Saga o lopi

Ker gradnja hiše človeka na zaposli dovolj in mu je včasih dolgčas, sva se še pred koncem lotila tudi lope za vrtno orodje in drugo kramo z nadstrešnico za dva avta. Jaz sem si želel tako s kovinskim ogrodjem, saj se mi zdi, da je bolj trpežna in ne zahteva vzdrževanja, Jelka je pa želela tako iz lepljenega lesa. Pridobila sva nekaj ponudb in ugotovila, da je zadeva precej draga – cene za oba materiala so se gibale okrog 10.000 EUR. Potlej sva pa pri iskanju ponudnika za leseno stopnišče obiskala Mizarstvo Kunc. Možak, ki naju je sprejel, nama je bil takoj všeč in ni le ponudil stopnišča, ampak nama je našel tudi polagalca keramike in pleskarja ter obljubil lopo po najinih željah za ugodnih 3.695 EUR. Kajpak sva bila navdušena in smo se zmenili za posel.

Ker ima zapis naslov saga, je bistri bralec gotovo že uganil, da pot do lope ni bila povsem enostavna. Začela se je s Kunčevim sodelavcem, ki sva ga z Jelko kasneje, ko nama je že dodobra nakravžljal živce, poimenovala pajdaš. To je industrijski oblikovalec, ki tisto, kar Kunc izdela, prej zriše. Ta pajdaš je prišel k nam, temeljito premeril prostor za stopnišče in nato (ne prav kmalu) poslal 3D izris stopnišča in lope. Kajpak sva imela glede obojega več pripomb in vprašanj. Enkrat se je nanje še odzval, potem je pa obmolknil – nehal je odgovarjati na e-pošto in ni dvigoval telefona. Kunc se je lope vseeno lotil, njeno ogrodje pa slabe tri mesece po obisku pajdaša postavil na svojem dvorišču in naju povabil na ogled.

Ko sva se pripeljala na Kunčevo dvorišče, naju je skoraj kap (no, vsaj mene, ki imam bolj občutljivo krvožilje). Prvi problem je bil, da ogrodje lope ni bilo iz lepljenega lesa. Po vsem videzu se je možak uštel pri ceni in je ugotovil, da ga iz lepljenega lesa za dogovorjeni znesek ne be mogel narediti, pa se je odločil, da ga pač ne bo. Kajpak bi z vso pravico vztrajala pri lepljenem lesu, vendar bi se v tem primeru Kuncu najbrž bolj splačalo, da nama lope sploh ne naredi. Tako smo se zmenili, da za isto ceno v lopi naredi še dvignjen podest za shranjevanje večjih predmetov (npr. prtljažnega kovčka za avto) in za boj s poletno vročino toplotno izolira streho (v koristnost tega sicer nekoliko dvomim, Jelki je pa všeč). Naslednji problem je bil, da je bila streha nagnjena v napačno smer. O tem je bilo sicer nekaj razprave – jaz sem bil za eno smer, Jelka pa za drugo – in tudi Kunčev pajdaš je zrisal obe različici. A na koncu je ostalo pri mojem in tako bi bil moral Kunc zadevo narediti, pa je v prvem poizkusu ni. No, to je potlej popravil. Še ena težavica je bila, da je bila lopa previsoka, a znižati jo je bil še najmanjši problem. Zadnja težava je bila pa kritina, ki si zasluži svoj odstavek.

Sprva smo si zamislili, da bo lopa imela ravno streho, in kovinska različica je bila tako tudi načrtovana – imela bi naklon 2 %, ki bi bil skrit za strešno obrobo, pokrita bi bila pa z neko Sikino folijo, položeno čez plošče OSB (se pravi iz speštanega lesa), ki tak majhen naklon dopušča. Kunčev pajdaš je tudi pri leseni lopi narisal majhen naklon (čeravno ne skritega, a glede na težavnost dogovarjanja z njim in glede na to, da smo ubrali bolj nizkocenovno pot, sem misel na to opustil) in tudi s Kuncem smo se pogovarjali o Sikini foliji. No, kar je možak naredil, je imelo pa večji naklon in naj bi bilo pokrito s pločevino. Folija pri večjem naklonu namreč ni potrebna, je pa dražja in bolj občutljiva na poškodbe. A po drugi streni je pločevina znana po dveh težavah. Prva je, da se pri temperaturnih razlikah močno krči in razteza, pri čemer se zrahljajo pritrdilni vijaki, kar lahko povzroči zamakanje, v hudem vetru pa celo odpihnitev. Druga pa je, da se zvečer zelo hitro ohladi, pri čemer vlaga iz toplejšega zraka pod njo kondenzira in moči ostrešje. Na koncu smo se zmenili za trapezno pločevinasto kritino, kar pomeni velike plošče od dna do vrha strehe, ki imajo dvignjena rebra, kjer se pritrdijo. Za pritrditev naj bi se uporabila sistemska rešitev proizvajalca, težave s kondenzacijo naj bi pa reševal prezračevalni kanal pod njo (še boljša rešitev je protikondenčni obrizg – plast izolacije na spodnji strani kritine, vendar tega Kunčev proizvajalec ne ponuja).

Ko je bilo vse dogovorjeno, je bilo lopo treba dejansko postaviti. Jelka je Kuncu kot zadnji rok postavila datum, ko se je z geodetinjo dogovorila za izdelavo elaborata za vpis v kataster stavb – za to smo namreč imeli rok, ki nam ga je postavila Geodetska uprava in se je štel od pridobitve hišne številke, ki smo jo že poleti potrebovali za ureditev telekomunikacijskega priključka (zapletena zgodba, kjer je glavna junakinja Jelka, tako da je na blogu ne bom popisal). Kunc je svoj prihod večkrat prestavil, na zadnji dan pred rokom je pa obljubil, da zaprmej pride – in potem ga ni bilo, ker je deževalo. K sreči Geodetske uprave ni bilo pretežko prepričati, da prestavi svoj rok, Kunčevi ljudje so pa nekaj dni po tem nesrečnem deževnem dnevu dejansko prišli – sicer na drug deževen dan, a takrat je bilo dežja dovolj malo, da je bil samo nadležen in postavljanja lope ni zares oviral.

S prihodom Kunčevih ljudi pa zapletov še ni bilo konec. Prvi je napočil, ko so se lotili postavljanja stebrov na kovinske podstavke, ki jih držijo nad tlemi. Načrt temeljev (že davno postavljenih, saj je bila to naloga bolj zanesljivih zidarjev), ki ga je Kunc videl in potrdil, je kazal, da so temelji 15 cm pod končnim tlakom, kljukci pa so s seboj pripeljali 12-cm podstavke. To so rešili tako, da so našli nekega ključavničarja, ki je pod vsakega navaril po dve cevi. Drugi zaplet je bil, da postavljalci lope pojma niso imeli, za kakšno lopo smo se pravzaprav zmenili, in se je bilo vse treba zmeniti še enkrat. Tretji zaplet zadeva barvo ostrešja – pred izdelavo smo jim povedali, da želimo enako kot pri ostrešju hiše, ter jim sporočili blagovno znamko in odtenek. Vseeno pa so ostrešje uspeli pobarvati z nečim drugim (in so potem zatrjevali, da so ga pobarvali s točno tako barvo, kot smo jim rekli, čeprav to očitno ne drži). Reševanje tega bo treba prestaviti na pomlad, saj je trenutno vreme za barvanje prehladno. Zadnji zaplet je pa zadeval streho in bo zopet potreboval svoj odstavek.

Postavljalci lope tudi o dogovoru o prezračevalnem kanalu niso vedeli ničesar ter tega kanala kljub našemu prepričevanju in celo klicu proizvajalcu kritine, ki je potrdil, da je kanal koristen, niso hoteli narediti, češ da je nepotreben. Kajpak bi bil lahko zarogovili bolj in bi ga na koncu najbrž naredili, a moram resnici na ljubo priznati, da čisto prepričan o njem nisem – če je kritina položena neposredno na lesen opaž (kot so naredili), ta opaž služi kot izolacija (podobno kot protikondenčni obrizg), kar se zdi smiselno. Pri zaprtem delu, kjer je kondenzacija res lahko problem, pa je situacija še bolj zapletena, saj imamo tam tudi izolacijo. Ogledati si moramo dva primera. Do prvega pride zvečer, ko je zrak v lopi segret, nakar pade noč in se zunaj shladi. Zrak v lopi ostane topel nekoliko dlje, se dviguje, prehaja v izolacijo in se v njenem zgornjem delu hladi, vlaga v njem pa kondenzira. Ukrep proti temu je parna zapora pod izolacijo (ki se na to mesto vgrajuje pri zaresnih hišah). Do drugega primera pride zjutraj in je ravno obraten: okolica se segreje hitreje kot lopa in bi zato morda lahko do kondenzacije prihajalo na spodnji strani izolacije. Glede na to, da se topel zrak dviguje, se to sicer ne zdi zelo verjetno, če bi se slučajno pripetilo, bi pa parna zapora pod izolacijo škodila (zaradi česar pri zaresnih hišah nekateri pod izolacijo odsvetujejo premočno parno zaporo). Tako smo tudi mi pod izolacijo dali parno oviro. Nad izolacijo smo pa pustili nekoliko prostora, ki je z dveh strani zaprt z mrežico, tako da se morebitna vlaga v izolaciji lahko suši. Ta del so na moje presenečenje v prvem poizkusu izvedli prav, tako da sem s končnim izdelkom dokaj zadovoljen (malo manj pa s tem, da sta od prvega soočenja z lopo na Kunčevem dvorišču do konca minila še dodatna dva meseca).

Na koncu je bilo lopo kajpak treba plačati in tu se je zapletlo še enkrat. Kunc je nenadoma začel trditi, da izolacije ni obljubil zastonj kot nadomestilo za lepljen les. Za povrh je za to izolacijo zahteval 854 EUR, ker je – glede na njeno zmerno koristnost, glede na to, da po moji oceni strošek materiala in vgradnje ne presega 300 EUR, ter glede na naše pomanjkanje denarja – precej grozno. A ker možnosti, da smo se o zastonjskosti izolacije napak razumeli, ne morem čisto izključiti, in ker sem videl, da je bilo z lopo ogromno dela, tako da Kunc kakega dobička z njo bržkone ni skoval, sem pristal, da mu za izolacijo 300 EUR vendarle plačamo. Pod črto lahko rečem, da smo za svoj denar dobili zelo v redu lopo, tako da lahko Kunca v primeru, da se ušteje pri ceni, priporočim; v nasprotnem primeru pa ne, saj požre preveč živcev.

Lopa je prispela
Ogrodje lope
Lopa skoraj postavljena (do dokončanja pa manjka še mesec in pol)
Prezračevanje izolacije pod streho in zgrešena barva ostrešja
Končni izdelek (dvojna vrata so za kolesarnico, enojna pa za dostop do preostanka lope)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja