Tako se imenuje prireditev, ki se enkrat letno odvija v Škofji Loki in je posvečena srednjeveškim običajom, domačim obrtem ipd. Ime izhaja iz zbirke pesmi Frauendienst (prevod bi bil Služba gospe ali nekaj takega; povezava je le na del zbirke), v kateri vitez in trubadur Ulrich Liechtensteinski opisuje junaško popotovanje, na katerem se je v čast svoji dami preoblečen v Venero dvobojeval z številnimi izzivalci, in ki ga je zaneslo tudi v Škofjo Loko. Žal menda tista dama ni kaj dosti marala zanj.

Letošnja Venerina pot se je zgodila to soboto. Z Jelko sva si jo šla ogledat, vendar je bil ogled žal bolj kratek, med drugim zato, ker sva se ga lotila precej pozno (Jelka je imela namreč naporen petkov večer). Upajmo, da bova drugo leto bolj zgodnja, kajti zadeva se zdi kar zanimiva. Priča sva bila uprizoritvi sojenja čarovnici, na katerem so jo obdolžili delanja toče in drugih nečednosti ter jo pobarali po sokrivkah, nakar so jo mučili, doker ni priznala (in kot sokrivko izdala županovo ženo – bržkone se ji je kaj zamerila). Na koncu so ji oddrobili glavo (no, razklali lubenico). Uprizoritev je bila sicer nekoliko nerodna, ampak vseeno kar malo srhljiva. Poleg tega sva videla tudi precej ljudi v srednjeveških nošah, nekaj razstavljenega orožja in kopico stojnic z izdelki domače obrti.

Konjenika

Čarovnico privedejo pred sodišče

Bojeviti jaz

Vprašanje, ki se mi je ob obisku zastavilo, je, kdo so ljudje, ki so na prireditvi nastopali. Ugotovil sem, da se pri nas najde več društev ljubiteljev srednjega veka: na Venerini poti so se pojavili društvo Lovrenc, Vitezi Divje Loke (sekcija slovenskega Tolkienovega društva Gil-Galad) in Druščina zlate ostroge. Poigraval sem se že z mislijo, da bi se tudi sam začel ukvarjati s čim takim, vendar zaradi pomanjkanja časa (in malo zaradi moje asocialnosti) iz zadeve bržkone nikoli ne bo nič. Če slučajno bo, boste pa izvedeli.