Rügen je največji nemški otok in eno glavnih nemških letovišč. Obiskal sem ga dvakrat – z Jelko in Ajdo septembra ter s starši med njihovim obiskom oktobra (ja, zapis spet zamuja – nič novega). Oba obiska sta bila prijetna, saj je Rügen s svojimi obdrevoredenimi cestami in slikovito arhitekturo precej prijeten kraj – z Jelko sva ugotovila, da se dopustovanja na njem ne bi branila. No, načeloma vsaj – čas s primernimi temperaturami je verjetno precej kratek in obljudenost takrat velika; poleg tega je za Slovence, ki imamo pred nosom Jadran, tudi precej od rok.

Obakrat smo obiskali glavno otoško letovišče Binz, kjer sva se z Jelko čudila norim Nemcem, ki so se kopali, čeprav je bila temperatura zraka okrog 15 stopinj. Binz je prikupen kraj, poln belih letoviških zgradb z izrezljanimi balkončki, in s peščeno plažo z značilnimi pletenimi plažnimi sedeži. S starši smo obiskali tudi bližnji gradič Granitz. Njegova glavna privlačnost je slikovita zunanja podoba z visokim stolpom, katerega gradnji je menda botroval lastnikov dogovor s Švedi, da mu pripade toliko ozemlja, kot ga vidi s svojega gradu.

Ne ravno privlačna – a zato toliko bolj zanimiva – je bližnja Prora. Tam so se nacisti malo pred drugo svetovno vojno lotili megalomanskega projekta gradnje letovišča za 20.000 arijcev. Letovišče ni bilo povsem dokončano in ni nikdar služilo svojemu prvotnemu namenu, ga je pa dolgo časa uporabljaja vzhodnonemška vojska. Priznati je treba, da arhitektura s svojo betonsko grdoto vojašnici pristoji dosti bolj kot letovišču. Danes večina zgradb sameva (in propada), nekatere pa so vendarle v uporabi: v njih je nekaj muzejev, največja diskoteka na otoku, v načrtu pa imajo tudi največji mladinski hostel v Nemčiji.

Ena glavnih otoških znamenitosti so kredaste pečine, ki se spuščajo v morje, med katerimi je najbolj slavna Königsstuhl. Menda je za njihov sloves precej zaslužen romantični krajinski slikar Caspar David Friderich. Tudi moj cimr v službi ja zatrdil, da so te pečine najbolj zanimiva stvar na otoku, tako da mi je bilo kar žal, da z Jelko nisva imela časa iti tja. No, s starši nam je to potem uspelo in čeprav so pečina kar privlačne, se mi tako strašno imenitne spet niso zdele. Je bilo pa njih videnje vseeno dobrodošlo.

Nekaj snežink sem srečal že med kolesarjenjem v službo, zdajle se jih pa še več vrtinči pred oknom. Tudi nekaj avtov s pobeljenimi strehami sem zapazil.

Dopolnilo:
Zlomka, zdaj pa že kar pošteno sneži. Se bojim, da bom domov grede moral kolo naložiti na vlak.

Še eno dopolnilo:
Sneg še ne ostaja na cesti, tako da sem lahko kolesaril. Pravzaprav je popoldansko sneženje pri kolesarjenju manj nadležno kot popoldanski dež (do zdaj pogost pojav), ki me je na poti domov že večkrat namočil.

Ko smo šli danes v menzo, sem videl precej ljudi, našemljenih v to ali ono – nekaj božičkov, eno bučo, neko neidentificirano zelenjavo, par vojakov … Nemški kolegi so mi povedali, da se danes začne karnevalska sezona, ki traja do konca februarja. Malce brskanja po internetu je razkrilo, da se začne 11. 11. ob 11:11 in da traja do pepelnične srede (ki je dan po pustnem torku). Kaj točno se v tem času dogaja, je odvisno od kraja, ampak do novega leta menda ne prav dosti, po novem letu imajo pa ponekod zabave, parade itd.

V bloku, kjer bivam, imamo v pritličju pralnico s kakim ducatom pralnih strojev. Ko sem se vselil, mi je ženska, ki je na recepciji ob dopoldnevih, povedala, da jo lahko uporabljam, da pa se za pranje plača (no, mislim vsaj, da mi je povedala to – pri moji bedni nemščini čisto prepričan ne morem biti). Večina pralnih strojev je zaklenjenih (njihovi vtikači za elektriko so v kovinskih škatlicah s ključavnico, ki so pritrjene na steno), tako da sem domneval, da mi bodo, ko bom hotel prati, dali ključ ali enega odklenili.

Ob vikendih in večerih, ko imam za pranje čas, se na recepciji izmenjujejo trije moški. Eden od njih mi je dejal, da se za pranje ne plača, in kajpak nisem ugovarjal. On in še eden sta mi pokazala tri pralne stroje, ki jih menda lahko uporabljam (za tretjega receptorja je videti, da o pranju ne ve ničesar). Problem je, da sta dva od teh strojev vedno zaklenjena, tretji je pa zanič – ima rahlo polomljena vrata in mizerno centrifugira. Z nekaj previdnosti se sicer da uporabiti (in to tudi počnem), vendar perilo iz njega pride mokro in nekoliko praškasto.

Ko sem šel včeraj zvečer prat, sem opazil, da na stroju, ki sem ga ponavadi uporabljal, piše “privat”. Hudič nazaj, si porečem, kaj bom pa zdaj? Hočeš nočeš sem šel na recepcijo vprašat, kaj naj storim. Možak, ki je bil tam, je šel z mano v pralnico in precej prepričano izjavil, da ta privatni stroj lahko uporabim (povedal je še nekaj drugega, a ga nisem razumel). To sem tudi storil, perilo je bilo – kot ponavadi – mokro in praškasto, na kakega besnega lastnika pralnega stroja pa k sreči nisem naletel. Upam, da bo pri tem tudi ostalo. Čez dober teden pride k meni Jelka, pa jo bom poizkusil nahecati, da bo prala ona – ko je to enkrat storila dopoldne, jo je receptorka peljala k enemu od navadno zaklenjenih pralnih strojev, pa tudi plačati ji ni bilo treba. Mogoče gre za spolno diskriminacijo.