Strelice

Tako se imenuje nek travnik v krajih, kjer domuje Jelkina stara mama. Prejšnji teden sva ga obiskala (ja, tole pišem z zamudo, ampak takrat pač ni prišlo na vrsto) in priznati moram, da je tam precej lepo: samotno, malce divje in bujno cvetoče.

Strelice
Strelice (slika je bedna, ker je narejena s telefonom)

V zvezi s Strelicami je treba omeniti dve zanimivosti:

  • Menda je med drugo svetovno vojno tam pristal Mussolini. Zakaj je to storil, si ne znam predstavljati, ker je kraj precej odročen in ne posebej prikladen za pristanek, ampak domačini trdijo, da je. Potlej je delil lire tistim, ki so ga prišli pozdravit.
  • Na travniku raste drevo, ki naj bi bilo edini znani predstavnik svoje vrste. Res je videti nekoliko nenavadno: ima kratko deblo in veliko krošnjo iz tankih in zelo gostih vej.

Edinstveno drevo
Edinstveno drevo

Malo mi je bilo žal, da sva tja prišla precej pozno in da sem bil obut v sandale, ker bi bila sicer lahko splezala na katerega od gričev, ki travnik obkrožajo. Pa kdaj drugič. Ker je bilo dokaj hladno, sva zakurila ogenj (no, zakurila ga je Jelka – jaz za take reči nisem najbolj spreten). Ko se je začelo večeriti, sva zaslišala po gozdu tekati neko žival. Bržkone je bila kaka srnjad, nič nevarnega skratka, vendar se nama je zdela nenavadno glasna. Nato se je oglasilo še besno lajanje, ki si ga nisva znala razložiti drugače, kot da se po gozdu potika kak podivjan pes. Samotnosti kraja in bližajoča se noč sta prispevali svoje, tako da sva hitro pogasila ogenj in jo odkurila. No, ko sva se že peljala proti civilizaciji, sem se spomnil, da je bilo lajanje bržkone lisičje in da torej nisva imela kakega posebej tehtnega razloga za strah.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.