Temnice, zmaji in dihur

V soboto se je razpletla naša pustolovščina z mazohistično ločino. Najeli smo lovca s psom slednikom in se podali po sledi njenih ubežnih pripadnikov. Ob pomoči trojice vojakov, na katere smo naleteli na poti, smo jih premagali, izmuznila pa se nam je njihova voditeljica. Dognali smo, da se je po vsej verjetnosti zatekla v neko vas, potem pa se nam je ustavilo. Očitno za detektivsko delo nismo preveč nadarjeni, kajti preden smo jo našli, smo grdo nadlegovali nedolžno gospo srednjih let in vdrli v gostilniško sobo nekega prav tako nedolžnega para. Bil pa je za naše težave kriv tudi nesporazum z dungeon mastrom, kajti (kot že večkrat) se je zgodilo, da smo naredili nekoliko površno predpostavko, on pa nam nekoliko pikolovsko ni dal (takoj) vedeti, da bila napačna. Namreč ko smo poizkušali izvedeti, če je v vaško krčmo pred kratkim prišla kaka ženska, smo dobili odgovor, da samo ena (tista gospa srednjih let), v resnici pa zgolj sobe ni najela nobena druga, v že najeto sobo pa je prišla. Tovrstna pomanjkljiva komunikacija je nekaj, kar bi bilo dobro popraviti, ampak če nam do zdaj ni uspelo, sumim, da nam tudi v prihodnje ne bo. No, na koncu smo se odkrižali tudi voditeljice ločine in za nagrado dobili sestavine za protiurok, ki je našega tovariša rešil privlačnosti verig.

Med temnično in zmajevalno seanso sem postal ponosni lastnik plastelinastega dihurja. Hči našega gostitelja (kakih deset let ima) je namreč prodajala plastelinaste figurice živali. Očitno je podedovala poslovno žilico svojega očeta (ki jo ima slednji zelo razvito).

Plastelinasti dihur

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.