Za vikend sem si omislil kolo. Mahnil sem jo v bližnjo trgovino, kjer prodajajo nova in rabljena kolesa. Za nova sem ugotovil, da so kar draga – najcenejše, ki sem ga videl, je stalo 230 EUR (pri nas osnovni modeli stanejo pod 200 EUR). Tudi sicer je ponudba koles precej drugačna kot v Sloveniji: pri nas sta najpogostejši kategoriji treking in gorska, tule v Rostocku so imeli pa spodnje (večje) nadstropje polno mestnih koles, medtem ko so bila vsa ostala v zgornjem nadstropju, kjer ni bilo niti ene stranke. Razlog je bržkone ta, da so v Nemčiji kolesa predvsem vsakdanje prevozno sredstvo, pri nas pa športni pripomoček. No, glede na to, da imam doma že dve kolesi, sem si omislil enega rabljenega za 80 EUR – njegov namen je, da zdrži do konca leta (ima tudi garancijo, tako da bi moralo), potlej se ga bom pa poizkusil odkrižati. Kolo se zdi kar robustno, je pa staro in ima samo tri prestave (zobniki so v pestu), a za Rostock, ki je zelo raven, bi moralo zadoščati.

Ta teden sem se tako v službo začel voziti s kolesom. V vsako smer prevozim kakih 7 km, kar mi vzame približno pol ure. To je po času primerljivo z vlakom, po zdravosti precej boljše, po ceni pa tudi zmaga, saj mesečna vozovnica za vlak stane slabih 50 EUR. Z avtom pridem v službo v kakih 20 minutah in tudi stane manj kot z vlakom, je pa sitno najti parkirno mesto in ekološko je kajpak manj sprejemljivo.