V zadnjih dneh se je zgodilo precej reči, ki si zaslužijo zapis. Popisal jih bom postopoma – začenši z najbolj dramatično.

Včeraj zvečer je Jelka odletela v Makedonijo. Tam bo (predvidoma) devet mesecev kot EVSova prostovoljka ekološko osveščala mladino (nekaj podobnega, kot je počela BeeBee). Glede na to, da jo zanima ekologija, da jo privlači Balkan in da se je pač sama odločila, da bi to rada počela, me po eni strani seveda veseli, da ji je uspelo iti. Žal pa je tu še druga stran, namreč strah zbujajoče dejstvo, da je tričetrt leta skoraj ne bom videl. Kako bom to drugo stran prenašal, bom še videl, ampak fino ne bo (in za Jelko bržkone velja enako).

Razume se, da bom šel kdaj na obisk, vendar imam letos za ta namen na voljo le en teden dopusta. S starši gremo namreč za tri tedne v Južno Afriko, za kar smo letalske karte kupili, še preden sem Jelko sploh spoznal (kaj bi bil storil, če bi jih kupovali kasneje, ne vem, ampak vsekakor bi dilema ne bila prijetna – včeraj recimo se mi je tisti teden zdel nevzdržno kratek). Verjetno jo bom v Makedonijo mahnil še za kak vikend, hudič je le, da je videti, da na Ohrid ni primernih letov (Jelka je nastanjena blizu Ohrida, v Strugi). K sreči bo kdaj tudi Jelka prišla domov, vsaj enkrat jeseni, da zamenja garderobo. S seboj tovoriti poletna in zimska oblačila bi bilo namreč kar malo pretežko – že tako se je komaj izognila doplačilu za prtljago nad 20 kg (ja, Adria malček škrtari).