Jutri zjutraj (vstajanje ob 5:30 – fuj) krenem na Finsko. Tam bom sestankoval o projektu Alvis, ki naj bi naredil en nadvse imeniten internetski iskalnik (malo sicer sumim, da bo njegova imenitnost manjša, kot smo napovedovali ob začetku projekta, ampak se bom pustil presenetiti). Jamral sem, da me bodo projektni partnerji tepli, ker v našem odseku na projektu nismo prav pridno delali, zdaj je pa videti, da bom mogoče celo lahko pokazal neke rezultate. Kolega je danes pognal poizkus, ki naj bi jih v kakih 20 urah pridelal, tako da upam, da me bo, ko se naslednjič omrežim, čakalo kako spodbudno e-pismo.
Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Mitja
Threshold ni napačen
Včeraj je bilo v Kranju spet tekmovanje za magicaško ligo v vintagu in legacyju – tokrat je bil na vrsti legacy. V boj sem se podal z zelo klasičnim modro-zeleno-belim thresholdom podobnim temule. Glede na to, da je ta vrsta kupčka zadnje čase precej uspešna (in posledično priljubljena), sem se želel prepričati, če bo tudi meni dobro služila. In mi je kar: uvrstil med prve štiri in na koncu pristal na tretjem mestu. Vseeno pa imam do thresholda nekaj zadržkov: namreč kadar dobiš primerno zmes bitij, vlečenja kart in protiurokov, deluje krasno, vendar se ne zgodi tako poredko, da prave zmesi noče biti. Včasih manjka vlečenje kart, tako da ne dobiš thresholda in so tvoja bitja majhni bedniki, včasih pa ni bitij (igra se jih samo 14), čeprav povlečeš kup kart.
S sestavo kupčka sem bil dokaj zadovoljen, edino namesto serum visions bi veljalo preizkusiti opt. Z njim res vidiš eno karto manj, vendar ti da nekaj izbire pri tem, kaj boš potegnil nemudoma, ne kaj boš potegnil nasledno potezo, ker utegne biti koristno, kadar rabiš takojšen odgovor na kak problem. Sideboard sem imel pa bolj klavrn: engineered explosives se niso obnesli, manjkali so mi tivadar’s crusadi, brez katerih se je proti goblinom zelo težko boriti, in manjkalo mi je nekaj učinkovitega za zrcalne igre. Saj sem igral dva tormod’s crypta in en phyrexian furnace, vendar to ni dovolj – koristila bi mi še kaka bitja, ki bi bila dobra tudi brez thresholda, recimo anurid brushopperji, ki jih je igral eden od mojih nasprotnikov, ali pa troll ascetici ali serendib efreeti. Sevede bom pa po dobri stari navadi na naslednjem tekmovanju v legacyju bržkone igral kaj čisto drugega, tako da mi tele ugotovitve ne bodo nič koristile.
Še več blefiranja
Pred dvema tednoma sem se zgražal nad svojimi bleferskimi podvigi, s katerimi skušam Evropski uniji izpuliti denar (za tiste, ki se jim ne ljubi klikniti na povezavo: pisati sem moral predlog za projekt, ki naj bi ga financirala Unija, na temo, o kateri ne vem nič). No, v tem času sem prav lepo napredoval: nastopil sem kot strokovnjak še za dve področji, o katerih v resnici pojma nimam. Bravo jaz. Pa pri enem od teh dveh projektov so dobršen delež predloga napisali kolegi, ki se na zadevo kolikor toliko spoznajo, pri tem, s katerim se borim zdajle, sem pa spet prepuščen samemu sebi.
Nove koordinate
Ko sem se vrnil iz Kanade, sem hotel popraviti zemljepisno širino in dolžino, ki moj blog prikažeta na zemljevidu si.blogs. Žal Google Maps nima prav podrobnih satelitskih posnetkov Slovenije izven Ljubljane, tako da nisem mogel vpisati točnih koordinat. Sicer sem vedel, da obstaja neka slovenska spletna stran s podrobnimi zemljevidi in satelitskimi posnetki naše države, vendar se nisem mogel spomniti, katera to je. No, zdaj vem: Naravovarstveni atlas Slovenije. Odlična zadeva. Lokacija mojega bloga je tako spet prava (no, bo prava, ko bo si.blogs osvežil podatke).
Urednikovanje Informatici
Informatica je mednarodna znanstvena revija slovenskega porekla s področja računalništva in informatike. Jaz imam izjamno čast, da sem njen deputy managing urednik (pojma nimam, kako naj prevedem ta svoj laskavi naziv). Revija na žalost ni preveč dobra, ampak nekateri se po svojih najboljših močeh trudimo, da bi ne bila prehudo slaba. Jaz recimo tako, da članke, ki jih avtorji pošljejo v objavo, dodelim urednikom, ki naj bi potem zanje poiskali recenzente in na podlagi recenzij priporočili/odsvetovali objavo. Ne zveni pretežavno, kajne?
Vendar na tej točki pridemo do izlitja žolča. Namreč uredniki naj bi poiskali recenzente, v resnici se pa v 90 % primerov v treh mesecih, kolikor imajo časa za odločitev o objavi, ne zgodi popolnoma nič. Moja glavna naloga zato je, da tem urednikom v primernih intervalih težim, naj za božjo voljo že zrihtajo klinčeve recenzije, porkaduš! Recimo danes sem pisal enemu, na katerega čakam od lanskega septembra in ki gladko ignorira moje opomine, za enega, ki se zame ne zmeni še dlje, sem pa managing uredniku predlagal, da ga brcnimo iz uredniškega odbora. In ti ljudje naj bi bili resni znanstveniki. Bah!
Dohodnina
Oddano. Glede na zapletenost dohodninskega obrazca, nerazumljivost obrazcev nasploh in moj izreden dar, da vse, kar se da razumeti narobe, narobe tudi razumem, je bil postopek dokaj neboleč. Verjetno zato, ker med letom nisem počel nič finančno zapletenega. No, pa seveda zato, ker se zadeva da urediti elektronsko.
Battlestar Galactica
Z novim letom so prišli novi deli druge sezone, jaz sem bil pa v Kanadi in jih zaradi zlobnega protipožarnega zidu tam nisem mogel sneti z interneta. Danes sem končno prišel do tega, da sem pogledal prvega od novih delov, in sem (še vedno) navdušen. Razvoj dogodkov me je presenetil, česar televizija ne doseže prav pogosto. Galactica se lahko postavi ob bok najboljšim primerkom žanra, kot sta Babylon 5 in Farscape (no, pa Lexx, ampak ta je kategorija zase). Nič startrekovske sterilnosti, nepredvidljivost, liki, ki se razvijajo, moralne dileme … odlično!
Dopolnilo:
Sem pogledal še naslednji (12.) del in sem bil razočaran – izbrali so lažjo, bolj prikladno pot namesto težje in bolj zanimive. Oh ja, nič ni popolno.
Na Finsko
Kaže, da bom šel čez slaba dva tedna službeno v Helsinke. Pred časom sem se srečno izognil Danski, tokrat mi pa po vsem videzu ni rešitve. No, vsaj iz Kanade mi ne bo treba hoditi, pa v nasprotju s Koebenhavnom v Helsinkih še nisem bil (saj za turizem itak ne bo kaj prida časa, ampak kaj novega bom pa menda vendarle videl). Hudič je le, da bo tam treba projektnim partnerjem povedati, kaj smo naredili na projektu, tega pa ni prav veliko.
The Illuminatus! Trilogy
The Illuminatus! Trilogy Roberta Shea in Roberta Antona Wilsona je ena hudo zmedena knjiga. Zgodba skače v času naprej in nazaj, brez opozorila menja prizorišča, včasih uporablja prvo osebo in včasih tretjo … Dodatno bega veliko število nastopajočih, tako da včasih nisem vedel, ali sem neko osebo že srečal, pa sem le pozabil, kdo je, ali jo srečujem prvič, pa se avtorja nista potrudila, da bi jo uvedla, ali je mogoče kaka javna oseba, ki je zgolj meni neznana, ker pač premalo vem o ZDA v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja. Zgodba se začne s preiskavo eksplozije v pisarni nekega levičarskega časopisa in zdi se, da so vpleteni illuminati, starodavna in mogočna skrivna organizacija. Kmalu se bralec znajde na krovu zlate podmornice Hagbarda Celina, ki je vodja razkolniškega gibanja (trilogija precej črpa iz Principe Discordie) in nasprotnik illuminatov. Avtorja ga nato popeljeta v Atlantido, pojasnita jetije in umor Kennedyja, se ukvarjata z biološkimi orožji, ki jih razvija ameriška vojska, zatrdita, da sta Necronomicon in Lovecraftovo pisanje nasploh resnična ter postrežeta še s kopico zarot. Zgodba doseže vrhunec na rokovskem koncertu v Ingolstadtu, kjer se med drugim pojavijo nemrtvi nacisti in sam Hitler.
Avtorjema je treba priznati, da sta v zgodbo zelo spretno vpletla množico dejstev, (urbanih) legend in koščkov drugega leposlovja, tako da je bralcu nemogoče ugotoviti, kaj je res in kaj ne (sploh ker je tudi zgodba sama polna preobratov in protislovij). Takisto sta precej spretna z numerologijo in človek skoraj začne verjeti v razkolniški zakon peteric (ki ne pravi nič drugega, kot da je vse povezano s številom pet).
Trilogija se prav pretirano resno ne jemlje, vseeno pa ni zgolj zbirka kozlarij. Je tudi satirična kritika družbe, posebej oblasti, in občasno postreže s kako modro mislijo, kot je denimo SNAFU principle: “True communication is possible only between equals, because inferiors are more consistently rewarded for telling their superiors pleasant lies than for telling the truth.” Zagovarja precej hipijevskih idej, vključno z rabo drog in svobodnega seksa. Zavzema se tudi za anarhizem, vendar se z njegovimi očitnimi problemi ne ukvarja.
Vseeno pa recenzija trilogije, ki je vzeta kar iz trilogije same (kjer nastopa kot recenzija neke druge knjige), ne zgreši preveč:
“It’s a dreadfully long monster of a book, […] and I certainly won’t have time to read it, but I’m giving it a thorough skimming. The authors are utterly incompetent – no sense of style or structure at all. It starts out as a detective story, switches to science-fiction, then goes off into the supernatural, and is full of the most detailed information of dozens of ghastly boring subjects. And the time sequence is all out of order in a very pretentious imitation of Faulkner and Joyce. Worst yet, it has the most raunchy sex scenes, thrown in just to make it sell, I’m sure, and the authors – whom I’ve never heard of – have the supreme bad taste to introduce real political figures into this mishmash and pretend to be exposing a real conspiracy. You can be sure I won’t waste time reading such rubbish.”
Tako moram kljub temu, da je knjiga pridobila kulten status in da ji zanimivosti ni moč oporekati, reči, da mi ni bila najbolj všeč. Kot prvo ji je zaradi hude zmedenosti mestoma težko slediti, kot drugo pa je precej zaznamovana s krajom in časom nastanka, to je ZDA v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja. Verjetno bi kak ostarel hipi v njej užival, jaz pa žal nisem mogel.
Hočem več časa!
Med drugim tudi zato, ker bi rad v blog napisal par reči, ki bi obsegale več kot en odstavek, pa nekako ne pridem do tega. Saj malo sem si za pomanjkanje časa kriv sam, ker pač v svoje življenje skušam strpati več reči, kot je v njem prostora, malo je pa kriva ureditev sveta, ker vanj strpa marsikaj, česar si tam čisto nič ne želim.