloba povzroča rast alg in lišajev. Razlog zveni malce privlečen za lase, a kaj sem hotel. Nekaj fotk sem zato naredil samo pri izhodu, kjer je v podzemlje že prihajala dnevna svetloba, in zunaj. Po ogledu jame sva si privoščila še sprehod po bližnji učni poti (a ne do konca, saj sva na nekem neoznačenem razcepu kajpak izbrala napačni krak), ki je bil prav prijeten, saj je okolica lepa.

Izhod iz jam (Taka fotka nastane, če je čas osvetlitve več kot dve sekundi in lahko fotoaparat naslonim le na ograjo.)

Slap blizu izhoda

Vas Škocjan

Smukavši v Davosu

Kot ponavadi sem jo tudi letos s starši mahnil za en teden smučat (zato je prejšnji teden umanjkal zapis v blog). Tokrat smo šli v Davos. Na žalost se podvig ni najbolje posrečil. Kot prvo nam je nagajalo vreme, kar se nam zadnja leta rado dogaja: večino časa je bilo oblačno (kar pomeni, da je bilo smučišče v oblaku, ne le pod njim, in je bila zato vidljivost za en drek), malo je pa še snežilo (to je bilo sitno najbolj zato, ker prog niso pridno teptali, smučanje po kupih naritega snega mi pa ne ugaja preveč). Poleg tega me tudi smučišče samo – kljub prostranosti – ni ravno navdušilo: proge so bilo povečini preveč položne in mnogo je bilo odsekov, kjer sploh nisi smučal, ampak si se samo spustil ali pa celo poganjal, da si prišel do naslednjega za smučanje rabnega dela. Za piko na i sem zadnji dan prav nemarno zbolel (vročina, slabost, bolečine v udih in trebuhu, driska – ni da ni), a to se je k sreči presenetljivo hitro uneslo. Vsem pripombam navkljub preveč trpel nisem, saj je dopust vedno dobra stvar, rekreacija koristna in prijetna, pa tudi smučanje je kljub ne najbolj ugodnim razmeram čisto fino.

Kajpak smo se v Davosu šli tudi turizem. Najbolj pomembna tamkajšnja reč za ogledovanje je bržkone galerija dokaj slavnega ekspresionista Ernsta Ludwiga Kirchnerja. Vendar sem jaz precej slep za čare slikarstva, tako da name ni naredila kdove kakšnega vtisa. Me ja pa navdušil muzej igrač. Premore jako imenitne izdelke iz meccana (to je funkcionalno nekakšen predhodnik lega technica, pri katerem reči vijačiš pretežno iz naluknjanih pločevinastih ploščic): modele letal in drugih vozil, dvigal, vrtiljakov idr. Ne manjka lutk iz različnih snovi in obdobij ter hišk in gospodinjskih pripomočkov zanje (nekateri štedilniki so izdelani tako realistično, da bi v njih verjetno lahko zakuril in bi delovali – od pravih se po vsem videzu razlikujejo le po velikosti). Lastnici muzeja so očitno posebej pri srcu Noetove barke z živalmi, saj jih je nabrala cel kup; ena je imela zbirko kar 350 živali. Precej igrač je tako skrbno in podrobno izdelanih, da se jih zdi škoda dati v roke otrokom, in najverjetneje vse tudi niso bile mišljene za otroke. Mislim pa, da je tudi med tistimi, ki so bile, precej takih, ki so morale v časih pretežno ročne izdelave stati celo premoženje in so morale biti nedosegljive navadnim smrtnikom. Se sprašujem, ali imajo tudi danes bogataški otroci butično izdelane igrače ali se zadovoljijo z množično proizvedenimi iz trgovin.

Zanimivost krajev okrog Davosa je retijska železnica, ki ima na 384 km kar 84 predorov in 383 mostov. Nekateri mostovi so namenjeni le premagovanju vzponov in so zgrajeni v zanki, kot spiralno stopnišče. Najbolj slaven most je 65 m visoki Landwasserski viadukt, ki smo si ga tudi ogledali. Del proge je celo Unesco uvrstil na seznam svetovne dediščine. Za ta seznam opažam, da je v zadnjih letih postal ugledna reč, s katero se znamenitosti, ki so na njem, ne pozabijo pohvaliti.

Landwasserski viadukt

Pri slikanju Landwasserskega viadukta smo imeli to srečo, da je ravno takrat čezenj peljal vlak (no, malo smo ga počakali, ko smo nekje v daljavi zaslišali piskanje).

Smuk na Soriško planino

Ponavadi se s smučkami na sneg podam enkrat letno, ko gremo s starši za teden dni smučat nekam v tujino. Načeloma bi sicer zlahka šel smučat tudi kak vikend (smučišč v Sloveniji res ne manjka), ampak je izbrskati in nase navleči smučarsko opremo ter jo na koncu še pospraviti tolikšen podvig, da se zlepa ne spravim k njemu. Danes pa je Jelka pokazala svoj dober vpliv name in me je zvlekla na Soriško planino. Izbiri smučišča je (poleg bližine) botrovalo, da imajo tam tudi tekaško progo, kajti jaz smučam alpsko, Jelka pa teče na smučeh. Morda se prihodnje leto spravim na kak smučarski sejem in si omislim tekaške čevlje, da se tudi sam poizkusim v smučarskem teku. In morda Jelko kdaj pripravim do tega, da spet stopi na alpske smuči (pred davnimi časi je to menda že počela). Ampak zaenkrat vztrajava vsak pri svoji disciplini.

Ko sva se pripeljala do smučišča, me ja najprej pošteno zaskrbelo, kajti na parkirišču je bilo ogromno avtov, slovenska smučišča se pa po mojih (sicer skromnih) izkušnjah z velikostjo ne odlikujejo. Kar se tiče velikosti, sem imel prav, skrb pa je bila vseeno neupravičena: smučišče je bilo sicer kar obljudeno, a gneče ni bilo. Kako to spraviti v sklad z množico avtov, ne vem (najverjetnejša razlaga se zdi, da zanič presojam, kaj je veliko avtov), a se ne pritožujem. Soriška planina premore eno vlečnico za take, ki ne znajo smučati, dve vlečnici nad njo, ob katerih so tri čisto spodobna smučišča (in eno nespodobno, po katerem se je najprej treba poganjati, potem pa postane neprijetno kucljasto), ter eno sedežnico, ki vozi od dna do vrha smučišča. Vsega skupaj je malo, a za eno popoldne smučanja kar dovolj (zgodnje vstajanje mi ne gre najbolje, Jelki gre pa še malo slabše, zato sva si privoščila popoldansko smuko). Zadovoljen.

Pa še opazka o žičnicah. Sedežnice so dveh vrst: take, ki se pri vstopu in izstopu upočasnijo, ter enostavnejše, ki se stalno vozijo z enako hitrostjo. Na meni znanih avstrijskih, italijanskih in švicarskih smučiščih prevladuje prva vrsta, ki združuje (dokaj) hitro vožnjo z udobnim vstopom in izstopom. Na Soriški planini pa imajo primerek druge vrste, na katerega se sicer dokaj udobno vstopa in izstopa, a je zato preklemansko počasen. Imajo pa vlečnice prav kul. Sicer so videti precej stare, a krožniki se pri vstopu ustavljajo, tako da je vkrcavanje lagodno. Po tujih smučiščih se navadno do tebe pripeljejo s polno hitrostjo, tako da je pri njih grabljenju potrebne malo več spretnosti. Če bi bilo smučišče večje, bi se nad slabo opremljenostjo s sedežnicami pritoževal (vozakanje z vlečnicami na dolge proge mi ne diši), tako se pa niti ne.

Grindelwald

Tako se imenuje čarovnik, ki se pojavlja v zadnjem delu Harryja Potterja (morda pa tudi v kakem prejšnjem, le da se tega ne spomnim). Vendar jaz nimam v mislih čarovnika, ampak smučišče v Švici, kjer sem prejšnji teden s starši smučal.

Smučanje je bilo prijetno. Vreme bi sicer lahko bilo lepše, a je bilo še vedno boljše kot lani in predlani. Malo je snežilo, malo je bil sneg premehek, malo je bila vidljivost slaba, a večino časa vse te tegobe niso bile dovolj hude, da bi nas resneje ovirale pri smuki. Prog imajo dovolj, da ti v enem tednu ne postane dolgčas, pa tudi kar všečne so, čeprav ne ravno izstopajoče krasne. Nekoliko nadležno je, da se na smučišče pelješ z zobato železnico, kar ni ravno najhitrejši način, ampak tudi to ni nič groznega.

Ima pa grindelwaldska privrženost železnici eno dobro plat: progo so potegnili do prelaza pod Jungfrau, na višino 3454 nad morjem. Rezultat je vsega občudovanja vreden. 7,1 km so je speljeli skozi predor in v gorsko steno izklesali dve okni, ob katerih se ustaviš in razgleduješ. Podvig jim je uspel že leta 1912. Užitke na vrhu sem imel sicer malce okrnjene, ker ne prenašam dobro višine (glava me boli in brez sape sem – ta pojav sem imel priliko do obisti spoznati na počitnicah v Ekvadorju in Peruju pred nekaj leti), a je bilo vseeno vredno vzpeti se.

Sfinga
Sfinga, zgradba na vrhu prelaza pod Jungfrau

Za konec pa naj se vrnem še k zadnjemu Harryju Potterju, Svetinjam smrti, ki sem ga bral prav na smučariji. Je zelo spodoben zaključek serije, napet in berljiv ter dokaj elegantno splete skupaj vse niti, je pa tudi precej drugačen od prejšnjih delov, ker se ne vrti več okrog Bradavičarke. Pa manjka mu prisrčnosti zgodnejših delov in opisov domiselne ureditve čarovniškega sveta (ker ga pač že poznamo), ki so mi bili posebej všeč. Vseeno lahko rečem, da je Rowlingova opravila odlično delo. Me prav zanima, česa se bo oprijela zdaj.

Poštni muzej v Škofji Loki

Pred časom mi je Jelka med sprehodom po Škofji Loki za neko zgradbo povedala, da je v njej poštni muzej (če mi ne bi bila, tega prav gotovo ne bi bil ugotovil, saj kakih očitnih oznak nima). Ker v njem – čeprav je domorodka – še ni bila in ker se zadeva zdi čisto zanimiva, sva sklenila, da si ga bova ob priliki ogledala. Glede na to, da se bo kmalu preselil v Polhov Gradec, sem se včeraj odločil, da je ta prilika nastopila.

Na vratih muzeja naju je pričakal napis, da je vhod na drugi strani, zato sva zakoračila okrog zgradbe. To je bil malček tvegan podvig, ker je bil vmes zelo poledenel mostič, a nama je uspelo. Naslednja vrata so bila zaklenjena in na njih je bila puščica, ki je kazala še naprej okrog zgradbe. Sledila sva ji, a sva ugotovila, da vrat tam ni več in da nama preostane samo še, da noter splezava čez balkon. Ker se za ta korak nisva odločila, sva se vrnila do prednjih vrat. Ta so bila odklenjana in so vodila na od ptičev hudo posrano notranje dvorišče, vse vrata z dvorišča pa so bila zaklenjena. Za vsak slučaj sva se še enkrat podala okrog zgradbe (tudi tokrat sva se nesreči na mostiču izognila) in zelo skrbno pogledala, če res ni nobenega drugega vhoda. Žal ga res ni bilo, čeprav je na vratih jasno pisalo, da je muzej zaprt do 4. 1., tako da bi moral biti odprt. Poslednji poizkus je bil, da sem poklical na telefonski številki, napisani na vratih, a tudi to ni pomagalo. Grrr!

No, danes so me iz muzeja poklicali in povprašali, čemu sem včeraj telefoniral (verjetno prav dosti klicev ne dobijo, kar me glede na vtis popolne zapuščenosti muzeja ne preseneča). Pojasnil sem, nakar so mi povedali, da ob nedeljah tam dela nekdo, ki je mislil, da muzej do selitve sploh ni več odprt. So pa zatrdili, da so ga zdaj razsvetlili in da bo poslej mogoč tudi nedeljski obisk. Bova poizkusila.

Hm, presenetljivo veliko sem uspel napisati o muzeju, ki ga sploh nisem videl.

Novoletno kotaljenje po Šmarni gori

Z novoletnim voščilom spet zamujam. Ampak pravijo, da bolje pozno kot nikdar: naj se vam torej leto 2008 odlično posreči.

Vsako leto si razbijam glavo s tem, kako preživeti Silvestrovo. Občutek namreč imam, da je treba početi nekaj posebnega in seveda ‘novoletnega’, vendar se tovrstne dejavnosti, ki so povrh še prijetne, ravno ne ponujajo. Podobne težave ima tudi Jelka in da bi organizirala kako zabavo, jo je letos pred novim letom preveč zaposlovala diploma (jaz za take reči itak nimam ne daru in ne veselja), zato je predalgala, da greva na Šmarno goro gledat ognjemete. Nočno kolovratenje po Šmarni gori se mi je zdela ravno prav prismuknjena zamisel, da sem bil takoj za.

Za vzpon sva si izbrala Mazijevo stezo, ker naj bi bila razgledna. Toplo sva se oblekla ter se opremila s svetilkami, vročim čajem, dvema dekama (da bi lahko malce posedela), penino in tremi raketami za zasebni ognjemet. Malo po 22 sva se znašla na parkirišču v Tacnu. Tam sva videla še nekaj čudakov, ki so imeli očitno podobne nakane kot midva. Sledila sva jim do izhodišča, nakar smo se porazgubili po različnih poteh na hrib. Vzpon je bil spočetka lahek, le o razgledu ni bilo ne duha ne sluha. Kmalu je pot postala bolj strma in pojavil se je sneg, ki je bil od številnih pohodnikov tako zglajen, da je prav svinjsko drselo, o razgledu pa še vedno ni bilo ne duha ne sluha. Okrog 23:30 sva končno prišla ne bolj glavno pot, po kateri so na hrib drle trume ljudi. Kmalu zatem sva se znašla na sedlu med Grmado in Šmarno goro, od koder je razgled sicer bil, vendar le na morje megle. Hrabro sva nadaljevala pot do vrha, kamor sva prispela malo pred polnočjo. Gneča je bila huda. Ob polnoči je zaprasketalo nekaj raket, v morju megle pa se je pobliskavalo.

V želji po malo zasebnosti sva se takoj po polnoči vrnila do sedla in se tam usedla na klopco. Odprla sva penino in si v miru zaželela srečno novo leto. Uspelo mi je tudi izstreliti eno raketo, potlej pa je vžigalnik odpovedal pokorščino – verjetno zaradi mraza ali vlage.

Mraz naju je tudi prav kmalu pregnal nazaj v dolino. Nek možak nama je svetoval, po kateri poti naj greva, da bo manj drselo. Kljub temu sva se kotalila še precej bolj kot navzgor grede (penina je bila le polovične velikosti, tako da ni bila kriva). Kar nekajkrat sva pristala na riti, Jelki pa sta se v temo odkotalila tudi kapa in čelna svetilka. Ni mi čisto jasno, kako so preživali ljudje, ki so hodili brez luči, a nekaj je bilo tudi takih. Verjetno so jim pomagale dereze, s katerimi je bilo opremljenih kar precej pohodnikov. No, po kakih dveh urah kotaljenja sva vendarle srečno prispela k avtu in se urno odpeljala v smeri postelje. Kljub nekoliko obtolčenim ritim in propadu načrta o gledanju ognjemetov je bilo Silvestrovo prav prijetno (in vsekakor drugačno kot pretekla leta).

Bili smo konfuzni

Z Jelko sva proti Sečovljam krenila v petek popoldne. Brez večjih težav sva našla prizorišče, kjer je na dvorišču nekaj obiskovalcev pilo pivo, možak v zmerno prepričljivi srednjeveški opravi nama je v roke porinil program, sicer pa se ljudi ni ravno trlo. Poleg programodelilca sva videla še dva našemljenca: organizatorka je bila sovjetska kozmonavtka, precej imeniten vtis pa je napravila povsem črno pobarvana temnovilinska (mislim vsaj) čarovnica (no, kakšne barve so bili skriti deli, pravzaprav ne vem – če bi, bi bilo to hudo sumljivo). Ker z Jelko sprva nisva čisto vedela, kaj naj s sabo, sva malo posedela zunaj pod drevesom, ko naj bi se začela predstavitev namizne igre world of warcraft, pa sva se vrnila noter.

WoW je predstavljala družbica Hrvatov iz društva ljubiteljev fantastike 3. zmaj, ki so nasploh fejst fantje (čeprav bom kasneje na njihov račun napisal tudi nekaj kritike) in tudi Jelka se je z njimi dobro ujela. Igra mi je ugajala, je pa treba reči, da je presneto zapletena in dolgotrajna – ob njej smo gotovo prebili vsaj štiri ure. Spričo tega in zasoljene cene si je omislil ne bom, saj bi jo preporedko igral, bi pa vseeno z veseljem še kdaj sedel zanjo. Igrati smo začeli štirje, a do konca je poleg mene vztrajal le eden, čigar ime sem žal pozabil, se je pa že od začetka najbolj trudil z mano. Na koncu sem ga porazil, pa ne vem, ali se tudi njemu ni ljubilo igrati čisto zares, ali sem imel srečo ali sem tako dober (slednja razlaga se zdi najmanj verjetna). Ko sva z igranjem zaključila, je bila ura že dokaj pozna, obiskovalcev pa se je nabralo malo več in so bili kar živahni. A ker sva z Jelko morala v bližnjih hribih še poiskati stanovanje njenega prijatelja, ki nama ga je prijazno dal na voljo za čas najinega klatenja po Primorskem, sva se odpravila.

V soboto sva si dopoldne privoščila sprehod po okolici Marezig, kjer sva bivala, nato pa sva se vrnila v Sečovlje. Jaz sem prisluhnil predavanju enega od Hrvatov o srednjeveškem bojevanju, ki je bilo dokaj zanimivo, le s slikami bi moralo biti opremljeno. Jelka je slabo spala, tako da njena zbranost ni bila na višku in se je raje odločila za ogled filma. Sledil je pogovor z Mihom Remcem, našim bržkone najimenitnejšim znanstvenofantastičnim pisateljem. Možak je za skoraj 80 let dokaj živahen, od tistega, kar je povedal, se mi je pa najbolj zanimivo zdelo, da je znanstveno fantastiko med drugim začel pisati zato, ker je bil nekdanji režim do družbene kritike v tej obliki bolj prizanesljiv – možak je namreč imel kar nekaj težav z izdajanjem in uprizarjanjem (pisal je tudi drame) svojih del. Žal mi je, da sem Remčeva dela, kar sem jih prebral, že precej pozabil, ker bi sicer lahko izkoristil priložnost, da ga o njih kaj vprašam. Po pogovoru se je Jelka vrnila k filmu in kasneje predavanjem, jaz pa sem se udeležil D&Djanja v organizaciji Hrvatov. Žal se moja odločitev ni izkazala za najboljšo.

Pogovor z Mihom Remcem
Pogovor z Mihom Remcem

Ozadje D&Djevske pustolovščine je bilo sicer všečno in tudi zamisel, da ga postavijo v domače okolje, predvsem v Reko, zanimiva. Žal pa je izvedba šepala. Prvi problem je bil, da je bila pustolovščina nekako brez duše. Zgodba je bila precej plitva, boji pa so bili vanjo vključeni nenaravno. Največ smo se tepli v nekem labirintu, v katerega smo zašli, ko smo skozi kanalizacijo skušali priti v grad. Kaj točno je labirint tam počel, ni bilo jasno, pa še precej dolgočasno je bilo bloditi po njem. Naslednja težava je bila, da je dungeon mastru manjkalo zanosa. Tu sem imel smolo, saj se je tisti, ki je vodil sosednjo skupino (igrali ste dve vzporedno), zdel dosti boljši. Zadnja nevšečnost pa je bil prostor. Iz neznanih razlogov smo igrali v baru, kjer je bilo hrupno in neprestano so sem in tja hodili žejni obiskovalci. Zaradi tega sem soigralce in posebej dungeon mastra, ki je govoril hrvaško, na trenutke prav težko razumel in po nekaj urah me je od naprezanja, da bi kljub nevšečnim okoliščinam sledil dogajanju, že prav bolela glava. Tako sem še pred koncem svoje mesto prepustil soigralki, katere lik je storil bridki konec, in šel poiskat Jelko. Jelka je bila tačas na predavanju o spolnih vlogah v znanstveni fantastiki, ki ji je bilo precej všeč, potem pa se je pridružila preostanku Hrvatov, ki so zunaj prav tako D&Djali, le da so imeli bolj zanimivo pustolovščino, v kateri so vsi igrali neoborožene barde. Kmalu nato sva jo mahnila proti postelji.

Kljub neposrečenemu D&Djanju je Konfuzija name naredila precej dober vtis. Organizacija je bila odlična ter dogajanje živahno in raznoliko, tako da upam, da se bo drugo leto ponovila. Če se bo, bom tam (in Jelka bržkone tudi). Si bom pa prizadeval ujeti kak dogodek več (in se ne ves čas posvečati igram), pa malo temeljiteje jo bom pofotkal.

V nedeljo sva šla z Jelko na obisk k njeni znanki, ki živi blizu Marezig. Ženska stanuje odmaknjena od civilizacije v stari hiši brez priključka na vodovod in je nasploh nekoliko nenavadna (to je vtis, ki ga Jelkini znanci name naredijo pogosto – kar je eden od čarov druženja z njo). V ponedeljek pa sva si ogledala sečoveljske soline. Te so kar zanimive, le podrobna razlaga, kako pravzaprav delujejo, mi je manjkala. Možno je, da se dobi v delu, kamor nisva prišla, ker sva bila nekoliko pozna: soline so za obiskovalce namreč razdeljene na dva dela, med katerima ni neposrednega prehoda. Če drugo leto Konfuzija spet bo in če bo ponovno v Sečovljah, si jih bova do konca ogledala takrat.

Soline so velike
Soline so velike

Razpokana solinska tla
Razpokana solinska tla

Jaz kot Hugo
Jaz kot Hugo

Bodimo konfuzni

Jutri se kani zgoditi nekaj zgodovinskega: Slovenija bo učakala svojo prvo znanstvenofantastično konvencijo, Konfuzijo. Odvijala se bo v Osnovni šoli Sečovlje in bo trajala tri dni. Kot se pravovernemu ljubitelju žanra spodobi, bom kajpada tam. Z Jelko bova na obali preživela vse tri dni, čeprav ne bova ravno ves čas tičala na konvenciji. Sploh Jelki to bržkone ne bi najbolj ustrezalo, pa tudi sam nisem tak fanatik, da si ne bi želel lepega vremena, ki nam ga obetajo vremenoslovci, izkoristiti za ogled solin in pohajkovanje po okolici.

Nisem se udrl v zemljo

Čeravno bi iz mojega nepisanja v blog kdo utegnil kaj takega sklepati. Kriva sta pa doktorat in smučanje.

Cilj prejšnjega tedna je bil disertacijo spraviti v obliko, ki bi jo lahko požegnala moja mentorja. Po zaslugi vsakodnevnega čisto predolgega ždenja za računalnikom mi je to tudi uspelo in eden od mentorjev je celo že v petek izjavil, da je izdelek dober (kar pa mu ni preprečilo, da ne bi imel kopice pripomb – kljub temu, da je za pregled imel na voljo le nekaj uric). Od drugega zaenkrat še ni nobenega glasu in samo upam lahko, da je moj umotvor pogledal, da nima hujših pripomb ter da je izpolnil obrazec, s katerim se strinja, da zadevo oddam, in predlaga komisijo za zagovor. Če naj ima komisija do junija, ko moram doktorirati, za pregled tri meseca časa (kolikor si ga po pravilih sme vzeti), moram namreč disertacijo oddati že jutri. Da se tako mudi, je kriva seja senata, na kateri bodo komisijo imenovali in ki se bo zgodila čez dober teden, naš faks pa ima ljubko navado, da hoče vsa gradiva za sejo en teden vnaprej. Skratka, napeto je.

Z disertacijo sem se dajal tudi ta teden, čeprav v zmanjšani količini, ker smo s starši smučali v Courmayeurju. Na žalost moram poročati, da smučarija ni ravno najbolje uspela, ker smo imeli precej bedno vreme. Podobno kot lani. Sprašujem se, ali smo vsa prejšnja leta imeli srečo, da so nas vremenske neprilike pestile kvečjemu en dan v tednu, in sta bili zadnji dve leti normalni, ali smo zadnji dve leti imeli smolo. Močno upam, da slednje. A ker smo kerlci, se sneženju, deževanju, premehkemu snegu in slabi vidljivost nismo dali in smo se vseeno kar spodobno nasmučali, tako da je bil teden čisto prijeten. In ker sem zaradi doktorata s seboj imel prenosnik, mi je celo uspelo videti par filmov, za kar sicer zlepa ne najdem časa.

Gradovi kralja Matjaža

V Podpeci nad Črno na Koroškem so prejšnjo soboto že 15. leto zapored organizirali tekmovanje v postavljanju gradov iz snega. Dogodek se je menda začel precej skromno, pretekli dve leti pa je sodelovalo že čez sto ekip; letos jih je bilo sicer samo 74, ampak moram reči, da jih je bilo v živo videti veliko – še več pa obiskovalcev.

Na prizorišče sva z Jelko prispela, ko so s postavljanjem gradov ravno končali, tako da gradnje nisva videla. Za to mi je žal, ker me zanima, kako se taka reč počne, a nekako se nama ni uspelo pravočasno spraviti na pot, pa tudi vožnja je bila precej daljša, kot je bilo sklepati iz zemljevida. Črna je prav zares na koncu sveta, pot tja, ki sva si jo izbrala (skozi Šoštanj), pa vijugasta in slabo označena, tako da sva se malo izgubljala.

Vseeno sva bila z dogodkom zadovoljna, ker so bili (nekateri) gradovi (in druge snežne umetnine) prav imenitni. Malo manj imenitna sta bila voditeljica programa in kralj Matjaž, ki sta na odru nekaj duhovičila, a se zanju pač nisva dosti menila.

Moj najljubši grad
Tale grad mi je bil najbolj všeč.

Abstrakten grad
Tale je bil pa malo bolj … abstrakten.

Jelka in snežna mrcina
Lepotica in zver

Kralj Matjaž
Kralj Matjaž

Grad ponoči
Fotka, ki priča o mirnosti moje roke in odličnosti stabilizatorja pri mojem fotoaparatu (bržkone bolj o slednjem)

Zaradi ozkih cest je vožnja iz Črne do prizorišča potekela enosmerno, tako da so naju nazaj usmerili po drugi cesti v Mežico. Ta je bila v nasprotju s cesto iz Črne neasvaltirana in zelo razdrapana. Imela je tudi neoznačeno križišče, na katerem smo prvi trije v koloni imeli kratek posvet, ki se je k sreči končal s pravilno odločitvijo (prav nič po najini zaslugi, ker se nama tudi sanjali ni, kam iti). Mežico smo na koncu srečno dosegli in pot od tam (skozi Dravograd in Slovenj Gradec) je bila precej bolje označena od tiste, po kateri sva prispela, tako da sva domov prišla brez izgubljanja.