Arhiv kategorij: Prehranjevanje

Madrid, ostalo

Danes bom kako rekel še o nemagicaški plati obiska Madrida. Nekaj besed si najprej zasluži ulica, v kateri je bil hostel, kjer sem bival z drugimi slovenskimi magicaši. Bila je precej v središču mesta, a obenem očitno zbirališče sumljivih osebkov. Kot prvo so enega našega tam okradli, še eden pa je nekega falota pregnal, ko mu je ta že šaril po žepu. Kot drugo pa je na njej mrgolelo prostitutk, ki sem se jim očitno jaz zdel prav posebej privlačen. Dvakrat se mi je namreč pripetilo, da sem šel s kolegi po ulici in se je ena zapičila prav vame. Čudno – ponavadi mi gre izžarevanje nepriljudnosti kar dobro od rok.

Na tekmovanju sem se prehranjeval mizerno (cel dan sem jedel piškote in energijske tablice, ker za kaj resnejšega ni bilo prilike), ob večerih sem si pa kar privoščil. Prvi dan smo šli z dvema kolegoma na paello, ki je bila prav solidna. Da sva dva od jedcev prišla do posebej krepke doze morskih sadežev, pa je poskrbel tretji. Morske hrane namreč ni bil vajen in je naročil mešano paello (z morskimi sadeži in drugim mesom). Ko jo je dobil na mizo, so bili očitni predvsem morski sadeži, ki so se mu tako hudo uprli, da je kazalo, da ne bo pojedel ničesar. Potlej je pa le postal sumničav, ker o nemorskem mesu ni bilo ne duha in ne sluha. Poklical je natakarja, ki je potrdil, da so mu prinesli napačno paello. Kolega ga je nato skušal prepričati, da mu nadomestne ne bi prinesli, on pa ne bi plačal, a natakar na to uho ni hotel slišati. Tako je dobil še eno paello – tokrat res mešano, ki pa je bila prav tako preveč morska. Zato je pustil tudi večino te, drugi kolega in jaz pa sva si postregla z njegovimi školjkami in raki.

Drugo zanimivo prehranjevanje pa sem imel zadnji dan. Sklenil sem namreč pokusiti cocido madrileño, ki naj bi bila najbolj značilna madridska jed. Kaj je na njej tako značilno madridskega, ne vem, vsekakor pa ne to, da bi jo stregli v mnogih madridskih restavracijah. Obresti sem jih moral namreč kakih dvajset, da sem jo našel (še sreča, da imajo navado jedilne liste obešati pred vrata). Pa še v restavraciji, kjer so cocido imeli, sem imel srečo, saj jo strežejo samo ob ponedeljkih. O jedi sem vedel le, da je nekakšna juha v več hodih. Izkazalo se je, da je prvi hod juha (z rezanci), drugi hod pa zelenjava in meso iz juhe (po regeljcih naj bi se zelenjava in meso postregla posebej, ampak meni so dali oboje skupaj). Vse skupaj se mi ni zdelo preveč okusno (kot je vsak, ki pozna moj odnos do goveje juhe in z njo povezane hrane, bržkone že uganil). Od zelenjave sem dobil čičeriko (ključna sestavina), korenje, krompir in nekaj, kar je bilo najbrž zelje (ni bilo najboljše). Od mesa sem dobil pa neke kar užitne kose svinjine (najbrž) in dve vrsti klobase (ki sploh nista bili najboljši). Sama juha je kajpak imela okus po vseh teh rečeh, najbolj po mesu, in mi zaradi tega tudi ni šla posebej v slast. Je bila pa količina ogromna, tako da sem se nažrl kot prasec.

Za ogled mesta sem imel časa samo en dan, kar je kajpak premalo, saj je v Madridu videti marsikaj. S kolegi smo obiskali bikoborsko areno, ki je od zunaj precej kul, od znotraj pa malo manj, sploh ker je bil tiste dni notri postavljen cirkus. Imeli smo vodičko, ki je govorila angleško (med Španci na ravno pogost pojav), tako da smo izvedeli, da si domala vse sedeže lastijo kupci sezonskih vstopnic (ki stanejo nekaj tisoč evrov), da najboljši bikoborci zaslužijo po par milijončkov letno, da morajo za to biku pred nosom mahati z desetkilsko cunjo in še par zanimivosti. Da se greš ceremonialno dražiti bike, moraš biti že tako malo prismuknjen, da to počneš v zlatih pajkicah z desetkilsko cunjo, pa sploh. In na koncu bik še nikoli ne zmaga, tako da sploh ni zanimivo.

Nekoliko temeljiteje sem si ogledal še kraljevo palačo. Kot druge tovrstne palače po Evropi vsebuje kopico razkošnih sob, od katerih pa je ena s svojo presenetljivo okusno rokokojsko kičavostjo vendarle izstopala (fotografirati se ni smelo, zato fotka s spleta). Poleg tega je v sklopu palače tudi zbirka oklepov in orožja, katere pa je bilo odprte le pol. Škoda, kajti take reči me zanimajo. In škoda tudi, da je bil zvočni vodnik preveč splošen in nasploh dokaj dolgočasen. Sem imel pa srečo, da je ravno med mojim obiskom na dvorišču palače kakih 5o jezdecev z zastavami, meči in trobentami uganjalo neke zapletene manevre neznanega namena. Mimo drugih madridskih zanimivosti sem se zgolj sprehodil, tako da bo mesto treba obiskati še kdaj. Jelka pravi, da bo treba pogledati tudi kako galerijo (po čemer sam ne hrepenim prav goreče).

Bikoborska arena
Bikoborska arena
Kraljeva palača
Kraljeva palača
Stolnica Almudena in jezdeci pred kraljevo palačo
Stolnica Almudena in jezdeci pred kraljevo palačo
Stolpa Kio, ki sta menda precej imeniten inženirski dosežek
Stolpa Kio, ki sta menda precej imeniten inženirski dosežek
Medved, ki je simbol mesta
Medved, ki je simbol mesta
Kip boginje Kibele
Kip boginje Kibele
Vrata Alcalá
Vrata Alcalá
Sončni zahod nad parkom Retiro
Sončni zahod nad parkom Retiro

Krüh

Nemci imajo menda radi kruh. Najbrž je zato v Rostocku pekarn kot listja in trave. V glavnem so razdeljene med dve pekarniški verigi: rostoško Sparre in severnonemško Junge. V obeh je ponudba različnih kruhov (in peciv) precejšnja, žal pa njihova dobrost ni tako velika. Tu na severu Nemčije imajo namreč precej radi kisli kruh. Ker sem bil radoveden, od kod pride kislost kruha in za kaj je dobra, sem zadevo nekoliko raziskal. In da bodo moje raziskave tudi obče koristne, bom izsledke kajpak delil z bralci.

Biokemični procesi v kruhu gredo nekako takole. Encim amilaza, ki je naravno navzoč v moki, ob prisotnosti vode začne razgrajevati škrob v sladkor. S tem se hranijo kvasovke, ki ga predelujejo v ogljikov dioksid (ta povzroča vzhajanje) in alkohol (tega pri kvasu, ki se uporablja za pripravo kruha, nastane precej malo; več ga kajpak pridelajo kvasovke, ki se uporabljajo za pripravo alkoholnih pijač). Kisli kruh poleg kvasovk vsebuje tudi mlečnokislinske bakterije. Te sladkor predelujejo v mlečno in ocetno kislino, ki kruhu dajeta kisli okus. Poleg tega naredita kruh manj gostoljuben za druge mikroorganzme, zato je bolj trajen. Kisline tudi ne dišijo preveč običajnim kvasovkam, zato se za pripravo kislega kruha navadno uporabljajo trpežnejše “divje” kvasovke, ki so navzoče vsepovsod – če pustiš mešanico moke in vode na sobni temperaturi, bi moral iz nje nastati pripravek za peko kislega kruha. Tak pripravek se posebej pogosto uporablja za peko rženega kruha, saj kislina zavira delovanje amilaze. Amilaza v rži je namreč bolj trdoživa od one v pšenici in je peka ne uniči dovolj učinkovito. Tako razgradnjo škroba nadaljuje tudi med peko (visoka temperatura njeno delovanje celo pospeši) in pokvari strukturo kruha, ki jo zagotavlja škrob.

Ker se precej navdušujem nad kruhom in poleg tega rad pokušam nova jedila, sem se kajpak lotil raziskovanja tukajšnjih kruhov. Kadar nóvosti hrane dam prednost pred dobrostjo, me Jelka včasih kritizira, a tokrat sem edina žrtev čudnih kruhov sam. Zaenkrat sem si privoščil tele:

  • mecklenburger landbrot – precej ržen, posut z rženimi kosmiči, dokaj kisel, ne prav dober;
  • mischbrot – dokaj črn (najbrž zaradi rži), nekoliko kisel, sprejemljiv;
  • ostseebrot – pšenično-koruzen, ni kisel, precej dober;
  • weizenbrot – pšeničen (weizen je pšenica), ni kisel, kar užiten (prav navdušujoč pa ne – celo navaden pšenični kruh jim uspe zašuštrati);
  • urbrot – precej ržen, nekoliko kisel, ne prav dober;
  • roggen-zwilling – zelo ržen (roggen je rž), zelo kisel, nič kaj dober;
  • hanseaten brot – zelo črn (najbrž zaradi rži), vsebuje semenke, posut z ovsenimi kosmiči, začuda zelo blago kisel, sprejemljiv;
  • feinbrot – rahlo črn, malček kisel, kar užiten;
  • korn an korn – zelo črn (najbrž zaradi rži), posut z nečim nedoločljivim, dokaj kisel, ne prav dober;
  • dinkel vollkornbrot – precej črn (tokrat za spremembo zaradi pire – dinkel je namreč pira), znotraj in zunaj ima sončnična semena, nekoliko kisel, sprejemljiv;
  • warnemünder – nekaj takega kot korn an korn;
  • dinkel plus – blago črn, komaj kaj kisel, precej dober (žal pa tudi precej drag);
  • kraftkornbrot – blago črn, posut s semeni in ovsenimi kosmiči, malček kisel, kar dober.

Mislim, da je tole kar zadovoljiv vzorec. Gotovo bom pokusil še kak kruh, bom pa verjetno začel kupovati pretežno ostseebrot, saj je – kljub bogastvu izbire – edini, ki mi je res všeč.

Hanseaten brot
Hanseaten brot

Dopolnilo:
Dodal sem še feinbrot. Morda bom – predvsem za lastno evidenco – v prihodnje dopisal še kakega.

Še eno dopolnilo:
Res sem dopisal še nekaj kruhov, med drugim tudi dinkel plus, ki je najboljši do zdaj odkriti.

Brazilski žar in kalifornijsko sadje

Včeraj smo si za kosilo privoščili brazilski žar.  To pomeni, da je natakar krožil po restvraciji z različnimi vrstami mesa, pečenimi na nabodalu na žaru, in vsakemu jedcu odrezal, kolikor si je želel. Menda so imeli 14 vrst mesa in na koncu smo bili tako siti, da smo se komaj odvlekli nazaj na konferenco. Bilo je namreč precej dobro in cena je bila 35 USD (plus davek in napitnina, kar je skupaj naneslo ~45 USD) ne glede na količino pojedenega, tako da je bilo kajpak edino smotrno pojesti veliko.

Spričo hude sitosti sem večerjal le sadje. Sadje se v Kaliforniji dobi precej zanimivo. Omislil sem si črne marelice in črne pluote/plumcote. Oboji so križanci med slivami in marelicami in oboji so dokaj dobri. Črne marelice so na pogled in otip nekje med marelico in breskvijo, le da so temnovijoličaste. Okus je zelo sladek in ni preveč podoben ne slivi in ne marelici. Je nekje med figo, breskvijo, marelico in nečim nepoznanim. Črni pluoti/plumcoti so velikosti breskve, a imajo gladko lupino in so znotraj rdeče barve. Še najbolj spominjajo na velike ringloje, tako na pogled kot po okusu.

Kuhajmo srednjeveško

Dedek Mraz (pravzaprav babica Mraz v podobi Jelke – za babico nenavadno mladostna in ljubka) mi je prinesel/prinesla dve knjigi receptov: srednjeveških in antičnih. Ker je darilo malo zamujalo in ker tisti mesec, ko je prispelo, za glavnega kuharja nisem bil na vrsti jaz, sva srednjeveško prvič kuhala prejšnji mesec. Razlog, da o tem pišem šele danes, je pa seveda običajni.

Kosilo je imelo vse ključne sestavine (torej juho, glavno jed in sladico). So pa imele srednjeveške pojedine (v Franciji in Italiji) še kako sestavino več. Ponavadi so se začele s sadjem ali solato, kar naj bi s kislostjo zbudilo tek. Sledila je juha ali potage – potage je nekaj, za kar ni povsem jasno, ali je bilo bolj juha ali bolj kuhana zelenjava, saj srednjeveški recepti načeloma ne vsebujejo količin, tako da je težko presoditi, kako goste naj bi bile jedi. Potem so postregli glavno jed, ki je bila ponavadi pečeno meso. Sledil je entrement, kar je bilo lahko marsikaj, sodijo pa v to kategorijo pite. Nato je prišla na vrsto sladica, pa še ena lažja sladica (pogosto pospremljena s sladkim vinom), katere namen je bil ‘zapreti’ želodec. Čisto na koncu so v drugem prostoru postregli s kandiranimi začimbami in podobnim, kar naj bi pomagalo pri prebavi in prispevalo k dišečemu dahu (to je bilo bržkone bolj potrebno kot danes, ker sumim, da si zob v srednjem veku niso dosti umivali, zobozdravstvo pa verjetno tudi ni bilo najbolj na nivoju).

Količine v spodnjih receptih so za pet oseb. Bilo je dobro.

Improvizirana juha

Tako se imenuje, ker se menda skuha hitro in brez priprav, tako da je primerna za nenapovedane goste. Meni se sicer ni zdelo, da bi se skuhala kaj hitreje kot druge juhe.

Sestavine:

  • 3 kosi kruha (Načeloma naj bi bil črn, midva sva pa uporabila kar suhe makovke, ker sva jih ravno imela in za uživanje v nenamočeni obliki niso bile več primerne.)
  • 5 jajc
  • vinski kis po okusu
  • verjuice ali limona – prvega (ki je sok iz nezrelega grozdja) nisva imela, pa tudi drugega nisva dodala, ker je za kisanje zadoščal kis
  • krepak ščep mletega ingverja (Nadomestila sva ga z nastrganim svežim ingverjem, ker sva ga ravno imela – uporaba sestavin, ki so pri roki, je menda v skladu s filozofijo juhe.)
  • krepak ščep sveže nastrganega muškatnega oreščka
  • krepak ščep mletih klinčkov
  • 125 g masla
  • 10 žlic peteršilja, nasekljanega
  • 1,25 l vode
  • sol po okusu

Kruh namoči v vodi. Ko je prepojen, vodo odcedi, kruh pa zmečkaj z vilicami. Stepi jajca in jih zamešaj v kruh. Dodaj kis in začimbe ter zmiksaj. Peteršilj popraži na maslu, dodaj vodo in zavri. Nato dodaj še krušno mešanico, ponovno zavri, posoli in postrezi.

Čebulna torta

Pite (ki so jim rekli tudi torte) so bile priljubljena srednjeveška jed.

Sestavine testa:

  • 200 g bele moke
  • 100 g masla
  • 3 žlice vode
  • 1/2 žličke soli

Sestavine nadeva:

  • 500 g čebule
  • 150 g pečene slanine (Prirejeni recept pravi, naj se uporabi panceta, a izvirnik govori o masti, tako da se mi je pečena slanina zdela primernejša.)
  • 300 g pasirane skute
  • 1 jajce (Glede na to, da je bil na koncu nadev precej mehak, bi mogoče lahko dodal še kako jajce, ki bi ga po mojem moralo nekoliko strditi.)
  • ščep žafranike
  • sol po okusu

Zmešaj moko in maslo (to je zafrknjeno opravilo – jaz sem maslo najprej na drobno narezal in nato mešal z vilicami). Dodaj soljeno vodo, pregneti in oblikuj okroglo ploščo.

Zmiksaj slanino in čebulo. Dodaj skuto, jajce in žafraniko, posoli in zmešaj.

Pečico segrej na 200 stopinj C. S testom obloži okroglo posodo s premerom 25 cm. Testo naj prekrije dno in stranice do višine dobrih 5 cm. Na testo položi alufolijo in ga obteži (da se ne dvigne). Peci 10 minut. Odstrani folijo in utež ter peci še 5 minut. Testo vzemi iz pečice in ga napolni z nadevom. Peci kakih 45 minut.

Začinjen slivov mousse z medom

Pripravil naj bi se iz svežih sliv, a ker jih nisva imela in ker so se suhe zdele povsem primerne, sva uporabila te.

Sestavine:

  • 350 g suhih sliv
  • 300 ml rdečega vina
  • 200 ml vode
  • 2 žlici medu
  • žlica riževe moke (Ker je nisva imela, sva uporabila koruzni škrob – gustin.)
  • ščepec soli
  • 2 ščepca mletega popra
  • ščepec mletih klinčkov
  • ščepec sveže nastrganega muškatnega oreščka

Zavri vino in v njem 5 minut kuhaj slive. Slive odcedi in vino shrani. Slive fino zmiksaj. Slive, vino in vse ostale sestavine kuhaj kakih 10 minut. Nalij v posode, v katerih boš mousse postregel, in ohladi. Rezultat je po teksturi bolj kot moussu podoben marmeladi, a ker ni marmeladasto sladek, je povsem primeren za samostojno uživanje.

Ugotovitve o sušiju

No, najprej ugotovitev o pridnosti mojega pisanja v blog. Z zadovoljstvom opažam, da se je v primerjavi z lanskim letom dramatično izboljšala. Za cilj sem si zadal, da nekaj napišem vsaj enkrat tedensko, in zaenkrat mi uspeva. Ni mi pa še uspelo popisati počitnic na Šrilanki, ker je to malo zahtevnejši podvig. Ampak bom.

Prejšnji vikend sem – kot že nekajkrat prej – pripravljal suši. Tokrat ne v družbi moje najdražje, ampak doma za starše (oči je tudi sodeloval). Tole je par ugotovitev, ki jih zapisujem predvsem za svoje potrebe (za kadar se bom spet lotil sušija), seveda me bo pa veselilo, če bodo pomagale še komu:

  • Tole je dober recept za riž, edino vode ni napak dati malenkost več.
  • Za eno lačno osebo je treba približno 100 ml riža. Iz tega je nastal en zavitek maki-sušija (ki sem ga narezal na osem kosov) in en (pre)velik primerek nigiri-sušija.
  • Za en zavitek maki-sušija je treba približno 100 g ribe.
  • Najbolj okusen suši je iz lososa (posebej z avokadom gre lepo skupaj), napačna ni tudi tuna, mečarica je pa malo manj dobra. V maki-sušiju je čisto sprejemljiva, ker je zraven še zelenjava/sadje, v čistejši obliki mi pa ni bila najbolj všeč. Rad bi našel še kako ribo, ki je primerna za suši, ampak hitro guglanje ni dalo nobenega koristnega nasveta. Očitno bo potrebna natančnejša raziskava. Če ima kdo kak preizlušen predlog, pa prosim z besedo na dan.

Bojte se danske pivske juhe

Z Jelko sva pred dobrim letom sklenila, da bova vsak mesec vsaj enkrat nekaj čudnega skuhala (izmenično izbiravši recepte). Do zdaj sva se tega pridno držala in poslej bom o najinih kuharskih podvigih tudi pridno poročal – vsaj o tistih, kjer bom glavni kuhar jaz.

Danes je bila glavna kuharica sicer Jelka (kuhala je merjasca, ki je bil okusen), a sem jaz poskrbel za juho. Tole sem izbral in bila je … zanimiva. Pivo kot glavnina tekočine v juhi da kar močan okus, pumpernickel je zelo aromatičen ržen kruh, cela limona pa tudi ni hec. Vse skupaj je bilo jako potentno in ne ravno čudovitega okusa. Če bi bila namesto cele limone uporabila samo polovico, bi bilo bolje, ampak mislim, da tudi s tem popravkom danske pivske juhe ne bova več varila. Mogoče pa res pomaga proti mačku – razumen maček bi se je bržkone ustrašil.

Je bila pa boljša (celo precej dobra) juha prejšnji teden, ko sva imela na sporedu suši. Količine so za pet oseb, recept pa izvira od tule.

Sestavine:

  • 200 g rezancev udon (Te rezance so nama moji starši lani prinesli s počitnic na Japonskem, a ker so pšenični, bi bili kaki naši čisto dober nadomestek.)
  • 1,5 l jušne osnove daši (Uporabila sva nekakšen japonski jušni prašek, ki ni ravno daši, in malo halog kombu v prahu. Slednje izvirajo iz Maximarketa ter imajo neznansko močan okus in vonj, ali se da pri nas dobiti kak boljši približek dašija, pa ne vem – pred časom sem ga iskal brezuspešno.)
  • 2 žlici sakeja (Tega sva nadomestila z mirinom, ki je podoben sakeju, a manj alkoholen in bolj sladek, tako da sva izpustila sladkor. Mirin so nama takisto prinesli starši z Japonske.)
  • 2 žlici sladkorja
  • 3/4 žličke soli
  • 60 ml sojine omake
  • 75 g špinačnih listov
  • 1 por, narezan na paličice
  • pol škatle šitak, narezanih na lističe
  • olje po občutku
  • 5 jajc (Uporabila sva ducat prepeličjih jajc, ker so nama ravno padla v oči v trgovini in so se Jelki zdela dobra ideja, ampak bi bila kokošja bržkone boljša. Prepeličja imajo žilave lupine in jih je težko ubiti, pa prehitro se skuhajo.)

Skuhaj rezance in jih splakni s hladno vodo. Daj jih v posode za juho in jih postavi nekam na toplo (midva sva jih v ogreto pečico).

Pol pora in pol šitak popraži na olju. Izvirni recept praženja ne omenja, nama se je zdelo pa posrečena zamisel, zato sva kompromisno popražila pol sestavin. Por, šitake in špinačo položi na rezance.

Jušno osnovo, sake, sladkor, sol in sojino omako zavri. V tekočino ubij jajca in jih kuhaj, dokler ne zakrknejo, a so znotraj rumenjaki še tekoči. Polovi jih s penovko in jih položi v posode za juho. Na koncu v posode zlij še tekočino in se loti jela.

Šrilanška požrtija

Ko sva bila z Jelko predlanskim na počitnicah v Angliji, sva za starše (njene in moje skupaj – to je bila priložnost, da se sploh spoznajo) pripravila kosilo z angleško hrano. Hrana je bila v slogu tiste, ki sva jo jedla na počitnicah – pretežno iz konzerv, ker se tako pač prehranjuješ, če taboriš, in ne pretirano dobra, ker je to pač značilno za angleško hrano. Da bi popočitniško kosilo povzdignila v tradicijo, sva danes pripravila šrilanško južino.

Najznačilnejša šrilanška hrana je riž s curryjem, ponavadi precej pekočim. To je Jelki povzročalo nemalo muk, ker curryja ne mara, preveč pekoče hrane pa tudi ne. Pri boljšem obedu Šrilančani pripravijo več vrst curryja, zraven pa postrežejo še kak chutney (slano in pekočo marmelado) in papadam (rezine tankega testa, pečene v olju – rezultat je podoben čipsu). Kljub Jelkinemu nenavdušenju nad curryjem sva sklenila, da je za pravo šrilanško kosilo nujen. Pripravila sva piščančji curry (najpogostejši mesni) ter curry iz leče (zelo pogost) in jajčevcev (redkejši, a jako dober). Poleg tega sva zvarila še pristni howondolandski curry po receptu babice Ogg, ki sicer nima nič opraviti s Šrilanko (zaradi tega recepta zanj ne bom pisal), sva ga pa pripravila že nekoč prej in se je Jelki – v nasprotju s šrilanškimi curryji – zdel dober.

Večerja s curryjem

Zelo lep primer večerje s curryjem v Dream Cafeju (o njem bo še govora). Jelkina jed je samo v tistem kokosu pred njo, ostalo je pa moje (ne, nisem pojedel vsega, čeprav sem sposoben pospraviti kar precejšnje količine hrane).

Za predjed sva pripravila hopperje z jajcem. Hopperji so nekakšne palačinke iz riževe moke, v katere se pogosto ubije jajce, ki se skupaj s hopperjem speče na oko. Zanje sva uporabila pripravljeno zmes, ki sva jo kupila na Šrilanki, zato recepta ne bom pisal, ker ne bi imel kake praktične vrednosti. Se pa recept najde tule (in brez dvoma še kje na internetu).

Za sladico sva spekla puding wattalappan, ki naj bi bil šrilanška posebnost, a nama ga na počitnicah ni uspelo pokusiti. Našla sva ga namreč na jedilniku le ene restavracije, kjer so nama povedali, da za pripravo potrebujejo tri ure, in ker se je to zgodilo ob 22, sva se mu morala odreči.

Količine v receptih so za sedem do osem ljudi, je pa treba upoštevati, da sva pripravila štiri curryje, kar je podvig, ki ni ravno za vsak dan. Za kuho sva porabila kake štiri ure in pri tem proizvedla ogromno svinjarije. Je bil pa rezultat nadvse zadovoljujoč. Curryji so se zdeli dobri celo Jelki in tudi drugim so bili všeč (moj favorit je bil iz jajčevcev, tesno pa mu je sledil piščančji). Puding je bil takisto precej posrečen, le hopperji niso dosegli šrilanških, čeprav so bili povsem užitni. Na žalost sva izdelke pozabila pofotkati.

Piščančji curry

Recept zanj sva povzela po knjigi Channa Dassanayaka Sri Lankan Flavours (knjiga se na spletu pojavlja v več različicah – tale ima enako naslovnico kot najina, ali se ostale po vsebini kaj razlikujejo, pa ne vem).

Sestavine:

  • 5 spodnjih delov piščančjih beder,  brez kosti in narezanih na kose
  • 1/2 žličke mletega čilija
  • 1 žlica praženega curryjevega prahu (Pražen je za mesne curryje, nepražen pa za zelenjavne. Prah sva prinesla s Šrilanke, je pa verjetno tudi tisti, ki se dobi pri nas, sprejemljiv.)
  • 3/4 žličke mlete kurkume (Prinesla sva jo s Šrilanke, a mislim, da se dobi tudi pri nas.)
  • 1 – 1 1/2 žlička soli
  • olje po občutku
  • 1 čebula, nasekljana
  • 1 strok česna, nasekljan
  • 2 cm pandanusovega lista (Tega pri nas bržkone ni mogoče dobiti, a imam občutek, da ni zelo pomembna sestavina.)
  • 5 curryjevih listov (Ta reč nima okusa po curryju in se tako imenuje zgolj zato, ker se dodaja curryjem. Menda se lahko nadomesti z enim lovorovim listom.)
  • pol paličice cimeta
  • 3 kardamomova zrna (Ker jih nisva imela, sva uporabila mleti kardamom. Mislim pa, da se tudi tega pri nas ne dobi. Morda bi ga lahko nadomestil muškatni orešček.)
  • malo limonine trave (Tega pri nas bržkone ni mogoče dobiti, a imam občutek, da ni zelo pomembna sestavina.)
  • 1 zelen čili, nasekljan (Nisva ga imela, zato sva uporabila rdečega.)
  • 1 žlička naribanega ingverja
  • 2 1/2 paradižnika, nakockana
  • 1/2 žličke mletega popra
  • 150 ml kokosovega mleka (S Šrilanke sva prinesla prah za pripravo kokosovega mleka. Pri nas se mleko dobi v konzervi, lahko pa se pripravi tudi s kuhanjem naribanega kokosovega mesa.)
  • 100 ml koriandrovih listov, nasekljanih (Nisva jih imela, zato sva jih izpustila.)

Piščanca natri z mletim čilijem, curryjevim prahom, kurkumo in soljo ter ga pusti stati vsaj 30 min.

Na olju 3-4 min praži čebulo, pandanus, curryjeve liste, cimet, kardamom, limonino travo, nasekljan čili, ingver in česen. Dodaj paradižnik in kuhaj 2 min. Dodaj še piščanca in poper ter praži 6 min. Dolij kokosovo mleko, zavri in kuhaj 15-20 min. Potresi s koriandrom.

Curry iz leče

Recept za tega nama je povedal prijazni kuhar iz Dream Cafeja v Elli, kjer sva nekaj dni spala in zelo dobro jedla. Ker moji zapiski niso zelo natančni in ker v njih manjkajo količine, sva si pomagala še z recepti z interneta.

Sestavine:

  • 120 ml rdeče leče
  • 1 čebula, nasekljana
  • 1 strok česna, nasekljan
  • 1/2 paradižnika, nakockanega
  • 1/2 žličke mletega čilija
  • 1 žlica nepraženega curryjevega prahu
  • 1 krepak ščep žafranike
  • 5 curryjevih listov
  • olje po občutku
  • sol po okusu
  • 1/4 limone

Lečo speri in dodaj toliko vode, da je pokrita. Naj se nekaj minut namaka. Dodaj 1/2 čebule, 1/2 česna, paradižnik, čili, curryjev prah, žafraniko in curryjeve liste. Kuhaj 15 min.

Na olju prepraži 1/2 čebule in 1/2 česna ter rezultat dodaj leči. Prilij 100 ml kokosovega mleka (midva sva imela malo preveč vode in sva primešala prah za pripravo kokosovega mleka). Posoli. Kuhaj, dokler leča ni dovolj mehka. Noter stisni limono.

Curry iz jajčevcev

Tudi ta recept izvira iz Dream Cafeja.

Sestavine:

  • 1 jajčevec, narezan na paličice približno 0,5 x 0,5 x 2 cm
  • precej olja
  • maslo po občutku
  • 1 žlička gorčičnih semen (Prinesla sva jih s Šrilanke in ne vem, ali se dobijo tudi pri nas. Če se ne, težko rečem, s čim bi se dala nadomestiti.)
  • 1 čebula, nasekljana
  • 1 strok česna, nasekljan
  • 5 curryjevih listov
  • 1 paradižnik, nakockan
  • 1/3 žličke mletega čilija
  • 2/3 žlice nepraženega curryjevega prahu
  • 1 krepak ščep žafranike
  • 1 žlica sojine omake
  • sol po okusu
  • 100 ml vode
  • 1/6 limone

Jajčevec cvri v olju, dokler ne porjavi. Koščki naj bodo z oljem prekriti, kar gre laže, če ne cvreš vseh naenkrat. Odlagaj jih na papirnato brisačo, ki vpije odvečno olje.

V ponvi raztopi maslo in na njem prepraži gorčična semena, čebulo, česen in curryjeve liste (začenši z gorčičnimi semeni). Dodaj paradižnik, čili, curryjev prah, žafraniko, sojino omako, sol in vodo. Kuhaj par minut, nato dodaj jajčevce. Kuhaj, dokler se ne zdi primerno kuhano. Noter stisni limono.

Puding wattalappan

Ta recept je spet iz knjige Sri Lankan Flavours.

Sestavine:

  • 650 ml kokosovega mleka
  • 275 g jaggeryja (To je strjen palmov sirup, ki sva ga kajpak prinesla s Šrilanke. Menda ga lahko nadomesti rjavi sladkor.)
  • 6 jajc
  • 2 jajčna rumenjaka
  • 1 krepak ščep cimeta
  • 1 krepak ščep klinčkov
  • 1 krepak ščep muškatnega oreščka
  • 1 krepak ščep kardamoma
  • 50 g indijskih oreščkov, grobo nasekljanih

Kuhaj kokosovo mleko in jaggery, dokler slednji ni raztopljen. Ohladi.

Stepi jajca. Vanje precedi kokosovo mleko z jaggeryjem in nato vse skupaj še enkrat precedi. Dodaj začimbe in temeljito premešaj.

Zmes nalij v eno ali več posod, primernih za v pečico. Midva sva uporabila model za mafine in glinen pekač, uporabno bi bilo pa bržkone tudi kaj drugega (knjiga predlaga okroglo stekleno posodo s premerom 20 cm). Potresi z indijskimi oreščki (plavajo, tako da ostanejo na vrhu). Pokrij s peki-papirjem (bržkone bi bila uporabna tudi alufolija, sva pa midva na to pozabila in se ni zgodilo nič hudega).

Če imaš parno pečico, jo segrej, noter postavi puding in ga peci 45 min (tako sva storila midva). Neparno pečico segrej na 160 ° C, posode s pudingom postavi v posode z vodo in takisto peci 45 min. Končni izdelek pred uživanjem ohladi.

Prehranjevanje v Vancouvru

Sprehajavši se po mestu bi rekel, da je blizu četrtine prebivalcev azijskega porekla, restavracij je pa azijskih še precej več. Glede na to, da imam azijsko hrano rad in da je ne jem prav pogosto, se nisem nič pritoževal.

Kot rečeno, smo bili z Vadimom in Yngvijem v japonski restavraciji. Poleg tega sem v japonsko enkrat zašel tudi sam: bile je vrste tepan-jaki, kar pomeni, da kuhalna površina stoji sredi miz, kuhar pa hrano postavlja naravnost pred goste. Bilo je čisto okusno, čeprav ne ravno spektakularno – ona prva mi je bolj ugajala. Je pa druga dajala bolj pristen vtis: osebje angleško ni govorilo najbolje, pa tudi med gosti razen mene ni bilo nobenega neazijca.

Enkrat sem jedel kitajsko hitro hrano, ki kajpak tudi ni bila spektakularna, je bila pa čisto okusna in poceni. Stvar je delovala na način, ki sem ga srečal že v Edmontonu: izbiraš lahko med rižem in rezanci ter več mesnimi in zelenjavnimi jedmi, ki jih lahko poljubno kombiniraš, plačaš pa glede na to, koliko jih izbereš.

Najbolje sem jedel v tajski restavraciji, za katero sem kasneje ugotovil, da pripada nekakšni verigi. Sploh curry je bil odličen.

Precej dobro sem jedel tudi po libanonsko: polpet iz ovčetine, humus, nevzhajan kruh, riž in zelenjavo.

Zadnji dan sem pa obiskal še korejsko restavracijo. Korejska posebnost je očitno, da si moraš obrok deloma pripraviti sam. Tako sem si v juho miso zelenjavo in tofu moral dati sam, pa tudi meso sem si pekel na gorilniku sredi mize. Bilo je zanimivo in čisto dobro, sem pa jedel že tudi kaj boljšega.

Od azijskih sem naletel še na vietnamsko, mongolsko, malezijsko in afganistansko restavracijo, vendar ne, ko sem bil lačen, tako da jih nisem imel priložnosti preizkusiti.

Novo leto v Makedoniji

Pred odhodom sem mislil, da bom o dogajanju lahko poročal sproti, saj ima Jelka prenosnik in kabelski internet, ampak mi je čas tekel tako hitro, da to ni prišlo na vrsto. Potlej se je pa še Jelka pri popisovanju novoletnih prigod izkazala za bolj pridno od mene, tako da bom samo dopolnil njena zapisa.

Na dan, ko sva se ravnala po zapovedih mode in šla obiskat Rome, sva videla še eno krasoto – nesojeno športno dvorano. Očitno je tisto manj imeniten del Struge – blizu je še takisto ne najbolj privlačen avtomobilski odpad. No, saj tudi sicer mesto ni ravno zgled urejenosti (sploh smeti je veliko), moram pa reči, da mi je vseeno priraslo k srcu. Mogoče le zato, ker sem v njem preživljal sproščujoče dneve v družbi svoje drage, ampak kakorkoli že, ugaja mi.

Nesojena športna dvorana
Rjaveči in sploh propadajoči zametek športne dvorane

Ovca na ulici
Slabe in dobre plati Struge: neometana hiša in šara ob njej (zanemarjenost), domača žival na ulici (slikovitost) in seveda Jelka (najboljša plat)

Kot je zapisala že Jelka, smo šli na Silvestrovo v Ohrid. Naokoli sem povečini kolovratil kar sam, ker sem bil zaradi (po mojem mnenju) prevelikega zanimanja ostalih gostov iz Slovenije za alkohol in cigarete (ter s tem povezano enoinpolurno zamudo pri odhodu v Ohrid) nekoliko nataknjen, tako da sem rabil čas, da se mi je slaba volja razkadila. Ohrid je to nalogo dobro opravil, saj je mesto zelo lepo, znamenitosti dobro označene, pa še vreme je bilo krasno. Z lepotami Ohrida sem bil načeloma sicer seznanjen, ker sem pred leti že bil tam, ampak sem jih gladko pozabil, tako da je osvežitev spomina dobro dela.

Samuilova trdnjava
Samuilova trdnjava (Za možaka se očitno ne uspejo zmeniti, ali je bil makedonski ali bolgarski vladar.)

Mesto skozi strelno lino
Mesto skozi strelno lino

Cerkev sv. Pantelejmona
Cerkev sv. Pantelejmona

Cerkev sv. Jovana Kaneo
Cerkev sv. Jovana Kaneo (na ljubki lokaciji in v zoprni svetlobi)

Amfiteater
Amfiteater

Silvestrovali smo ‘doma’ (v stanovanju dveh prostovoljk, od katerih je ena čez praznike šla domov, v njeni sobi pa so bili nastanjeni gostje iz Slovenije) in bilo je prav prijetno. Družba v glavnem ni bila preveč pijana, pečenka je bila slastna (kljub temu, da je med peko pregorela varovalka) in večerjanje z Jelko v naročju je imelo svoj čar (čeprav ni ravno za vsak dan). Makedonci so mogoče malo preveč vneto kazali svojo ljubezen do pirotehnike (naš sosed je kar s puško streljal), ampak za novo leto se to prenese.

Si pa tele varovalke zaslužijo svoj odstavek. V obeh prostovoljskih stanovanjih namreč pregoravajo kot za stavo (pa tudi sicer eletrična napeljava ni prav zgledna, čez njeno popravljanje je pa bentila že Jelka). V Jelkinem stanovanju je bila hkratna uporaba peči in pečice očitno prehud zalogaj, v drugem je pa že sama peč zadoščala, da se je varovalka poslovila od življenja (brez peči bi se pa od življenja poslovili stanovalci). Ko je šla na ta način rakom žvižgat druga, smo jih začeli popravljati, tako da sicer niso več kaj dosti varovale (skesano priznavam, da sem bil pobudnik tega nevarnega početja celo sam), ampak vsaj greli smo se lahko.

Električna napeljava
Makedonci in elektrika … (Fotka je iz Ohrida.)

Na novega leta dan si je Jelka zaželela pico, ampak ker Makedonci novo leto očitno jemljejo precej resno, odprte picerije nisva našla. Namesto tega sva šla jest v restavracijo z bržkone najbolj kul jedilnikom v Strugi, kjer sva si privoščila odlično (a za makedonske razmere tudi precej drago) ribo.

Jedilnik

Naslednji dan sem se pa že dopoldne odpravil domov (najprej z avtobusom v Skopje, od tam pa z letalom v Slovenijo – v Ohrid namreč pozimi poletov iz Slovenije ni). Smrk.

Nekrolog menzi

Včeraj je bridki konec storila menza na IJS. V preteklih štirih letih me je med prizadevanjem, da bi mi priskutila prehranjevanje, naučila marsičesa:

  • da je industrijsko pripravljena hrana – denimo štruklji – lahko precej boljša od sveže;
  • da pa zna biti industrijsko pripravljen cesarski praženec naravnost ogaben;
  • da je ocvrt sir imeniten izhod v sili, ker je hitro nared in ga je težko skaziti;
  • da je riž lahko hkrati razkuhan in trd;
  • da se tudi odlična riba, kakršna je orada, v pravih rokah lahko spremeni v zdruzasto-trskat gravž (in da največji mojstri to dosegajo z osupljivo stalnostjo);
  • da obstajajo živila brez določljivega okusa, ki so posebej primerna za omake ter sadne in vanilijeve prelive.

No, da se ne bom samo pritoževal: menza je imela tudi nekaj uslužbencev, ki so bili – kljub po vsem videzu pomanjkljivim kuharskim sposobnostim – čisto fejst ljudje. In ko smo šli v petek slavnostno tja na poslednje kosilo, so nam postregli z zastonj potico, piškoti, sokom in vinom. A žaloval za njo vseeno ne bom prav nič.

Pogin dosedanje menze seveda ne pomeni, da bomo na Institutu kar nehali jesti. Po novem letu se bodo lotili širitve in prenove prostorov, potem pa jo bo prevzelo neko drugo podjetje. Kakšna bo v prihodnje usoda naših želodcev, naj bi ugotovili enkrat aprila.