Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Mitja

Programi za maca

Tehnika

Če me ne doleti kaka nova zanimiva jabolčna izkušnja, bo tole zadnji zapis o macu. Tokrat bo beseda tekla o programih in kaj posebej lepega žal ne bom mogel povedati. Seveda ne dvomim, da za maca obstaja kup krasnih programov (po grafičnih in namiznozaložniških slovi), vendar sam lahko sodim le o tistih, ki jih uporabljam, in ti so bolj klavrni.

Med pisarniškimi programi gotovo kraljuje Microsoft Office in v Windows mu prav veliko ne morem očitati. OpenOffice je sicer menda spodoben tekmec (moje izkušnje so drugačne, a jih je za kakršnokoli tehtno sodbo premalo), toda izdelek malega mehkega ima znatno prednost že zaradi razširjenosti in posledično preproste izmenjave datotek (OpenOffice Microsoftove datoteke sicer zna tako odpirati kot shranjevati, a to ne deluje zadovoljivo). Kar Microsoft Office obstaja tudi za mace, sem se kajpak odločil zanj. Macovska različica ponuja večino zmogljivosti okenske, a uporabniški vmesnik je žal bolj neroden: sestavljen je iz več ločenih oken, ki nikakor nočejo ostati na mestu, tako da jih moram stalno prestavljati. Word se poleg tega precej rad sesuje, Excel je pa nemarno počasen. Edino s PowerPointom nisem imel težav – dokler nisem datoteke, narejene na macu, prenesel na PC z Windows, kjer so se z njo zgodile čudne reči (kateri PowerPoint je tega kriv, je pa seveda nemogoče reči).

Okenski Microsoft Office vsebuje tudi Access, program za delo z bazami podatkov, macovski pa ne, zato sem se zatekel k OpenOfficu. Ugotovil sam, da je OpenOffice Base neznansko počasen. In kar je posebej neumno – ena najpočasnejših operacij je zapiranje tabele (ne da bi jo kakorkoli spremenil). Grrr! Pa to, da je tabeli, ko je enkrat ustvarjena, nemogoče dodati primarni ključ, tudi ni fino (pri dodajanju bedasti program najprej poizkusi zbrisati prejšnji ključ in če ta ne obstaja, se operacija konča z obvestilom o napaki).  Base je tesno povezan s Calcom, OpenOfficovo elektronsko preglednico, ki mi je tudi kravžljal živce. Ima namreč grdo navado, da vsebine celic, ki se mu zdijo podobne datumom, brez opozorila pretvori v datume – ne samo pri prikazu, ampak tudi v datoteki, kamor jih shrani. Če se vsebine teh celic v resnici imena genov, to človeku lahko pošteno pokvari dan. Težave z OpenOfficom najbrž niso povezane z macom, a ko sem že ravno pri bentenju nad softverom, sem si moral dati duška.

Naslednja vrsta programa, ki jo pogosto uporabljam, je urejevalnik neoblikovanega besedila. V Windows mi odlično služi Notepad++, na macu pa pretežno uporabljam Smultron. Ta je malček hroščat (kar posebej pride do izraza pri velikih datotekah) in glede na to, da ga avtor ne razvija več, bo tak tudi ostal. Poleg tega so njegove zmožnosti iskanja po besedilu z regularnimi izrazi za moje potrebe včasih nekoliko preskromne. V primerih, kjer se Smultron ne obnese, se tako zatečem k TextWranglerju, ki je v večini pogledov boljši. Žal pa je slabši v enem zame zelo pomembnem: ne upošteva sistemskih nastavitev bližnjic za pomikanje po besedilu, o katerih sem govoril tule.

Za programiranje (v Javi) navadno uporabljam Eclipse, ki obstaja za več operacijskih sistemov, tako da na tem področju težav nisem pričakoval. A sem se uštel – Eclipse za mace ima dve hibi, ki sicer nista usodni, sta pa še kar nadležni (sploh dokler se ju človek ne navadi). Prva je počasnost uporabniškega vmesnika. Že samo pomikanje po besedilu je rahlo zatikajoče se, sploh pa to pride do izraza pri preimenovanju spremenljivk z refactoringom, ki se dogaja z ledeniško počasnostjo. Druga hiba pa je nemarna zmazanost črk, ki je posledica njihovega štorastega glajenja. Ta se načeloma ne tiče samo Eclipse, a iz meni neznanega razloga posebej prizadene proporcionalne pisave, ki se uporabljajo pri programiranju. Črke gladita tako Windows kot OS X, a Windows si pri tem prizadeva poravnati jih s točkami na zaslonu, OS X se pa na to požvižga. Kakšne so posledice, se lepo vidi tule.

V Windows za delo z datotekami uporabljam izvrstni Total Commander. Njegov najboljši macovski približek je DiskOrder, ki je bržkone odličen program, le meni ne dela, kot bi moral. V programih, ki temeljijo na dveh vzporednih seznamih datotek (kakršna sta Total Commander in DiskOrder), je verjetno najpogosteje uporabljana tipka tabulator, ki preklaplja med tema dvema seznamoma. A kdove zakaj ta tipka meni ne dela (pa tudi kake druge, ki bi opravljala to nalogo, nisem našel). Tako se moram zadovoljiti z muCommanderjem, ki je program iste vrste, le manj zmogljiv.

Za konec naj navedem še en program, ki na macu dela bolje. To je Weka, zbirka orodij za strojno učenje, ki se na macu obnaša enako kot v Windows – z eno (kar pomembno) razliko. Weka je javanski program in količina podatkov, ki jih lahko obdela, je omejena z količino pomnilnika, ki ga je mogoče razervirati za javanski navidezni stroj. V Windows je meja okrog 1,5 GiB, kar je posledica tega, da mora biti rezervirani pomnilnik v enem kosu, Windows pa pomnilnik očitno z nečim nasmeti, tako da večjega kosa ni mogoče najti. Ta težava se ne bi smela pojavljati v 64-bitnih Windows z 64-bitnim javanskim navideznim strojem, ampak kolikor se spomnim, se meni je. No, na macu se mi ne.

Poleg naštetih programov redno uporabljam še spletni brskalnik (Safari), program za elektronsko pošto (Mail) in koledar (iCal). Safari je povsem zadovoljiv (spletni brskalniki  so itak vsi več ali manj enaki), Mail in iCal sta pa tudi v redu – pod Windows uporabljam Outlook, ki je zmogljivejši, a Mail in iCal niti nista mišljena kot njegova tekmeca (in dodatne zmogljivosti Outlooka kaj dosti itak ne izkoriščam).

OS X : Windows

Tehnika

OS X (10.6.4) je zelo spodoben operacijski sistem, nad katerim kakih resnih pripomb nimam (isto ne velja za programe zanj, a o tem naslednjič). Ker pa sem prejšnjič omenil, da so mi Windows (7) le bolj všeč, je prav, da povem nekaj besed o razlikah med operacijskima sistemoma. Pisal bom izključno z uporabniškega vidika, saj se na njuno drobovje ne spoznam (obema sem malce že pokukal pod kožo, a je bilo tega premalo za kakršnokoli resno sodbo).

Razlika, ki prva pade v oči, je seveda videz. OS X je povečini siv (srebrn) in se mi zdi v primerjavi z Windows malček dolgočasen, njegov dock (ustreznik okenski opravilni vrstici) pa rahlo kičast. A oboje je stvar okusa in ni preveč pomembno.

Naslednja dokaj očitna razlika je, da ima OS X na vrhu zaslona stalno prisoten meni, katerega leva stran je naseljena z menijskimi postavkami trenutno uporabljanega programa, desna pa z zadevami, ki jih v Windows najdemo na desni strani opravilne vrstice. To je dokaj posrečeno, saj programi povečini nimajo tako obsežnih menijev, da bi zasedli vso širino zaslona, zato je v Windows desna stran menijev pogosto neizkoriščena, medtem ko je prostora v opravilni vrstici pogosto premalo. Zmaga za OS X.

Med najpogosteje uporabljanimi elementi operacijskega sistema sta bržkone opravilna vrstica v Windows in njen ustreznik dock v OS X. Oba vsebujeta trenutno odprte programe in na oba se da pogosto uporabljane programe prilepiti, tako da so njihove ikone vedno prisotne in lahko programe poženemo kar od tam. Ima pa dock eno tečno lastnost: iz njega se ne da razbrati, ali ima nek program odprtih več oken (ali pa vsaj jaz tega ne znam), zato včasih kako okno “izgubim”. Pa tudi če vem, da ima program odprtih več oken, niso tako enostavno dostopna kot v Windows. Če je v okenski opravilni vrstici dovolj prostora, se vsako okno vidi ločeno, če ga ni, je pa treba le kazalec miši podržati na ikoni programa, da se nad njo pojavijo pomanjšane različice oken. V OS X je treba na ikono dolgo pritisniti, nakar se zaslon rahlo zatemni in se po njem razporedijo okna izbranega programa. Za to operacijo človek porabi le sekundo ali dve več, vendar ni tako naravna in nevsiljiva kot njena okenska ustreznica. Na tem področju dam prednost Windows.

Še ena stvar, ki je v OS X tečna, je delo z okni. Velikost okna se da spremeniti le, če ga zagrabiš za desni spodnji vogal, kar je nekoliko omejujoče. Maksimiziranje je pa nepredvidljivo, saj se okno raztegne na velikost, ki se zdi maksimalna njemu – včasih je to čez cel zaslon, včasih pa tudi ne. To dvoje je posebej nadležno, ker večkrat preklopim z zunanjega zaslona z veliko ločljivostjo na prenosnikov zaslon z manjšo. Takrat se rado zgodi, da se spodnji rob kakega okna znajde pod dockom ali celo izven zaslona, kjer je njegov spodnji desni vogal težko zagrabiti, maksimiziranje pa ne da vedno želenega učinka. V Windows se s tovrstnimi težavami ne srečujem, tako da jim moram spet dati prednost.

Razlike, ki sem jih naštel do zdaj, so dokaj drobne in v nekaterih primerih je boljšost enega ali drugega operacijskega sistema stvar okusa. Bi si pa drznil trditi, da pri oknu za odpiranje/shranjevanje datotek ni tako. V Windows je namreč v tem oknu moč postoriti osnovne operacije, kot so brisanje, preimenovanje in kopiranje/prestavljanje datotek, kar je hudo praktično in za OS X ne velja. Poleg tega je pot do datoteke v Windows niz, ki ga je mogoče kopirati iz enega okna v drugo. To je prikladno, kadar z več programi delam v isti mapi, saj je do nje treba priklikati le enkrat, potem pa lahko najdeno pot skopiram v druge programe. In živcira me, da OS X map ne prikaže na začetku seznama datotek, ampak jih obravnava enako kot datoteke (če so razvrščene po abecedi, so mape, ki se začno z neko črko, pri datotekah, ki se začno z isto črko). Zagovarjati je moč oba načina, ampak glede na to, da je pri iskanju datoteke ponavadi treba klikniti več map in le eno datoteko, se  zdi smiselno mape postaviti na začetek. Zmaga za Windows.

Nastavitve so v Windows posejane vsepovsod – sploh od Windows Vista dalje so stvari zmedene (to trdim kljub temu, da mi je bila Vista sicer všeč). V OS X so urejene preprosto in pregledno (je pa treba priznati, da jih je najbrž malo manj). To v precejšnji meri velja tudi za nastavitve posameznih programov, ki se skoraj vedno najdejo v prvem meniju pod imenom Preferences (v Windows ne kraj in ne poimenovanje nista enotna). Tukaj OS X vodi.

Za konec naj omenim še nameščanje in odstranjevanje programov. V Windows znajo biti namestitveni programi s klikanjem Next malce nadležni (in nekatere uporabnike morda celo zbegajo), v OS X je pa večino programov treba le zagrabiti in povleči v mapo Applications. Res pa je, da to pri programih, ki v osnovi niso pisani za OS X, včasih ne deluje najbolje. Do sem bi morda lahko dal prednost OS X, zalomi pa se pri odstranjevanju programov. Windows pri tem pomagajo in čeravno odstranjevanje včasih kaj pusti za sabo, povečini kar deluje. V OS X uporabnik program iz mape Applications preprosto izbriše, a poloviti datoteke, ki jih je (morda) pustil drugje po datotečnem sistemu, zna biti težavno. Obstajajo sicer programi, ki pri tem pomagajo, a njihove učinkovitosti še nisem preveril. Bi pa rekel, da mi je okenski način ljubši.

Pod črto imamo štiri zmage za Windows in dve za OS X. Kljub temu ne morem trditi, da so Windows prav hudo boljši, in čeravno sem si prizadeval za objektivnost, je mojo sodbo gotovo obarvala navajenost na Windows in moj način dela (pri katerem morda kake čudovite lastnosti OS X ne pridejo do izraza).

MacTipke

Tehnika

Že celo večnost nisem nič napisal v blog, ampak obljubim, da sem bom poboljšal – vsaj za nekaj časa. Kot rečeno v nemški službi uporabljam macbook in hardversko sem z njim zadovoljen: o samem prenosniku sem pisal tule (mnenja do danes nisem spremenil), o miši tule (kretnje, ki v brskalniku pomeni naprej/nazaj, sem se navadil, tako da me moti samo še velikost, ki pa je stvar okusa) in o zvočnem vhodu tule (še vedno menim, da je smotan). Malo manj pa sem zadovoljen s softverom. Razlogov za to je več. Prvi je gotovo, da sem navajen na Windows in me motijo stvari, ki so drugačne. Drugi je najbrž, da za razne skrite bombončke OS X (to je macovski operacijski sistem) ne vem, ker z njim še ne delam dovolj dolgo. Tretji je pa morda, da OS X in programi zanji niso čisto dorasli Windows. Slednje je odvisno od tega, kaj človek z računalnikom počne, a moja izkušnja je vsekakor taka. Ampak o tem bom spregovoril kdaj drugič, danes bom pa malo bentil čez macovsko tipkovnico in kombinacije tipk.

Prva stvar, ki jo človek opazi, je, da macovska tipkovnica nima tipk home, end, page up in page down. Nič ne dvomim, da Apple meni, da te tipke niso potrebne (in kajpak ima prav – tipkovnico se da narediti tudi s samo dvema ne-ravno-tipkama), ampak meni se močno zdi, da je bolj praktično imeti jih kot ne. Ta pomanjkljivost me sicer dosti ne prizadene, ker pretežno uporabljam zunanjo slovensko PCjevsko tipkovnico. Ki se razlikuje od slovenske macovske tipkovnice, najbolj v tem, da je PCjevska vrste qwertz, macovska pa qwerty. Kako je Applu uspelo ustreliti tega kozla, si ne znam predstavljati. K sreči se softverska podpora za slovensko PCjevsko tipkovnico najde na internetu, obstaja pa tudi odličen in zastonj program za urejanje tipkovnic (ki sem ga potreboval, ker je ona tipkovnica z interneta malček pomanjkljiva).

Naslednja težava, ki mi je kravžljala živce, so tipke in kombinacije tipk za premikanje po besedilu. Recimo home in end te v Windows prestavita na začetek ali konec vrstice, v OS X pa na začetek ali konec besedila. Takih razlik je še več in ker so to reči, ki jih uporabljam nenehno in brez razmišljanja, sem se nenehno tudi motil. Če bi želel, bi se sčasoma na macovski način najbrž navadil, a potem bi imel težave v Windows, ki se jim nikakor nisem nameraval odreči. K sreči so tovrstne kombinacije tipk v OS X nastavljive (hura za OS X). Tule je na voljo podrobna razlaga in datoteka z okenskimi kombinacijami tipk (ki sicer ne delujejo brezhibno – avtorju sem poslal popravek, ampak ga ni objavil). Še ena težava je bila, da ima mac tipko command, ki ima zelo podobno vlogo kot control na PCjih, kar pomeni, da sem denimo za shranjevanje datoteke moral pritisniti command-s namesto control-s. Ta težava se je izkazala za zelo enostavno rešljivo – v sistemskih nastavitvah sem tipki control preprosto določil funkcijo command. Zdaj mi tipke v OS X živce kravžljajo bolj redko, čeprav se sem in tja še vedno zgodi, da se kak program obnaša nekoliko po svoje.

Lübeck – kraljica Hanse

Nemčija, Rostock, Prehranjevanje

Nedavno tega sem obiskal še zadnje izmed okoliških mest z bogato zgodovino in obilico opečnate arhitekture – Lübeck. Lübeck je bil glavno mesto Hanse (pravili so mu tudi kraljica Hanse), trgovske zveze severnoevropskih mest, ki se je na vrhuncu moči – v 14. stoletju – lahko merila z marsikatero državo (recimo v vojni je premagala Dansko). Ta pomembna vloga se mestu precej pozna, saj je bržkone najimenitnejše od do zdaj obiskanih (to sem pričakoval, zato sem ga tudi pustil za konec). Glavna znamenitost so ena izmed dvojih ohranjenih mestnih vrat, Holstenska vrata, ki res niso od muh. V njih je zgodovinski muzej, ki povečini ni nič posebnega, edino maketa mesta, kakršno je bilo v srednjem veku, je navdušujoča.

Holstenska vrata
Maketa mesta

Kot je v navadi, tudi Lübeck premore glavni trg z mestno hišo in najpomembnejšo cerkvijo. Mestna hiša ima na vrhu za te kraje značilni okrasni zid. Luknji v njem naj bi pomagali, da ga ne podre veter z morja. Marijina cerkev kljub slavospevom v turističnem vodniku ni nič bolj imenitna od drugih, ki sem jih videl med bivanjem v Rostocku (najbolj všeč mi je še vedno baddoberanska). V cerkvi je – podobno kot v Rostocku – moč videti astronomsko uro. Rostoška je morda malce bolj sofisticirana, je pa lübeška bolj fotogenična.

Mestna hiša
Marijina cerkev
Astronomska ura

Zanimiva se mi je zdela tudi Bolnišnica sv. Duha, ki je bila ustanovljena okrog leta 1260 in naj bi bila najstarejša v Nemčiji. Služila je tudi kot dom za ostarele. Še ena zanimivost so notranja dvorišča, obdana z nizkimi stanovanjskimi zgradbami in dostopna po klavstrofobičnih hodnikih, s katerimi so v 17. stoletju reševali problem prenaseljenosti. Mesto premore tudi več muzejev, med katerimi se za pomembnejša štejeta hiši nobelovcev Thomasa Manna in Günterja Grassa, jaz pa sem raje obiskal muzej gledaliških lutk. Zbirka lutk je obsežna in raznolika, žal pa bi od nje imel več, če napisi ne bi bili le v nemščini.

Bolnišnica sv. Duha
Temnozeleni prehod, skozi katerega se pride do enega izmed stanovanjskih notranjih dvorišč (ona nizka luknja na desni)
Lutka iz muzeja

Lübeck je znan po marcipanu. Trdijo, da so ga izumili, ko jim je med nekim obleganjem zmanjkalo vse hrane razen mandljev in sladkorja, a to je bržkone le zgodba (poleg tega se z izumom marcipana hvalijo v več krajih). Je pa menda lübeški precej dober, čeprav sam o tem težko sodim, ker marcipana nasploh nimam preveč rad. Še ena lübeška specialiteta je rotspon. To je iz Francije uvoženo rdeče vino (navadno bordojec), ki ga v Lübecku v sodih postarajo in nato ustekleničijo. Menda so že Napoleonovi oficirji med zasedbo mesta ugotavljali, da je rotspon boljši od domačega bordojca, po tistem pa je bil narejen tudi poizkus: nekaj sodov so pustili v Franciji, nekaj pa prepeljali v Lübeck in slednji naj bi se res izkazali za boljše. Razlog za to sicer ni znan in tudi ne vem, koliko verodostojno je bil poizkus opravljen.

Z Ajdo v botaničnem vrtu

Nemčija, Rostock, Otročarije

Pred nekaj dnevi sta na obisk v Rostock prišli Jelka in Ajda. Ajde nisem videl samo en mesec, a ker je to obenem tretjina njenega življenja, so spremembe očitne. Bolj je spretna, navdušeno si v usta tlači roke in vse, kar ji pride podnje, pa tudi kak zvok, ki ni dretje, zna dati od sebe. Nosi se še vedno rada, a nič več leže na hrbtu – zdaj jo zanimajo samo še pokončni položaji, zvečer, ko tečnari pred spanjem (tega še ni opustila), ima pa najraje, da jo naokrog nosimo na boku.

Rostock pozna tri vrste vremena: sončno z zoprnim vetrom, oblačno z grožnjo dežja in deževno. Danes je bilo presenetljivo lepo (sončno z ne preveč vetra), tako da smo šli na izlet v botanični vrt. Najprej smo ga zgrešili in pristali v bližnjem parku, potlej smo pa le ugotovili, da to ni to, in nadaljevali z iskanjem. Po pol ure vozakanja naokoli z avtom smo se odločili parkirati pri bližnji trgovini in pot nadaljevati peš. Pri tem nas niso ovirale enosmerne ulice, tako da smo botanični vrt na koncu le našli. Tam je bilo prav prijetno – česa hudo pretresljivega sicer nismo videli, a za družinski izlet na sončen dan je kraj zelo primeren.

Osla v parku (Na to fotko je Jelka zelo ponosna in mi je naročila, da jo moram objaviti.)
Ajda v svojem novem prenosnem sredstvu pri nekakšni turkmenistanski čebuli

Erazmov viteški turnir 2010

Razna klatenja

Pred slabim mesecem se je v Predjami že petnajstič zapored zgodil Erazmov viteški turnir, bržkone največja srednjeveška prireditev pri nas. Že nekaj let sem si ga želel obiskati, ampak je bil v tistem času vedno nekdo od naju z Jelko odsoten. Letos sva bila doma oba in kjub temu, da je bil doma še nekdo tretji (namreč Ajda), sva sklenila, da si ga greva ogledat. Ker imava že tako težave zgodaj se spraviti na pot, z otrokom je pa to še težje, sva se odločila, da greva tja prejšnji dan in prespiva na bližnji turistični kmetiji. Na kmetijo sva jo primahala popoldne, se namestila v nič-posebnega sobi in si privoščila spodobno večerjo. Deloma sva jedla v izmenah, ker je Ajda hotela najino pozornost, ampak prehudo ni bilo. Po večerji sva jo nato mahnila k Predjamskemu gradu (pred katerim se je odvijal turnir), saj so se stvari začele že na predvečer glavnega dogodka.

Ko so naju pri vhodu napotili parkirat nekam po strmem, razdrapanem in ne najkrajšem makadamu, naju je malo zakrbelo, kako bova do gradu spravila voziček. A k sreči se je izkazalo, da s parkirišča do gradu pelje krajša pot, tako da sva bila kmalu tam. Priča sva bila nočnemu napadu na grad, od katerega pa nisva imela kaj dosti, saj je bilo dogajanje mizerno osvetljeno. Bolje so se videli požiralci ognja in opletalci z raznimi gorečimi zadevami, med drugim tudi meči, a me nobeni od njih niso ravno navdušili. Malce sva se še sprehodila naokoli in prisluhnila srednjeveškim glasbenikom, nato pa sva krenila nazaj, saj je bila ura pozna in pričakovala sva, da bo nekaj časa potrebnega še za prepričevanje Ajde, naj zaspi (nisva se zmotila, a je treba priznati, da je bila dokaj pridna).

Opletalec z gorečo zadevo
Barvasto osvetljeni grad (barve so se menjale in učinek je bil kar privlačen)

Naslednje jutro so naju na kmetiji lepo nakrmili in napojili s sveže pomolženim mlekom, potlej pa sva krenila nazaj pred grad. Tam se prav dosti nisva razgledovala, saj sva si želela zagotoviti dobro mesto za ogled turnirja. Turnirskemu prostoru se načeloma da priti dokaj blizu, a ne z vozičkom. Vseeno sva si našla kar posrečen kraj, pa še Ajda je bila nadvse kooperativna in je spala (takrat je bila en mesec mlajša – zdaj bržkone ne bi več).

Dogajanje se je začelo z novim napadom na grad. Gospodarja gradu Erazma je v imenu avstrijskega cesarja napadal tržaški glavar Gašper Ravbar (o ozadju dogajanja je moč prebrati tule). Najprej so na grad streljali s topom, nato so srečo poizkusili lokostrelci, nazadnje pa še pehota. Erazem je odgovarjal z bombardami – verjetno nečim takilim. Ker je imel Erazem več uspeha kot oblegovalci, se je Ravbar odločil izstradati ga. A tudi to ni šlo, saj iz Predjamskega gradu vodi v Vipavsko dolino podzemni predor, po katerem so se obleganci lahko oskrbovali s hrano. Bilo pa je med obleganjem obema stranema dolgčas, zato sta se poveljnika dogovorila, da bosta priredila viteški turnir. In ker si je Ravbar mislil, da cesar ne bi bil zadovoljen, če bi izvedel, da se tako kratkočasi s sovragom, sta se tudi zmenila, da bosta o dogodku molčala, zato zgodovina zanj ne ve.

S topom nad grad
Vitezi, ki so jih pokosile Erazmove bombarde

Pred turnirjem je zbrane kratkočasil dvorni norček, ki je bil kar zabaven. Svojo spretnost so pokazali tudi metalci zastav, precej številčna italijanska skupina glasbenikov ter mladeničev, ki so vihteli in metali zastave. Očitno je to početje, ki res ima korenine v srednjem veku in je videti posebej priljubljeno v Italiji. Da bi bili vitezi bolj motivirani, so izbrali tudi najzalejšo grajsko gospodično, za roko ketere se bodo potegovali. Ta izbor je bil dokaj humoren in se je delal norca iz raznih izborov misic (med drugim tudi s promocijskim konjem, ki ga bo jahala zmagovalka), ampak moram priznati, da se mi je kljub nesrednjeveškosti zdel kar posrečen.

Metalci zastav (ki jih trenutno ne mečejo, ampak fotke z metanjem se niso tako dobro posrečile)
Najzalejša gospodična na promocijskem konju

Potlej pa so vitezi pljunili v roke, zgrabili orožje in ščite ter se udarili. Žal je približno istočasno začelo tudi deževati – in to kar močno. Za povrh pa se je še Ajda začela dreti, saj je bila lačna in potrebna previjanja. V nalivu ji žal nisva mogla pomagati, saj sva komaj njo, prtljago in sebe ščitila pred močo (sebe ne preveč uspešno). Mokra in premražena sva jo tako – čim je dež malo popustil – popihala domov. Na prvem odmikališču sva se preoblekla v suha oblačila in za prvo silo nahranila Ajdo, a z Erazmovim viteškim turnirjem sva zaključila. Bil nama je všeč in bi si ga nekoč rada ogledala malce temeljiteje, a bova s tem počakala, da nama podmladek malo zrase.

Prvi par pretepajočih se vitezev
Drugi par pretepajočih se vitezev
In tretji par (v dežju) pretepajočih se vitezev

Hanse Sail

Nemčija, Rostock

Hanse Sail je velika jadralska prireditev, ki se je letos v Rostocku zgodila že dvajsetič. Na njej se vsako leto zbere čez 200 ladij, med katerimi prevladujejo velike jadrnice, kakršne dandanašnji niso več pogost pojav. Nekatere med njimi so vseeno nove, večina pa jih ima na grbi že kar lepo število let. Tabela udeležencev nam pove, da je bila letos povprečna starost ladij 57 let, najstarejša pa je bila Norden iz leta 1870. Poleg resnično starih ladij je bilo moč videti tudi precej replik: recimo tale, tale in tale so replike severnonemških ladij iz 14. in 15. stoletja, tale pa je replika prve ruske zaresne bojne ladje iz leta 1703 (zgraditi jo je dal car Peter Veliki in ko sem o tej ladji bral, sem se spomnil nadaljevanke o carju, ki sem jo videl kot otrok – v nadaljevanki je bilo med drugim prikazano, kako se je Peter Veliki med potovanji po Evropi osebno poizkusil v ladjedelništvu).

Baltic beauty, ki sicer ni nič zelo posebnega, mi je pa lepo pozirala
Gozd jamborov
Ubena von Bremen, ena najslikovitejših barkač
Neidentificirana replika

Seveda so organizatorji poskrbeli, da obiskovalcem ni bilo dolgčas tudi tačas, ko si niso ogledovali ladij. Na kakem kilometru in pol obale so postavili na stotine stojnic, kak ducat odrov (vsakih 100 m te je pozdravila drugačna glasba) in kopico lunaparkastih reči – raznih vlakcev, vrtiljakov in podobnega. Na stojnicah se je dalo kupiti pričakovano in nepričakovano – v prvo kategorijo sodijo predvsem hrana in pijača ter razne sejemske neuporabosti, v drugo pa recimo zobozdravniški pripomočki (ne lažem, prodajali so priprave skrivnostnega videza, za katere si ne predstavljam, da bi se z njimi nad zobe spravil amater). Kljub temu, da je bil to morda največji sejem, kar sem jih kdaj videl, pa je popoldne gneča postala precejšnja, saj se v času Hense Saila menda v Rostock vsako leto zgrne čez milijon obiskovalcev.

Čisto na koncu sejmišča so svoje veščine razkazovali srednjeveški rokodelci in muzikantje. Bili so kar posrečeni in če bi mi bila nemščina kaj bolj razumljiva, kot mi je, bi se tam verjetno pomudil dlje, saj so imeli v načrtu tudi nekakšno gledališko igro. No, pa če bi se malo bolj držali svojega urnika – v načrtu so imeli denimo tudi prikaz srednjeveških plesov, ampak kako uro po objavljenem času o njem še vedno ni bilo ne duha in ne sluha (tačas sem postopal naokrog, se krepčal z morda srednjeveško hrano in srkal brezov sok, ki je bil kar okusen).

Srednjeveški izdelovalec pasov (se mi zdi - namembnost kristalne krogle na njegovi mizi mi sicer ni čisto jasna)
Srednjeveški muzikantje

Zmerno posrečen obisk Schleswiga

Nemčija, Rostock

Moj vodnik po Nemčiji je nad Schleswigom hudo navdušen, zato sem se odločil za obisk, čeravno je kraj od Rostocka oddaljen več kot 250 km (približno toliko kot Berlin, kar sem si postavil za mejo pri uganjanju turizma). Tam naj bi bil eden najboljših kulturno-zgodovinsko-arheoloških muzejev v Nemčiji, poleg tega pa premorejo vikinški muzej z rekonstrukcijo vikinške vasice (svoje čase je bil Schleswig vikinško oporišče).

Pri obisku je šlo narobe marsikaj, med drugim to, da sem na poti tja pristal v koloni nemških turistov, namenjenih na Dansko (kar je že tako ne najkrajšo pot nemarno podaljšalo), da nobeden od muzejev ni odprt tako dolgo, kot piše v vodniku (in sem si zato utegnil ogledati samo prvega), in da je zvečer, ko sem se napotil v mesto, začelo deževati.

Oni najboljši muzej domuje v gradu Gottorf in je velik. Kar prevelik, kajti čeprav se v njem najde precej zanimivosti, je njihova gostota nekoliko premajhna. K ogledovalnim užitkom ne prispeva, da se je v njem težko znajti. Glavna zgradba ima tri nadstropja, katerih prostori so med sabo malce zmedeno povezani, del zbirke pa je razporejen še po sosednjih stavbah. Sicer ti ob vstopu dajo zemljevid in tudi kaka puščica se najde, a je oboje pomanjkljivo. Še ena težava pa so razlage eksponatov. Umetnostno-zgodovinski del premore nekaj angleških napisov in tudi zvočni vodnik je znal o njem marsikaj povedati, v arheološkem delu, ki je mene bolj zanimal, pa angleških napisov ni in zvočni vodnik je pretežno molčal. No, pa da ne bom samo kritiziral – precej zadovoljen sem bil z vikinško zbirko, katere glavni eksponat je lepo ohranjena 23-metrska ladja iz okrog leta 320, izkopana iz močvirja Nydam. Impresivno! Premorejo tudi lepo prazgodovinsko zbirko, iz povikinških časov pa česa prav pretresljivega nisem opazil.

Vikinška ladja
Wendeby I, v močvirju najdeno truplo mladeniča iz železne dobe
Jelenja dvorana v gradu Gottorf

Zanimiv je tudi globus/planetarij v zgradbi na grajskem vrtu. Gre za trimetrsko kroglo, ki je zunaj globus, znotraj pa planetarij. Narejena je bila v 17. stoletju, vrtela se je na vodni pogon in je bila pravo tehnično čudo. Ko je te kraje (z vojsko) obiskal ruski car, mu je bil globus tako všeč, da ga je dal odpeljati v Sankt Peterburg. Prevoz je trajal štiri leta in na delih poti je globus vleklo več sto ljudi. 30 let kasneje je bil globus uničen v požaru. Sicer so ga rekonstruirali in rekonstrukcija je videla še nekaj sveta, na koncu pa se je vrnila v Sankt Peterburg. Globus, ki ga je danes moč videti v Schleswigu, je sodobna rekonstrukcija in sicer kar solidno prikaže, za kaj pri vsej stvari gre, žal pa ne daje občutka starosti (pa 10 EUR ti prasci kapitalistični zaračunajo za ogled).

Gottorfski globus
Maketa globusa, kakršen je bil izvirno

Ko sem z Gottorfom končal, sem si šel ogledat še rekonstrukcijo vikinške vasice, čeprav sem vedel, da je zaprta. Od daleč je videti kar simpatična, prav blizu pa ji žal nisem prišel. Pri ogledu mesta me je – kot rečeno – nekoliko oviral dež, ampak mislim, da česa prav presunljivega tam ni.

EasyJet izpljunil denar

Razna klatenja

To se je zgodilo že pred nekaj časa, a da moj blog ni najbolj ažuren, se itak ve, je pa izkušnja poučna, tako da sem se o njej vendarle odločil poročati. Za osvežitev spomina: ko sem konec februarja letel v Madrid, je EasyJet moj polet odpovedal. Ker mi ni ponudil uporabnega nadomestnega, sem si ga moral najti sam. Iz papirjev, ki so mi jih izročili na letališču, je bilo razbrati, da mi zaradi tega dolgujejo odškodnino in/ali povračilo stroškov. Kajpak nisem pričakoval, da mi jo bodo prav navdušeno izročili, in res je bilo tako.

Prvi korak je bil vračilo kupnine za vozovnico za odpovedani polet. S tem ni bilo težav: izpolnil sem spletni obrazec in ne tako dolgo po tistem so mi denar vrnili na kreditno kartico, s katero sem polet plačal.

Naslednji korak pa je bilo ugotavljanje, do česa sem še upravičen. Obstaja namreč uredba EU 261/2004, ki to določa, a kot večina pravnih dokumentov ni ravno zgled jasnosti (povzetek in polno besedilo). Precej prepričan sem bil, da sem upravičen do odškodnine, ki glede na dolžino poleta znaša med 250 in 600 EUR – v mojem primeru 400 EUR. Manj jasno pa mi je bilo, ali mi morajo povrniti tudi razliko med ceno izvirnega in nadomestnega poleta ter stroške prenočevanja med čakanjem na nadomestni polet. O tem sem jih pobaral, a kajpak je bila pot do odgovora dolga.

Na moje vprašanje se je odzval nek “customer experience champion” (kaj ta imenitno zveneči naziv pomeni, ne vem) po imenu Murat Piskin, ki je bistro ugotovil, da je moj problem očitno že rešen. Kako je do tega šampionskega sklepa prišel, ne vem, a kajpak sem mu ugovarjal. Po par izmenjanih sporočilih (in ko je moj primer prevzel nov customer experience champion, tokrat imenovan Rasit Ograk – zdi se, da imajo podporo strankam outsourcano v Turčijo) so mi zatrdili, da do odškodnine nisem upravičen, da pa mi bodo plačali razliko med ceno izvirnega in nadomestnega poleta ter stroške prenočevanja.  Slednjemu nisem ugovarjal in sem jim poslal račune. Seveda pa sem ugovarjal prvemu.

Trdili so, da naj do odškodnine ne bi bil upravičen, ker je bil polet odpovedan zaradi višje sile – stavke letaliških delavcev. Da v takem primeru potniki niso upravičeni do odškodnine, je sicer res, a ta stavka je bila v Franciji, ne v Nemčiji ali Španiji, tako da se nisem strinjal, da gre za višjo silo. Jasno je, da z letališča ali na letališče, kjer se dogaja stavka, ni mogoče leteti, a če letalski družbi štrene zmeša stavka v neki tretji državi, to ni nepremostljiva težava. Tudi to, da je ob času mojega poleta stavka trajala že nekaj dni (in tudi zanesljivo je bila napovedana), jaz pa sem bil o odpovedi obveščen dve uri pred poletom, je kazalo, da me EasyJet skuša nategniti. To sem jim pojasnil in jim zagrozil, da se bom pritožil nemškemu organu za nadzor nad pravicami letalskih potnikov (tule je seznam teh organov po državah), ki jih – če me spomin ne vara – lahko oglobi s 5.000 EUR za vsakega nategnjenega potnika. Poleg tega sem omenil še EUClaim, podjetje, ki zastopa pravice potnikov (in ki si – če od letalske družbe kaj iztrži – vzame okrog 30 % izkupička). Vse to je končno zaleglo in obljubili so mi odškodnino.

Seveda je po štirih tednih, ki so si jih postavili kot rok, nisem dobil. Potrebnih je bilo še nekaj tednov teženja in spopadov z zares obupno spletno stranjo za podporo strankam (sumim, da je bila njena nedelujočost namerna), a na koncu sem denar vendarle dobil. Juhej!

Kaj počne naša Ajda

Otročarije

Zaenkrat Ajda pozna štiri glavne dejavnosti.

Največ časa namenja spanju in ko spi, jo imamo vsi radi. Malce sitno je le, da prav dosti ne razlikuje med dnevom in nočjo, če posebej pa se spanju upira zvečer, ko je treba v posteljo.

V povprečju hoče enkrat na tri ure jesti, vendar pri tem ni prehudo redna. Včasih drnjoha in ne kaže potrebe po mleku tudi dlje, drugič bi pa ponovno jedla že čez eno uro. Ali čez 10 minut (kadar počne to, Jelka ni najbolj srečna). Nekateri priporočajo, naj starši otroka na tri ure prebujajo, a ti še niso poizkusili prebuditi naše Ajde.

Prehranjevanju kajpak (logično in časovno) sledi lulanje in kakanje. Menda nekateri dojenčki ne kakajo prav redno, a za Ajdo to ne velja – pokakana je domala pri vsakem previjanju. Prav rado se zgodi, da se polula in/ali pokaka kmalu po tistem, ko ji odmotamo umazano plenico. Za ta zanimivi pojav  lahko ponudim več razlag. Prva (ki ni zrasla na mojem zeljniku) pravi, da dojenčki niso radi v umazanih plenicah in zato v plenice spustijo samo toliko, kot je nujno potrebno. Druga razlaga je, da jo k izločanju spodbudi prehranjevanje, saj jo ponavadi previjava po dojenju, ko je budna in ni sitna zaradi lakote. Tretja razlaga pa je, da se pravijanja lotiva, ko zavohava, da se je pokakala. Ker dojančki znajo biti hudički in ker se za hudiča ve, da na kup serje, je logično, da enemu sranju sledi drugo (in včasih tudi tretje in četrto). V izogib temu, da bi ponečedila svežo plenico, jo zato na previjalni mizi spodbujava, naj iz sebe spravi še kaj.

Zadnja Ajdina dejavnost pa je usajanje. Prvi razlog zanj je lakota in kadar se usaja zaradi tega, jo Jelka nahrani in smo vsi srečni. S tem se zanesljivo prepoznavni razlogi končajo. Naslednji – precej verjeten – razlog za usajanje so prebavne težave. Posebno vesela sva jih ponoči – zgodi se, da je od 3 do 4 zjutraj deklino treba nositi po rokah in zibati, da neha jokati in zaspi. Pogosto se usaja tudi med previjanjem in kopanjem in dokler je to naporno zgolj za ušesa, še gre, ko začne opletati z vsemi štirimu udi, pa ti dve operaciji postaneta kar izziv. Nama je pa Jelkina znanka dala zvit nasvet, ki jo v takih primerih pogosto pomiri: vključiti je treba sušilnik za lase. Glavni pomirjevalni učinek ima najbrž njegov zvok, a tudi toplo pihljanje prija.

Z zanimanjem čakamo, da Ajda malce zrase in svojemu repertoarju dejavnosti doda še kako.