Včeraj zjutraj sem se vrnil iz Struge (in to zelo zjutraj, namreč vstati sem moral ob 4:00 – Adria, pojdi se solit). Tam sem v glavnem lenaril in moram reči, da je zelo prijalo (k čemer je kajpak precej pripomoglo, da sem to počel v Jelkini družbi). Še kdaj bi moral storiti kaj takega – je nadvse sproščujoče. V celem tednu mi niti do Ohrida ni uspelo priti, čeprav je od Struge oddaljen le nekaj kilometrov, ampak konec koncev sem tam pred leti že bil, pa tudi gotovo bom šel Jelko še kdaj obiskat, glede na to, da je domov ne bo še dobrega pol leta.

Staro in novo

Prav posebna vrtna stola

Mesto, kjer Crni Drim izteka iz Ohridskega jezera

Labod

Starec in jezero (Tole je prizor, za katerega ni bilo očitno, da bi iz njega utegnila nastati zanimiva fotka, pa je – opazila ga je Jelka.)

Jelka z morskim prašičkom, ki je po nakupu postal Peteršiljček (Jelka se ne slika rada, za tole fotko je pa rekla, da je v redu, ker se je nič ne vidi.)

O izletu v Vevčane sem pisal, dan kasneje smo pa v isti zasedbi šli še v Kalište, kjer je bil takrat ravno nekakšen praznik na čast Marije. Taksist nam je povedal, da letos ni bil najbolj navdušujoč, ker imajo mladega duhovnika, ki je menda preveč goreč, da bi odobraval prehudo žuranje. No, mi smo tja itak prišli jutro po žuru, ki je namenjeno itju v cerkev – k sreči nimajo nič proti, če to storiš zgolj turistično, edino fotkanju notranjosti sem se odrekel.

 
Izvir v Vevčanih

Iz cerkve hodeči v Kalištu

Izlet, ki sem ga napovedal za predvcerajsnjim, je bil prestavljen na vceraj, ker je predvcerajsnjim dezevalo (pravzaprav je dezevalo tudi vceraj – kot se tu ocitno zgodi vecino popoldnevov – ampak smo k sreci na pot krenili dovolj zgodaj, da smo se moci izognili). Sli smo v Vevcane (namrec Jelka, finska prostovoljka Anna in jaz), kjer smo si ogledali cerkev sv. Nikole in nekaksen izvir, ki je dokaj lep (slike bom objavil po vrnitvi, ker se mi ne ljubi boriti s tukajsnjim racunalnikom). Ustavili smo se tudi v starinarni, kjer smo izvedeli, da so se pred casom Vevcani razglasili za republiko ter da imajo svoje potne liste in denar, s katerim se v vasi celo da placevati. Jelka je obljubila, da bo o tem poizvedela in porocala v svojem blogu – tudi jaz bi o Vevcanih rad izvedel kaj vec.

Zaenkrat sem tule malo bolje spoznal dve prostovoljki, obe zanimivi punci. Zgoraj omenjena Anna je silno druzabna in zgovorna in videti je, da se je z velikim navdusenjem lotila vkljucevanja v tukajsnjo druzbo. Upostevaje, da je v Makedoniji komaj stiri tedne, ji gre makedonscina presenetljivo dobro in prav nobenih zadrzkov nima pri pogovorih z domacini, tudi kadar bi se namesto nje zlahka zmenil kdo od naju z Jelko, ki sva kot Slovenca, ki za silo lomiva srbohrvascino, bolje usposobljena za to (sploh Jelka, ki se je je prijelo ze tudi nekaj makedonscine). Eva, Jelkina sostanovalka iz Avstrije, zbira makedonske prostaske izraze. Njena najnovejsa pridobitev je “kur se trese vo ladna voda” ali nekaj podobnega (glede na to, da nihce od naju ne zna kaj prida makedonsko, je mozno, da tegale nisem zapisal cisto prav). Menda to pomeni, da je nekaj nekoristno, nesmiselno.

Kaksen je smisel tegale EVSovskega prostovoljstva, cisto z gotovostjo nisem uspel dognati. Za prostovoljce je pustolovscina, spoznavanje tuje dezele, priloznost, da naredijo nekaj koristnega, in odlog obveznosti odraslega zivljenja – za ene malo bolj eno, za druge drugo. Za makedonske organizatorje je prav tako priloznost, da zanje nekdo nekaj koristnega naredi, sirjenje poznavanja Makedonije po svetu in nacin, da pridejo do malo evropskega denarja. In vsekakor tole prostovoljstvo po malem zblizuje evropske drzave. Za nekatere od nastetih ciljev bi se sicer tezko reklo, da je trosenje evropskega denarja zanje posebej upraviceno, ampak glede na to, da gre za precej majhne zneske, se mi vsa zadeva niti ne zdi napacna (sploh upostevaje za kaksne neumnosti se zapravljajo se veliko vecje kolicine davkoplacevalskega denarja).

Ker sedim za racunalnikom z anglesko tipkovnico, bo tale zapis brez sumevcev.

Da se imam fino, menda sploh ni treba omenjati, glede na to, da sem po dobrih dveh mesecih spet z Jelko.

Struga je cisto simpaticno mestece, ceprav zivel v njem ravno ne bi. Spominja me na Jugoslavijo iz casov pred osamosvojitvijo: malo zanikrno in umazano (ceprav ne pregrozno), povsod je polno zastav (s tem mislim avtomobilsko znamko), domacini so prijazni in priljudni, po cestah in kaficih nikoli ne manjka ljudi …

Spoznal sem nekaj Jelkinih soprostovoljk (ja, same zenske so) in dobil malo obcutka za to, kaksno je njihovo tukajsnje zivljenje. Ugotavljam, da ce te ne moti prevec ne najbolj imenitna nastanitev in razpuscena organizacija prostovoljskega dela v Strugi ter si druzabne narave, ti ni hudega: zivis poceni, pretegnes se ne in druzbo imas. Poleg tega se z nekaj srece kaj naucis, ce drugega ne, pa vsaj spoznas makedonsko kulturo. Jelka se po vsem videzu kar dobro ima, za koga mojega kova pa takole prostovoljstvo ne bi bilo, ker mi navezovanje stikov ni ne mocna tocka in ne priljubljeno opravilo, pa tudi makedonska razpuscenost bi mi krepko kravzljala zivce.

Prve tri dni sva z Jelko prezivela kar v Strugi, ceprav kaj spektakularnega tu ni. V soboto sva se sla kopat v Ohridsko jezero (ki je malce mrzlo, ampak se prezivi – odkar sem spoznal Jelko, se na tem podrocju utrjujem), vceraj in predvcerajsnjim pa sva pohajkovala po mestu. Ce bo vse po sreci, se bova danes in prihodnje dni podala tudi v okolico. Pravzaprav naj bi se prvi korak v to smer zgodil kar takoj, tako da bom s pisanjem zakljucil (kar mi bo v nemajhno olajsanje, ker mi pocasnosti racunalnika, ki ga uporabljam, in bednost tukajsnje internetske povezave ze malcek presedata).

Danes ob polnoči letim v Makedonijo k svoji najljubši deklici. Čeprav bom tam dostop do interneta najbrž imel, ne obljubim, da bom kaj objavil, ker se utegne pripetiti, da bom zaposlen s prijetnejšimi rečmi.

Krugerjev park je največji narodni park v Južni Afriki in sploh eden najslavnejših krajev, kamor se hodi na safari. Po površini za malenkost prekaša Slovenijo. Po njem se je moč voziti na lastno pest, lahko pa se seveda daš prevažati tudi kaki agenciji. Mi smo izbrali drugo možnost, ki je manj pustolovska, a več vidiš. Vodiči imajo namreč osuplivo ostre oči in žival, ki jo ti opaziš šele po pol minute strmenja, ne le nemudoma opazijo, ampak tudi takoj povedo, katere vrste je. Po parku se je dovoljeno voziti samo po cestah in vozila se ne sme zapuščati (izjeme so organizirani pohodi, ki pa so redki). Prenočevati je možno v taboriščih, kjer lahko najameš bungalov ali šotor, lahko pa šotoriš tudi na lastno pest.

Mi smo vse štiri dni, ki smo jih prebili v parku, bivali v bungalovu v taborišču Pretoriuskop. Ostati ves čas na enem mestu ni najboljše, ker več vidiš, če taborišča menjaš, a žal nam pred odhodom to ni prišlo na misel, pa tudi komunikacija z agencijo, ki nam je safari organizirala, ni bila ravno bleščeča, saj smo šele v Južni Afriki izvedeli, kam nas kanijo namestiti. Na začetku nas je kar resno skrbelo, da ne bomo videli prav veliko, ker nas je razvadila Kenija, kamor smo šli na safari pred leti. V Keniji smo namreč videli domala vse, med drugim zato, ker je tam dovoljeno voziti izven cest, ker je pokrajina savanska (v Krugerjevem parku pa pretežno poraščena z grmovjem in drevjem) in ker so kenijski vodiči v nenehnem radijskem stiku, da si povedo, kje so živali (v Krugerjevem parku pa si le izmenjajo kako besedo ob srečanju na cesti, pa na nekaj mestih so zemljevidi, na katerih obiskovalci označujejo, kaj so kje videli v zadnjih dveh dneh). No, na koncu smo bili pomirjeni. Od takoimenovanih velikih pet (slon, nosorog, bivol, lev in leopard) smo videli vse, edino slona ne najbolje. Poleg tega smo naleteli na mnoge manj iskane živali, vključno z nekaterimi redkimi antilopami. Malo je k uspehu pripomoglo, da smo bili tam pozimi, ki je najboljši letni čas za safari, saj je rastja najmanj in se živali najteže skrijejo.

Kljub temu, da je bil safari odličen, pa bi si, če bi ga načrtoval danes, nekaj stvari želel narediti drugače. Par dni je zaradi ostrookih vodičev najbrž dobro prebiti z agencijo, večino časa pa bi se po parku vozil z lastnim avtom. Kot rečeno, je to malček bolj pustolovsko, pa še vse zasluge za videnja (ali nevidenja) živali imaš sam in je torej zadovoljstvo ob prvih večje. Poleg tega bi večkrat zamenjal taborišče, morda kar vsak dan. Obvezno bi obiskal tudi kakega zasebnega, kjer imaš menda več svobode in se lahko živalim bolj približaš. Kajpak bi to morda terjalo kak dodaten dan, a glede na to, da je safari najbrž najboljša stvar v Južni Afriki, bi bilo vredno žrtvovati kak dan v mestih (tudi Sun City bi lahko brez prehude škode izpustil).

Avti, v kakršnih smo se šli safari

Afriški (očitno, ampak natančnost je natančnost) slon v večerni svetlobi

Beli nosorog (Obstaja še črni, a je izjemno redek – denimo naš voznik ga ni še nikoli videl.)

Kafrski bivol

Levinja (Lev se nam ni blagovolil pokazati.)

Leopard (Imeli smo srečo, kajti težko ga je videti.)

Žirafa

Burchellova zebra (V Južni Afriki živijo še redkejše gorske, a ne v Krugerjevem parku.)

Svinja bradavičarka

Geparda (Slika je slaba, ker sta bila precej daleč.)

Kič

Slike manj znanih živali (predvsem raznih antilop) moram še objaviti – malo bo namreč trajalo, da ugotovim točna imena. Oči se je sicer potrudil in jih izbrskal iz raznih knjig o živalih, a iz zapiskov ugotoviti, na kateri sliki je kaj, vseeno ne bo ravno enostavno.

Dopolnilo:
Dodal sem sliko gepardov, ki sem jo včeraj pozabil, in dopolnil nekaj imen.

Med obiskom Pretorije smo obiskali kaki dve uri oddaljeni Sun City, letovišče, ki je nekakšna južnoafriška različica Las Vegasa: hoteli, igralnice, razne druge oblike zabave, blišč. Vsega je sicer dosti manj kot v Vegasu, a od muh vseeno ni. Pa v nasprotju z Nevado je bujno zeleno.

Igralnica

Park ob hotelu The Cascades

Predstava z ujedami (Te ujede iz takih ali drugačnih razlogov niso zmožne preživeti v divjini, tako bi zadeva morala biti sprejemljiva celo za kake borce za pravice živali.)

Ibisi v ptičnici (Tu bi pa zgoraj omenjeni borci utegnili imeti kako pripombo.)

Letovišče je nastalo v bantustanu Bophuthatswana. Bantustani so bili zvita iznajdba apartheidskega režima: gospodarsko manj privlačne kose zemlje je razglasili za neodvisne od Južne Afrike ter mnogim črncem odvzel južnoafriško državljanstvo in jim dal bantustanskega. To je režimu omogočilo, da je v Južni Afriki na volitvah ohranil večino. Stranski učinek neodvisnosti bantustanov je bil, da so tam vladali drugačni zakoni ter da v nasprotju z Južno Afriko igralništvo in pornografija nista bili prepovedani, kar je omogočilo nastanek Sun Cityja (za časa nastanka je bila zanj značilna tudi pornografija, dandanes pa ni več toliko zanimiva, ker je preveč široko dostopna).

Najimenitnejši hotel v Sun Cityju je The Palace of the Lost City. Cene ima svoji imenitnosti primerne, poleg tega pa se pogoltneži ne zadovoljijo s skubljenjem gostov, temveč tudi zaračunajo ogled radovednežem, kakršni smo bili mi – in to niti ne malo. Take reči se denimo v Vegasu ne dogajajo.

The Palace of the Lost City

Vodnjak pred hotelom