Prejšnji vikend (ja, zapis zamuja – nič novega) sva jo z Jelko mahnila v savno. Jelka je svoje čase to redno počela, zame je bilo pa prvič. Najprej sem moral osvojiti protokol glede golote: v predprostoru je treba biti zahomatan v brisačo, prav v savni pa brisačo lahko odložiš, vendar moraš biti pri tem diskreten (karkoli že to pomeni). Začela sva s turško savno, ki je vlažna. V zraku je bilo toliko pare, da me je spočetka kar malo dušilo, ko sem usedel in umiril (in najbrž tudi privadil), je pa šlo. Sledila sta tuš (ki bi moral biti mrzel, ampak meni mehkužnežu to ni prijalo) in malce odmora. Nato sve se spravila v finsko savno, ki je suha. Tam sta dve vrsti klopi, od katerih so spodnje za silo znosne, gornje pa čisto nevzdržne (fizika pač pravi, da se topel zrak dviguje). V prostoru je bil termometer, ki je kazal okrog 85 stopinj – bil je sicer dokaj visoko, ampak številka se mi je vseeno zdela precej grozna. Finski savni sta spet sledila tuš in odmor, pa še malo savnanja, še en odmor in nato še tretje savnanje.

Savna ima vsekakor svoje odlike: po njej sem se počutil prečiščen. Je pa tudi prav neprijetno vroča. Mislim, da se bom tja podal še kdaj (sploh ker jo ima Jelka rada), prepogosto pa ne. Pa naslednjič ne smem pozabti s seboj vzeti dveh brisač, ker tista, na kateri sem sedel med kuho, za brisanje po tuširanju na koncu ni bila posebej uporabna. Pa kak gel za tuširanje tudi ne bi bil odveč. In glavnik. Ja, prvič sem se slabo opremil, za prihodnje bom pa vedel, kako in kaj.