Mesečni arhiv: december 2007

Savna

Razno

Prejšnji vikend (ja, zapis zamuja – nič novega) sva jo z Jelko mahnila v savno. Jelka je svoje čase to redno počela, zame je bilo pa prvič. Najprej sem moral osvojiti protokol glede golote: v predprostoru je treba biti zahomatan v brisačo, prav v savni pa brisačo lahko odložiš, vendar moraš biti pri tem diskreten (karkoli že to pomeni). Začela sva s turško savno, ki je vlažna. V zraku je bilo toliko pare, da me je spočetka kar malo dušilo, ko sem usedel in umiril (in najbrž tudi privadil), je pa šlo. Sledila sta tuš (ki bi moral biti mrzel, ampak meni mehkužnežu to ni prijalo) in malce odmora. Nato sve se spravila v finsko savno, ki je suha. Tam sta dve vrsti klopi, od katerih so spodnje za silo znosne, gornje pa čisto nevzdržne (fizika pač pravi, da se topel zrak dviguje). V prostoru je bil termometer, ki je kazal okrog 85 stopinj – bil je sicer dokaj visoko, ampak številka se mi je vseeno zdela precej grozna. Finski savni sta spet sledila tuš in odmor, pa še malo savnanja, še en odmor in nato še tretje savnanje.

Savna ima vsekakor svoje odlike: po njej sem se počutil prečiščen. Je pa tudi prav neprijetno vroča. Mislim, da se bom tja podal še kdaj (sploh ker jo ima Jelka rada), prepogosto pa ne. Pa naslednjič ne smem pozabti s seboj vzeti dveh brisač, ker tista, na kateri sem sedel med kuho, za brisanje po tuširanju na koncu ni bila posebej uporabna. Pa kak gel za tuširanje tudi ne bi bil odveč. In glavnik. Ja, prvič sem se slabo opremil, za prihodnje bom pa vedel, kako in kaj.

Zvitost internetskih prevarantov

Tehnika

Vedno znova me preseneti, česa vsega se spomnijo capini, ki skušajo opetnajstiti uporabnike interneta. Včeraj sem na eBayu nekaj kupil. Danes sem na naslov moje_uporabniško_ime_na_eBayu@gmail.com dobil tri e-pisma. V dveh me nekdo obvešča, da ima na prodaj točno tisti predmet, ki sem ga pravkar kupil, in me poziva, naj mu pišem. V enem pa mi lopov, ki se izdaja za prodajalca tistega predmeta, sporoča, da ga je eBay obvestil, da sem zaradi eBayeve politike zmagovalec dražbe ne glede na to, koliko so ponudili drugi, in da naj povem, kolikšna je najvišja cena, ki sem jo pripravljen ponuditi. Posebej drugi poizkus je zvit, ker igra na dve zelo pogosti človeški lastnosti: pohlep in željo izkoristiti luknjo v sistemu. V mojem primeru je sicer dokaj prozoren, ker pri eBayu nimam registriranega naslova, na katerega sem dobil e-pismo, tako da je pošiljatelj ta naslov učitno uganil, pravi prodajalec pa bi mi pisal na moj eBayevski naslov. Tudi sicer ne bi imel možnosti za uspeh, ker sem prekaljen uporabnik interneta in čisto preveč nezaupliv do sveta nasploh, vendar vsi niso taki – o čemer jasno priča množica podobnih prevar, s katerimi je internet preplavljen.

Zavrnitev

Delo

Danes sem izvedel, da je tale projekt zavrnjen. Evropski recenzenti so ga ocenili izjemno slabo, k čemur je največ pripomoglo, da smo v precejšnji meri zgrešili temo razpisa. Žal jim pri tem niti preveč oporekati ne morem, čeprav bi si nasploh drznil reči, da so bili malce preveč kritični. Usklajevanja predloga z razpisom sicer ne štejem za svoje delo, temveč za koordinatorjevo, bi bil pa vseeno moral tudi sam biti bolj pozoren na to in pravočasno opozoriti, da tu nekaj smrdi. Ta smrad sem namreč vohal, a sem si zatiskal nos prepričujoč se, da le jaz ne razumem dobro, kaj razpis hoče (zgled jasnosti res ni bil), in da koordinator že ve, kaj dela. Ampak ni vedel. Seveda je pa dokaj dvomljivo, da bi bila moja opozorila kaj zalegla, ker imajo nekateri partnerji zelo razvito sposobnost slepljenja samih sebe – eden je recimo pravkar predlagal, da popravimo par malenkosti in poizkusimo še enkrat, čeprav projekt ne bi bil sprejet niti z dvakrat toliko točkami, kot smo jih dobili.

Krivi smo iraške vojne

Delo

Pri reviji Informatica namreč. To nam je dal vedeti Jeremija, ki se je danes spet oglasil. Ponovno se je pritožil, da še vedno nismo objavili njegovega članka, tako da nam ne more poslati naslednjih, v katerih bi se na prvega rad skliceval. Da bi nam zaradi naše neresnosti zbudil primerno slabo vest, je tudi omenil, da bi ti njegovi članki, če bi bili objavljeni pred tremi leti, ko so bili napisani, lahko preprečili vojno v Iraku. Res, naša neodgovornost je vredna najhujše graje.

Moram priznati, da se mi Jeremija smili, ker je bil svoje čase menda precej bistre glava, pa mu je starost načela razum in očitno še ni ugotovil, da mu ne bomo objavili ničesar (no, tako vsaj kaže). Ampak do tega, da bi mu pojasnil, kako stvari stojijo, se pa tudi ne morem pripraviti, ker njega in njegovega duševnega stanja ne poznam, sploh pa je to dolžnost glavnejših urednikov, ki ga poznajo. Najbrž bi mu moral odgovoriti predvsem čisto glavni urednik, ki je z njim po vsem videzu svoje čase prijateljeval.