Arhiv kategorij: Prehranjevanje

Novoletni sklepi in merjaščev ragu

Večkrat sem že sklenil, da bi bilo fino, če bi mi enkrat tedensko uspelo kaj napisati v blog, pa so se ti sklepi vsakič izjalovili. Letos sem razmišljal, da bi to razglasil za novoletni sklep, pa sem si potlej dejal, da nima smisla, saj gotovo tudi tokrat iz njega nič ne bo. Nakar sem prebral tale zapis o znanstveni raziskavi o novoletnih sklepih. Raziskava je ugotovila, da se le 19 % ljudi svojih novoletnih sklepov drži na dolgi rok, kar se sklada z mojim pesimističnim pogledom nanje. Vendar je tudi ugotovila, da imajo tisti, ki novoletni sklep naredijo, kar desetkrat boljšo možnost za pozitivno spremembo v svojem življenju od tistih, ki si spremembo sicer želijo, sklepa pa ne naredijo. Kot znanstvenik moram torej zaključiti, da je sklep vredno narediti – če ga povrh obelodanim tule, je pa možnost za uspeh bržkone še boljša, saj me potem k pisanju preganja občutek, da ne smem razočarati bralcev (vseh treh ali kolikorkoli vas že je).

Preidimo torej k bistvu. Med prazniki smo veliko dobrega pojedli in ena od teh reči je bila tudi merjaščev ragu. Prvo zaslugo zanj je imela Jelka, ki je ujela neko divjačinsko akcijo v Lidlu/Hoferju in nam oskrbela 2 kg merjasca. Drugo zaslugo sem imel pa jaz, ki sem (z navdihi s spleta) sestavil dokaj posrečen recept – tega tule priobčujem. Količina je primerna za osem jedcev (lahko tudi enega ali dva manj, če je edina jed).

Sestavine:

  • 1 kg merjaščevega mesa, narezanega na koščke (naše je bilo že kupljeno narezano na trakce, bi bile pa v redu tudi kocke, primerne za en grižljaj)
  • moka po potrebi
  • olje po potrebi
  • 2 veliki čebuli, nasekljani
  • 3 korenčki, narezani na drobne kose
  • voda po občutku
  • slaba žlička timijana
  • pol žličke cimeta
  • 5 lovorovih listov
  • 5 brinovih jagod
  • goveja jušna kocka
  • sol po okusu
  • poper po okusu
  • 300 ml rdečega vina
  • dobre pol kozarca sušenih paradižnikov (to ni zelo natančna mera, vendar ne vem, kolikšen je naš kozarec bil – verjetno kakih 300 g), narezanih na kose
  • 3 žlice brusnične marmelade
  • 50-70 g temne čokolade

Kako se najprimerneje pripravi merjasec, nisem čisto prepričan. Meso je najboljše, ko je sveže pečeno. A če ga moraš speči cel kg, je to treba storiti v dveh ali treh rundah, saj vse naenkrat ne gre v ponev. Ko se enkrat shladi, pa ni več tako slastno, tudi če ga na koncu malo pokuhaš z ostalimi sestavinami raguja. Jaz sem meso pomokal in posebej spekel na olju v treh rundah. Pekel sem ga na dokaj visoki temperaturi po 9 minut (je pa točen čas odvisen od štedilnika in velikosti kosov mesa). Ko sem ga pobral iz ponve, sem preostale sokove iz ponve zlil v drugo (globoko) ponev, kjer sem pripravljal preostanek raguja.

Za pripravo preostanka raguja na olju popraži čebulo, ji dodaj korenček in zalij z vodo. Dodaj začimbe in kuhaj kakih 20 minut. Dodaj še vino (če ga dodaš na začetku, se zelenjava ne mehča lepo), sušene paradižnike in marmelado. Kuhaj, dokler se ti vse sestavine ne zdijo primerno mehke. Ko si z njimi zadovoljen, dodaj meso in čokolado. Kuhaj, dokler se meso ne pogreje, čokolada pa stopi. Postrezi z vodnimi žličniki (to smo zraven jedli mi), testeninami ali čim drugim, kar se ti zdi primerno.

Recept za pol torte

Pri nas je v navadi, da rojstnodnevne torte delamo doma po specifikacijah praznujočih. Za testo je pristojna Jelka, za nadeve in krašenje pa jaz. Včeraj je praznovala Ajda, ki je hotela torto z jagodnim in malinovim nadevom. Tortni nadevi mi radi nastanejo preredki, včerajšnja sta se pa dobro posrečila, tako da recepta zanju priobčujem – v prvi vrsti za lastne potrebe, če bosta prišla prav še komu, pa toliko bolje. Količine so za eno precej debelo plast (taka mora biti!) 24-centimetrske torte, bi pa brez dvoma zadoščale tudi za 26-centimetrsko.

Jagodni nadev

Sestavine:

  • 200 ml sladke smetane
  • 225 ml grškega jogurta (lonček in pol)
  • 500 g svežih jagod
  • 100 ml jagodnega soka (lahko tudi malo manj)
  • 6 lističev želatine
  • sladkor po okusu

Jagode pretlači z vilicami. Smetano stepi in na koncu stepanja primešaj jogurt. Želatino (po navodilih) namoči v hladni vodi in odcedi ter nato raztopi v toplem jagodnem soku. Želirni sok zlij v smetanovo-jogurtno mešanico in po njej še malo zavihti stepalnik. Primešaj jagode. Zlij na torto in na vrh postavi naslednjo plast testa (če je testo zelo rahlo, lahko spodnjo plast prej namažeš z marmelado, da se ne bo preveč namočila in sesedla). Postavi v hladilnik za vsaj kake tri ure, da se strdi.

Malinov nadev

Sestavine:

  • 250 ml sladke smetane
  • 225 ml grškega jogurta (lonček in pol)
  • 450 g zmrznjenih malin
  • 6 lističev želatine
  • sladkor po okusu

Maline vrzi v lonec in kuhaj, dokler se ne razpustijo. Smetano stepi in na koncu stepanja primešaj jogurt. Kuhane maline precedi, tako da peške ostanejo na cedilu. Želatino zopet namoči v hladni vodi in odcedi ter nato raztopi v toplem malinovem soku. Ta naj se malo ohladi, nakar ga vlij v smetanovo-jugurtno mešanico in dobro premešaj. Zlij na torto in postavi v hladilnik. Preden na vrh daš naslednjo plast, malo počakaj, saj je krema na začetku zelo redka in bo sicer delala težave (jaz tega nasveta nisem upošteval in sem težave imel). Tudi tokrat naj se krema v hladilniku strjuje vsaj kake tri ure.

Rezultat (Primerjava s sliko v prejšnjem zapisu kaže, da sta Ajdi še vedno pri srcu iste dve vrsti sadja, da pa pri izdelavi tort napredujemo.)
Kot rečeno v prejšnjem zapisu, je pri teh rečeh treba biti pravičen, tako da objavljam še sliko z Vesninega rojstnega dne (kjer je bila jagodna krema preredka, čokoladna pa grudičasta).

 

Dinozavrova bučno-jabolčna pita

Pri Vesni v vrtcu imajo mesec dinozavrov in med drugim so pekli dinozavrovo pito. Dobili smo tudi recept, ki sva ga z Vesno uporabila za pripravo bučno-jabolčne pite za noč čarovnic. Kake tesne povezave z dinozavri sicer ni imela ne vrtčevska in ne najina pita, so pa dinozavri kul in povečajo zanimivost naslova tegale zapisa.

Sestavine nadeva:

  • 1 zmerno velika maslena buča (naša je imela 1150 g)
  • 2 jabolki, naribani
  • 2 jajci
  • 350 ml sladke smetane
  • 2 žlici sladkorja
  • 1/2 žličke soli
  • 2 žlički cimeta
  • 1 žlička mletega ingverja
  • 1/2 žličke muškatnega oreščka
  • lupine 1 limone, naribana

Sestavine kvazitesta:

  • 1 jogurtov lonček pšeničnega zdroba (količine so prilagojene otroškemu odmerjanju)
  • 1,5 jogurtovega lončka moke (midva sva dala belo, lahko je pa vsaj deloma tudi kaka drugačna)
  • 3/4 jogurtovega lončka sladkorja
  • 1 pecilni prašek
  • 1 vanilijev sladkor
  • 250 ml mleka
  • 2 jajci
  • 1 lonček kisle smetane

Buči odstrani peščišče in jo nareži na večje kose ter jo daj v pečico na 170 stopinj (ventilatorsko) za 1 uro, da se zmehča. Nato meso loči od lupine in ga zmiksaj skupaj z jajcema in sladko smetano. Lahko takoj dodaš tudi vse začimbe, a ker sva z Vesno miksala v dveh delih, sva jih v nadev zamešala kasneje, da jih ni bilo treba odmerjati dvakrat. Dodaj naribani jabolki.

Suhe sestavine kvazitesta temeljito zmešaj. Prav tako ločeno zmešaj mokre sestavine. Srednjevelik pekač namaži z maslom in po njem enakomerno potresi 1/3 suhe mešanice. Polij jo s slabo 1/3 mokre mešanice (po izvirnem receptu se mokra mešanica polije po vrhu, a tam so za nadev naribana jabolka, tako da tekočina steče skozi, pri nas je pa nadev kremast). Ker suha mešanice mokre ne popije tako hitro, kot bi si človek želel, zadevščino malo požokaj. Morda bi bilo bolj enostavno, če bi sestavine (kvazi)testa zmešali vnaprej, a z Vesno sva sledila dinozavrovemu receptu. Po kvazitestu namaži 1/2 nadeva. Dodaj še 1/3 kvazitesta, drugo 1/2 nadeva in na koncu zadnjo 1/3 kvazitesta z malo večjim mokrim deležem. Peci na 170 stopinj (ventilatorsko) 1 uro.

Buče niso najbolj običajna sestavina sladic, a pita se je vsem (z izjemo najbolj izbirčne Ajde) zdela precej dobra, čeprav je treba priznati, da je okus malenkost zahtevnejši od kake jabolčne pite. Pa tudi maslena buča sama po sebi nam je bila všeč, tako da jo kanimo posaditi na vrtu in uporabiti še za kaj nesladkega. Za konec pa naj omenim, da je Vesna za svoja štiri leta prav v redu kuharica. Nasploh ugotavljamo, da je kuhanje odlična dejavnost za uganjanje z otroki, posebej če pripravljamo kaj sladkega.

V Azincourtu smo bili in glave imamo še cele

Z zadovoljstvom (in nemajhno zamudo) poročam, da je naša skozizidna ekspedicija v Azincourt uspela. Dekleti sta bili dokaj pridni: predvsem sta se zelo junaško držali med dolgo vožnjo, pa tudi sicer zavoljo izrednih razmer nista počeli kakih nadpovprečnih grozovitosti. Nekajkrat smo se sicer pošteno skregali, ampak to je normalno. Ajda je tudi strašansko pogrešala Jelko (kar je pogosto in teatralično omenjala), Vesna je pa bolj flegmatična in se zaradi njene odsotnosti po vsem videzu ni prehudo sekirala. Ker sem bil sam odgovoren za to, da si ogledamo, kar smo se namenili, imamo streho nad glavo, se primerno oblečemo in prehranimo, sem bil pod malo večjim pritiskom kot na potovanjih običajno, ampak sem preživel. Sploh prehranjevanje je bilo naporno, saj sta otročaja dokaj izbirčna in jima francoska hrana očitno ni blizu – še nad rogljički, polnjenimi s čokolado, sta se zmrdovali. Zajtrkovali sta tako pretežno kruh z nutelo in jogurt, v kampu smo si kuhali sami nefrancosko, kadar smo šli jest ven, je bilo pa pač nekaj težav – še najbolje nam je šlo v Alzaciji, kjer jejo bolj po nemško. No, ampak pod črto lahko rečem, da mi nikakor ni žal, da smo šli sami na počitnice, čeprav bi bilo z Jelko gotovo še bolj fino.

Danes bom poročal le o sami uprizoritvi bitke, ostalo bo pa počakalo na kak prihodnji zapis (ki ga sicer morda nikdar ne bo). Uprizoritev je spremljal bogat program, zato sem čas prihoda v Azincourt skrbno izbral tako, da naj bi videli prikaz delovanja oblegovalnih naprav in dvoboj vitezov na konjih, ki bi jima sledila glavna bitka. A žal nam jo je krepko zagodlo vreme: ko smo prišli na prizorišče, je bila temperatura 13 stopinj (konec julija!), rahlo je deževalo in grdo pihalo. Naslednji slab znak je bil, da smo pri vstopnini dobili popust (z utemeljitvijo v francoščini, ki je nismo razumeli). O kakem prikazu delovanja oblegovalnh naprav ni bilo ne duha in ne sluha, so se pa po obvestilu v francoščini, ki smo ga slišali iz zvočnikov (a ne razumeli), začeli obiskovalci zgrinjati okrog nekega travnika. Zdelo se nam je pametno storiti enako, tako da smo dobili mesto s precej dobrim pogledom na karkoli so že napovedali. Kaj naj bi to bilo, sem vprašal nekega obiskovalca, ki mi je pojasnil, da glavna bitka – očitno smo torej prišli pravi čas, čeprav ne čisto tako, kot sem si zamislil.

Bitka je bila izpeljana po scenariju, ki ga je moč najti tule. Žal sem ga našel šele po vrnitvi, saj uradna spletna stran prireditve ni bila najbolj uporabna (in je po vsem videzu do zdaj zasluženo izginila). Med bitko je sicer komentator po zvočnikih razlagal, kaj se godi, a žal spet le v francoščini. Scenarij je vključeval precej napadov in umikov, med katerimi so Angleži z bojišča pobirali puščice, za kar ne vem, da bi bilo kaj dosti zgodovinske podlage – glede na to, da je bila glavna težava Francozov, da se so težko oklepljeni morali prebijati čez blatno polje, dvomim, da bi to ponovili večkrat. No, kljub omenjenim pomanjkljivostim uprozoritve je bila bitka vseeno kar spektakularna. Tudi Ajda je menila, da ni bila napak, le zeblo je preveč, medtem ko je Vesna modro molčala.

Vitezi se pripravljajo na boj.
Vitezi se pripravljajo na boj.
Angleška vojska prihaja na prizorišče.
Angleška vojska prihaja na prizorišče.
Francozi željno priakujejo spopad.
Francozi željno pričakujejo spopad.
Protokol veleva, da se morata glasnika obeh strani pogovoriti o mirni rešitvi spora.
Protokol veleva, da se morata glasnika obeh strani pogovoriti o mirni rešitvi spora.
Angleški glasnik poroča Henriku V. Ta mirni rešitvi - vsaj taki, ki bi ustrezala Francozem - ni naklonjen.
Angleški glasnik poroča Henriku V. Ta mirni rešitvi – vsaj taki, ki bi ustrezala Francozem – ni naklonjen.
Bitka se začne. Ready your bows! Nock! Mark!
Bitka se začne. Ready your bows! Nock! Mark!
Draw!
Draw!
Loose!
Loose!
Francosko streljanje je manj učinkovito.
Francosko streljanje je manj učinkovito.
Čas je za udrihanje z dolgimi ostrimi zadevščinami.
Čas je za udrihanje z dolgimi ostrimi zadevščinami.
Puščice se hitro postrelijo, tako velja izkoristiti vsako priložnost za njihovo pobiranje z bojišča.
Puščice se hitro postrelijo, tako velja izkoristiti vsako priložnost za njihovo pobiranje z bojišča.
Poslednji juriš Francozov
Poslednji juriš Francozov
Angleži se bogu zahvalijo za zmago (Henrik V. je bil zelo pobožen možak).
Angleži se bogu zahvalijo za zmago (Henrik V. je bil zelo pobožen možak).
Za konec nastopajoči še malo prestrašijo gledalce.
Za konec nastopajoči še malo prestrašijo gledalce.
Nakar gremo vsi domov.
Nakar gremo vsi domov.

Dvakrat po trije čokoladarji

Letos sem bil že dvakrat v Bruslju, pa sem pred tem (sicer bolj na hitro) poguglal, kateri čokoladarji se štejejo za posebej imenitne. Našel sem tele tri:

  • Pierre Marcolini – pralineji so dobri in zanimivi, so si pa nekam sumljivo podobni, čeprav naj bi imeli čisto različne okuse.
  • Galler – čaka doma na polici.
  • Passion chocolat – ima ogromno izbiro, pralineji so dobri, niso pa posebej zanimivi.

Hitro guglanje o švicarskih čokoladah me ja pa napotilo k telim trem:

Dopolnilo:
Vse čokolade so pojedene in vse so bile dobre, niso pa nobene prav posebej izstopale.

Ubicomp, Zürich

Trenutno se mudim na konferenci Ubicomp v Zürichu. Tema konference so senzorji in raučnalniške naprave na telesu in v prostoru, interakcija z njimi ter analiza podatkov. Nekaj opažanj:

  • Bil sem že na precej konferencah in tale je ena najboljših (če ne kar najboljša): ob vsakem trenutku se dogaja kako zanimivo predavanje, znaten delež je neposredno koristen za moje delo in znaten delež je kul. Kaj pomeni kul, kažeta spodnja dva primera (ki sicer niste posebej koristna zame).
  • Non-contact haptic (dotični) feedback – človek ne bi pomislil, da je to mogoče, ampak bi se motil. Da se namreč izvesti z zračnimi vrtinci (take vrste reč kot dimni obročki, ki jih znajo puhati nekateri kadilci): na razdaljo 2-3 m se z njimi da človeka “dotakniti” zelo natančno in jasno zaznavno.
  • Senzorje se da obesiti ne le na ljudi, ampak tudi na pse. S pomočjo senzorjev ugriza, potega in gibanja lahko komunicirajo z ljudmi in celo upravljajo naprave. Glavni namen dela je službenim psom in podobnim omogočiti bolje opravljati svoje delo. Je pa en pes spremljal predavateljico in na koncu predstavitve sam menjal prosojnice.
  • Verjetno nikjer na svetu, razen morda pri Googlu, ni mogoče videti toliko ljudi, ki bi nosili Google glass. Se pa najdejo tudi udeleženci, ki nosijo kaj bolj eksotičnega – en Japonec ima neko čudo na glavi, tri uram podobne zadeve na eni roki in še eno zapestnico na drugi roki.
  • Ne vem, ali sem bil že kdaj na konferenci s tako visoko kotizacijo: >1000 USD. Sicer z rednimi kotizacijami subvencionirajo študentske, ampak še vedno je drago. Ker se temu nisem čudil le jaz, so organizatorji objavili, kako so denar porabili: več kot pol za hrano! Res je hrana v Švici svinjsko draga, a v tem primeru bi nas lahko malo manj hranili, pa nam vseeno ne bi bilo hudega.
  • Švicarji so verjetno ravno tako znani po čokoladi kot Belgijci, ampak se mi zdi, da je ne jemljejo tako resno: trgovine so bolj sproščene, več je poudarka na pisani embalaži in zanimivih oblikah … So pa švicarske cene nemarno zasoljene – Belgija ni ravno poceni država, vendar je dobra čokolada tam cenejša. Moj glas gre Belgijcem.

Tri praznične dobrote

Tule priobčujem recepte za tri dobrote, s katerimi smo se mastili med prazniki. V prvi vrsti so namenjeni temu, da jih še kdaj uporabim sam, kajpak pa bom vesel, če bodo prišli prav tudi komu drugemu.

Višnjevo-skutna potica

Recept temelji na knjigi Andreja Goljata Potice, sem ga pa malce priredil (predvsem obogatil nadev).

Sestavine testa:

  • 250 g (ali malo več) ajdove moke
  • 250 g (ali malo manj) bele pšenične moke
  • 35 g kvasa
  • 200 ml mleka
  • 1 jajce
  • 60 g masla
  • 60 g sladkorja
  • lupina 1 limone, naribana
  • 1 vanilijev sladkor
  • 1 žlička soli

Sestavine nadeva:

  • 100 g masla
  • 200 g sladkorja
  • 300 g nepasirane skute (Nepasiranost je važna, saj pasirana zna razvodeneti.)
  • 100 g kisle smetane
  • 1 jajce
  • lupina 1 limone, naribana
  • 1 žlička cimeta
  • 1 vanilijev sladkor
  • 500 g višenj iz kompota, odcejenih (Mercatorjev kompot ni dober, Natureta pa je.)
  • drobtine po občutku

Mleko zavri in z njim popari ajdovo moko (menda to izboljša okus in zmanjša drobljivost). Dodaj belo moko, raztopljeno maslo in začimbe. Kvas raztopi v malo sladkanega mleka ali vode in ga zamešaj v testo. Temeljito pregneti in pri tem po potrebi dodajaj tekočino ali moko. Na toplem naj vzhaja, dokler se količina približno ne podvoji. Pregneti in vzhajaj še enkrat. Razvaljaj v pravokotnik, katerega ena stranica naj bo dolga približno dvakrat toliko, kot je premer modela (če imaš okroglega). Testo se zvija najlaže, če ga razvaljaš na (velikem) kuhinjskem prtiču, ki si ga prej temeljito pomokal.

Maslo nareži na koščke in ga zmešaj s sladkorjem. Primešaj skuto, kislo smetano, jajce in začimbe. Nadev namaži po testu. Na strani, kjer boš zvijanje končal, pusti nekaj centimetrov nenamazanega. Po nadevu potresi drobtine (to je dokaj važno, sicer je potica premokra). Potresi z višnjami, zvij in položi v model. Pri tem je zelo koristno imeti pomočnika, saj štiri roke potico podpiranjo dosti bolje od dveh. Premaži z mešanico stepenega jajca in mleka (ki ju med sestavinami nisem navedel) in večkrat prebodi. Postavi v pečico, segreto na 175 stopinj (ventilatorska) ali 190 stopinj (navadna), in peci 50 minut.

Terina iz gosjih jeter

Recept zanjo izvira od tule, sem pa malo pogledal tudi druge.

Sestavine:

  • 700 g gosjih jeter (Lahko jih je tudi več ali manj, ampak toliko smo jih imeli mi; primerna količina je kakih 100 g na osebo.)
  • 200 ml sladkega vina
  • sol
  • muškatni orešček
  • cimet
  • mleti ingver

Prvi korak je najti gosja jetra. To ni čisto enostavno – meni je uspelo tule. Nato je iz njih treba izbrskati žile/žolčevode ter zelene in močno rdeče (krvave) dele. Tule je to videti dokaj hitro in enostavno, z Jelko pa nama ni šlo tako gladko in sva cela jetra pregnetla s prsti, pri čemer so se spremenila v nekaj plastelinu podobnega. Razžiljena jetra začini; količin začimb nisem navedel, ker sva jih začinila v dveh korakih (z vmesnim pokušanjem surovih jeter) po občutku. Zmešaj, daj v posodo in zalij z vinom. Jetra razreži na več kosov, da bo vino imelo lažji dostop. Če pri razžiljevanju jeter nisi spremenil v plastelin, mešanje verjetno ne bo prišlo v poštev, rezanje pa ne bo potrebno. Čez noč pusti v hladilniku.

Jetra odcedi ter položi na kos celofanske folije in iz njih oblikuj klobaso. Klobaso ovij v folijo ter jo na konceh zvij in zaveži; pri tem si prizadevaj, da notri ostane čim manj zraka. Prvi plasti folije naj sledita še dve (pri meni so še tri, ker sem prvo počil). Pri naši količini jeter se je zdelo laže narediti dve klobasi. Jetra daj v pečico, ogreto na 100 stopinj, in jih peci 25 minut. Mi smo jih parili, ker imamo parno pečico in je bilo to Jelki bolj všeč, mislim pa, da bi bila peka na zraku prav tako dobra. Po koncu peke terino najprej ohladi na sobni temperaturi, nato pa jo daj v hladilnik. Ko se lotiš jela, jo vzemi iz hladilnika, odvij in nareži na slab centimeter debele kolobarje.

Čebulna marmelada z granatnim jabolkom

To smo uporabili kot prilogo terini. Recept je mešanica večih, granatnojabolčni navdih pa izvira od tule.

Sestavine:

  • 500 g rdeče čebule
  • olivno olje po občutku
  • sol po občutku
  • 1/2 granatnega jabolka
  • 150 ml rdečega vina
  • 4 žlice rjavega sladkorja
  • 2 žlici balzamičnega kisa

Čebulo na tanko nareži. V veliki ponvi segrej olje, noter stresi čebulo, posoli in praži kakih 10 minut. Temperatura naj ne bo previsoka in pri mešanju bodi priden, kajti čebula mora ostati sočna. Dodaj meso granatnega jabolka, vino, sladkor in kis. Ponev pokrij in na zmerni temperaturi cmari vsaj kako uro. Vmes občasno pomešaj. Če zmanjka tekočine, dolij malo vode. Če na koncu tekočina ostaja, ponev odkrij in počakaj, da izpari; pri tem redno mešaj. Ohladi.

Zabavljanje

Naš gostitelj na projektnem sestanku je Barco, ki je menda eden vodilnih proizvajalcev opreme za 3D filmsko projekcijo. Da bi se s tem malo postavil, nas je povabil na ogled 3D filma v bližnji kino. Pred davnimi časi sem v 3D filmih užival, pred kakima dvema letoma sem si pa v Planetu Tuš ogledal Avatarja v 3D izvedbi, ki se mi ni zdel nič 3D. Razlog za to je bržkone bil, da moj prostorski vid ne deluje najbolje, sem se pa spraševal, ali se je od časov, ko so se mi 3D filmi zdeli 3D, vid poslabšal, ali mi le Tuševa tehnologija ne ustreza. To je bil prvi razlog, zakaj sem na Barcovo povabilo pristal, ne da bi bil preveril, kakšen je film, ki so nam ga nameravali pokazati, drugi je pa bil, da že celo večnost nisem bil v kinu.

Ta lahkomiselnost se mi je grdo maščevala. Gledat smo šli namreč film Tron: Legacy, ki je eno navadno sranje. Pravzaprav ne: je nenavadno sranje, kajti izmisliti si tako butasto zgodbo, kot jo ima ta film, ni majhen dosežek. Zadošča naj, da povem, da govori o računalniških programih, ki se preganjajo z motorji in uganjaju kung fu z diski, ki hranijo njihovo identiteto. Nepresenetljivo se mi film ni zdel nič 3D, ampak presenetljivo se tudi mojim soobiskovalcem s polno delujočim prostorskim vidom ni, tako da je bilo očitno nekaj narobe s filmom ali kinom. Skratka, Barcov poizkus, da bi nas navdušil nad njihovo kinematografsko opremo, je v celoti spodletel, pa še o njihovem filmskem okusu smo dobili slabo mnenje.

Tudi vse ostalo v zvezi z ogledom filma je bilo klavrno. Barcovec, ki nas je povabil, je ponosno povedal, da nam ne bo treba stradati, saj se v Belgiji v kinu lahko je. Super! Še bolj navdušen sem bil, ko sem videl, kakšno hrano prodajajo. Na voljo so imeli cele skladovnice čipsov in podobnih svinijarij, ogromno bonbonov, od katerih niso bili nobeni čokoladni (v Belgiji!) in gazirane pijače v tolikšnih kozarcih, da bi bili tudi Američani ponosni nanje. Ker sem bil lačen, sem nekaj za pod zob moral najti, in še najboljša stvar je bil nek klavrn sendvič (one trikotne sorte iz nepečenega toasta). Skupaj z majhnim smoothijem me je ta kulinarični dosežek veljal 7 EUR. Reklam pred filmom je bilo več kot v Sloveniji, sredi filma smo imeli pa 10-minuten odmor. Mnja, saj če požlampaš liter kokakole, menda res moreš odtočiti med filmom.

Nasploh ima hrana v Belgiji precej zasoljene cene. Sicer je res, da je bilo vse, kar sem jedel, dokaj na nivoju, ampak kake bolj preproste restavracije itak nisem videl. Edino, kar je cenovno sprejemljivo, so dnevni meniji, ki jih ima večina restavracij in stanejo kakih 10 EUR. Pa všeč mi ni, da k vsemu postrežejo pomfri. In še z vaflji so me razočarali. Naročil sem vafelj z vročimi malinami in sladoledom, ki se je imenoval po restravraciji, tako da bi moral biti dober, saj restavracije ponavadi po sebi poimenujejo jedi, na katere so ponosne. Dobil sem vafelj, ki je bil pod kopico malin čisto razmočen, maline so bile pa nemarno kisle. Zraven je bila kepica vanilijevega sladoleda, ki ga nimam preveč rad (da bo sladoled vanilijev, bi si bil sicer moral misliti).

Moje kulinarične užitke nekoliko zmanjšujejo še zdravstvene težave. Tri dni pred odhodom (kakopak!) me je doletel nek zlomek, ki je povzročil bruhanje, drisko in vročino. Stvar je bila očitno nalezljiva, saj jo je pol dneva za mano dobila tudi Jelka, po mojem odhodu pa še drugi člani njene družine (zaenkrat z izjemo Ajde). K sreči je bilo najhujše hitro mimo, ima pa hrana še vedno grdo težnjo, da mi obleži v želodcu (sploh če jo jem zvečer), potem se mi pa zoprno dviguje kislina. No ja, imam vsaj razlog, da prešpricam današnjo skupinsko večerjo, tako da bom en večer imel mir.

Lübeck – kraljica Hanse

Nedavno tega sem obiskal še zadnje izmed okoliških mest z bogato zgodovino in obilico opečnate arhitekture – Lübeck. Lübeck je bil glavno mesto Hanse (pravili so mu tudi kraljica Hanse), trgovske zveze severnoevropskih mest, ki se je na vrhuncu moči – v 14. stoletju – lahko merila z marsikatero državo (recimo v vojni je premagala Dansko). Ta pomembna vloga se mestu precej pozna, saj je bržkone najimenitnejše od do zdaj obiskanih (to sem pričakoval, zato sem ga tudi pustil za konec). Glavna znamenitost so ena izmed dvojih ohranjenih mestnih vrat, Holstenska vrata, ki res niso od muh. V njih je zgodovinski muzej, ki povečini ni nič posebnega, edino maketa mesta, kakršno je bilo v srednjem veku, je navdušujoča.

Holstenska vrata
Maketa mesta

Kot je v navadi, tudi Lübeck premore glavni trg z mestno hišo in najpomembnejšo cerkvijo. Mestna hiša ima na vrhu za te kraje značilni okrasni zid. Luknji v njem naj bi pomagali, da ga ne podre veter z morja. Marijina cerkev kljub slavospevom v turističnem vodniku ni nič bolj imenitna od drugih, ki sem jih videl med bivanjem v Rostocku (najbolj všeč mi je še vedno baddoberanska). V cerkvi je – podobno kot v Rostocku – moč videti astronomsko uro. Rostoška je morda malce bolj sofisticirana, je pa lübeška bolj fotogenična.

Mestna hiša
Marijina cerkev
Astronomska ura

Zanimiva se mi je zdela tudi Bolnišnica sv. Duha, ki je bila ustanovljena okrog leta 1260 in naj bi bila najstarejša v Nemčiji. Služila je tudi kot dom za ostarele. Še ena zanimivost so notranja dvorišča, obdana z nizkimi stanovanjskimi zgradbami in dostopna po klavstrofobičnih hodnikih, s katerimi so v 17. stoletju reševali problem prenaseljenosti. Mesto premore tudi več muzejev, med katerimi se za pomembnejša štejeta hiši nobelovcev Thomasa Manna in Günterja Grassa, jaz pa sem raje obiskal muzej gledaliških lutk. Zbirka lutk je obsežna in raznolika, žal pa bi od nje imel več, če napisi ne bi bili le v nemščini.

Bolnišnica sv. Duha
Temnozeleni prehod, skozi katerega se pride do enega izmed stanovanjskih notranjih dvorišč (ona nizka luknja na desni)
Lutka iz muzeja

Lübeck je znan po marcipanu. Trdijo, da so ga izumili, ko jim je med nekim obleganjem zmanjkalo vse hrane razen mandljev in sladkorja, a to je bržkone le zgodba (poleg tega se z izumom marcipana hvalijo v več krajih). Je pa menda lübeški precej dober, čeprav sam o tem težko sodim, ker marcipana nasploh nimam preveč rad. Še ena lübeška specialiteta je rotspon. To je iz Francije uvoženo rdeče vino (navadno bordojec), ki ga v Lübecku v sodih postarajo in nato ustekleničijo. Menda so že Napoleonovi oficirji med zasedbo mesta ugotavljali, da je rotspon boljši od domačega bordojca, po tistem pa je bil narejen tudi poizkus: nekaj sodov so pustili v Franciji, nekaj pa prepeljali v Lübeck in slednji naj bi se res izkazali za boljše. Razlog za to sicer ni znan in tudi ne vem, koliko verodostojno je bil poizkus opravljen.

Madrid, ostalo

Danes bom kako rekel še o nemagicaški plati obiska Madrida. Nekaj besed si najprej zasluži ulica, v kateri je bil hostel, kjer sem bival z drugimi slovenskimi magicaši. Bila je precej v središču mesta, a obenem očitno zbirališče sumljivih osebkov. Kot prvo so enega našega tam okradli, še eden pa je nekega falota pregnal, ko mu je ta že šaril po žepu. Kot drugo pa je na njej mrgolelo prostitutk, ki sem se jim očitno jaz zdel prav posebej privlačen. Dvakrat se mi je namreč pripetilo, da sem šel s kolegi po ulici in se je ena zapičila prav vame. Čudno – ponavadi mi gre izžarevanje nepriljudnosti kar dobro od rok.

Na tekmovanju sem se prehranjeval mizerno (cel dan sem jedel piškote in energijske tablice, ker za kaj resnejšega ni bilo prilike), ob večerih sem si pa kar privoščil. Prvi dan smo šli z dvema kolegoma na paello, ki je bila prav solidna. Da sva dva od jedcev prišla do posebej krepke doze morskih sadežev, pa je poskrbel tretji. Morske hrane namreč ni bil vajen in je naročil mešano paello (z morskimi sadeži in drugim mesom). Ko jo je dobil na mizo, so bili očitni predvsem morski sadeži, ki so se mu tako hudo uprli, da je kazalo, da ne bo pojedel ničesar. Potlej je pa le postal sumničav, ker o nemorskem mesu ni bilo ne duha in ne sluha. Poklical je natakarja, ki je potrdil, da so mu prinesli napačno paello. Kolega ga je nato skušal prepričati, da mu nadomestne ne bi prinesli, on pa ne bi plačal, a natakar na to uho ni hotel slišati. Tako je dobil še eno paello – tokrat res mešano, ki pa je bila prav tako preveč morska. Zato je pustil tudi večino te, drugi kolega in jaz pa sva si postregla z njegovimi školjkami in raki.

Drugo zanimivo prehranjevanje pa sem imel zadnji dan. Sklenil sem namreč pokusiti cocido madrileño, ki naj bi bila najbolj značilna madridska jed. Kaj je na njej tako značilno madridskega, ne vem, vsekakor pa ne to, da bi jo stregli v mnogih madridskih restavracijah. Obresti sem jih moral namreč kakih dvajset, da sem jo našel (še sreča, da imajo navado jedilne liste obešati pred vrata). Pa še v restavraciji, kjer so cocido imeli, sem imel srečo, saj jo strežejo samo ob ponedeljkih. O jedi sem vedel le, da je nekakšna juha v več hodih. Izkazalo se je, da je prvi hod juha (z rezanci), drugi hod pa zelenjava in meso iz juhe (po regeljcih naj bi se zelenjava in meso postregla posebej, ampak meni so dali oboje skupaj). Vse skupaj se mi ni zdelo preveč okusno (kot je vsak, ki pozna moj odnos do goveje juhe in z njo povezane hrane, bržkone že uganil). Od zelenjave sem dobil čičeriko (ključna sestavina), korenje, krompir in nekaj, kar je bilo najbrž zelje (ni bilo najboljše). Od mesa sem dobil pa neke kar užitne kose svinjine (najbrž) in dve vrsti klobase (ki sploh nista bili najboljši). Sama juha je kajpak imela okus po vseh teh rečeh, najbolj po mesu, in mi zaradi tega tudi ni šla posebej v slast. Je bila pa količina ogromna, tako da sem se nažrl kot prasec.

Za ogled mesta sem imel časa samo en dan, kar je kajpak premalo, saj je v Madridu videti marsikaj. S kolegi smo obiskali bikoborsko areno, ki je od zunaj precej kul, od znotraj pa malo manj, sploh ker je bil tiste dni notri postavljen cirkus. Imeli smo vodičko, ki je govorila angleško (med Španci na ravno pogost pojav), tako da smo izvedeli, da si domala vse sedeže lastijo kupci sezonskih vstopnic (ki stanejo nekaj tisoč evrov), da najboljši bikoborci zaslužijo po par milijončkov letno, da morajo za to biku pred nosom mahati z desetkilsko cunjo in še par zanimivosti. Da se greš ceremonialno dražiti bike, moraš biti že tako malo prismuknjen, da to počneš v zlatih pajkicah z desetkilsko cunjo, pa sploh. In na koncu bik še nikoli ne zmaga, tako da sploh ni zanimivo.

Nekoliko temeljiteje sem si ogledal še kraljevo palačo. Kot druge tovrstne palače po Evropi vsebuje kopico razkošnih sob, od katerih pa je ena s svojo presenetljivo okusno rokokojsko kičavostjo vendarle izstopala (fotografirati se ni smelo, zato fotka s spleta). Poleg tega je v sklopu palače tudi zbirka oklepov in orožja, katere pa je bilo odprte le pol. Škoda, kajti take reči me zanimajo. In škoda tudi, da je bil zvočni vodnik preveč splošen in nasploh dokaj dolgočasen. Sem imel pa srečo, da je ravno med mojim obiskom na dvorišču palače kakih 5o jezdecev z zastavami, meči in trobentami uganjalo neke zapletene manevre neznanega namena. Mimo drugih madridskih zanimivosti sem se zgolj sprehodil, tako da bo mesto treba obiskati še kdaj. Jelka pravi, da bo treba pogledati tudi kako galerijo (po čemer sam ne hrepenim prav goreče).

Bikoborska arena
Bikoborska arena
Kraljeva palača
Kraljeva palača
Stolnica Almudena in jezdeci pred kraljevo palačo
Stolnica Almudena in jezdeci pred kraljevo palačo
Stolpa Kio, ki sta menda precej imeniten inženirski dosežek
Stolpa Kio, ki sta menda precej imeniten inženirski dosežek
Medved, ki je simbol mesta
Medved, ki je simbol mesta
Kip boginje Kibele
Kip boginje Kibele
Vrata Alcalá
Vrata Alcalá
Sončni zahod nad parkom Retiro
Sončni zahod nad parkom Retiro