Pa sem nazaj. In zelo fino je spet biti doma. Za kaka daljša razglabljanja sem pa zdajle čisto preutrujen.

Disclaimer: glede na to, da sem tu le obiskovalec, napisano morda ni povsem točno. Vse primerjave s FRI se nanašajo na čas, ko sem tam študiral (vštevši predavanja podiplomskega študija 1997-2004). Bolj podrobem opis študija v ZDA (kjer so razmere podobne kot v Kanadi) in predvsem prijave nanj se najde tule, pa tudi Crni ima včasih kaj povedati na to temo.

Tule v Kanadi imam občutek, da je študij naravnan tako, da bi študente čim več naučil. Kar je seveda zelo naravno, saj točno temu študij služi, vendar na FRI ni čisto tako. Naj pojasnim. V Kanadi imajo študentje poleg seminarskih nalog in kolokvijev, ki niso tako redki tudi pri nas, pogosto razne tedenske obveznosti, predvsem domače naloge, ki zahtevajo uporabo naučenega v praksi (saj ne da tega ne bi bilo tudi pri kakem predmetu tudi na FRI, ampak tam je to izjema, v Kanadi pa pravilo). V laboratoriju večkrat vidim ljudi, ki te reči programirajo pozno v noč. Seveda so tedenske obveznosti nadležne, vendar te primorajo, da delaš sproti in da narediš tudi kaj praktičnega. Iz izkušenj vem, da teorijo, ki se jo naučiš teden pred izpitom, hitro pozabiš, ko moraš kasneje kaj, o čemer si se učil, dejansko uporabiti, pa bentiš. Kajpada je tak način dela bolj naporen tako za študente kot tudi za profesorje in asistente, ampak nekako dvomim, da ga pri nas nimamo zaradi obzirnosti do študentov. Bolj verjetna razlaga se mi zdi, da si mnogi profesorji nič kaj radi ne naložijo več dela, kot je nujno. Študentje pa iz očitnih razlogov ne ugovarjajo, čeprav bi morali. Saj jaz za časa študija tudi ne bi bil vesel, če bi mi naprtili tovrstne dodatne obveznosti, vendar zdaj vidim, da bi bile koristne.

Na podiplomskem študiju so stvari zelo podobne, le da kolegi pravijo, da ga profesorji obravnavajo še bolj resno od dodiplomskega. In študente dejansko pripravljajo na raziskovalno delo: pri nekaterih predmetih seminarske naloge oddajajo v obliki člankov, ki jih potem tudi recenzirajo – kot na kaki konferenci. Primerjava s FRI je porazna: tam so nekateri (obvezni!) predmeti zgolj ponovitev dodiplomskih, izbirnih je pa čisto preveč, tako da zaradi premajhnega števila slušateljev predavanj pri večini itak ni.

Zagnanost profesorjev se kaže tudi drugje. Na tedenskih umetnointeligenčnih seminarjih včasih predstavljajo svoje delo, da bi pridobili študente za sodelovanje pri raziskavah ter da bi pri njih delali magisterije in doktorate. Ko je imel tovrstno predstavitev Vadim, se je stvar začela z zelo privlačno animacijo enot, ki se preganjajo po zemljevidu (ob spremljavi glasbe Johna Williamsa), nato je opisal svoje delo, na koncu pa je povedal, koliko objav lahko študentje pričakujejo, če bo on njihov mentor, in koliko njegovih preteklih študentov je uspelo dobiti neko očitno precej zaželeno štipendjo (večina). Največ, kar sem videl na FRI, je kak neugleden plakat s temami diplomskih nalog.

Gotovo tudi v Kanadi marsikaj ni v redu, ampak vtis, ki sem ga dobil v štirih mesecih, ki sem jih prebil tu, je precej ugoden.

Čakajoč na Vadima sem jo mahnil k frizerju. Najprej sem obiskal dva, pri katerih bi na vrsto prišel šele popoldne, potem sem pa le našel enega, ki me je bil pripravljen ostriči takoj. Salon je bil sicer videti precej zanikrn, vendar me to ni ustavilo. Povedal sem mu, da bi bil rad ostrižen bolj na kratko, in sem se v pričakovanju, da mi bo pokazal, koliko me namerava ostriči (slovenski frizerji, s katerimi sem imel do zdaj opraviti, so vedno naredili tako), usedel na stol. Možak je pa zgrabil glavorezni strojček in se neusmiljeno spravil nad moje lase. Posledica je, da so malo krajši, kot sem želel, ampak se ne sekiram preveč – bodo že zrasli.

Dopolnilo:
Kolegica pravi, da je frizura v redu. In da sem zdaj podoben Vadimu.