Moji starši precej radi hodijo v hribe (sploh mami je čisto zaljubljena vanje), jaz sem pa nad tem početjem malo manj navdušen. No, včeraj so me vendarle prepričali, da sem se jim pridružil. Da je prišlo do tega izrednega dogodka, se je moralo ujeti več dejavnikov. Prvi je bil, da je rekreacija koristna, ampak to velja vedno in samo po sebi ni dovolj. Drugi je bil, da smo šli na Veliki vrh, kamor se ne hodi ravno cel dan. Pri hribolazenju me namreč močno moti, da mi pri dolgi hoji postane dolgčas. Ne nepomembno je bilo tudi, da so mi obljubili odlične štruklje, ki jih strežejo v koči na Kofcah (blizu izhodišča). In navsezadnje sem se moral malo odkupiti za to, da smo se prejšnji teden komaj kaj videli, ker sem skoraj ves čas, kar nisem bil v službi, preživel z Jelko.

Pohod res ni bil napačen: razgibal sem se primerno in štruklji so bili dobri. Menda na Kofcah posebej slovijo po sirovih, imajo pa tudi čokoladne, na kar do zdaj še nisem naletel. Po mojem je najbolj priporočljivo naročiti vsakega po enega. Nazaj grede sem naletel na dva magicaška kolega – precej nenavadno naključje, čeprav malo manj, kot kdaj drugič, ker je bilo na tistem koncu po vsem videzu zbrane pol Slovenije. Nekoliko neprijeten je bil le zadnji del poti v dolino: malo zato, ker me je bolela noga, malo pa zaradi dežja. Kadar me bo pot spet zanesla v hribe, moram s sabo vzeti palice – navzgor se mi sicer zdi, da so bolj v napoto, navzdol bi pa utegnile ublažiti težave z nogo (ki se mi niso pojavile prvič).

Lokalna favna v podobi kavke

Lokalna flora v obliki kamniške murke (tale nadvse posrečena fotka je mamičino delo)

Oči in jaz blizu vrha

Zmagoslavna osvojitev vrha (trapasta poza je namerna)

Dopolnilo:
Dopisal sem ime rože na drugi sliki.