Arhiv kategorij: Tehnika

OS X : Windows

OS X (10.6.4) je zelo spodoben operacijski sistem, nad katerim kakih resnih pripomb nimam (isto ne velja za programe zanj, a o tem naslednjič). Ker pa sem prejšnjič omenil, da so mi Windows (7) le bolj všeč, je prav, da povem nekaj besed o razlikah med operacijskima sistemoma. Pisal bom izključno z uporabniškega vidika, saj se na njuno drobovje ne spoznam (obema sem malce že pokukal pod kožo, a je bilo tega premalo za kakršnokoli resno sodbo).

Razlika, ki prva pade v oči, je seveda videz. OS X je povečini siv (srebrn) in se mi zdi v primerjavi z Windows malček dolgočasen, njegov dock (ustreznik okenski opravilni vrstici) pa rahlo kičast. A oboje je stvar okusa in ni preveč pomembno.

Naslednja dokaj očitna razlika je, da ima OS X na vrhu zaslona stalno prisoten meni, katerega leva stran je naseljena z menijskimi postavkami trenutno uporabljanega programa, desna pa z zadevami, ki jih v Windows najdemo na desni strani opravilne vrstice. To je dokaj posrečeno, saj programi povečini nimajo tako obsežnih menijev, da bi zasedli vso širino zaslona, zato je v Windows desna stran menijev pogosto neizkoriščena, medtem ko je prostora v opravilni vrstici pogosto premalo. Zmaga za OS X.

Med najpogosteje uporabljanimi elementi operacijskega sistema sta bržkone opravilna vrstica v Windows in njen ustreznik dock v OS X. Oba vsebujeta trenutno odprte programe in na oba se da pogosto uporabljane programe prilepiti, tako da so njihove ikone vedno prisotne in lahko programe poženemo kar od tam. Ima pa dock eno tečno lastnost: iz njega se ne da razbrati, ali ima nek program odprtih več oken (ali pa vsaj jaz tega ne znam), zato včasih kako okno “izgubim”. Pa tudi če vem, da ima program odprtih več oken, niso tako enostavno dostopna kot v Windows. Če je v okenski opravilni vrstici dovolj prostora, se vsako okno vidi ločeno, če ga ni, je pa treba le kazalec miši podržati na ikoni programa, da se nad njo pojavijo pomanjšane različice oken. V OS X je treba na ikono dolgo pritisniti, nakar se zaslon rahlo zatemni in se po njem razporedijo okna izbranega programa. Za to operacijo človek porabi le sekundo ali dve več, vendar ni tako naravna in nevsiljiva kot njena okenska ustreznica. Na tem področju dam prednost Windows.

Še ena stvar, ki je v OS X tečna, je delo z okni. Velikost okna se da spremeniti le, če ga zagrabiš za desni spodnji vogal, kar je nekoliko omejujoče. Maksimiziranje je pa nepredvidljivo, saj se okno raztegne na velikost, ki se zdi maksimalna njemu – včasih je to čez cel zaslon, včasih pa tudi ne. To dvoje je posebej nadležno, ker večkrat preklopim z zunanjega zaslona z veliko ločljivostjo na prenosnikov zaslon z manjšo. Takrat se rado zgodi, da se spodnji rob kakega okna znajde pod dockom ali celo izven zaslona, kjer je njegov spodnji desni vogal težko zagrabiti, maksimiziranje pa ne da vedno želenega učinka. V Windows se s tovrstnimi težavami ne srečujem, tako da jim moram spet dati prednost.

Razlike, ki sem jih naštel do zdaj, so dokaj drobne in v nekaterih primerih je boljšost enega ali drugega operacijskega sistema stvar okusa. Bi si pa drznil trditi, da pri oknu za odpiranje/shranjevanje datotek ni tako. V Windows je namreč v tem oknu moč postoriti osnovne operacije, kot so brisanje, preimenovanje in kopiranje/prestavljanje datotek, kar je hudo praktično in za OS X ne velja. Poleg tega je pot do datoteke v Windows niz, ki ga je mogoče kopirati iz enega okna v drugo. To je prikladno, kadar z več programi delam v isti mapi, saj je do nje treba priklikati le enkrat, potem pa lahko najdeno pot skopiram v druge programe. In živcira me, da OS X map ne prikaže na začetku seznama datotek, ampak jih obravnava enako kot datoteke (če so razvrščene po abecedi, so mape, ki se začno z neko črko, pri datotekah, ki se začno z isto črko). Zagovarjati je moč oba načina, ampak glede na to, da je pri iskanju datoteke ponavadi treba klikniti več map in le eno datoteko, se  zdi smiselno mape postaviti na začetek. Zmaga za Windows.

Nastavitve so v Windows posejane vsepovsod – sploh od Windows Vista dalje so stvari zmedene (to trdim kljub temu, da mi je bila Vista sicer všeč). V OS X so urejene preprosto in pregledno (je pa treba priznati, da jih je najbrž malo manj). To v precejšnji meri velja tudi za nastavitve posameznih programov, ki se skoraj vedno najdejo v prvem meniju pod imenom Preferences (v Windows ne kraj in ne poimenovanje nista enotna). Tukaj OS X vodi.

Za konec naj omenim še nameščanje in odstranjevanje programov. V Windows znajo biti namestitveni programi s klikanjem Next malce nadležni (in nekatere uporabnike morda celo zbegajo), v OS X je pa večino programov treba le zagrabiti in povleči v mapo Applications. Res pa je, da to pri programih, ki v osnovi niso pisani za OS X, včasih ne deluje najbolje. Do sem bi morda lahko dal prednost OS X, zalomi pa se pri odstranjevanju programov. Windows pri tem pomagajo in čeravno odstranjevanje včasih kaj pusti za sabo, povečini kar deluje. V OS X uporabnik program iz mape Applications preprosto izbriše, a poloviti datoteke, ki jih je (morda) pustil drugje po datotečnem sistemu, zna biti težavno. Obstajajo sicer programi, ki pri tem pomagajo, a njihove učinkovitosti še nisem preveril. Bi pa rekel, da mi je okenski način ljubši.

Pod črto imamo štiri zmage za Windows in dve za OS X. Kljub temu ne morem trditi, da so Windows prav hudo boljši, in čeravno sem si prizadeval za objektivnost, je mojo sodbo gotovo obarvala navajenost na Windows in moj način dela (pri katerem morda kake čudovite lastnosti OS X ne pridejo do izraza).

MacTipke

Že celo večnost nisem nič napisal v blog, ampak obljubim, da sem bom poboljšal – vsaj za nekaj časa. Kot rečeno v nemški službi uporabljam macbook in hardversko sem z njim zadovoljen: o samem prenosniku sem pisal tule (mnenja do danes nisem spremenil), o miši tule (kretnje, ki v brskalniku pomeni naprej/nazaj, sem se navadil, tako da me moti samo še velikost, ki pa je stvar okusa) in o zvočnem vhodu tule (še vedno menim, da je smotan). Malo manj pa sem zadovoljen s softverom. Razlogov za to je več. Prvi je gotovo, da sem navajen na Windows in me motijo stvari, ki so drugačne. Drugi je najbrž, da za razne skrite bombončke OS X (to je macovski operacijski sistem) ne vem, ker z njim še ne delam dovolj dolgo. Tretji je pa morda, da OS X in programi zanji niso čisto dorasli Windows. Slednje je odvisno od tega, kaj človek z računalnikom počne, a moja izkušnja je vsekakor taka. Ampak o tem bom spregovoril kdaj drugič, danes bom pa malo bentil čez macovsko tipkovnico in kombinacije tipk.

Prva stvar, ki jo človek opazi, je, da macovska tipkovnica nima tipk home, end, page up in page down. Nič ne dvomim, da Apple meni, da te tipke niso potrebne (in kajpak ima prav – tipkovnico se da narediti tudi s samo dvema ne-ravno-tipkama), ampak meni se močno zdi, da je bolj praktično imeti jih kot ne. Ta pomanjkljivost me sicer dosti ne prizadene, ker pretežno uporabljam zunanjo slovensko PCjevsko tipkovnico. Ki se razlikuje od slovenske macovske tipkovnice, najbolj v tem, da je PCjevska vrste qwertz, macovska pa qwerty. Kako je Applu uspelo ustreliti tega kozla, si ne znam predstavljati. K sreči se softverska podpora za slovensko PCjevsko tipkovnico najde na internetu, obstaja pa tudi odličen in zastonj program za urejanje tipkovnic (ki sem ga potreboval, ker je ona tipkovnica z interneta malček pomanjkljiva).

Naslednja težava, ki mi je kravžljala živce, so tipke in kombinacije tipk za premikanje po besedilu. Recimo home in end te v Windows prestavita na začetek ali konec vrstice, v OS X pa na začetek ali konec besedila. Takih razlik je še več in ker so to reči, ki jih uporabljam nenehno in brez razmišljanja, sem se nenehno tudi motil. Če bi želel, bi se sčasoma na macovski način najbrž navadil, a potem bi imel težave v Windows, ki se jim nikakor nisem nameraval odreči. K sreči so tovrstne kombinacije tipk v OS X nastavljive (hura za OS X). Tule je na voljo podrobna razlaga in datoteka z okenskimi kombinacijami tipk (ki sicer ne delujejo brezhibno – avtorju sem poslal popravek, ampak ga ni objavil). Še ena težava je bila, da ima mac tipko command, ki ima zelo podobno vlogo kot control na PCjih, kar pomeni, da sem denimo za shranjevanje datoteke moral pritisniti command-s namesto control-s. Ta težava se je izkazala za zelo enostavno rešljivo – v sistemskih nastavitvah sem tipki control preprosto določil funkcijo command. Zdaj mi tipke v OS X živce kravžljajo bolj redko, čeprav se sem in tja še vedno zgodi, da se kak program obnaša nekoliko po svoje.

Macbook in mikrofon

Macbook premore vgrajen mikrofon, ki je za pogovore po Skypu čisto uporaben. A če sedim pred zunanjim zaslonom, prenosnik imam pa zaprt na vogalu mize, je bolj prikladno uporabiti slušalke z mikrofonom. Danes sem to poizkusil, pa se ni obneslo. Na thinkpadu imam eno poleg druge vtičnici za slušalke in mikrofon, ki sta obarvani standardno zeleno in rožnato, tako da je nemudoma jasno, kaj je treba vtakniti kam (vtikača na slušalkah sta istih barv). Tudi macbook ima dve zvočni vtičnici, ki sicer nista obarvani in sta označeni le z zelo majhnima simboloma (kar blagodejno vpliva na estetskost, malo manj pa na praktičnost), a nič nisem dvomil, da imata isti namen. V tisto s slušalkastim simbolom sem vtaknil slušalčni vtikač, v drugo (z nerazpoznavnim simbolom) pa mikrofonskega. Rezultat je bil, da so slušalke delovale, mikrofon pa ne. Po nekaj brskanja po nastavitvah in beljenja glave se mi je posvetilo, da je tisto, za kar sem mislil, da je mikrofonska vtičnica, v resnici linijska vtičnica (Google je to potrdil). Linijska vtičnica pričakuje ojačan signal z napetostjo kakega volta, mikrofonska pa neojačanega z napetostjo nekaj milivoltov. Ojačan signal dajejo od sebe mikrofonski ojačevalniki (in redki mikrofoni, ki imajo to reč vgrajeno, za kar seveda potrebujejo vir napajanja), tako da so za uporabo z macbookom potrebne slušalke z mikrofonom USB. Kajpak ima svojo uporabo tudi linijski vhod, tako da bi bilo najbolje, če bi vtičnica sprejemala obe vrsti vhodov. Glede na to, da znajo vtičnice na stacionarnih računalnikih zaznati, kaj je bilo vanje vtaknjeno, to očitno ni prav težko narediti. Apple se žal ni odločil za to možnost, kako je s prenosniki drugih proizvajalcev, pa ne vem. Pri thinkpadu še nisem preveril, če prebavi linijski vhod, a tele specifikacije pravijo, da bi ga moral.

Jabolčna železnina

Obljubil sem, da bom še kaj povedal o svojem macbooku, in danes bo beseda tekla o železninski plati. Glede na to, da poleg macbooka uporabljam še thinkpad, bom primerjal z njim. Primerjava je dokaj poštena, saj sta oba prenosnika višjega cenovnega razreda; thinkpad sicer izraziteje cilje na poslovne uporabnike, macbook pa na kul ljudi, a na lastnosti, ki so specifične za ta dva trga, se  ne bom obešal.

Macbookovo ohišje je odlično. Kljub temu, da ima 15-colski zaslon, thinkpad pa 14-colskega, je macbook po prostornini najbrž manjši (ker je tanjši). Po masi sta sicer primerljiva. Poleg tega macbookovo ohišje daje vtis večje trpežnosti. Thinkpad sicer velja za trpežnega, a vseeno se na njem najde nekaj mest, ki se zdijo krhka. Macbook je pa videti, kot bi bil izdelan iz enega kosa aluminija. Pograjati moram edino sprednji rob spodnjega dela ohišja, na katerem pri tipkanju počivajo zapestja – namreč zoprno oster je. Vseeno zmaga macbook.

Če procesor ni močno obremenjen, sta oba prenosnika neslišna. Pri obremenitvi se pri obeh ventilator začne vrteti hitreje, a thinkpad je še vedno dokaj tih, macbook pa zna biti kar glasen. To sicer ni zelo pomembno, a vendarle zmaga thinkpad.

Baterija se pri obeh prenosnikih izprazni približno enako hitro. Slabost macbooka je, da baterije ne moreš zamenjati sam, prednost pa, da je lepo pospravljena v ohišje in ne štrli zadaj ven kot pri thinkpadu (razlog za štrlenje je, da imam baterijo z največjo kapaciteto, a taka, ki je zlita z ohišjem, se izprazni precej hitreje). Macbooki se postavljajo z magnetnim priključkom za napajanje, ki se brez škode iztakne, če se denimo spotakneš ob kabel. To je koristno, resnici na ljubo pa usodnega pomena ni. Se da pa thinkpadov napajalnik lepše pospraviti, ker ima na kabel pritrjen trak z ježkom. Tudi to je koristno, a ne usodnega pomena. Izenačenje.

Macbookov zaslon je precej dober. Še vedno je vrste TN, tako da čudežev ne gre pričakovati, a je zelo dober predstavnik te vrste (ne vem, če sploh še prodajajo kake prenosnike z zasloni boljših vrst). Thinkpadov zaslon je precej povprečen. Oba imata ločljivost 1440 x 900 in oba sta mat. Vsekakor zmaga za macbook.

Tipkovnico imata oba prenosnika precej dobro. Thinkpadova je morda za spoznanje prijetnejša, je pa macbookova osvetljena. Macbooku sicer manjka nekaj pomembnih tipk (home, end, page up in page down), a mislim, da to ne sodi čisto v železninsko primerjavo. Macbook ima tudi imenitno sledilno ploščico: ogromno in dojemljivo za več hkratnih dotikov. Uporaba dveh prstov za skrolanje je izredno prikladna. K sledilni ploščici spadajoče tipke so pa čisto v Applovem slogu: levi klik dosežeš s pritiskom na spodnji nedesni del ploščice, desni klik pa s pritiskom na spodnji desni vogal. To je čisto prikladno, samo ugotoviti je težko, da deluje tako. Thinkpad ima poleg sledilne ploščice še ščegetavček (ne vem, koliko bralci klikate na povezave v mojih zapisih, a grem stavit, da boste tisti, ki s thinkpadi niste domači, tokrat kliknili), ki pa ga ne uporabljam. Zmaga za macbook.

Do zdaj je macbook zmagoval, a najde se področje, kjer pogori – vtičnice. Oba prenosnika imata vtičnice za mrežo, slušalke, mikrofon, firewire in seveda napajanje. Thinkpad ima poleg tega še telefonsko vtičnico (za vgrajeni modem), a to dandanašnji ni zelo pomembno. Bolj važna je vtičnica za projektor/monitor. Thinkpad ima namreč vtičnico VGA, macbook pa displayPort. DisplayPort je načeloma boljši, a hudič je, da je naprav z displayPortom preklemansko malo in da ko skušaš prenosnik priklopiti na projektor (denimo zavoljo kake predstavitve), ti vedno ponudijo kabel VGA. Z macbookom si torej primoran s sabo nositi adapter, ki ti ga Apple kajpak rad proda. Če želiš na prenosnik priklopiti zunanji monitor (in tipkovnico in miš), seveda VGA ni zadovoljiv. A to thinkpad zelo elegantno reši s priklopno postajo, česar pri Applu ne poznajo. Kar nas pripelje do vtičnic USB. Macbook ima dve, ki sta tako blizu skupaj, da če imam priključeno zunanjo tipkovnico (kar jo večino časa imam), v drugo vtičnico ne morem vtakniti pomnilnika USB. Zoprno! Pri thinkpadu lahko zunanjo tipkovnico (in monitor in miš) priključim na priklopno postajo, poleg tega ima pa tri vtičnice USB, dve na eni strani in eno na drugi – mnogo bolj prikladno. Skratka, kot rečeno, zmaga za thinkpad.

Oba prenosnika imate zvočnike, DVD-ROM, čitalnik kartic SD, kamero, brezžično mrežno kartico in bluetooth. Macbook ima nekoliko boljše zvočnike in kamero, thinkpad pa odstranljiv DVD-ROM (s čim ga je mogoče nadomestiti, sicer ne vem). Thinkpad se poleg tega ponaša še s čitalnikm prstnih odtisov, z režo za expressCard in z zbirko lučk, ki oznanjajo delovanje mreže, bluetootha, diska in še nekaterih reči. Zadev, ki govore v prid thinkpadu, je več, a od naštetega se mi še najpomembnejši zdijo zvočniki (ki so pri thinkpadu res klavrni), zato recimo neodločeno.

Na koncu moram torej zaključiti, da je hardversko macbook nekoliko boljši (rezultat 3:2 in dve izenačenji). Je pa tudi res, da thinkpada na nobenem področju ne morem kaj hudo kritizirati (povsod je v redu, čeravno slabši od macbooka), medtem ko si macbook pri priključkih zasluži grajo. Vsekakor sta pa oba prenosnika precej dobra.

Dopolnilo:
Dodal sem omembo expressCard.

Applov glodalec

Včeraj sem dobil nazaj svojega macbooka, za katerega sem omenil, da je bil na servisu. Za nedelovanje baterije ni bila kriva sama baterija, ampak okvara osnovne plošče. Zapis o macbooku imam še vedno v načrtu (morda celo več kot enega), a danes bo govora zgolj o miši. Ko sem macbooka v roke dobil prvič, namreč miši še nisem imel, tako da sem jo preizkusil šele danes. Za popolno applovsko izkušnjo sem si omislil magic mouse, ki je lična in zanimiva, a žal ne najbolj praktična.

Prva težava je sicer čisto subjektivna, a zato nič manjša – miš je premajhna. Meni ustrezajo miši, ki jih držim s celo dlanjo, tole se da držati pa samo s prsti. Naslednja težava je, da je nemarno počasna, tudi če hitrost nastavim na največjo. To pesti precej ljudi, zato se na internetu najde rešitev, ki sicer deluje, ni pa najbolj posrečena – za popravek hitrosti je treba vnesti ukaz v konzolo, se odjaviti iz operacijskega sistema, prijaviti nazaj, preveriti, če je hitrost ustrezna, in po potrebi vajo ponoviti. Tudi pospeševanje miši (to je relativno hitrejše gibanje kazalca glede na gibanje miši pri absolutno hitrejšem gibanju miši) je nekoliko premočno, a nastavitve za to še nisem našel.

Glavni razlog za zanimivost magic mouse je, da ima enotno gladko površino, ki deluje kot sledilna ploščica. Apple včasih kupcem na miši ni privoščil več kot enega gumba, kar je zelo applovsko. Podjetje se namreč rado drži filozofije “manj je več”, ki je včasih pravilna, včasih pa tudi ne (česar Apple kajpak ne prizna, saj sam najbolje ve, kaj je za njihove kupce dobro). Recimo v primeru miši je po mojem skromnem mnenju takšna minimalistična filozofija brca v temo in k sreči magic mouse pozna dva gumba – pritisk na desno stran površine deluje kot drugi gumb (privzeto je sicer izključen). Poteg s prstom po površini miši služi skrolanju (kakega smiselnega prevoda za to ne najdem) in je torej enakovreden vrtenju kolesca. Deluje dobro in je najbrž celo nekoliko bolj prijeten od uporabe kolesca. Poteg z dvema prstoma levo ali desno pa denimo v spletnem brskalniku deluje kot gumb naprej/nazaj. To – vsaj z mojimi prsti – deluje slabo in dosti bolj vesel bi bil podpalčnih gumbov, ki jih poznajo druge miši.

Zaključim lahko, da je Applova čarobna miš za ljudi, ki jim držanje miši s prsti ustreza, čisto v redu izbira, tisti, ki imajo raje večje miši, bodo pa bolj zadovoljni z izdelkom kakega drugega proizvajalca – ob predpostavki seveda, da se zanj dobijo gonilniki za Mac OS X (recimo za Logitechove miši, ki so itak zakon, to po vsem videzu velja).

Jezijo me!

Vsi po vrsti!

Za novi fotoaparat sem se odločil kupiti večjo pomnilniško kartico. Po svoji navadi sem za to uporabil eBay in plačati sem se namenil s PayPalom. Pri poizkusu plačila sem bil preusmerjen na spletno stran, ki je po vsem videzu povezana z nekim sistemom za vodenje evidence kupcev. Ta sistem morda prodajalcu olajša delo, mu je pa tudi uspelo sabotirati vse moje poizkuse plačila (in to zelo subtilno, brez kakršnegakoli sporočila o napaki). Imam dva PayPalova računa – slovenskega in nemškega, ker v slovenskem ne morem uporabljati nemške kreditne kartice in nemškega bančnega računa, nekaj od tega dvojega pa potrebujem, ker nekateri trgovci robo pošljejo le na naslov, ki pripada plačilnemu sredstvu. Poizkusil sem z obema računoma in nobeden ni deloval. Grrr!

Naslednji korak je bil, da sem plačilo poizkusil izvesti iz samega PayPala (nemškega). Vnesel sem uporabniško ime in geslo za eBay in PayPal je že vedel, kaj želim plačati. Elegantno. Hudič je bil le, da moja kreditna kartica ni delala. Mogoče sem dosegel limit, mogoče je bila pa samo slabe volje – to se ji včasih zgodi (čez nemško bančništvo moram ob priliki tudi kako reči). Poleg tega iz neznanih razlogov za to transakcijo prenos denarja naravnost z bančnega računa ni bil možen, tako da sta mi ostala še dva načina plačila, od katerih eden traja nekaj dni (to mi ni preveč dišalo), drugi je pa dajal vtis zapletenosti (opis je kajpak v nemščini in v nemščini meni večina stvari zveni zapletenih). Tako sem se odločil poizkusiti srečo še z slovenskim PayPalovim računom, ki pa me je prijazno obvestil, da je moj eBayev račun že povezan z nekim drugim PayPalovim računom. Ta drugi PayPalov račun je gotovo moj nemški, a kako ga odpovezati, se mi tudi sanja ne (uporabniški vmesnik nemškega računa je kajpak v nemščini). Še enkrat grrr!

Na koncu sem moral neuspeh javiti prodajalcu, ki mi je sporočil e-poštni naslov za navadno (nepovezano z eBayem) nakazilo denarja. Tudi tu pri nemškem PayPalovem računu ni delovala nobena od praktičnih metod plačila, a vsej slovenski ni zatajil, tako da mislim, da je plačilo končno uspelo. Kakor že cenim nakupovanje po spletu (vsaj v primerjavi z nakupovanjem v živo), se pa najdejo trenutki, ko me čisto spravi ob živce.

Za pomiritev živcev sem se odločil pogledati en film, vendar me je to spomnilo, da moram še nekaj ukreniti v zvezi z nedavno kupljenim DVDjem, katerega predvajanje se ne naki točki zatakne. To na moje razpoloženje ni vplivalo prav blagodejno, posebej ker obstaja en jako zoprn razlog, zakaj težave z nedelujočim DVDjem še nisem razrešil. Ta razlog je, da bi ga najprej rad preizkusil še v kaki drugi enoti DVD, pa je nimam. Glede na to, da imam IJSjevski prenosnik (s katerim sem film gledal) in glede na to, da za svojo službo v Nemčiji potrebujem računalnik (in je toraj pričakovati, da mi ga bo delodajalec oskrbel), to zveni nenavadno. In tudi je. Delodajalec mi je računalnik namreč res oskrbel, a sem ga v dobrih treh mesecih dela tu videl vsega skupaj dva tedna.

Računalnik so zame naročili konec lanskega novembra, ko sem se odločil, da pridem delat sem – nadvse zmogljiv Macbook Pro, o katerem bom kdaj še kaj napisal. Razlog, da so pohiteli, je, da nabava dolgo traja. In ko rečem dolgo, mislim res dolgo (dlje kot na IJS, kar nekaj pomeni). Dobil sem ga namreč šele v začetku marca, po več kot treh mesecih. Omenjena dva tedna sem ga imel nato v pisarni priključenega v električno omrežje. Potem sem ga pa enkrat prinesel domov, pri čemer sem ugotovil, da ima popolnoma mrtvo baterijo. Kajpak je šel nemudoma na servis in naš sistemec je rekel, da bo servisiranje trajalo kak teden. To je bilo pred dobrimi tremi tedni. Aufbiks!

Zdaj grem pa res gledat film.

Schwerin in novi fotoaparat

V soboto sem jo mahnil v Schwerin, glavno mesto Mecklenburg-Predpomorjanske (ugotovil sem, da je to slovensko ime za zvezno deželo Mecklenburg-Vorpommern, v kateri bivam). Njegova glavna znamenitost je grad, od koder so nekoč vladali (nad)vojvode rodbine Mecklenburg-Schwerin. Ta rodbina nas zopet pripelje do že omenjenih Slovanov v teh krajih. Njen prednik je bil namreč Niklot, tukajšnji poslednji samostojni slovanski vladar (njegov kip na sliki v članku, do katerega povezavo sem dal, je nad vhodom v schwerinski grad). Leta 1160 ga je s sveta spravil saški vojvoda Henrik Lev, ki si je zamislil, da bo Slovane iz teh dežel kar pregnal. A ko je Niklotov sin Pribislav štiri leta kasneje organiziral upor, je Henrik ugotovil, da bo imel manj težav, če bo Pribislava postavil za svojega vazala. Pribislav je tako postal vladar Mecklenburga, Rostocka in Kessina, njegovi nasledniki pa so svojo oblast razširili in jo obdržali do prve svetovne vojne.

Med obiskom Schwerina sem preizkusil novi fotoaparat – omislil sem si Panasonic lumix DMC-G1 z objektivoma 14-45 mm (28-90 mm v 35-mm formatu) in 45-200 mm (90-400 mm). O njem sem ugotovil naslednje:

  • V slabi svetlobi se res obnese bolje od starega lumixa DMC-FZ5. Pri širšem objektivu ima G1 največjo zaslonko med f/3,5 in f/5,6, pri FZ5 pa je razpon med f/2,8 in f/3,3. To pomeni, da pri krajših goriščnicah senzor G1 dobi približno dvakrat manj svetlobe na enoto površine kot senzor FZ5 (tule je standardna lestvica zaslonk, pri katerih se količina svetlobe podvoji/prepolovi). A ker je senzor G1 približno 11-krat večji od senzorja FZ5, si lahko privošči veliko večjo občutljivost ISO. Pri ISO 1600 so slike še čisto zadovoljive, medtem ko so pri FZ5 dobre le do ISO 200. Osemkrat večja občutljivost ISO pri dvakrat manjši zaslonki pomeni enakovredno delovanje pri štirikrat manj svetlobe, kar se krepko pozna – slikanje v cerkvah in podobnih prostorih je dosti manj problematično.
  • Goriščnica do 14 mm (28 mm) je res dobrodošla, čeprav tudi precej popači perspektivo.
  • Rezultat daljših goriščnic kot pri FZ5 (tukaj je pomembne absolutna dolžina, ne dolžina v 35-mm formatu) je manjša globinska ostrina, ki omogoča fotografije z zamazanim ozadjem. Se bom pa moral o delanju takih fotografij še kaj naučiti. Zelo dober G1 na tem področju sicer ni, saj je še vedno manjši od večine zrcalnorefleksnih fotoaparatov in tudi objektiva, ki ju imam, nimata zelo velikih zaslonk (to je še en dejavnik, ki vpliva na globinsko ostrino).
  • Rokovanje s fotoaparatom je udobno. Je pa (po pričakovanjih) nekoliko sitno menjavanje objektivov, ki se je izkazalo za potrebno kar nekajkrat. Če drugi objektiv nosim v žepu jopiča, gre, kako bo poleti, ko primernih žepov ne bom imel, bomo pa videli.
  • Domala vsi kompaktni fotoaparati imajo pokrovček objektiva z vrvico pritrjen na fotoaparat, kar je nadvse prikladno. Pri izmenljivih objektivih to iz meni neznanih razlogov ne drži, kar je zoprno.
  • Zdi se mi, da G1 baterijo izprazni prej kot FZ5, čeprav ima baterija večjo kapaciteto. Če si bom privoščil kak izlet, kjer bom dlje časa brez dostopa do električne vtičnice, bo dodatna baterija nujna.
Pogled na grad z jezera
Pogled na grad z jezera
Deželna knjižnica
Deželna knjižnica
Nekdanja elektrarna (ali nekaj takega), danes gledališče
Nekdanja elektrarna (ali nekaj takega), danes gledališče
Nekdanji arzenal in vojašnica, danes zgradba ministrstva za notranje zadeve (ki nazorno kaže popačitev pri kratki goriščnici)
Nekdanji arzenal in vojašnica, danes zgradba ministrstva za notranje zadeve (ki nazorno kaže popačitev pri kratki goriščnici)
Majhna globinska ostrina
Majhna globinska ostrina

Fotke Univerze v Rostocku in nov fotoaparat

Tukajšnja univerza je bila ustanovljena leta 1419 ter se hvali, da je najstarejša v severni Evropi in tretja najstarejša v Nemčiji. Če je tale seznam točen, je tudi 33. najstarejša na svetu. Moj tukajšnji šef pravi, da je precej tradicionalna, kar se med drugim kaže tako, da rektorju uradno rečejo magnifizenz, dekanu pa spektabilität (iz latinskega spectabilitas, kar pomeni nekakšno izrednost). Univerzitetne zgradbe so starosti ustanove primerne in dokaj slikovite. Tule priobčujem nekaj fotk.

Glavna zgradba
Glavna zgradba
Ekonomska in sociološka fakulteta
Ekonomska in sociološka fakulteta
Mednarodna pisarna ali nekaj takega
Mednarodna pisarna ali nekaj takega
Študentska pisarna, ki je videti zelo socialistična
Študentska pisarna, ki je videti zelo socialistična

Iz Rostocka mi za objavo ostajajo še fotografije obzidja in mestnih vrat. Preveč obirati se ne smem, ker si v bližnji prihodnosti nameravam omisliti nov fotoaparat in potlej bom kajpak želel objavljati slike, narejene z njim. Moj trenutni fotoaparat mi je več kot štiri leta odlično služil, a si že nekaj časa želim novega, ki bo delal boljše fotografije, posebej v slabi svetlobi. Za dosego tega cilja bom moral poseči po fotoaparatu z večjim senzorjem, kar pomeni z izmenljivimi objektivi (čaprav po menjavanju objektivov ravno ne hrepenim). Ker pa si vseeno želim čim manjšega, si bom omislil enega iz nove kategorije, ki se je je prijela oznaka EVIL (electronic viewfinder interchangeable lens). Zlobneži se od zrcalno-refleksnih fotoaparatov razlikujejo po tem, da, hm, niso zrcalno-refleksni, temveč imajo za objektivom takoj senzor (odsotnost zrcala in prizme blagodejno vpliva na velikost). Razmišljam o tehle:

  • Panasonic lumix DMC-G1 + objektiv 14-45 mm (28-90 mm v 35-mm formatu) + objektiv 45-200 mm (90-400 mm). Komplet stane ugodnih 750 EUR, ker je fotoaparat na trgu že lep čas in obstajajo boljši modeli (ki pa niso boljši v ničemer pomembnem). Sitno je le, da je za pokritje celotnega zanimivega razpona goriščnih razdalj s sabo treba nositi dva objektiva. A glede na to, da bi 28-90 mm moralo zadostiti večini potreb, prav pogosto menjavanje ne bi smelo biti potrebno.
  • Panasonic lumix DMC-GH1 + objektiv 14-140 mm (28-280 mm). Tukaj bi bil dovolj en objektiv, vendar je ta precej velik in težak. Kar je najbolj sitno, pa je, da komplet stane kar 1.300 EUR (v ZDA pa 1.200 USD, grrr!). Sam objektiv stane 700 EUR, tako da tudi v kombinaciji z G1 ne bi bil prav poceni.
  • Panasonic lumix DMC-G2 + najbrž ista objektiva kot pri G1. Ta naj bi na trg prišel enkrat poleti in bo gotovo dražji od G1, sumim pa, da dramatično boljši ne bo.
  •  Samsung NX + objektiv 18-55 mm (28-85 mm). Ta stane znosnih 600 EUR in je menda soliden, predvsem ker ima večji senzor od gornjih (fotoaparat sam ni večji, kar je odlično, objektivi pa najbrž so). Za daljše goriščne razdalje bosta na voljo objektiva 50-200 mm (80-310  mm) in univerzalni 18-200 mm (28-310 mm), vendar bo nanju treba še malo počakati. Fotoaparat se ne zdi napačen, moram pa priznati, da Samsungu pri fotografiji zaupam malo manj kot Panasonicu.

Ker si fotoaparat želim takoj in zanj ne bi rad plačal celega bogastva, se zaenkrat najbolj ogrevam za prvo možnost. Če ima kdo kak moder nasvet, pa, prosim, z besedo na dan.

Omrežen v Rostocku

Ker dostop do interneta štejem za osnovno življenjsko potrebščino, sem ga kajpak želel imeti tudi v svojem rostoškem stanovanju. Pri najemu sem pobaral, kako je s tem, in upravnica – starejša gospa – je znala povedati le, da je mogoč, kako se uredi, se ji pa tudi sanjalo ni. Da je mogoč, je vedela, ker si ga je omislil nek njen vietnamski najemnik. Že naslednji dan naju je spravila skupaj in Vietnamec mi je povedal, da je mogoče dobiti priključek ADSL pri ponudniku Alice. Napotil me je v neko trgovino z elektroniko (tukajšnjo različico Big banga), kjer to menda uredijo. Sledil sem njegovim napotkom in po nekoliko mučnem pogovoru z neko prodajalko, ki (kajpak) ni znala angleško, sem trgovino zapustil dokaj prepričan, da bom dostop do interneta dobil.

Nekoliko sitno je, da se moraš v Nemčiji za večino telekomunikacijskih storitev, če naj jih dobiš po ugodni ceni, ponudniku zavezati ze dve leti, kar jaz težko storim. Zato sem moral plačati priključne stroške (za katere mi zdajle ne uspe ugotoviti, koliko naj bi znašali, ampak če me spomin ne vara, nekaj čez 60 EUR), na mesec pa moram plačevati 24,9 EUR namesto 14,9 EUR. Za ta denar lahko podatke z interneta pretakam z do 16 Mb/s, v obratno smer pa z do 1 Mb/s. Ta “do” pomeni, da je dejanska hitrost še vedno zelo zadovoljivih 10/0,5 Mb/s. Tudi manjša hitrost bi mi čisto dobro služila, a je sploh ne ponujajo.

Kmalu po naročilu dostopa do interneta sem po pošti dobil modem in drugo opremo, kar sem štel za dober znak. Od Alice sem poleg tega dobil tudi par pisem, ki jih nisem najbolje razumel, a sem vendarle razbral, da so mi za kake tri tedne po začetku postopka najavili obisk telekomovega tehnika. Malce me je skrbelo, da nikjer v stanovanju nisem videl telefonskega priključka, zato sem upravnico pobaral, kako je s tem. Razumel sem jo, da naj bi bil priključek v električni omarici, ki pa je zaklenjena, zato tega nisem mogel preveriti. Ko je tehnik prišel (skupaj s tehnico – če je to ženska oblika tehnika), sem ju tako napotil v recepcijo po ključ za omarico. No, izkazalo se je, da priključka ni tam, ampak da je telefonski priključek par neuglednih žic, ki so štrlele iz stene (kar je čudilo vse navzoče). Je pa priključek kljub sumljivemu videzu deloval in še isti dan sem bil uspešno omrežen.

Nekaj časa po tistem sem se spotikal čez žico, ki se mi je od modema po sredi sobe vlekla do mize, nakar sem sklenil, da tako ne gre, in naročil brezžični usmerjevalnik. Izbral sem D-Linkov paket DKT-400, ki vsebuje usmerjevalnik DIR-615 in brezžični priključek USB DWA-140. Slednjega za omreženje prenosnika kajpak ne potrebujem, vendar nameravam tule v Nemčiji sestaviti en majhen, tih in poceni računalnik za domači kino, ki nama bo z Jelko prav prišel doma in za katerega bo tak priključek kot nalašč. Izbrani usmerjevalnik ni ravno izjemno zmogljiv, vendar je menda precej soliden (tako pravijo tule in še marsikje), cel paket pa je s poštnino vred veljal le dobrih 60 EUR. Zaenkrat mi služi povsem zadovoljivo.

Mrežna oprema za nočno omarico
Mrežna oprema za nočno omarico

Avira AntiVir in njegove muhe

Ko sem pred časom izbiral protivirusni program za domači računalnik, so pri AV Comparatives (to je spletna stran, ki se ukvarja s primerjavo tovrstnih programov) najbolje ocenili Avira AntiVir. Ker ni bil drag, sem si ga omislil in večinoma mi dobro služi. Malce sitno je le, da je nagnjen k proženju lažnih alarmov, ampak ta težava se ne pojavlja prepogosto.

Pri Jelki sem na stacionarni in prenosni računalnik namestil brezplačno različico taistega protivirusnika. Njegova edina resna slabost v primerjavi s plačljivo različico je, da ne sodeluje z e-poštnimi programi, a glede na to, da tu oba uporabljava spletno e-pošto, je to povsem nepomembno. Nekoliko nadležno je tudi, da občasno teži z reklamami za plačljivo različico, a to se da enostavno odpraviti. Postopek je opisan tule – njegova ideja je, da reklamnemu programčku (ki je ločen od protivirusnika) preprosto odvzameš pravice za izvajanje. Na taisti strani tudi piše, kako izključiti pojavljanje Avirinega logotipa ob zagonu računalnika.

Danes sem se pa bodel s še eno hibo brezplačne različice Avira AntiVira – počasnega osveževanja podatkov o virusih. To težavo opažam že kak mesec in videti je, da ima dva vzroka. Prvi je preobremenjenost strežnikov za uporabnike brezplačne različice in tu lahko le upam, da bodo pri Aviri dobre volje in jih okrepili. Drugi pa je, da program iz neznanih razlogov do strežnikov poizkuša dostopati prek IPv6 (o tem je govora denimo tule). To se zdi precej neumno, a pri Aviri težave sploh nočejo priznati, kaj šele odpraviti. Čudno. No, če počakaš dovolj dolgo, se podatki o virusih vendarle osvežijo, a precej bolj vesel bi bil, če bi tega čakanja ne bilo (in včasih ga tudi ni bilo).

Ko sem se že ravno ukvarjal s protivirusnimi programi, sem še pogledal, kaj pravi zadnje poročilo AV Comparatives. Avira AntiVir je še vedno odličen (čeravno še vedno proži preveč lažnih alarmov), najboljši pa je bil tokrat G Data AntiVirus. Licenca za en računalnik stane sicer nekoliko več kot pri Aviri, za tri računalnike je pa cenejša. Če bi kupoval danes, bi se bržkone odločil za tega. Ali pa bi si omislil brezplačni Avast! – od brezplačnih se je izkazal najbolje in tudi za plačljivimi ni bistveno zaostajal, tako da je morda še najboljša izbira. Če seveda nima kakih zoprnih muh, ki iz preizkusa niso razvidne in ki ti začno kravžljati živce, ko ga namestiš.