Pravkar odhajam v Madrid igrat magic. Tam se namreč odvija grand prix v mojem priljubljenem formatu legacyju. Madrid ni ravno blizu, pa tudi z dopustom moram biti varčen, ker mi bo, ko bo Jelka rodila, ves prišel zelo prav, ampak tole je važna reč. Grand prixi so namreč veliki in imenitni dogodki (obišče jih po kakih 1.000 igralcev) in v legacyju so posejani zelo naredko. Kolikor vem, je bil do zdaj edini tovrsten v Evropi pred dobrimi štirimi leti, ravno ko sem bil v Kanadi (in sem ga zato seveda zamudil), tako da se mi tale ne sme izmuzniti. Zaradi priprav na magic sem zadnja dva tedna tudi malo manj pisal v blog, kot bi bil sicer. Bom po vrnitvi napisal kaj več.
Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Mitja
Fotke iz Rostocka
V Rostocku je moč najti kar precej privlačnih zgradb v – kot omenjeno – podobnem slogu kot v Wismarju. Žal je vreme pretežno oblačno in fotke temu primerne, en sončen dan za slikanje sem pa vendarle ujel (in pri tem skoraj zmrznil, saj je bilo zaradi sonca pasje mraz, zaradi spremembe vremena pa zoprno vetrovno). Kajpak bo poleti vreme fotografiranju bolj prijazno, vendar nekako ne morem pol leta živeti v mestu in si ga ne ogledati (in poslikati). Slike univerzitatnih zgradb (ki niso od muh) ter obzidja in mestnih vrat sem prihranil za kak prihodnji zapis.
Omrežen v Rostocku
Ker dostop do interneta štejem za osnovno življenjsko potrebščino, sem ga kajpak želel imeti tudi v svojem rostoškem stanovanju. Pri najemu sem pobaral, kako je s tem, in upravnica – starejša gospa – je znala povedati le, da je mogoč, kako se uredi, se ji pa tudi sanjalo ni. Da je mogoč, je vedela, ker si ga je omislil nek njen vietnamski najemnik. Že naslednji dan naju je spravila skupaj in Vietnamec mi je povedal, da je mogoče dobiti priključek ADSL pri ponudniku Alice. Napotil me je v neko trgovino z elektroniko (tukajšnjo različico Big banga), kjer to menda uredijo. Sledil sem njegovim napotkom in po nekoliko mučnem pogovoru z neko prodajalko, ki (kajpak) ni znala angleško, sem trgovino zapustil dokaj prepričan, da bom dostop do interneta dobil.
Nekoliko sitno je, da se moraš v Nemčiji za večino telekomunikacijskih storitev, če naj jih dobiš po ugodni ceni, ponudniku zavezati ze dve leti, kar jaz težko storim. Zato sem moral plačati priključne stroške (za katere mi zdajle ne uspe ugotoviti, koliko naj bi znašali, ampak če me spomin ne vara, nekaj čez 60 EUR), na mesec pa moram plačevati 24,9 EUR namesto 14,9 EUR. Za ta denar lahko podatke z interneta pretakam z do 16 Mb/s, v obratno smer pa z do 1 Mb/s. Ta “do” pomeni, da je dejanska hitrost še vedno zelo zadovoljivih 10/0,5 Mb/s. Tudi manjša hitrost bi mi čisto dobro služila, a je sploh ne ponujajo.
Kmalu po naročilu dostopa do interneta sem po pošti dobil modem in drugo opremo, kar sem štel za dober znak. Od Alice sem poleg tega dobil tudi par pisem, ki jih nisem najbolje razumel, a sem vendarle razbral, da so mi za kake tri tedne po začetku postopka najavili obisk telekomovega tehnika. Malce me je skrbelo, da nikjer v stanovanju nisem videl telefonskega priključka, zato sem upravnico pobaral, kako je s tem. Razumel sem jo, da naj bi bil priključek v električni omarici, ki pa je zaklenjena, zato tega nisem mogel preveriti. Ko je tehnik prišel (skupaj s tehnico – če je to ženska oblika tehnika), sem ju tako napotil v recepcijo po ključ za omarico. No, izkazalo se je, da priključka ni tam, ampak da je telefonski priključek par neuglednih žic, ki so štrlele iz stene (kar je čudilo vse navzoče). Je pa priključek kljub sumljivemu videzu deloval in še isti dan sem bil uspešno omrežen.
Nekaj časa po tistem sem se spotikal čez žico, ki se mi je od modema po sredi sobe vlekla do mize, nakar sem sklenil, da tako ne gre, in naročil brezžični usmerjevalnik. Izbral sem D-Linkov paket DKT-400, ki vsebuje usmerjevalnik DIR-615 in brezžični priključek USB DWA-140. Slednjega za omreženje prenosnika kajpak ne potrebujem, vendar nameravam tule v Nemčiji sestaviti en majhen, tih in poceni računalnik za domači kino, ki nama bo z Jelko prav prišel doma in za katerega bo tak priključek kot nalašč. Izbrani usmerjevalnik ni ravno izjemno zmogljiv, vendar je menda precej soliden (tako pravijo tule in še marsikje), cel paket pa je s poštnino vred veljal le dobrih 60 EUR. Zaenkrat mi služi povsem zadovoljivo.
Wismar
Za vikend sem jo prvič mahnil na izlet izven Rostocka. Krenil sem v 50 km oddaljeni Wismar, ki si je s svojim starim središčem prislužil mesto na Unescovem seznamu svetovne dediščine (skupaj s Stralsundom, ki si ga bom ob priliki kajpak tudi ogledal). Mesto je podobno Rostocku, le nekoliko imenitnejše je. Ponaša se z opečnato gotsko arhitekturo, ki je za severno Evropo menda precej značilna. Njenemu nastanku je botrovalo pomanjkanja kamna, primernega za gradnjo. Poleg opečnatih zgradb so značilnost Wismarja (in Rostocka) še visoke in ozke mestne hiše s poudarjenimi zatrepi.
Wismar premore tudi muzej, ki ga Rough Guide po Nemčiji precej hvali (za spremembo sem si namesto Lonely Planeta omislil Rough Guide, ampak se mi zdi, da je za spoznanje manj temeljit). Žal je bil zaradi prenove večji del muzeja zaprt, ampak za tolažbo je bil vsaj zastonj. In vseeno sem videl eno jako zanimivo (in nekoliko neokusno) reč: par posušenih odsekanih rok umorjencev, kakršne so v srednjem veku kot simbol obtožbe včasih prinesli na sojenje morilcu. Bi jih bil pa skoraj spregledal, saj je bila vitrina z njima zagrnjena – menda zaradi zaščite pred svetlobo, čeprav je bil namen morda tudi zaščita bolj občutljivih obiskovalcev. Da nekje v sobi morata biti, sem ugotovil, ker sta bili omenjeni v zvezčiču z angleškimi opisi razstavljenih predmetov (dotični je bil zanimivost že sam po sebi in eden od razlogov za hvalo muzeja, saj uporaba angleščine v teh krajih ni ravno pogosta).
Krüh
Nemci imajo menda radi kruh. Najbrž je zato v Rostocku pekarn kot listja in trave. V glavnem so razdeljene med dve pekarniški verigi: rostoško Sparre in severnonemško Junge. V obeh je ponudba različnih kruhov (in peciv) precejšnja, žal pa njihova dobrost ni tako velika. Tu na severu Nemčije imajo namreč precej radi kisli kruh. Ker sem bil radoveden, od kod pride kislost kruha in za kaj je dobra, sem zadevo nekoliko raziskal. In da bodo moje raziskave tudi obče koristne, bom izsledke kajpak delil z bralci.
Biokemični procesi v kruhu gredo nekako takole. Encim amilaza, ki je naravno navzoč v moki, ob prisotnosti vode začne razgrajevati škrob v sladkor. S tem se hranijo kvasovke, ki ga predelujejo v ogljikov dioksid (ta povzroča vzhajanje) in alkohol (tega pri kvasu, ki se uporablja za pripravo kruha, nastane precej malo; več ga kajpak pridelajo kvasovke, ki se uporabljajo za pripravo alkoholnih pijač). Kisli kruh poleg kvasovk vsebuje tudi mlečnokislinske bakterije. Te sladkor predelujejo v mlečno in ocetno kislino, ki kruhu dajeta kisli okus. Poleg tega naredita kruh manj gostoljuben za druge mikroorganzme, zato je bolj trajen. Kisline tudi ne dišijo preveč običajnim kvasovkam, zato se za pripravo kislega kruha navadno uporabljajo trpežnejše “divje” kvasovke, ki so navzoče vsepovsod – če pustiš mešanico moke in vode na sobni temperaturi, bi moral iz nje nastati pripravek za peko kislega kruha. Tak pripravek se posebej pogosto uporablja za peko rženega kruha, saj kislina zavira delovanje amilaze. Amilaza v rži je namreč bolj trdoživa od one v pšenici in je peka ne uniči dovolj učinkovito. Tako razgradnjo škroba nadaljuje tudi med peko (visoka temperatura njeno delovanje celo pospeši) in pokvari strukturo kruha, ki jo zagotavlja škrob.
Ker se precej navdušujem nad kruhom in poleg tega rad pokušam nova jedila, sem se kajpak lotil raziskovanja tukajšnjih kruhov. Kadar nóvosti hrane dam prednost pred dobrostjo, me Jelka včasih kritizira, a tokrat sem edina žrtev čudnih kruhov sam. Zaenkrat sem si privoščil tele:
- mecklenburger landbrot – precej ržen, posut z rženimi kosmiči, dokaj kisel, ne prav dober;
- mischbrot – dokaj črn (najbrž zaradi rži), nekoliko kisel, sprejemljiv;
- ostseebrot – pšenično-koruzen, ni kisel, precej dober;
- weizenbrot – pšeničen (weizen je pšenica), ni kisel, kar užiten (prav navdušujoč pa ne – celo navaden pšenični kruh jim uspe zašuštrati);
- urbrot – precej ržen, nekoliko kisel, ne prav dober;
- roggen-zwilling – zelo ržen (roggen je rž), zelo kisel, nič kaj dober;
- hanseaten brot – zelo črn (najbrž zaradi rži), vsebuje semenke, posut z ovsenimi kosmiči, začuda zelo blago kisel, sprejemljiv;
- feinbrot – rahlo črn, malček kisel, kar užiten;
- korn an korn – zelo črn (najbrž zaradi rži), posut z nečim nedoločljivim, dokaj kisel, ne prav dober;
- dinkel vollkornbrot – precej črn (tokrat za spremembo zaradi pire – dinkel je namreč pira), znotraj in zunaj ima sončnična semena, nekoliko kisel, sprejemljiv;
- warnemünder – nekaj takega kot korn an korn;
- dinkel plus – blago črn, komaj kaj kisel, precej dober (žal pa tudi precej drag);
- kraftkornbrot – blago črn, posut s semeni in ovsenimi kosmiči, malček kisel, kar dober.
Mislim, da je tole kar zadovoljiv vzorec. Gotovo bom pokusil še kak kruh, bom pa verjetno začel kupovati pretežno ostseebrot, saj je – kljub bogastvu izbire – edini, ki mi je res všeč.
Dopolnilo:
Dodal sem še feinbrot. Morda bom – predvsem za lastno evidenco – v prihodnje dopisal še kakega.
Še eno dopolnilo:
Res sem dopisal še nekaj kruhov, med drugim tudi dinkel plus, ki je najboljši do zdaj odkriti.
Sneg
Ponoči je kar krepko snežilo (rekel bi, da je zapadlo dobrih 20 cm snega). Dopoldne je grdo pihalo (se mi zdi, da na mojem koncu mesta ob dopoldnevih to rado počne), potlej se je pa veter umiril in sem sklenil, da grem v pomorski muzej. Najprej sem moral izpod snega odkopati avto. Ko mi je to uspelo, sem se brez resnejših težav odpeljal – v nasprotju z nekim drugim stanovalcem mojega bloka, ki je, preden je dosegel cesto, dvakrat obtičal. Nato sem po nespluženih cestah, na katerih je bilo vse polno peščev (ceste so bile vsaj zvožene, pločniki pa niti to ne), prinavigiral do muzeja. Za katerega se je izkazalo, da je zaprt – kot še marsikaj v mestu (recimo pol trgovin). Očitno je Rostočane tale sneg krepko spravil iz tira. Nisem bil pa edini bizgec, ki je danes hotel v pomorski muzej – tam sem srečal še en starejši par z enakimi nakanami.
No, tačas, ko sem ugotavljal, da Rostock danes obratuje samo na pol, se je pokazalo sonce, tako da sem se odpeljal v Warnemünde. Warnemünde je poln parkirišč in garažnih hiš, počitniških stanovanj, trgovin in restavracij – zelo letovišek skratka. Sicer je videti kar prikupen in tudi dokaj obljuden je bil – očitno mraz, sneg in svinjski veter z morja niso odvrnili sprehajalcev. Par se jih je po mestu podalo kar s smučkami.
Na poti sem srečal konvoj kakih 20 policijskih avtov, ki so se peljali proti mestnemu središču. Sklepal sem, da gredo krotit nogometne navijače, vendar sem zvečer prebral, da je bila tekma zaradi slabega vremena odpovedana. V novički so zapisali, da je ponoči zapadlo 30 cm snega in da je veter ponekod nanesel dvometrske zamete. Očitno sneg pride do živega celo najpomembnejši postranski stvari.
Naj tule postrežem z eno etimološko razlago. Ime Rostock izhaja iz slovanske besede raztok, ki pomeni razširitev reke, in sicer Warnowa, ki drugače ni posebej imenitna reka, v tole dokaj široko reč na sliki. Rostock namreč leži ravno na točki, kjer se Warnow razširi. Warnemünde pa leži ob ustju Warnowa in njegovo ime pomeni točno to – ustje Warnowa.
Žogobrc dela zgago
Središče Rostocka sem si v glavnem že ogledal (slike bodo), nekaj reči mi je pa vendarle ostalo, med drugim fotografiranje univerzitetnih zgradb v kampusu, ki so precej kul. To sem nameraval postoriti to soboto, pa bom raje preložil. V soboto bo namreč nogometna tekma med lokalnim klubom Hansa (to je sicer ime za zvezo severnoevropskih mest v poznjem srednjem veku, ki ga v teh krajih pogosto srečuješ) in Union Berlin. Stadion je blizu kampusa, in ker se pričakujejo horde nogometnih navdušencev, tudi huliganske sorte, bo menda na tem koncu mrgolelo policije, ki te utegne legitimirati in ti nasploh greniti življenje. Tudi na javni promet tekma predvidoma ne bo vplivala blagodejno. Če bo vreme lepo, bom šel raje pogledat obmorski podaljšek Rostocka Warnemünde, sicer pa pomorski muzej.
Vreme v Rostocku
… je mizerno. Rekli so mi, da so tu zime mile in da snega v glavnem ni. No, tisti teden, ko sem prispel, je snežilo. Potlej je bilo ves čas oblačno in do preteklega vikenda sonca sploh uzrl nisem. Za vikend so se pa vremena zjasnila, a je zjasnitev s sabo prinesla strašen mraz – včeraj zjutraj je bilo -16 stopinj. Danes pa spet sneži. Hvala lepa za tako milo zimo.
Punčko bomo imeli
Tako pravi genetska preiskava (ki poleg tega pravi, da je z otrokom vse v redu) in ta se bržkone ne moti. Vraga, pa so moje sanje o moškem nasledniku, ki bo podedoval naslove in posestva, splavale po vodi.
Lov na stanovanje
Eden od problemov selitve na Nemško je bil kajpak bivališče. Ne samo zato, ker je nekje pač treba bivati, ampak tudi zato, ker sem za urejanje razne birokracije (ki je neznanska in bo deležna lastnega zapisa) čim prej potreboval naslov. Delodajalec mi je svetoval, naj se pozanimam v nekakšnem domu za tuje goste, ki ga ima tukajšnja univerza. Eden od mojih sodelavcev tam živi in pravi, da je v redu. Vendar se je izkazalo, da je dom zaseden in da me lahko kvečjemu postavijo v vrsto, v kateri bom čakal neznano dolgo. So mi pa dali nekaj dodatnih naslovov, kamor naj se obrnem, in kajpak je tudi na internetu moč najti kopico strani z oglasi za najemniška stanovanja. In tako sem se lotil iskanja.
Kmalu sem prišel do naslednjih spoznanj, od katerih mi nobeno ni bilo preveč všeč:
- Za najem stanovanja je nujno govoriti nemško – in to po telefonu. Kar se tiče nemščine, je razlog ta, da angleško tu govori bolj malo ljudi. Da bi kdo imel spletno stran v angleščini, se pa sploh ne zgodi (mislim, da sem našel samo eno izjemo). Kar se tiče telefona, je pa tako. Spletne strani z oglasi sicer nudijo elektronsko komunikacjo z oglaševalci in nepremičninski posredniki imajo kajpak tudi elektronske naslove. Vendar poizkusi elektronske komunikacije v glavnem naletijo na gluha ušesa, celo če se človek potrudi in s pomočjo Google Translata spiše sporočilo v nemščini. Tako sem v Sloveniji rekrutiral sodelavca, ki obvlada nemščino, v Nemčiji kajpak tudi, na koncu sem se pa za silo sporazumel že sam (srednješolska nemščina in dovolj pogovorov o eni in isti stvari sta naredila svoje).
- V Nemčiji se stanovanja pretežno najemajo neopremljena in to za več let (kar je kajpak povezano – za kratek čas pač ne postavljaš v stanovanje lastnega pohištva). Seveda pa je bilo to zame jako sitno, saj sem želel opremljeno stanovanje za eno leto. In da bi mi življenje še malce otežili, smotani Nemci v oglase pogosto ne napišejo, ali je stanovanje opremljeno. Mislim, da so tista, kjer o tem nič ne piše, neopremljena, povsem prepričan pa kajpak nisem. Precej tu pomagajo slike – če je na sliki prazna soba, pač veš, da je stanovanje neopremljeno.
- Skoraj vse opremljena stanovanje se dajejo v najem prek nepremičninskih posrednikov. Ti zajedalci si za svoje storitve pri enoletnem najemu ponavadi zaračunajo dve mesečni najemnini, kar pomeni, da najem podražijo za mastnih 16,7 %. Nekateri iz prijaznosti do strank (tako vsaj pravijo) v najemnino vključijo vse dodatne stroške, kar morda res pripomore k preglednosti, vendar – glej no glej – tudi dvigne provizijo.
- V mnogih manjših stanovanjih lahko biva samo en človek. V nekaterih zato, ker imajo pač posteljo samo za enega, v nekaterih pa se s slik celo razbere, da imajo posteljo za dva, vendar v oglasu piše, da so namenjena enemu. Tudi to mi kajpak ni nič dišalo, saj upam, da bo za nekaj časa k meni prišla tudi Jelka z otrokom. Pa celo če bo prišla le na krajši obisk, bo nekje morala spati.
Kajpak sem si želel stanovanje, od koder bi v službo lahko hodil peš. S precej truda sem enega takega tudi našel in se že iz Slovenije dogovoril za ogled. Ogled je razkril, da stanovanje ni ravno v čudovitem stanju, pa tudi posebej poceni ni bilo (med drugim zaradi posredniške provizije), ampak bilo je še najboljša možnost, zato sem se odločil, da ga najamem. No, pa so mi naslednji dan sporočili, da me ne marajo: motilo jih je, da bi ga najel samo ze eno leto (čeprav je bilo v oglasu predstavljeno kot rešitev za krajši čas) in da bi v njem nekaj časa utegnilo živeti več ljudi (stanovanje meri 50 m2 in ima dvojno posteljo). Bes jih lopi!
Tako sem se spet divje vrgel v pregledovanje oglasov, a česa bližnjega kratko malo ni bilo mogoče najti. Na koncu sem pristal tule. Gre za nekakšen stanovanjski hotel, kar pomeni, da ključ puščaš v recepciji, da ti stanovanje čistijo in da ti menjajo posteljnino in brisače. Slednje dvoje je pravzaprav fino, sploh glede na to, da je cena povsem primerljiva z običajnimi najemniškimi stanovanji. Bivališče je kakih 7 km od službe, kar pomeni, da se moram zdajle voziti z avtom ali vlakom, ko se otopli, bo pa najbrž šlo s kolesom. Na začetku sem uporabljal avto, prejšnji teden sem se vozil pa z vlakom in sem zaenkrat neodločen, kaj mi je bolj všeč – pri službi je malo sitno najti parkirišče, vlak pa zaradi pešačenja na postajo in z nje vzame nekaj več časa, pa tudi prav poceni ni (mesečna vozovnica velja slabih 50 EUR). Je pa lokacija ugodna zaradi bližine spodobnih trgovin, pekarne, lekarne in pošte. Samo stanovanje je opremljeno dokaj ceneno, vendar je oprema vsaj v solidnem stanju. Pa nobenih težav ne bo, če bosta tu kdaj živela še Jelka in otrok. In osebje je precej prijazno, ker je bilo sploh koristno, ko sem s svojo polomljeno nemščino stanovanje najemal.
