Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Mitja

Lov na projektanta

Naj tale zapis začnem z nekaj pojasnili. Da smeš zgraditi hišo, potrebuješ gradbeno dovoljenje, da ga dobiš, pa moraš na upravni enoti vložiti projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja ali PGD. Sestavljajo ga načrt hiše, prikaz, da je hiša skladna s prostorskim načrtom in morebitnimi drugimi tovrstnimi zahtevami, soglasja za priklop na komunalno infrastrukturo in še kaj, izjava statika, da se hiša ne bo podrla, ter elaborati požarne varnosti, gradbene fizike ipd. (kako točno so videti ti, mi še ni jasno). Pripravo PGDja vodi odgovorni projektant, ki je pri projektiranju hiš navadno po poklicu arhitekt (pri npr. elektrarni bi bil pa verjetno strojnik, saj arhitektura tam ni bistvena). V pripravo PGDja projektant vključi tudi druge strokovnjake, denimo statika. Druga stvar, ki jo naredi projektant, pa je priprava projekta za izvedbo ali PZI. To je nadgradnja PGDja, ki določi podrobnosti, ki za pridobitev gradbenega dovoljenja niso potrebne, so pa koristne za samo gradnjo: arhitekturne podrobnosti, načrt armature, popis gradbenih del, načrt električnih napeljav in načrt strojnih napeljav.

Projektanta bi sicer lahko iskala kjerkoli v Sloveniji, vendar se je laže sestajati z nekom, ki je fizično blizu, pa tudi zahteve škofjeloške občine / upravne enote bolje pozna, zato sva ga iskala v Loki. Med kandidate sva uvrstila dva, ki ju je Jelka poznala, enega, ki nama ga je priporočil bodoči sosed, in še tri, ki imajo kolikor toliko všečno spletno stran. Vseh šest sva obiskala, se z njimi pogovorila, si ogledala slike njihovih izdelkov in prosila za predračun. Nihče ni naredil slabega vtisa, so nama bili pa trije bolj všeč, tako da sva izbirala med njimi. Razpon cen za PGD pri všečnih je bil 4.490-6.588 EUR in pri vseh 3.392-6.588 EUR. Razpon cen za PZI pri všečnih pa je bil 3.955-6.905 EUR in pri vseh 3.306-6.905 EUR. Med všečnimi sva izbrala kar cenovno najbolj ugodnega, ki ga po vsem videzu sestavlja ena arhitektka. Zaračunal nama bo 4.830 EUR za PGD in 3.955 EUR za PZI (če bova slednjega tudi naročila tam, kar najbrž bova).

Pred začetkom dela je bilo treba podpisati pogodbo. Arhitektka nama je poslala vzorčno pogodbo, ki jo je pripravila Zbornica za arhitekturo in prostor, kar se ji pozna, saj je izrazito pisana na kožo projektanta. Motilo naju je, da pogodba ne zagotavlja, da bo s PGDjem gradbeno dovoljenje dejansko moč dobiti, določa, da naročnik lahko s PGDjem zgradi hišo in popolnoma nič drugega (po strogi interpretaciji si niti opombe na rob načrta ne sme napisati), medtem ko projektanta ne omejuje (lahko ga recimo prodaja kot tipski projekt) ter ne določa nobenih posledic, če se projektant ne drži rokov. Arhitektka se je brez težav strinjala, da te točke popravimo, tako da je pogodba zdaj podpisana.

Arhitektki sva tudi precej natančno razložila, kaj od hiše želiva, ji dala dvostranski seznam zahtev in želja ter najin načrt (ki naj je ne bi omejeval, ampak ji dodatno pojasnil, kaj bi rada). Skupaj smo tudi obiskali parcelo. Zdaj pa nestrpno čakava, da vidiva, kaj bo zrisala.

Dopolnilo:
Ime biroja, ki nama projektira hišo, sem brisal, ker arhitektka ni želela, da je javno objavljeno, koliko nama računa.

Lokacijska informacija

To je še en pomemben dokument, ki ga je treba pridobiti, preden se lotiš gradnje. Izda ga občina (za zmerno ceno 22,66 EUR) in v njem opiše, kaj lahko zgradiš na svoji parceli. Kolikor vem, sicer ni zakonsko predpisan del gradbene dokumentacije, je pa brez nje teže ugotoviti, kakšno hišo smeš imeti, poleg tega pa lahko pride prav kasneje, če ti kdo očita, da tvoja hiša ni ustrezna. Občine (škofjeloška vsekakor) ljudem rade otežujejo življenje z omejitvami glede gradnje. Najbolj zoprna omejitev (kar smo jih do zdaj našli) v lokacijski informaciji za naše domovanje je, da mora biti kolenčni zid skrit pod kapjo strehe. Kolenčni zid je zid mansarde, ki na notranji strani ne sega do stropa, ampak se nadaljuje s poševnino strehe. Zaželeno je, da je na notranji strani visok vsaj 1,5 m, sicer se uporabnost mansarde zmanjša, saj se blizu tega zidu ne da stati. Kap je nanjižji rob strehe – tam, kjer je pritrjen žleb. Ta omejitev bo verjetno pomenila eno izmed trojega:

  • hiša ne bo mansardna, ampak bo imela dve nadstropji in podstrešje, kar sicer ne bi bilo potrebno;
  • hiša bo imela zoprno nizek kolenčni zid;
  • hiša bo imela strmo streho in ogromen napušč, ker je tako mogoče pod kap skriti tudi visok kolenčni zid.

Ker nobena izmed teh treh posledic ni prav všečna, z Jelko upava, da bo arhitektka (sva jo že izbrala, čeprav še nismo podpisali pogodbe – o tem več v prihodnje) našla kako boljšo rešitev, vendar je možno, da ne obstaja.

Načrtovanje hiše in geodetski posnetek

Gradnje naše hiše napreduje. To sicer ne pomeni, da je že kaj zgrajenega, se je pa zgodilo nekaj korakov v to smer. Prvi je bil, da je januarja letos cela parcela postala zazidljiva. Na občini so sicer obljubili, da se bo to zgodilo na začetku ali kvečjemu koncu lanskega poletja, ampak se pač ni. Med čakanjem sva z Jelko risala načrte svojega bodočega domovanja. Ugotovila sva, da to sploh ni enostavno. Želiva si hišo, ki bi jo bilo mogoče nekoč preurediti v dvostanovanjsko (morda tudi s kako dozidavo), a ob tem ne sme biti prevelika, pa še cel kup drugih želja imava, ki jih ni vedno enostavno uskladiti. Saj na koncu bo načrt naredil arhitekt, a je bilo najino načrtovanje koristno, ker sva ob njem razčistila svoje želje in ugotovila nekaj o možnostih. Za arhitekta sva tako pripravila dvostranski seznam želja in najboljši tloris, ki nama ga je uspelo zrisati (da bo vedel, kaj mora preseči). Ta tloris priobčujem tudi na spodnjih dveh slikah.

Tloris pritličja
Tloris pritličja
Tloris mansarde
Tloris mansarde

Prvi korak pri pripravi gradbene dokumentacije je pridobitev geodetskega posnetka. To pomeni, da mora na parcelo priti geodet in narediti načrt parcele in 25 m okrog nje. Midva sva najela tole geodetinjo, ker nama jo je priporočil nek arhitekt in ker je bila njena cena – 300 EUR z računom – ugodna (pa še spletno stran ima, kar ni ravno pogost pojav, je pa pohvalno). Kakor sem razumel, je njeno delo potekalo takole. Nad enega izmed mejnikov je postavila pripravo, ki se imenuje totalna postaja (mogoče je to samo slab prevod, a boljšega nisem našel) in združuje teodolit (merilnik kotov), laserski merilnik razdalj in GPS z natančnostjo kakega cm. Ta GPS deluje tako, da namesto vsebine signala GPS uporablja nosilni signal, ki ima 1500-krat višjo frekvenco in zato omogoča večjo natančnost – bolje je to razloženo tule. Z njim je ugotovila točne koordinate mejnika, nato pa je laser usmerila proti množici točk na parceli in okrog nje ter iz kota laserja in razdalje do teh točk določila še njihove koordinate. Iz teh podatkov je na koncu sestavila načrt, ki bo arhitektu služil za umeščanje hiše na parcelo.

Dvakrat po trije čokoladarji

Letos sem bil že dvakrat v Bruslju, pa sem pred tem (sicer bolj na hitro) poguglal, kateri čokoladarji se štejejo za posebej imenitne. Našel sem tele tri:

  • Pierre Marcolini – pralineji so dobri in zanimivi, so si pa nekam sumljivo podobni, čeprav naj bi imeli čisto različne okuse.
  • Galler – čaka doma na polici.
  • Passion chocolat – ima ogromno izbiro, pralineji so dobri, niso pa posebej zanimivi.

Hitro guglanje o švicarskih čokoladah me ja pa napotilo k telim trem:

Dopolnilo:
Vse čokolade so pojedene in vse so bile dobre, niso pa nobene prav posebej izstopale.

Ubicomp, Zürich

Trenutno se mudim na konferenci Ubicomp v Zürichu. Tema konference so senzorji in raučnalniške naprave na telesu in v prostoru, interakcija z njimi ter analiza podatkov. Nekaj opažanj:

  • Bil sem že na precej konferencah in tale je ena najboljših (če ne kar najboljša): ob vsakem trenutku se dogaja kako zanimivo predavanje, znaten delež je neposredno koristen za moje delo in znaten delež je kul. Kaj pomeni kul, kažeta spodnja dva primera (ki sicer niste posebej koristna zame).
  • Non-contact haptic (dotični) feedback – človek ne bi pomislil, da je to mogoče, ampak bi se motil. Da se namreč izvesti z zračnimi vrtinci (take vrste reč kot dimni obročki, ki jih znajo puhati nekateri kadilci): na razdaljo 2-3 m se z njimi da človeka “dotakniti” zelo natančno in jasno zaznavno.
  • Senzorje se da obesiti ne le na ljudi, ampak tudi na pse. S pomočjo senzorjev ugriza, potega in gibanja lahko komunicirajo z ljudmi in celo upravljajo naprave. Glavni namen dela je službenim psom in podobnim omogočiti bolje opravljati svoje delo. Je pa en pes spremljal predavateljico in na koncu predstavitve sam menjal prosojnice.
  • Verjetno nikjer na svetu, razen morda pri Googlu, ni mogoče videti toliko ljudi, ki bi nosili Google glass. Se pa najdejo tudi udeleženci, ki nosijo kaj bolj eksotičnega – en Japonec ima neko čudo na glavi, tri uram podobne zadeve na eni roki in še eno zapestnico na drugi roki.
  • Ne vem, ali sem bil že kdaj na konferenci s tako visoko kotizacijo: >1000 USD. Sicer z rednimi kotizacijami subvencionirajo študentske, ampak še vedno je drago. Ker se temu nisem čudil le jaz, so organizatorji objavili, kako so denar porabili: več kot pol za hrano! Res je hrana v Švici svinjsko draga, a v tem primeru bi nas lahko malo manj hranili, pa nam vseeno ne bi bilo hudega.
  • Švicarji so verjetno ravno tako znani po čokoladi kot Belgijci, ampak se mi zdi, da je ne jemljejo tako resno: trgovine so bolj sproščene, več je poudarka na pisani embalaži in zanimivih oblikah … So pa švicarske cene nemarno zasoljene – Belgija ni ravno poceni država, vendar je dobra čokolada tam cenejša. Moj glas gre Belgijcem.

Spet s kolesom ob Donavi

Kot že enkrat, se naša družina (tokrat večja za eno članico) podaja s kolesi ob Donavi. Prejšnjič smo prekolesarili najbolj znani del od nemško-avstrijske meje do Dunaja, tokrat gremo pa v Nemčijo: peljali se bomo od Donauwörtha do Passaua (kjer smo prejšnjič začeli). To je približno polovica od 600 km, ki jih Donava premeri po Nemčiji – drugo polovico (no, pravzaprav prvo, če gledamo od izvira) pa morda obdelamo kdaj drugič. Med potjo se kanim kaj oglasiti po Twitterju.

Postopek nakupa parcele

Sicer se mi zdi verjetno, da sem s kupovanjem parcel za to življenje zaključil, pa bom vseeno popisal cel postopek – če ne bo prišlo prav meni, bo pa morda komu drugemu. Takole je šlo:

  1. Najprej je bilo všečno parcelo seveda treba najti in se s prodajalcem pogoditi za ceno (o čemer sem govoril tule).
  2. Kupca in prodajalca smo podpisali pogodbo o ari. To je pogodba, v katero smo zapisali ceno in druge medsebojne dogovore glede nakupa, določili višino are (tradicionalno in tudi v našem primeru 10 % celotne cene) ter rok plačila preostale kupnine. Pogodbo smo pokazali notarki, ki naj bi pripravila kupoprodajno pogodbo, in pri njej overili podpise, kar niti ni bilo drago.
  3. Aro sva z Jelko plačala kar pri notarki.
  4. Notarka je sestavila kupoprodajno pogodbo, vsi vpleteni pa smo jo pregledali. Z Jelko sva tačas napraskala denar za preostalo kupnino.
  5. Obiskali smo notarko in podpisali pogodbo. Sestavljanje pogodbe je bilo ob tej priliki kajpak treba plačati: okrog 175 EUR (pol prodajalca in pol kupca). Pogodbo lahko sicer sestaviš sam, a če to stori notar, jamči za primernost vsebine, tako da se nam je izdatek zdel kar smiselen. Pa še vpis v zemljiško knjigo – ki ga tudi opravi notar – je bilo treba plačati: okrog 110 EUR za notarko in sodno takso.
  6. Prodajalec se je šel z DURS zmenit o plačilu davka.
  7. S prodajalcem sva šla v banko, kjer je on plačal davek, jaz pa kupnino (brrr … ob nakazilu takega zneska me je kar zmrazilo) in sodno takso za vpis v zemljiško knjigo.
  8. Potrdilo o plačilu sodne takse sem nesel notarki.
  9. Prodajalca sta overila svoja podpisa na pogodbi.
  10. Notarka je uredila vpis v zemljiško knjigo.
  11. Čez nekaj tednov se je vpis tudi dejansko pojavil v zemljiški knjigi (kar se da preveriti tule). V primerjavi z nekaterimi je bilo to precej hitro – morda zato, ker je notarka zadevo urejala pri sodišču v Novem mestu (čeprav je iz Škofje Loke), kjer imajo morda manj prometa.

Zmagovalci Huga in Nebule

Odkar sem na grbo dobil otročad, mi kaj dosti prebrati ne uspe (k sreči lahko na poti v službo in domov poslušam zvočne knjige), občasno – predvsem na počitnicah – pa kaj vendarle preberem. Trenutno nimam na zalogi nobene knjige, pa sem vrgel oko na najboljše, kar meni ljuba žanra – znanstvena fantastika in fantacija – premoreta: romane, ki so dobili nagradi Hugo in Nebula. Njih seznam je na voljo v Wikipediji, če ga bom kdaj izčrpal, se pa lahko obrnem semle, kjer obravnavajo še druge nagrade.

Legenda

Imam knjigo
Prebral knjigo
Poslušal zvočnico

Seznam

Leto Avtor in naslov Stanje
1966/1965 Frank Herbert: Dune
1970/1969 Ursula K. Le Guin: The Left Hand of Darkness
1971/1970 Larry Niven: Ringworld
1973/1972 Isaac Asimov: The Gods Themselves
1974/1973 Arthur C. Clarke: Rendezvous with Rama
1975/1974 Ursula K. Le Guin: The Dispossessed
1976/1975 Joe Haldeman: The Forever War
1978/1977 Frederik Pohl: Gateway
1979/1978 Vonda McIntyre: Dreamsnake
1980/1979 Arthur C. Clarke: The Fountains of Paradise
1984/1983 David Brin: Startide Rising
1985/1984 William Gibson: Neuromancer
1986/1985 Orson Scott Card: Ender’s Game
1987/1986 Orson Scott Card: Speaker for the Dead
1993/1992 Connie Willis: Doomsday Book
1998 Joe Haldeman: Forever Peace
2002 Neil Gaiman: American Gods
2004 Lois McMaster Bujold: Paladin of Souls
2008/2007 Michael Chabon: The Yiddish Policemen’s Union
2010/2009 Paolo Bacigalupi: The Windup Girl
2011/2010 Connie Willis: Blackout/All Clear
2012/2011 Jo Walton: Among Others

Kajpak kanim prebrati vse knjige s tegale seznama, ki jih še nisem. A za začetek si bom omislil naslednje:

  • Ursula K. Le Guin: The Dispossessed. To je verjetno najbolj znana knjiga s seznama, ki je še nisem prebral. Od Le Guinove sem – glede na njano slavo – do zdaj prebral malo, čeprav je res, da me nič od tistega, kar sem, ni silno navdušilo (bilo je pa čisto v redu).
  • Frederik Pohl: Gateway. Pohl je eden izmed precej pomembnih avtorjev znanstvene fantastike, vendar sem od njega prebral zelo malo. Poleg tega so potentne tehnologije starodavnih vesoljčkov, ki padejo v roke Zemljanov, tema, ki se mi zdi dokaj privlačna, čeravno malček obrabljena.
  • Paolo Bacigalupi: The Windup Girl. Ta knjiga naj bi pripadala podžanru biopunk, kar – kakor razumem – pomeni, da se ukvarja z biotehnologijo in njeno temno platjo (po zgledu cyberpunka, ki podobno obravnava kibernetiko in računalništvo). Iz tega podžanra nisem bral kaj dosti, verjetno zato, ker ni prav pogost, saj zanimivost biotehnologije ni znana tako dolgo, kot drugih velikih tem znanstvene fantastike (denimo vesoljskih poletov).
  • Jo Walton: Among Others. Ta knjiga obravnava prepletanje sodobnega in mitološkega sveta, kar sicer ni čisto nova zamisel, je pa vseeno dokaj sveža, tako da bi morala biti knjiga drugačna od velike večine fantaijske literature.

Alea iacta est

Ker z Jelko in najima hčerkama (odkar se je rodila druga – Vesna, sicer nisem še ničesar napisal v blog, tako da jo zdajle omenjam prvič) bivamo v kleti hiše Jelkinih staršev, kar ni čisto popolno bivališče za družino, z Jelko že nekaj časa razmišljava, da bi si omislili lastno domovanje. Do začetka letošnjega leta je bilo to razmišljanje bolj teoretično, januarja pa sva krenila na lov za hišo ali parcelo. Čeravno je to hujši podvig kot omisliti si stanovanje, sva se tako odločila, ker imajo hiše vrtove, ki so zelo prikladni, da nanje napodiš otroke, ker Jelka zelo rada vrtnari, ker si hišo lahko bolj prikrojiš svojim željam in ker sva oba celi življenji prebila v hišah. Da bi si življenje otežila še malo bolj, sva se pri iskanju omejila na okolico Škofje Loke, saj je Jelka nanjo zelo navezana, poleg tega pa tam živijo njeni starši, ki veliko pomagajo pri krotenju podmladka.

Preden sva se lotila ogledovanja parcel, se nama je zdelo, da je ponudbe kar precej, a kaj kmalu se je izkazalo, da to ne drži. Prva parcela, ki sva jo šla pogledat, je bila sicer dokaj velika in je imela ugodno ceno, vendar je bila strma, senčna in je imela dovoz po strmem in ozkem makadamu (prvi dve lastnosti sta bili razvidni iz oglasa, ostale pa kajpak ne). Kasneje sva naletela na še več parcel z raznimi neugodnimi lastnostmi (čez eno je tekel potok, drugo je potok oblival in občasno zalival …), na primernih pa bolj malo. Ogledala sva si tudi nekaj hiš, vendar je bila tam ponudba še slabša. Kot rezultat iskanja je nastala tabela, katere izsek priobčujem. Na koncu sva pristala pri treh resnih možnostih: eni hiši (ne čisto dokončani novogradnji) in dveh parcelah.

Primerjava parcel in hiš
Primerjava parcel in hiš

Kupiti hišo je vsekakor lažje kot zgraditi jo, zato sva se najprej posvetila tej možnosti. Po prvem obisku sva bila z njo precej zadovoljna, ko smo šli na ogled z znancem, ki se spozna na gradbeništvo, so se pa stvari zapletle. Nekaj hib je našel on, nekaj sva se jih zavedla že sama, za povrh pa je bila prodajalka užaljena, ker se nam njena hiša ni zdela popolna (menda sem se ji posebej jaz zdel zoprno sumničav). Kakor je dejala, je namreč hišo gradila zase, pa so ji potem okoliščine preprečile, da bi se v njej naselila (kot smo ugotovili kasneje, se je ločila), očitno pa se je nanjo čustveno navezala. Tako  smo se pogajali kaka dva meseca. Na koncu sva z Jelko ponudila ceno, okrog 10 % nižjo od zahtevane, pa odgovore na nekaj vprašanj sva želela: kje v hiši so napeljave (bilo je očitno, da se je gradila bolj na pamet, tako da je obstajal resen sum, da točen načrt napeljav ne obstaja), kakšna je izolacija (vsaj pod zemljo verjetno slaba, sumim pa, da tudi nad zemljo ne čisto taka, kot nam je prodajalka sprva rekla) itd. Meni se je najina ponudba zdela zalo razumna (najmanj kot pogajalsko izhodišče), prodajalki pa pač ne (kar ni povedala ravno čustveno neprizadeto), tako da je vse skupaj padlo v vodo.

Ko sva bila nad hišo primorana narediti križ, sva poklicala prodajalca prve parcele. Pa nama možak reče, da je parcela pravzaprav že prodana! Izkaže se, da to pomeni, da se je z nekom dogovoril za ceno in nakup v dveh obrokih, da pa bi jo bil pri volji prodati tudi nama, če plačava malo več v enem obroku. Glede na to, da je bila najina druga izbira precej dražja in z eno kar resno hibo, sva pač ponudila več, nakar je drugi kupec ponudil še malo več, na koncu pa sva jo dobila midva za 1 EUR/m2 več od končne ponudbe drugega kupca (in plačilo v enem obroku). Tako sva se uvrstila v verjetno zelo ozek krog ljudi, ki jim je uspelo nekaj, kar se je prodajalo prek oglasa, kupiti za ceno, višjo od zahtevane – na ravno spodbuden začetek dragega podviga, kot je gradnja hiše. Tudi ne moreva vedeti, da je oni drugi kupec res obstajal, a po nekaj znakih sodim, da je. Imava pa zdaj precej všečno parcelo – par kilometrov iz Škofje Loke v smeri Ljubljane, na robi vasi s pogledom na gozd, ravno in sončno ter s komunalnimi priključki na parceli ali pri sosedu (ki nama je parcelo prodal in ni pričakovati, da bi nama v zvezi z njimi kaj grenil življenje). Hiba parcele je, da je blizu železniške proge (brezhibnih parcel pač ni), pa en del je zaenkrat nezazidljiv, vendar naj bi se to v nekaj mesecih rešilo (tako pravijo na občini). Kocka je torej padla – gradila se bo hiša.

Tale goščava je naša parcela, za njo sem pa celo ujel vlak
Tale goščava je naša parcela, za njo sem pa celo ujel vlak.

Tri praznične dobrote

Tule priobčujem recepte za tri dobrote, s katerimi smo se mastili med prazniki. V prvi vrsti so namenjeni temu, da jih še kdaj uporabim sam, kajpak pa bom vesel, če bodo prišli prav tudi komu drugemu.

Višnjevo-skutna potica

Recept temelji na knjigi Andreja Goljata Potice, sem ga pa malce priredil (predvsem obogatil nadev).

Sestavine testa:

  • 250 g (ali malo več) ajdove moke
  • 250 g (ali malo manj) bele pšenične moke
  • 35 g kvasa
  • 200 ml mleka
  • 1 jajce
  • 60 g masla
  • 60 g sladkorja
  • lupina 1 limone, naribana
  • 1 vanilijev sladkor
  • 1 žlička soli

Sestavine nadeva:

  • 100 g masla
  • 200 g sladkorja
  • 300 g nepasirane skute (Nepasiranost je važna, saj pasirana zna razvodeneti.)
  • 100 g kisle smetane
  • 1 jajce
  • lupina 1 limone, naribana
  • 1 žlička cimeta
  • 1 vanilijev sladkor
  • 500 g višenj iz kompota, odcejenih (Mercatorjev kompot ni dober, Natureta pa je.)
  • drobtine po občutku

Mleko zavri in z njim popari ajdovo moko (menda to izboljša okus in zmanjša drobljivost). Dodaj belo moko, raztopljeno maslo in začimbe. Kvas raztopi v malo sladkanega mleka ali vode in ga zamešaj v testo. Temeljito pregneti in pri tem po potrebi dodajaj tekočino ali moko. Na toplem naj vzhaja, dokler se količina približno ne podvoji. Pregneti in vzhajaj še enkrat. Razvaljaj v pravokotnik, katerega ena stranica naj bo dolga približno dvakrat toliko, kot je premer modela (če imaš okroglega). Testo se zvija najlaže, če ga razvaljaš na (velikem) kuhinjskem prtiču, ki si ga prej temeljito pomokal.

Maslo nareži na koščke in ga zmešaj s sladkorjem. Primešaj skuto, kislo smetano, jajce in začimbe. Nadev namaži po testu. Na strani, kjer boš zvijanje končal, pusti nekaj centimetrov nenamazanega. Po nadevu potresi drobtine (to je dokaj važno, sicer je potica premokra). Potresi z višnjami, zvij in položi v model. Pri tem je zelo koristno imeti pomočnika, saj štiri roke potico podpiranjo dosti bolje od dveh. Premaži z mešanico stepenega jajca in mleka (ki ju med sestavinami nisem navedel) in večkrat prebodi. Postavi v pečico, segreto na 175 stopinj (ventilatorska) ali 190 stopinj (navadna), in peci 50 minut.

Terina iz gosjih jeter

Recept zanjo izvira od tule, sem pa malo pogledal tudi druge.

Sestavine:

  • 700 g gosjih jeter (Lahko jih je tudi več ali manj, ampak toliko smo jih imeli mi; primerna količina je kakih 100 g na osebo.)
  • 200 ml sladkega vina
  • sol
  • muškatni orešček
  • cimet
  • mleti ingver

Prvi korak je najti gosja jetra. To ni čisto enostavno – meni je uspelo tule. Nato je iz njih treba izbrskati žile/žolčevode ter zelene in močno rdeče (krvave) dele. Tule je to videti dokaj hitro in enostavno, z Jelko pa nama ni šlo tako gladko in sva cela jetra pregnetla s prsti, pri čemer so se spremenila v nekaj plastelinu podobnega. Razžiljena jetra začini; količin začimb nisem navedel, ker sva jih začinila v dveh korakih (z vmesnim pokušanjem surovih jeter) po občutku. Zmešaj, daj v posodo in zalij z vinom. Jetra razreži na več kosov, da bo vino imelo lažji dostop. Če pri razžiljevanju jeter nisi spremenil v plastelin, mešanje verjetno ne bo prišlo v poštev, rezanje pa ne bo potrebno. Čez noč pusti v hladilniku.

Jetra odcedi ter položi na kos celofanske folije in iz njih oblikuj klobaso. Klobaso ovij v folijo ter jo na konceh zvij in zaveži; pri tem si prizadevaj, da notri ostane čim manj zraka. Prvi plasti folije naj sledita še dve (pri meni so še tri, ker sem prvo počil). Pri naši količini jeter se je zdelo laže narediti dve klobasi. Jetra daj v pečico, ogreto na 100 stopinj, in jih peci 25 minut. Mi smo jih parili, ker imamo parno pečico in je bilo to Jelki bolj všeč, mislim pa, da bi bila peka na zraku prav tako dobra. Po koncu peke terino najprej ohladi na sobni temperaturi, nato pa jo daj v hladilnik. Ko se lotiš jela, jo vzemi iz hladilnika, odvij in nareži na slab centimeter debele kolobarje.

Čebulna marmelada z granatnim jabolkom

To smo uporabili kot prilogo terini. Recept je mešanica večih, granatnojabolčni navdih pa izvira od tule.

Sestavine:

  • 500 g rdeče čebule
  • olivno olje po občutku
  • sol po občutku
  • 1/2 granatnega jabolka
  • 150 ml rdečega vina
  • 4 žlice rjavega sladkorja
  • 2 žlici balzamičnega kisa

Čebulo na tanko nareži. V veliki ponvi segrej olje, noter stresi čebulo, posoli in praži kakih 10 minut. Temperatura naj ne bo previsoka in pri mešanju bodi priden, kajti čebula mora ostati sočna. Dodaj meso granatnega jabolka, vino, sladkor in kis. Ponev pokrij in na zmerni temperaturi cmari vsaj kako uro. Vmes občasno pomešaj. Če zmanjka tekočine, dolij malo vode. Če na koncu tekočina ostaja, ponev odkrij in počakaj, da izpari; pri tem redno mešaj. Ohladi.