Smukavši v Davosu

Kot ponavadi sem jo tudi letos s starši mahnil za en teden smučat (zato je prejšnji teden umanjkal zapis v blog). Tokrat smo šli v Davos. Na žalost se podvig ni najbolje posrečil. Kot prvo nam je nagajalo vreme, kar se nam zadnja leta rado dogaja: večino časa je bilo oblačno (kar pomeni, da je bilo smučišče v oblaku, ne le pod njim, in je bila zato vidljivost za en drek), malo je pa še snežilo (to je bilo sitno najbolj zato, ker prog niso pridno teptali, smučanje po kupih naritega snega mi pa ne ugaja preveč). Poleg tega me tudi smučišče samo – kljub prostranosti – ni ravno navdušilo: proge so bilo povečini preveč položne in mnogo je bilo odsekov, kjer sploh nisi smučal, ampak si se samo spustil ali pa celo poganjal, da si prišel do naslednjega za smučanje rabnega dela. Za piko na i sem zadnji dan prav nemarno zbolel (vročina, slabost, bolečine v udih in trebuhu, driska – ni da ni), a to se je k sreči presenetljivo hitro uneslo. Vsem pripombam navkljub preveč trpel nisem, saj je dopust vedno dobra stvar, rekreacija koristna in prijetna, pa tudi smučanje je kljub ne najbolj ugodnim razmeram čisto fino.

Kajpak smo se v Davosu šli tudi turizem. Najbolj pomembna tamkajšnja reč za ogledovanje je bržkone galerija dokaj slavnega ekspresionista Ernsta Ludwiga Kirchnerja. Vendar sem jaz precej slep za čare slikarstva, tako da name ni naredila kdove kakšnega vtisa. Me ja pa navdušil muzej igrač. Premore jako imenitne izdelke iz meccana (to je funkcionalno nekakšen predhodnik lega technica, pri katerem reči vijačiš pretežno iz naluknjanih pločevinastih ploščic): modele letal in drugih vozil, dvigal, vrtiljakov idr. Ne manjka lutk iz različnih snovi in obdobij ter hišk in gospodinjskih pripomočkov zanje (nekateri štedilniki so izdelani tako realistično, da bi v njih verjetno lahko zakuril in bi delovali – od pravih se po vsem videzu razlikujejo le po velikosti). Lastnici muzeja so očitno posebej pri srcu Noetove barke z živalmi, saj jih je nabrala cel kup; ena je imela zbirko kar 350 živali. Precej igrač je tako skrbno in podrobno izdelanih, da se jih zdi škoda dati v roke otrokom, in najverjetneje vse tudi niso bile mišljene za otroke. Mislim pa, da je tudi med tistimi, ki so bile, precej takih, ki so morale v časih pretežno ročne izdelave stati celo premoženje in so morale biti nedosegljive navadnim smrtnikom. Se sprašujem, ali imajo tudi danes bogataški otroci butično izdelane igrače ali se zadovoljijo z množično proizvedenimi iz trgovin.

Zanimivost krajev okrog Davosa je retijska železnica, ki ima na 384 km kar 84 predorov in 383 mostov. Nekateri mostovi so namenjeni le premagovanju vzponov in so zgrajeni v zanki, kot spiralno stopnišče. Najbolj slaven most je 65 m visoki Landwasserski viadukt, ki smo si ga tudi ogledali. Del proge je celo Unesco uvrstil na seznam svetovne dediščine. Za ta seznam opažam, da je v zadnjih letih postal ugledna reč, s katero se znamenitosti, ki so na njem, ne pozabijo pohvaliti.

Landwasserski viadukt

Pri slikanju Landwasserskega viadukta smo imeli to srečo, da je ravno takrat čezenj peljal vlak (no, malo smo ga počakali, ko smo nekje v daljavi zaslišali piskanje).

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.