Omrežen v Rostocku

Ker dostop do interneta štejem za osnovno življenjsko potrebščino, sem ga kajpak želel imeti tudi v svojem rostoškem stanovanju. Pri najemu sem pobaral, kako je s tem, in upravnica – starejša gospa – je znala povedati le, da je mogoč, kako se uredi, se ji pa tudi sanjalo ni. Da je mogoč, je vedela, ker si ga je omislil nek njen vietnamski najemnik. Že naslednji dan naju je spravila skupaj in Vietnamec mi je povedal, da je mogoče dobiti priključek ADSL pri ponudniku Alice. Napotil me je v neko trgovino z elektroniko (tukajšnjo različico Big banga), kjer to menda uredijo. Sledil sem njegovim napotkom in po nekoliko mučnem pogovoru z neko prodajalko, ki (kajpak) ni znala angleško, sem trgovino zapustil dokaj prepričan, da bom dostop do interneta dobil.

Nekoliko sitno je, da se moraš v Nemčiji za večino telekomunikacijskih storitev, če naj jih dobiš po ugodni ceni, ponudniku zavezati ze dve leti, kar jaz težko storim. Zato sem moral plačati priključne stroške (za katere mi zdajle ne uspe ugotoviti, koliko naj bi znašali, ampak če me spomin ne vara, nekaj čez 60 EUR), na mesec pa moram plačevati 24,9 EUR namesto 14,9 EUR. Za ta denar lahko podatke z interneta pretakam z do 16 Mb/s, v obratno smer pa z do 1 Mb/s. Ta “do” pomeni, da je dejanska hitrost še vedno zelo zadovoljivih 10/0,5 Mb/s. Tudi manjša hitrost bi mi čisto dobro služila, a je sploh ne ponujajo.

Kmalu po naročilu dostopa do interneta sem po pošti dobil modem in drugo opremo, kar sem štel za dober znak. Od Alice sem poleg tega dobil tudi par pisem, ki jih nisem najbolje razumel, a sem vendarle razbral, da so mi za kake tri tedne po začetku postopka najavili obisk telekomovega tehnika. Malce me je skrbelo, da nikjer v stanovanju nisem videl telefonskega priključka, zato sem upravnico pobaral, kako je s tem. Razumel sem jo, da naj bi bil priključek v električni omarici, ki pa je zaklenjena, zato tega nisem mogel preveriti. Ko je tehnik prišel (skupaj s tehnico – če je to ženska oblika tehnika), sem ju tako napotil v recepcijo po ključ za omarico. No, izkazalo se je, da priključka ni tam, ampak da je telefonski priključek par neuglednih žic, ki so štrlele iz stene (kar je čudilo vse navzoče). Je pa priključek kljub sumljivemu videzu deloval in še isti dan sem bil uspešno omrežen.

Nekaj časa po tistem sem se spotikal čez žico, ki se mi je od modema po sredi sobe vlekla do mize, nakar sem sklenil, da tako ne gre, in naročil brezžični usmerjevalnik. Izbral sem D-Linkov paket DKT-400, ki vsebuje usmerjevalnik DIR-615 in brezžični priključek USB DWA-140. Slednjega za omreženje prenosnika kajpak ne potrebujem, vendar nameravam tule v Nemčiji sestaviti en majhen, tih in poceni računalnik za domači kino, ki nama bo z Jelko prav prišel doma in za katerega bo tak priključek kot nalašč. Izbrani usmerjevalnik ni ravno izjemno zmogljiv, vendar je menda precej soliden (tako pravijo tule in še marsikje), cel paket pa je s poštnino vred veljal le dobrih 60 EUR. Zaenkrat mi služi povsem zadovoljivo.

Mrežna oprema za nočno omarico
Mrežna oprema za nočno omarico

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.