Madrid, ostalo

Danes bom kako rekel še o nemagicaški plati obiska Madrida. Nekaj besed si najprej zasluži ulica, v kateri je bil hostel, kjer sem bival z drugimi slovenskimi magicaši. Bila je precej v središču mesta, a obenem očitno zbirališče sumljivih osebkov. Kot prvo so enega našega tam okradli, še eden pa je nekega falota pregnal, ko mu je ta že šaril po žepu. Kot drugo pa je na njej mrgolelo prostitutk, ki sem se jim očitno jaz zdel prav posebej privlačen. Dvakrat se mi je namreč pripetilo, da sem šel s kolegi po ulici in se je ena zapičila prav vame. Čudno – ponavadi mi gre izžarevanje nepriljudnosti kar dobro od rok.

Na tekmovanju sem se prehranjeval mizerno (cel dan sem jedel piškote in energijske tablice, ker za kaj resnejšega ni bilo prilike), ob večerih sem si pa kar privoščil. Prvi dan smo šli z dvema kolegoma na paello, ki je bila prav solidna. Da sva dva od jedcev prišla do posebej krepke doze morskih sadežev, pa je poskrbel tretji. Morske hrane namreč ni bil vajen in je naročil mešano paello (z morskimi sadeži in drugim mesom). Ko jo je dobil na mizo, so bili očitni predvsem morski sadeži, ki so se mu tako hudo uprli, da je kazalo, da ne bo pojedel ničesar. Potlej je pa le postal sumničav, ker o nemorskem mesu ni bilo ne duha in ne sluha. Poklical je natakarja, ki je potrdil, da so mu prinesli napačno paello. Kolega ga je nato skušal prepričati, da mu nadomestne ne bi prinesli, on pa ne bi plačal, a natakar na to uho ni hotel slišati. Tako je dobil še eno paello – tokrat res mešano, ki pa je bila prav tako preveč morska. Zato je pustil tudi večino te, drugi kolega in jaz pa sva si postregla z njegovimi školjkami in raki.

Drugo zanimivo prehranjevanje pa sem imel zadnji dan. Sklenil sem namreč pokusiti cocido madrileño, ki naj bi bila najbolj značilna madridska jed. Kaj je na njej tako značilno madridskega, ne vem, vsekakor pa ne to, da bi jo stregli v mnogih madridskih restavracijah. Obresti sem jih moral namreč kakih dvajset, da sem jo našel (še sreča, da imajo navado jedilne liste obešati pred vrata). Pa še v restavraciji, kjer so cocido imeli, sem imel srečo, saj jo strežejo samo ob ponedeljkih. O jedi sem vedel le, da je nekakšna juha v več hodih. Izkazalo se je, da je prvi hod juha (z rezanci), drugi hod pa zelenjava in meso iz juhe (po regeljcih naj bi se zelenjava in meso postregla posebej, ampak meni so dali oboje skupaj). Vse skupaj se mi ni zdelo preveč okusno (kot je vsak, ki pozna moj odnos do goveje juhe in z njo povezane hrane, bržkone že uganil). Od zelenjave sem dobil čičeriko (ključna sestavina), korenje, krompir in nekaj, kar je bilo najbrž zelje (ni bilo najboljše). Od mesa sem dobil pa neke kar užitne kose svinjine (najbrž) in dve vrsti klobase (ki sploh nista bili najboljši). Sama juha je kajpak imela okus po vseh teh rečeh, najbolj po mesu, in mi zaradi tega tudi ni šla posebej v slast. Je bila pa količina ogromna, tako da sem se nažrl kot prasec.

Za ogled mesta sem imel časa samo en dan, kar je kajpak premalo, saj je v Madridu videti marsikaj. S kolegi smo obiskali bikoborsko areno, ki je od zunaj precej kul, od znotraj pa malo manj, sploh ker je bil tiste dni notri postavljen cirkus. Imeli smo vodičko, ki je govorila angleško (med Španci na ravno pogost pojav), tako da smo izvedeli, da si domala vse sedeže lastijo kupci sezonskih vstopnic (ki stanejo nekaj tisoč evrov), da najboljši bikoborci zaslužijo po par milijončkov letno, da morajo za to biku pred nosom mahati z desetkilsko cunjo in še par zanimivosti. Da se greš ceremonialno dražiti bike, moraš biti že tako malo prismuknjen, da to počneš v zlatih pajkicah z desetkilsko cunjo, pa sploh. In na koncu bik še nikoli ne zmaga, tako da sploh ni zanimivo.

Nekoliko temeljiteje sem si ogledal še kraljevo palačo. Kot druge tovrstne palače po Evropi vsebuje kopico razkošnih sob, od katerih pa je ena s svojo presenetljivo okusno rokokojsko kičavostjo vendarle izstopala (fotografirati se ni smelo, zato fotka s spleta). Poleg tega je v sklopu palače tudi zbirka oklepov in orožja, katere pa je bilo odprte le pol. Škoda, kajti take reči me zanimajo. In škoda tudi, da je bil zvočni vodnik preveč splošen in nasploh dokaj dolgočasen. Sem imel pa srečo, da je ravno med mojim obiskom na dvorišču palače kakih 5o jezdecev z zastavami, meči in trobentami uganjalo neke zapletene manevre neznanega namena. Mimo drugih madridskih zanimivosti sem se zgolj sprehodil, tako da bo mesto treba obiskati še kdaj. Jelka pravi, da bo treba pogledati tudi kako galerijo (po čemer sam ne hrepenim prav goreče).

Bikoborska arena
Bikoborska arena
Kraljeva palača
Kraljeva palača
Stolnica Almudena in jezdeci pred kraljevo palačo
Stolnica Almudena in jezdeci pred kraljevo palačo
Stolpa Kio, ki sta menda precej imeniten inženirski dosežek
Stolpa Kio, ki sta menda precej imeniten inženirski dosežek
Medved, ki je simbol mesta
Medved, ki je simbol mesta
Kip boginje Kibele
Kip boginje Kibele
Vrata Alcalá
Vrata Alcalá
Sončni zahod nad parkom Retiro
Sončni zahod nad parkom Retiro

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.