Mesečni arhiv: september 2006

JA: Pretoria

Končno sem se lotil popisa svojega klatenja s starši po Južni Afriki. 

Naša prva postaja je bila glavno mesto Pretoria. Svoje ime je dobilo po burskemu voditelju Andriesu Pretoriusu. Kljub temu, da so črni Južnoafričani dokaj spravljivi do preteklosti dežele (o apartheidu več kasneje), jim to ime očitno ni pogodu, tako da mesto kanijo preimenovati v Tshwane, kar naj bi v enem od domorodskih jezikov pomenilo ‘enaki smo’ ali ‘eno smo’ (se pa zdi, da je ta razlaga bolj propagandne narave in da je pravi pomen besede bolj pritlehen).

Kipi pred mestno hišo
Kipi pred mestno hišo, srednji je Andries Pretorius

Pretoria na prvi pogled naredi nekoliko nenavaden vtis: videti je povsem podobna prenekateremu evropskemu ali ameriškemu mestu, le da je polna črncev. Malo podrobnejši ogled razkrije tudi razlike: še nikjer do takrat nisem videl toliko elektrificiranih ograj in ograj z bodečo žico, vse polno je zgradb s tablami raznoterih varnostnih služb, ki obljubljajo oborožen odziv, na dveh mestih pa sem opazil tudi tabli, ki sta prepovedovali nošenje orožja. No, kljub vsem tem zloveščim znakom naj Pretoria ne bi bila nevarna.

Južnoafriška banka za rezerve
Pretoria je sodobno mesto – Južnoafriška banka za rezerve

Večina kulturno-zgodovinskih znamenitosti mesta – kot Južne Afrike nasploh – izvira iz kolonialnih časov, kar pomeni bolj ali manj imenitne burske in britanske zgradbe. Prvo evropsko naselbino v Južni Afriki je leta 1652 na Rtu dobre nade (danes Cape Town) ustanovila nizozemska Vzhodnoindijska družba, tako da so bili prvi kolonisti Nizozemci ali Buri (boer po nizozemsko ali afrikansko, kar je južnoafriška različica nizozemščine, pomeni kmet). Leta 1797 so kolonijo zasedli Britanci. Britanska zasedba in predvsem ukinitev suženjstva Burom ni bila pogodu, zato so se nekaj desetletij kasneje množično odselili proti severovzhodu, kjer so ustanovili Svobodno državo Oranje in Južnoafriško republiko Transvaal. V prvi (1880-1881) in drugi (1899-1902) burski vojni pa si je tudi ti dve državi priključila Velika Britanija. Predvsem druga burska vojna je bila precejšnja svinijarija: zaradi britanske številčne premoči so se Buri zatekli k gverilskemu bojevanju, Britanci pa so, da bi jim odtegnili oskrbo, požigali njihove domačije ter ženske in otroke selili v koncentracijska taborišča. Rezultat je bil, da je v taboriščih zaradi slabe prehrane in bolezni umrlo 20.000-28.000 burskih in 20.000 črnskih civilistov (poleg 6.000-7.000 burskih in 22.000 britanskih vojakov). Čeravno je ta vojna dandanes dokaj nepoznana, so imeli v tistih časih Buri v Evropi veliko simpatizerjev in takratni predsednik Paul Kruger je bil dokaj znan tudi zunaj Južne Afrike. O teh zadevah smo se poučili v njegovi hiši, ki je preurejena v muzej.

Nekdanja Nizozemska banka
Nekdanja Nizozemska banka

Melroška hiša
Melroška hiša, ki jo je zgradil lastnik službe s poštnimi kočijami George Heys

Krugerjeva hiša
Krugerjeva hiša

Karikatura iz časa druge burske vojne
Karikatura iz časa druge burske vojne – bik nosi Krugerjev obraz (dotični je bil en grd možak)

Vladna palača
Vladna palača

Najspektakularnejša zadeva v Pretoriji je prav gotovo spomenik burskim pionirjem, voortrekkerjem (ta beseda po afrikansko ne pomeni nič drugega kot pionir, se pa pogosto sreča vsepovsod po Južni Afriki). To so bili prej omenjeni Buri, ki so se pred Britanci umaknili v severozahodni del dežele, in ta del zgodovine po vsem videzu med burskim prebivalstvom velja za enega najbolj junaških in romantičnih. Črncev, s katerimi so se pionirji med potovanjem večkrat spopadli, spomenik ne prikazuje v posebej pozitivni luči, zato med črnskim prebivalstvom ni prav priljubljen.

Spomenik pionirjem
Megalomanski spomenik pionirjem

Notranjščina spomenika
Notranjščina spomenika

Relief v spomeniku
Relief v spomeniku

Keks

Danes sem po pošti dobil tole:

Keks

Nenavadno? Razlaga se najde tule.

Keks sicer ni bil posebej okusen (slaba čokolada) in tudi nasilni poštarji so ga malo poškodovali, ampak podarjenemu konju se ne gleda na zobe, zatorej hvala. Moram reči, da se mi pohod na Gosposvetsko polje, o katerem govori zgornji zapis, zdi kar posrečena domislica. Mogoče malo donkihotska, a če drugega ne, je rekreacija. Ob branju sem celo sklenil, da bi se spodobilo iti tiste kraje enkrat pogledat (pa čeravno ne peš). Bom poročal, če bom sklep uresničil.

Outlook se mi bo obrabil

Včeraj in danes se prebijal skozi službeno e-pošto, ki se mi je nabrala v mesecu dni odsotnosti, in težil urednikom Informatice, ki zamujajo z recenzijami. Bilanca: 53 poslanih e-pisem. 300 kosmatih, jaz sem raziskovalec in hočem raziskovati! In to ne globine neresnosti urednikov Informatice (za katero itak vem, da je neizmerna).

Statistika obiskov

AWStats pravi, da je imel moj blog avgusta 2.249 različnih obiskovalcev, kar je le malo manj od rekordnega julija, ko jih nanj prideskalo 2.431 (Webalizer postreže s podobno primerjavo mesecev, mi pa pri njem ni uspelo dognati, katera številka pomeni različne obiskovalce; in seveda se zavedam, da različni obiskovalci v resnici niso vedno različni in najbrž tudi ne vedno pravi obiskovalci, ampak pustimo to). Glede na to, da avgusta nisem napisal skoraj ničesar, je očitno, da statistika pove precej malo o rednih bralcih in več o obiskovalcih, ki so na blog prišli s spletnih iskalnikov (saj teh novost vsebine ne zanima kaj dosti). In kaj iščejo? Tole je deset najpogostejših iskalnih nizov (podatki so Webalizerjevi; AWStats da čisto drugačne, a ker jih da tudi precej manj, sodim, da je manj spreten pri njihovem identificiranju):

Število iskanj Niz
144 helsinki
46 west edmonton mall
21 edmonton
16 edmonton mall
16 orhideja
14 hacky sack
14 zermatt
11 cinque terre
10 vernazza
9 genova

Podatki se dajo razložiti na dva načina. Prvi je, da so najzanimivejše vsebine na blogu tiste o potovanjih. Drugi pa je, da so imena krajev neodvisna od jezika in ker je večina iskalcev neslovencev, so to pač edine besede, ki jih na blogu najdejo. Na prvi pogled se druga razlaga zdi bolj verjetna, a ker je moj blog na Googlu milijavženti zadetek in torej do njega nihče ne priklika, na Najdi.si pa zadeve niso tako brezupne, bo najbrž vseeno držala prva. Obljubim, da bom tudi v prihodnje pridno poročal o svojem potikanju po svetu – Južno Afriko bom začel popisovati ta teden.

Ob Gardskem jezeru

Konferenco smo imeli v Rivi del Garda, ki je prav ob jezeru, stanovali smo pa v kakih pet kilometrov oddaljenem Arcu. Mesteci sta stari, lepo urejeni in nasploh precej simpatični.

Gardsko jezero
Gardsko jezero

Zaradi pomanjkanja časa si nobenega od njiju nisem ogledal prav temeljito, a vseeno sem se Rivi posvetil malo bolj. Premore čedno plažo in je posejana s palmami, tako da se človek počuti kot na morju. Očitati ji je mogoče le, da je nekoliko preveč obljudena, predvsem z nemškimi turisti. Glede na starost hotelov ima po vsem videzu turizem tu že dolgo tradicijo.

Plaža
Plaža

Pristanišče
Pristanišče s stolpom Apponale

Elektrarna
Hidroelektrarna iz leta 1926

Cerkev Marijinega vnebovzetja
Cerkev Marijinega vnebovzetja

Arco je manj turističen in tudi nekoliko manj slikovit od Rive, mu pa daje pečat grad na hribu, ki se vidi od vsepovsod v mestu. Škoda, da ponoči ni osvetljen. Poleg bližine jezera turiste v Arco (in kajpak tudi v Rivo) privlačijo okoliški hribi, ki so menda polni dobrih plezalnih sten.

Grad di Arco
Grad di Arco

Cerkev sv. Trojice
Cerkev sv. Trojice poleg našega hotela