Zadnje dni sem nekoliko zanemaril tale blog. Najprej je bil vikend, ko nimam dostopa do interneta (dva dni brez interneta se včasih zdi kar dolgo – očitno sem postal odvisnik), potlej so mi pa poleg običajnega dela kolegi z IJS naprtili še popravljanje in dopolnjevanje nekega članka. No, pa saj nič ne rečem, čisto dobrodošlo bo postati soavtor članka, kjer nisem skoraj vsega dela opravil sam (kot je sicer običajno). Če bo članek seveda sprejet. Sprejetju je gotovo v prid to, da ciljamo na posebno številko Informatice, ki je (neuradno) namenjena predvsem člankom o projektu Alvis, v katerem sodelujemo in o katerem v članku tudi pišemo. Malo manj v prid mu je pa, da članek vsebuje kar nekaj prodajanja megle. Ampak mogoče recenzentom to ne bo tako očitno, kot je meni – bomo videli (hm, pa upam, da recenzenti ne berejo tegale bloga).
Za vikend sem se malo šel turista. Edmonton je sicer dokaj neturističen kraj, ampak če bom tu prebil štiri mesece, se skoraj spodobi, da si ga ogledam. Tokrat sem jo mahnil v središče mesta in se nekoliko sprehodil naokoli. Pri tem sem dognal, da sprehajanje pri -15 stopinjah ni najprijetnejše opravilo, še dosti manj prijetno je pa fotografiranje (ker se težko počne v rokavicah). No, vseeno sem se žrtvoval, da lahko zvestim bralcem pokažem nekaj fotk.
Tole je reka, ki teče po sredini mesta. Pred kakima dvema tednoma ni bilo še ne duhe in ne sluha o ledu, zdaj je pa kljub precejšnji širini že povsem zamrznjena.
Stolp z uro ima na vrhu zvonove, ki ob polnih urah muzikalično bijejo.
Spomenik žrtvam lakote v Ukrajini
Ni prvič, da sem tu opazil kako reč, povezano z Ukrajino, nisem pa še dognal, kaj je razlog za to.
Tole je pa s 36 nadstropji najvišja zgradba v mestu. Hecno se mi zdi, da tukaj k imenom zgradb zelo radi pritikajo besedo place.