Zgodil se je včeraj. Kar malo čudno sem se počutil tam, ker nisem skoraj nikogar poznal. Včasih mi je bil na takih tekmovanjih precejšen del sotekmovalcev znan, kar je bilo družabni plati dogodka precej v prid. Seveda sem pa za zdajšnje stanje kriv sam, ker pač na tekmovanja v Ljubljano skoraj ne hodim več.

Ko sem si sestavil kupček, nisem bil ravno navdušen. Imel nisem nobene prave bombe in nobenih posebej navdušujočih sredstev za odstranjevanje bitij. Sicer mi ni manjkalo velikih beštij, pa tudi dva into the northa in dva boreal druida sem imel, ki bi me morala pospešiti, vseeno pa me je skrbelo, da me bo kak hiter kupček s kartami za ustvarjanje tempa pregazil, ker je bila moja krivulja mane obupna.

K sreči so bili strahovi neupravičeni. Kupček je deloval odlično, tako da sem po petih zmagah v zadnji igri remiziral in se uvrstil med prvih osem. Med četrtfinalnim dvobojem sem dobil še nagrado za najbolje uvrščenega amaterja (da se vodita lestvici amaterjev in projev, se do takrat sicer sploh nisem zavedal), ki ni bila od muh: škatla za kupček, v njem pa paketi Devete izdaje v vseh devetih različnih jezikih. Na žalost se je v četrtfinalu moje zmagoslavje končalo, kajti v napeti tretji igri sem čisto po lastni neumnosti izgubil. Za peto do osmo mesto sem si prislužil tri razširitvene pakete Coldsnapa, kar je precej nespektakularno, vendar tekmovanje vseeno štejem za dokaj uspešno.

Tole so vtisi, ki sem si jih uspel ustvariti o Coldsnapu:

• prevelik poudarek je na bitjih – ne vem, če sem naletel na kak zanimiv permanent, ki ne bi bil bitje ali zemlja;
• dostopnost snežne mane je v sealedu dobro uravnana – da se dobiti, ni je pa ravno na pretek;
• sealed ni posebej hiter, kajti če bi bil, bi se moji strahovi o pregazitvi najbrž kdaj vendarle uresničili;
• recover je (vsaj v limitedu) dokaj uporabna zadeva;
• za constructed je bolj malo dobrih kart (vse karte moram še preučiti, videl pa nisem kaj dosti uporabnega).

Tole sem si omislil:

Koliko je stalo, bom zamolčal, da vsaj nepoznavalci ne bodo vedeli, kakšne nemarne zneske dajem za kose kartona. Z zadovoljstvom naj le poročam, da sem glede na lepo stanje (recimo EX+ – sprednjo stran bi zlahka označil za NM, zadnja ima pa en rob malo poškodovan) in prodajalca (na eBayu ima čez 20.000 feedbacka, tako da mi najbrž ni prodal ponaredka) plačal vsaj kakih 60 USD manj, kot bi bila običajna cena za tako karto. Je pa res, da sem porabil kar precej časa, da sem našel tako ugodno kupčijo.

Ob takelem nakupu se človek vpraša, ali je smiselno dajati celo premoženje za karte in zakaj ljudje take reči počnemo. Odgovor ne prvo vprašanje je po svoje preprost: je, če te veselijo. Poleg tega niso prav slaba naložba – dokler bo magic uspešna igra, bo black lotusu cena kvečjemu rasla, tako da ga bom lahko prodal, če bom kdaj potreboval denar (no, mogoče ne ravno lahko, možno pa bo). Tolažim se lahko tudi s tem, da veliko ljudi denar zapravlja slabše: recimo marsikak kadilec v enem letu za cigarete zapravi več, kot sem jaz odštel za black lotus, kvari si zdravje, pa še pljučnega raka nekega dne ne more prodati. Po drugi strani je pa nakup takele karte predvsem zbirateljska poteza, kajti igral z njo ne bom pogosto, pa še kadar bom, bi v večini primerov lahko namesto prave karte uporabil proxy (nepravo karto, kakršne večina tekmovanj, kjer so karte, kot je black lotus, dovoljene, dopušča). In zakaj ljudje zbiramo? Hja, verjetno predvsem iz užitka v posedovanju, za kar težko rečem, da je kaj posebej vzvišenega. Ko sva se o teh rečeh pogovarjala z Jelko, ki je izrazito nematerialistična, je rekla, da zbirateljstva sploh ne more razumeti in da bi si ona dosti raje od black lotusa privoščila mnogo kav s prijatelji. Kako naj torej zaključim? Da smo si ljudje pač različni in da če drugega ne, je moj konjiček vsaj dokaj neškodljiv.