Pot do zrakotesnosti

Pasivne hiše potrebujejo prezračevalni sistem z vračanjem toplote – to pomeni, da svež zrak, ki ga sistem vpihava v hišo, segreje s toploto, ki jo je odvzel zraku, ki gre iz hiše. A to deluje le, če gre zrak skozi prezračevalni sistem, kar se ne zgodi, če hiša sicer ni dovolj zrakotesna. Poleg tega zrakotesnost pozimi preprečuje toplemu zraku vstop v zidove, kjer bi se utegnil shladiti, voda v njem pa kondenzirati. Načeloma je zrakotesna plast notranji omet, zato se je za zagotovitev zrakotesnosti treba ukvarjati s preboji v njem – to so predvsem okna, vrata in odprtine za napeljave.

Prvi korak za zagotavljanje zrakotesnosti je bil ometavanje utorov za vodovodne napeljave, o katerem sem pisal tule. Pri splakovalnikih za stranišča, kjer je to najbolj pomembno, je preizkus zrakotesnosti pokazal, da nam zatesnitev ni povsem uspela, a zanesljivo bi bil problem precej večji, če ne bi bili naredili nič. Tule sem pisal o tesnenju pod estrihi in res se je izkazalo, da je pametno preizkus zrakotesnosti narediti, preden se vgradijo, saj je pod njimi očitno več slabo zatesnjenih mest – povečini najbrž pri oknih. Kaj dosti pa zdaj v tej zvezi ne moremo narediti – edini smiselen ukrep je pljunek purpene v vogale, kjer je stik med estrihom in zidom najslabši (to sem storil danes).

Vogal, v kakršnih je izpod estriha najbolj pihalo
Vogal, v kakršnih je izpod estriha najbolj pihalo

O odprtinah za električne napeljave sem tudi že pisal – pri njih sta možna problema dva: zrak lahko skozi doze prehaja v zid in nato skozi odprtine v zidakih ven, poleg tega pa lahko na plano pride skozi cevi za napeljave, ki vodijo iz hiše (denimo do motorjev za žaluzije). Prvi problem naj bi preprečile mavčne/cementne posteljice, v katere so električarji doze vgradili. Sem pa jaz njihovo delo temeljito dopolnil s silikonskim kitom, pa še je preizkus zrakotesnosti na nekaterih mestih pokazal, da doze slabo tesnijo (to sem že popravil, kolikor sem mogel). Drugi problem se ponavadi preprečuje s tesnenjam cevi zunaj, saj je zunaj najbolj jasno, katere cevi peljejo na plano. Za potrebe preizkusa sem to storil s celofanom čez ustja cevi, ko bodo cevi odrezane na ustrezno dolžino in po njih napeljane žice, se bodo morale zatesniti pa s silikonskim kitom. Preizkus je pokazal, da skozi nekatere cevi vseeno piha, kar je bržkone posledica njihovega podaljševanja nekje v zidovih, pri čemer ni nihče mislil na zrakotesnost spojev – a takih primerov je malo, tako da jih bomo zanemarili.

S celofanom zatesnjeni cevi zunaj hiše
S celofanom zatesnjeni cevi zunaj hiše

Največ živcev mi je nakravžljala odprtina med mansardo in podstrešjem, skozi katero so speljane cevi za prezračevanje. Je namreč velika, nepravilne oblike (ker nanjo nismo mislili pravočasno in se je delala naknadno) ter zaradi cevi težko dostopna (sploh od spodaj). S purpeno so jo zatesnili že zidarji, vendar so to naredili zidarsko natančno (se pravi ne prav zelo). Verjetno bi bil moral njihovo purpeno odstraniti in jo nabrizgati na novo od zgoraj, kjer je dostop boljši. A do tega zaključka sem prišel šele, ko so bili moji živci že čisto kodrasti od zafrkavanja z purpenanjem od spodaj. Končni rezultat je sicer kar dober, je pa preizkus zrakotesnosti pokazal, da nekaj prostora za izboljšavo še je (še nekaj purpene sem na to mesto nabrizgal danes in mi je kajpak spet nagajala, tako da se tega ne grem več).

Odprtina za prezračevalne cevi od zgoraj
Odprtina za prezračevalne cevi od zgoraj
Odprtina za prezračevalne cevi od spodaj
Odprtina za prezračevalne cevi od spodaj

Poleg vsega naštetega sem začasno zacelofanil še vse odtočne cevi, ki se bodo po vgradnji kopalniške opreme zatesnile s sifoni. Malo sem tudi pogoljufal in zgolj za potrebe preizkusa zrakotesnosti prelepil vijake, zavrtane v zunanje stene – teh je namreč v kurilnici kar precej. Koliko zraka skozi špranje pri vijakih prehaja, sicer ne vem, ampak škoditi ta ukrep ni mogel. Pa zatesniti sem moral odprtino na podstrešje, kamor bo prišla loputa z izvlečnimi stopnicami, ki je zaenkrat še nimamo. To je bil kar zahteven podvig, saj ga je laže izvesti s podstrešja, a v tem primeru ne bi mogel nazaj v hišo. Zadevo sem zato izvedel tako, da sem celotno odprtino od zgoraj obdal z nekakšnim trakom za tesnenje, čezenj položil PVC folijo (po domače se temu reče polivinil, a pri ukvarjanju z gradnjo se človek navadi bolj pravilnih izrazov za gradbene materiale) in nanjo dal dve deski, ki sta trak stisnili, da se je prilagodil neravnosti betonske plošče, skozi katero odprtina vodi na podstrešje. Nato sem stik še od spodaj zatesnil s purpeno.

Začasno zacelofanjena odtočna cev
Začasno zacelofanjena odtočna cev
Polepljeni vijaki v zunanjem zidu
Polepljeni vijaki v zunanjem zidu
Odprtina na podstrešje od zgoraj (Kamni so tam zato, ker sem tisti del skušal prilepiti s silikonskim kitom in sem se bal, da bo veter folijo privzdignil in odlepil. A niso pmembni, saj se ta način pritrjevanja ni preveč obnesel.)
Odprtina na podstrešje od zgoraj (Kamni so tam zato, ker sem tisti del skušal prilepiti s silikonskim kitom in sem se bal, da bo veter folijo privzdignil in odlepil. A niso pomembni, saj se ta način pritrjevanja ni preveč obnesel.)
Odprtina na podstrešje od spodaj
Odprtina na podstrešje od spodaj

Ko je bilo tesnenje opravljeno – kar mi je vzelo vsega skupaj kar par dni – je napočil čas za preizkus zrakotesnosti. Ta je pravzaprav dokaj enostaven. V eno izmed odprtin v zrakotesnem ovoju – najraje vhodna vrata – se vstavi ponjava, v kateri je odprtina z ventilatorjem. Ta ventilator v stavbo ali iz nje piha zrak. Hkrati meri notranji in zunanji zračni tlak ter hitrost ventilatorja prilagaja tako, da je razlika med njima 50 Pa. Pretok zraka, ki ga ustvarja ventilator pri tej razliki, opisuje zrakotesnost stavbe. Za večjo zanesljivost se rezultat povpreči pri razlikah 40, 50 in 60 Pa ter pri pihanju v stavbo in iz nje. Pri nas je preizkus opravil Zimic, ki je na tem področju bržkone najbolj izkušen v Sloveniji. Te izkušnje za sam preizkus spričo njegove enostavnosti niso pomembne, so pa pomembne za iskanje netesnih mest.

Ponjava z ventilatorjem za preizkus zrakotesnosti
Ponjava z ventilatorjem za preizkus zrakotesnosti
Naše zmagoslavje (ki sem ga moral fotografirati za potrebe Eko sklada)
Naše zmagoslavje (ki sem ga moral fotografirati za potrebe Eko sklada)

Netesna mesta se iščejo z zelo natančnim anemometrom – paličico, ki jo preizkuševalec približa prebojem v ometu (v našem primeru pa tudi stikom med zidovi in estrihi, saj preboji pod estrihi niso dostopni), da tam izmeri zračni tok. Ko je preizkuševalec kako netesnost našel, sem jo jaz označil in fotografiral. Načeloma bi vsaj nekatere lahko tudi takoj popravil, a se nam s tem ni bilo treba dosti ukvarjati, saj je bil rezultat že tako zadovoljiv. Edino monter oken, ki je bil pri preizkusu prisoten, je dodatno nastavil par oken, pa jaz sem zatesnil odprtino za odvod kondenza prezračevalnega sistema, ki sem jo pred preizkusom spregledal. Da mora obstajati neka netesnost, ki vodi v kanalizacijo, nam je bilo sicer jasno precej hitro, saj je preizkus skoznjo v hišo vlekel zrak, za zaznavo katerega ni bil potreben anemometer, ampak je zadoščal nos. Najti je pa ni bilo tako lahko, saj človek s kanalizacijo povezuje predvsem kopalnice. Preizkus je pokazal tudi netesnosti pri okenskih policah, ki jih načeloma ne bi smelo biti, saj bi moralo biti zatesnjeno pod policami, ampak očitno ni, tako da bomo s silikonskim kitom zatesnili še reže med okni in policami. Pa za problematične so se izkazali medsebojni stiki dveh oken, čeprav je monter oken zatrjeval, da so tam dobro zatesnili. Po besedah preizkuševalca je ta problem običajen, kar pomeni, da morajo proizvajalci oken spajanje tam izboljšati, mi pa v tej zvezi kaj dosti ne moremo storiti.

Zatesnjena odprtina za odvod kondenza prezračevalnega sistema
Zatesnjena odprtina za odvod kondenza prezračevalnega sistema
Reža pri okenski polici, kakršne bo treba še zatesniti
Reža pri okenski polici, kakršne bo treba še zatesniti

1 odziv na “Pot do zrakotesnosti

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja