Arhiv kategorij: Tehnika

Applov glodalec

Včeraj sem dobil nazaj svojega macbooka, za katerega sem omenil, da je bil na servisu. Za nedelovanje baterije ni bila kriva sama baterija, ampak okvara osnovne plošče. Zapis o macbooku imam še vedno v načrtu (morda celo več kot enega), a danes bo govora zgolj o miši. Ko sem macbooka v roke dobil prvič, namreč miši še nisem imel, tako da sem jo preizkusil šele danes. Za popolno applovsko izkušnjo sem si omislil magic mouse, ki je lična in zanimiva, a žal ne najbolj praktična.

Prva težava je sicer čisto subjektivna, a zato nič manjša – miš je premajhna. Meni ustrezajo miši, ki jih držim s celo dlanjo, tole se da držati pa samo s prsti. Naslednja težava je, da je nemarno počasna, tudi če hitrost nastavim na največjo. To pesti precej ljudi, zato se na internetu najde rešitev, ki sicer deluje, ni pa najbolj posrečena – za popravek hitrosti je treba vnesti ukaz v konzolo, se odjaviti iz operacijskega sistema, prijaviti nazaj, preveriti, če je hitrost ustrezna, in po potrebi vajo ponoviti. Tudi pospeševanje miši (to je relativno hitrejše gibanje kazalca glede na gibanje miši pri absolutno hitrejšem gibanju miši) je nekoliko premočno, a nastavitve za to še nisem našel.

Glavni razlog za zanimivost magic mouse je, da ima enotno gladko površino, ki deluje kot sledilna ploščica. Apple včasih kupcem na miši ni privoščil več kot enega gumba, kar je zelo applovsko. Podjetje se namreč rado drži filozofije “manj je več”, ki je včasih pravilna, včasih pa tudi ne (česar Apple kajpak ne prizna, saj sam najbolje ve, kaj je za njihove kupce dobro). Recimo v primeru miši je po mojem skromnem mnenju takšna minimalistična filozofija brca v temo in k sreči magic mouse pozna dva gumba – pritisk na desno stran površine deluje kot drugi gumb (privzeto je sicer izključen). Poteg s prstom po površini miši služi skrolanju (kakega smiselnega prevoda za to ne najdem) in je torej enakovreden vrtenju kolesca. Deluje dobro in je najbrž celo nekoliko bolj prijeten od uporabe kolesca. Poteg z dvema prstoma levo ali desno pa denimo v spletnem brskalniku deluje kot gumb naprej/nazaj. To – vsaj z mojimi prsti – deluje slabo in dosti bolj vesel bi bil podpalčnih gumbov, ki jih poznajo druge miši.

Zaključim lahko, da je Applova čarobna miš za ljudi, ki jim držanje miši s prsti ustreza, čisto v redu izbira, tisti, ki imajo raje večje miši, bodo pa bolj zadovoljni z izdelkom kakega drugega proizvajalca – ob predpostavki seveda, da se zanj dobijo gonilniki za Mac OS X (recimo za Logitechove miši, ki so itak zakon, to po vsem videzu velja).

Jezijo me!

Vsi po vrsti!

Za novi fotoaparat sem se odločil kupiti večjo pomnilniško kartico. Po svoji navadi sem za to uporabil eBay in plačati sem se namenil s PayPalom. Pri poizkusu plačila sem bil preusmerjen na spletno stran, ki je po vsem videzu povezana z nekim sistemom za vodenje evidence kupcev. Ta sistem morda prodajalcu olajša delo, mu je pa tudi uspelo sabotirati vse moje poizkuse plačila (in to zelo subtilno, brez kakršnegakoli sporočila o napaki). Imam dva PayPalova računa – slovenskega in nemškega, ker v slovenskem ne morem uporabljati nemške kreditne kartice in nemškega bančnega računa, nekaj od tega dvojega pa potrebujem, ker nekateri trgovci robo pošljejo le na naslov, ki pripada plačilnemu sredstvu. Poizkusil sem z obema računoma in nobeden ni deloval. Grrr!

Naslednji korak je bil, da sem plačilo poizkusil izvesti iz samega PayPala (nemškega). Vnesel sem uporabniško ime in geslo za eBay in PayPal je že vedel, kaj želim plačati. Elegantno. Hudič je bil le, da moja kreditna kartica ni delala. Mogoče sem dosegel limit, mogoče je bila pa samo slabe volje – to se ji včasih zgodi (čez nemško bančništvo moram ob priliki tudi kako reči). Poleg tega iz neznanih razlogov za to transakcijo prenos denarja naravnost z bančnega računa ni bil možen, tako da sta mi ostala še dva načina plačila, od katerih eden traja nekaj dni (to mi ni preveč dišalo), drugi je pa dajal vtis zapletenosti (opis je kajpak v nemščini in v nemščini meni večina stvari zveni zapletenih). Tako sem se odločil poizkusiti srečo še z slovenskim PayPalovim računom, ki pa me je prijazno obvestil, da je moj eBayev račun že povezan z nekim drugim PayPalovim računom. Ta drugi PayPalov račun je gotovo moj nemški, a kako ga odpovezati, se mi tudi sanja ne (uporabniški vmesnik nemškega računa je kajpak v nemščini). Še enkrat grrr!

Na koncu sem moral neuspeh javiti prodajalcu, ki mi je sporočil e-poštni naslov za navadno (nepovezano z eBayem) nakazilo denarja. Tudi tu pri nemškem PayPalovem računu ni delovala nobena od praktičnih metod plačila, a vsej slovenski ni zatajil, tako da mislim, da je plačilo končno uspelo. Kakor že cenim nakupovanje po spletu (vsaj v primerjavi z nakupovanjem v živo), se pa najdejo trenutki, ko me čisto spravi ob živce.

Za pomiritev živcev sem se odločil pogledati en film, vendar me je to spomnilo, da moram še nekaj ukreniti v zvezi z nedavno kupljenim DVDjem, katerega predvajanje se ne naki točki zatakne. To na moje razpoloženje ni vplivalo prav blagodejno, posebej ker obstaja en jako zoprn razlog, zakaj težave z nedelujočim DVDjem še nisem razrešil. Ta razlog je, da bi ga najprej rad preizkusil še v kaki drugi enoti DVD, pa je nimam. Glede na to, da imam IJSjevski prenosnik (s katerim sem film gledal) in glede na to, da za svojo službo v Nemčiji potrebujem računalnik (in je toraj pričakovati, da mi ga bo delodajalec oskrbel), to zveni nenavadno. In tudi je. Delodajalec mi je računalnik namreč res oskrbel, a sem ga v dobrih treh mesecih dela tu videl vsega skupaj dva tedna.

Računalnik so zame naročili konec lanskega novembra, ko sem se odločil, da pridem delat sem – nadvse zmogljiv Macbook Pro, o katerem bom kdaj še kaj napisal. Razlog, da so pohiteli, je, da nabava dolgo traja. In ko rečem dolgo, mislim res dolgo (dlje kot na IJS, kar nekaj pomeni). Dobil sem ga namreč šele v začetku marca, po več kot treh mesecih. Omenjena dva tedna sem ga imel nato v pisarni priključenega v električno omrežje. Potem sem ga pa enkrat prinesel domov, pri čemer sem ugotovil, da ima popolnoma mrtvo baterijo. Kajpak je šel nemudoma na servis in naš sistemec je rekel, da bo servisiranje trajalo kak teden. To je bilo pred dobrimi tremi tedni. Aufbiks!

Zdaj grem pa res gledat film.

Schwerin in novi fotoaparat

V soboto sem jo mahnil v Schwerin, glavno mesto Mecklenburg-Predpomorjanske (ugotovil sem, da je to slovensko ime za zvezno deželo Mecklenburg-Vorpommern, v kateri bivam). Njegova glavna znamenitost je grad, od koder so nekoč vladali (nad)vojvode rodbine Mecklenburg-Schwerin. Ta rodbina nas zopet pripelje do že omenjenih Slovanov v teh krajih. Njen prednik je bil namreč Niklot, tukajšnji poslednji samostojni slovanski vladar (njegov kip na sliki v članku, do katerega povezavo sem dal, je nad vhodom v schwerinski grad). Leta 1160 ga je s sveta spravil saški vojvoda Henrik Lev, ki si je zamislil, da bo Slovane iz teh dežel kar pregnal. A ko je Niklotov sin Pribislav štiri leta kasneje organiziral upor, je Henrik ugotovil, da bo imel manj težav, če bo Pribislava postavil za svojega vazala. Pribislav je tako postal vladar Mecklenburga, Rostocka in Kessina, njegovi nasledniki pa so svojo oblast razširili in jo obdržali do prve svetovne vojne.

Med obiskom Schwerina sem preizkusil novi fotoaparat – omislil sem si Panasonic lumix DMC-G1 z objektivoma 14-45 mm (28-90 mm v 35-mm formatu) in 45-200 mm (90-400 mm). O njem sem ugotovil naslednje:

  • V slabi svetlobi se res obnese bolje od starega lumixa DMC-FZ5. Pri širšem objektivu ima G1 največjo zaslonko med f/3,5 in f/5,6, pri FZ5 pa je razpon med f/2,8 in f/3,3. To pomeni, da pri krajših goriščnicah senzor G1 dobi približno dvakrat manj svetlobe na enoto površine kot senzor FZ5 (tule je standardna lestvica zaslonk, pri katerih se količina svetlobe podvoji/prepolovi). A ker je senzor G1 približno 11-krat večji od senzorja FZ5, si lahko privošči veliko večjo občutljivost ISO. Pri ISO 1600 so slike še čisto zadovoljive, medtem ko so pri FZ5 dobre le do ISO 200. Osemkrat večja občutljivost ISO pri dvakrat manjši zaslonki pomeni enakovredno delovanje pri štirikrat manj svetlobe, kar se krepko pozna – slikanje v cerkvah in podobnih prostorih je dosti manj problematično.
  • Goriščnica do 14 mm (28 mm) je res dobrodošla, čeprav tudi precej popači perspektivo.
  • Rezultat daljših goriščnic kot pri FZ5 (tukaj je pomembne absolutna dolžina, ne dolžina v 35-mm formatu) je manjša globinska ostrina, ki omogoča fotografije z zamazanim ozadjem. Se bom pa moral o delanju takih fotografij še kaj naučiti. Zelo dober G1 na tem področju sicer ni, saj je še vedno manjši od večine zrcalnorefleksnih fotoaparatov in tudi objektiva, ki ju imam, nimata zelo velikih zaslonk (to je še en dejavnik, ki vpliva na globinsko ostrino).
  • Rokovanje s fotoaparatom je udobno. Je pa (po pričakovanjih) nekoliko sitno menjavanje objektivov, ki se je izkazalo za potrebno kar nekajkrat. Če drugi objektiv nosim v žepu jopiča, gre, kako bo poleti, ko primernih žepov ne bom imel, bomo pa videli.
  • Domala vsi kompaktni fotoaparati imajo pokrovček objektiva z vrvico pritrjen na fotoaparat, kar je nadvse prikladno. Pri izmenljivih objektivih to iz meni neznanih razlogov ne drži, kar je zoprno.
  • Zdi se mi, da G1 baterijo izprazni prej kot FZ5, čeprav ima baterija večjo kapaciteto. Če si bom privoščil kak izlet, kjer bom dlje časa brez dostopa do električne vtičnice, bo dodatna baterija nujna.
Pogled na grad z jezera
Pogled na grad z jezera
Deželna knjižnica
Deželna knjižnica
Nekdanja elektrarna (ali nekaj takega), danes gledališče
Nekdanja elektrarna (ali nekaj takega), danes gledališče
Nekdanji arzenal in vojašnica, danes zgradba ministrstva za notranje zadeve (ki nazorno kaže popačitev pri kratki goriščnici)
Nekdanji arzenal in vojašnica, danes zgradba ministrstva za notranje zadeve (ki nazorno kaže popačitev pri kratki goriščnici)
Majhna globinska ostrina
Majhna globinska ostrina

Fotke Univerze v Rostocku in nov fotoaparat

Tukajšnja univerza je bila ustanovljena leta 1419 ter se hvali, da je najstarejša v severni Evropi in tretja najstarejša v Nemčiji. Če je tale seznam točen, je tudi 33. najstarejša na svetu. Moj tukajšnji šef pravi, da je precej tradicionalna, kar se med drugim kaže tako, da rektorju uradno rečejo magnifizenz, dekanu pa spektabilität (iz latinskega spectabilitas, kar pomeni nekakšno izrednost). Univerzitetne zgradbe so starosti ustanove primerne in dokaj slikovite. Tule priobčujem nekaj fotk.

Glavna zgradba
Glavna zgradba
Ekonomska in sociološka fakulteta
Ekonomska in sociološka fakulteta
Mednarodna pisarna ali nekaj takega
Mednarodna pisarna ali nekaj takega
Študentska pisarna, ki je videti zelo socialistična
Študentska pisarna, ki je videti zelo socialistična

Iz Rostocka mi za objavo ostajajo še fotografije obzidja in mestnih vrat. Preveč obirati se ne smem, ker si v bližnji prihodnosti nameravam omisliti nov fotoaparat in potlej bom kajpak želel objavljati slike, narejene z njim. Moj trenutni fotoaparat mi je več kot štiri leta odlično služil, a si že nekaj časa želim novega, ki bo delal boljše fotografije, posebej v slabi svetlobi. Za dosego tega cilja bom moral poseči po fotoaparatu z večjim senzorjem, kar pomeni z izmenljivimi objektivi (čaprav po menjavanju objektivov ravno ne hrepenim). Ker pa si vseeno želim čim manjšega, si bom omislil enega iz nove kategorije, ki se je je prijela oznaka EVIL (electronic viewfinder interchangeable lens). Zlobneži se od zrcalno-refleksnih fotoaparatov razlikujejo po tem, da, hm, niso zrcalno-refleksni, temveč imajo za objektivom takoj senzor (odsotnost zrcala in prizme blagodejno vpliva na velikost). Razmišljam o tehle:

  • Panasonic lumix DMC-G1 + objektiv 14-45 mm (28-90 mm v 35-mm formatu) + objektiv 45-200 mm (90-400 mm). Komplet stane ugodnih 750 EUR, ker je fotoaparat na trgu že lep čas in obstajajo boljši modeli (ki pa niso boljši v ničemer pomembnem). Sitno je le, da je za pokritje celotnega zanimivega razpona goriščnih razdalj s sabo treba nositi dva objektiva. A glede na to, da bi 28-90 mm moralo zadostiti večini potreb, prav pogosto menjavanje ne bi smelo biti potrebno.
  • Panasonic lumix DMC-GH1 + objektiv 14-140 mm (28-280 mm). Tukaj bi bil dovolj en objektiv, vendar je ta precej velik in težak. Kar je najbolj sitno, pa je, da komplet stane kar 1.300 EUR (v ZDA pa 1.200 USD, grrr!). Sam objektiv stane 700 EUR, tako da tudi v kombinaciji z G1 ne bi bil prav poceni.
  • Panasonic lumix DMC-G2 + najbrž ista objektiva kot pri G1. Ta naj bi na trg prišel enkrat poleti in bo gotovo dražji od G1, sumim pa, da dramatično boljši ne bo.
  •  Samsung NX + objektiv 18-55 mm (28-85 mm). Ta stane znosnih 600 EUR in je menda soliden, predvsem ker ima večji senzor od gornjih (fotoaparat sam ni večji, kar je odlično, objektivi pa najbrž so). Za daljše goriščne razdalje bosta na voljo objektiva 50-200 mm (80-310  mm) in univerzalni 18-200 mm (28-310 mm), vendar bo nanju treba še malo počakati. Fotoaparat se ne zdi napačen, moram pa priznati, da Samsungu pri fotografiji zaupam malo manj kot Panasonicu.

Ker si fotoaparat želim takoj in zanj ne bi rad plačal celega bogastva, se zaenkrat najbolj ogrevam za prvo možnost. Če ima kdo kak moder nasvet, pa, prosim, z besedo na dan.

Omrežen v Rostocku

Ker dostop do interneta štejem za osnovno življenjsko potrebščino, sem ga kajpak želel imeti tudi v svojem rostoškem stanovanju. Pri najemu sem pobaral, kako je s tem, in upravnica – starejša gospa – je znala povedati le, da je mogoč, kako se uredi, se ji pa tudi sanjalo ni. Da je mogoč, je vedela, ker si ga je omislil nek njen vietnamski najemnik. Že naslednji dan naju je spravila skupaj in Vietnamec mi je povedal, da je mogoče dobiti priključek ADSL pri ponudniku Alice. Napotil me je v neko trgovino z elektroniko (tukajšnjo različico Big banga), kjer to menda uredijo. Sledil sem njegovim napotkom in po nekoliko mučnem pogovoru z neko prodajalko, ki (kajpak) ni znala angleško, sem trgovino zapustil dokaj prepričan, da bom dostop do interneta dobil.

Nekoliko sitno je, da se moraš v Nemčiji za večino telekomunikacijskih storitev, če naj jih dobiš po ugodni ceni, ponudniku zavezati ze dve leti, kar jaz težko storim. Zato sem moral plačati priključne stroške (za katere mi zdajle ne uspe ugotoviti, koliko naj bi znašali, ampak če me spomin ne vara, nekaj čez 60 EUR), na mesec pa moram plačevati 24,9 EUR namesto 14,9 EUR. Za ta denar lahko podatke z interneta pretakam z do 16 Mb/s, v obratno smer pa z do 1 Mb/s. Ta “do” pomeni, da je dejanska hitrost še vedno zelo zadovoljivih 10/0,5 Mb/s. Tudi manjša hitrost bi mi čisto dobro služila, a je sploh ne ponujajo.

Kmalu po naročilu dostopa do interneta sem po pošti dobil modem in drugo opremo, kar sem štel za dober znak. Od Alice sem poleg tega dobil tudi par pisem, ki jih nisem najbolje razumel, a sem vendarle razbral, da so mi za kake tri tedne po začetku postopka najavili obisk telekomovega tehnika. Malce me je skrbelo, da nikjer v stanovanju nisem videl telefonskega priključka, zato sem upravnico pobaral, kako je s tem. Razumel sem jo, da naj bi bil priključek v električni omarici, ki pa je zaklenjena, zato tega nisem mogel preveriti. Ko je tehnik prišel (skupaj s tehnico – če je to ženska oblika tehnika), sem ju tako napotil v recepcijo po ključ za omarico. No, izkazalo se je, da priključka ni tam, ampak da je telefonski priključek par neuglednih žic, ki so štrlele iz stene (kar je čudilo vse navzoče). Je pa priključek kljub sumljivemu videzu deloval in še isti dan sem bil uspešno omrežen.

Nekaj časa po tistem sem se spotikal čez žico, ki se mi je od modema po sredi sobe vlekla do mize, nakar sem sklenil, da tako ne gre, in naročil brezžični usmerjevalnik. Izbral sem D-Linkov paket DKT-400, ki vsebuje usmerjevalnik DIR-615 in brezžični priključek USB DWA-140. Slednjega za omreženje prenosnika kajpak ne potrebujem, vendar nameravam tule v Nemčiji sestaviti en majhen, tih in poceni računalnik za domači kino, ki nama bo z Jelko prav prišel doma in za katerega bo tak priključek kot nalašč. Izbrani usmerjevalnik ni ravno izjemno zmogljiv, vendar je menda precej soliden (tako pravijo tule in še marsikje), cel paket pa je s poštnino vred veljal le dobrih 60 EUR. Zaenkrat mi služi povsem zadovoljivo.

Mrežna oprema za nočno omarico
Mrežna oprema za nočno omarico

Avira AntiVir in njegove muhe

Ko sem pred časom izbiral protivirusni program za domači računalnik, so pri AV Comparatives (to je spletna stran, ki se ukvarja s primerjavo tovrstnih programov) najbolje ocenili Avira AntiVir. Ker ni bil drag, sem si ga omislil in večinoma mi dobro služi. Malce sitno je le, da je nagnjen k proženju lažnih alarmov, ampak ta težava se ne pojavlja prepogosto.

Pri Jelki sem na stacionarni in prenosni računalnik namestil brezplačno različico taistega protivirusnika. Njegova edina resna slabost v primerjavi s plačljivo različico je, da ne sodeluje z e-poštnimi programi, a glede na to, da tu oba uporabljava spletno e-pošto, je to povsem nepomembno. Nekoliko nadležno je tudi, da občasno teži z reklamami za plačljivo različico, a to se da enostavno odpraviti. Postopek je opisan tule – njegova ideja je, da reklamnemu programčku (ki je ločen od protivirusnika) preprosto odvzameš pravice za izvajanje. Na taisti strani tudi piše, kako izključiti pojavljanje Avirinega logotipa ob zagonu računalnika.

Danes sem se pa bodel s še eno hibo brezplačne različice Avira AntiVira – počasnega osveževanja podatkov o virusih. To težavo opažam že kak mesec in videti je, da ima dva vzroka. Prvi je preobremenjenost strežnikov za uporabnike brezplačne različice in tu lahko le upam, da bodo pri Aviri dobre volje in jih okrepili. Drugi pa je, da program iz neznanih razlogov do strežnikov poizkuša dostopati prek IPv6 (o tem je govora denimo tule). To se zdi precej neumno, a pri Aviri težave sploh nočejo priznati, kaj šele odpraviti. Čudno. No, če počakaš dovolj dolgo, se podatki o virusih vendarle osvežijo, a precej bolj vesel bi bil, če bi tega čakanja ne bilo (in včasih ga tudi ni bilo).

Ko sem se že ravno ukvarjal s protivirusnimi programi, sem še pogledal, kaj pravi zadnje poročilo AV Comparatives. Avira AntiVir je še vedno odličen (čeravno še vedno proži preveč lažnih alarmov), najboljši pa je bil tokrat G Data AntiVirus. Licenca za en računalnik stane sicer nekoliko več kot pri Aviri, za tri računalnike je pa cenejša. Če bi kupoval danes, bi se bržkone odločil za tega. Ali pa bi si omislil brezplačni Avast! – od brezplačnih se je izkazal najbolje in tudi za plačljivimi ni bistveno zaostajal, tako da je morda še najboljša izbira. Če seveda nima kakih zoprnih muh, ki iz preizkusa niso razvidne in ki ti začno kravžljati živce, ko ga namestiš.

Internet Explorer in moj blog se ne marata

Če blog odprem v Internet Explorerju 8 v 64-bitni Windows Visti (na mojem službenem računalniku), se prikažeta samo naslov in zadnji zapis, vse ostalo pa manjka. V Firefoxu teh težav ni, kako je v drugih različicah Internet Explorerja, v drugih operacijskih sistemih in na drugih računalnikih, pa ne vem. Sem mislil, da je težava morda v dolžini zadnjega zapisa (verjetno je moj najdaljši) in sem ga razbil na dvoje, pa ne pomaga. Sitno.

Dopolnilo:
Zdaj se vidita zadnja dva zapisa. Očitno težava tiči nekje v orisu Camina de Santiago. Hja, če druge rešitve ne bom našel, bo treba pač počakati, da izgine s prve strani.

Še eno dopolnilo:
Težava je rešena. V zapisu je bil nek ogromen in zamotan kos HTMLja, ki se je tam znašel zaradi kopiranja besedila iz Wordove datoteke. Da je to početje nevarno, sem vedel, in sem bil previden, a očitno ne dovolj.

Čivkanje

Twitter se mi do zdaj ni zdel ravno višek uporabnosti. Blog z zapisi, dolgimi 140 znakov? Bah! Potlej sem pa pomislil, da se ne bi bilo napak javljati z dopusta (z Jelko greva kmalu kolesarit po Caminu de Santiago), kjer računalnika in dostopa do interneta ne bom imel, imel bom pa telefon, s katerega bom lahko pošiljal SMSe. Zapise na twitter se namreč da pošiljati kar prek SMSov – to je tudi eden od razlogov, da so lahko dolgi le 140 znakov. Tako sem si naredil račun, ki bo služil kot podaljšek tegale bloga, kadar bom imel kaj zanimivega povedati, pa dlje časa ne bom mogel na internet: http://twitter.com/krofovanje.

Hudič ima modre zobe

Včeraj sem namestil servisni paket 2 za Windows Vista. Pri tem sem malo upal, da bo to blagodejno vplivalo na bluetooth na mojem računalniku (ki ne deluje povsem popolno), saj naj bi servisni paket prinesel neke izboljšave na tem področju. Kajpak pa sem se še bolj bal, da bo povzročil kake težave. Bralcu bržkone ne bo pretežko uganiti, kaj se je zgodilo – bluetooth je crknil. Težave očitno nimam samo jaz, kake rešitve pa nisem našel, zato sem servisni paket kratko malo odstranil. Zdaj kanim počakati tri mesece, pogledati, če je na spletu zapaziti kako rešitev za modrozobe težave, in če je, servisni paket ponovno namestiti.

AnyDVD je dober

Včeraj sem se spravil k ogledu filma na blu-rayu. Za to sem uporabil WinDVD – edini meni znan program za predvajanje blu-rayev, ki uspe prikazati vse moje maloštevilne diske. Žalostno dejstvo namreč je, da PowerDVDju 9 in TotalMedia Theatru (katero različico sem preizkusil, se ne spomnim) to ne uspe. Ko sem WinDVD pognal, je hotel nadgraditi ključe za dešifriranje diskov. Najprej sem mislil, da bo to storil brez mojega posredovanja, a se je izkazalo, da se od mene pričakuje registracija na spletni strani.  In za povrh je taka nadgradnja potrebna vsakih 18 mesecev. Zgled neprijaznosti uporabniku – fuj, Corel! A to še ni vse. Ko sem se lotil registracije, se je izkazalo, da je spletna stran tako zvito zasnovana, da se registrirati sploh nisem mogel. Polje za ponoven vnos e-poštnega naslova namreč ne dovoli prilepitve z odložišča (najbrž zato, ker ponoven vnos ni smiselen, če uporabnik skopira izvirni naslov in ga potem prilepi), a je ta omejitev sprogramirana tako bedasto, da prepoveduje tudi vtipkanje afne. Morda bi bilo pomagalo, če bi bil tipkovnico preklopil na angleško, a preden sem to storil, sem se domislil, da sem bil pred zagonom WinDVDja pozabil pognati AnyDVD (program, ki onemogoči razne zaščite pred kopiranjem na DVDjev, blu-rayev in HD-DVDjev). Ko sem AnyDVD  pognal, je WinDVD nehal težiti z nadgradnjo ključev in sem lahko v miru gledal film.

AnyDVD ni dober samo v smislu, da učinkovito opravlja svoje delo (kar sicer ga). AnyDVD je dober v moralnem smislu, saj se bori proti zlu. Sistemi za zaščito pred kopiranjem so namreč zlobni: ljudi postavljajo pred zoprno odločitev, da se bodisi odrečejo vsebinam, ki si jih želijo (filmom, glasbi idr.), ali pa da se borijo z zaščitami pred kopiranjem (na primer na način, ki ga opisujem zgoraj) ter s tem tratijo dragocen čas in živce. In boriti se morajo, tudi če ne želijo početi nič nezakonitega (kot v mojem primeru). Lastniki vsebin imajo seveda vso pravico postavljati ljudi pred tako izbiro, saj so vsebine njihove. A zaradi tega niso nič manj zlobni – na enak način, kot je zloben denimo voznik cisterne z vodo, ki brezbrižno odbrzi mimo od žeje umirajočega v puščavi, saj ima pravico razpolagati s svojo vodo, kakor se mu zljubi. Primer je kajpak pretiran, a v bistvu pravilen. No, seveda je tudi res, da sistemi za zaščito pred kopiranjem ščitijo avtorske pravice lastnikov vsebin in se tako borijo proti tistim zlobnežem, ki bi te vsebine hoteli ukrasti. A glede na to, da so pri tem pretežno neuspešni in da – kot omenjeno – kravžljajo živce tudi poštenjakom, še vedno pravim, da so zlobni.