Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Mitja

Slovo

Edmonton zapuščam šele v torek, ampak če bo šlo vse po načrtu, sem danes zadnjič v laboratoriju, tako da se bom naslednjič oglasil od doma. Čez vikend si namreč nameravam izposoditi avto ter obiskati Jasper in Banff, dva narodna parka, in Calgary – menda se spodobi, da pred odhodom vidim še kaj Alberte izven Edmontona. V ponedeljek pa besno pakiranje: sicer mi ni čisto jasno, kako bom vso kramo, ki sem jo tu nakupil (predvsem knjige in DVDje, pa tudi razne odpustke za družino in prijatelje), spravil v kovčka, ampak nekako bo že moralo iti. Sicer bo pa treba kaj poslati po pošti – najbrž kake stare cunje, ker bi to moralo biti še najbolj varno pred carinsko pošto.

Z obiskom sem kar zadovoljen. Kot prvo sem se marsikaj naučil o enoagentnem preiskovanju, pa tudi o Linuxu, C++ in LeTeXu, kot drugo sem pa odkril precej zanimivih reči. Doma bi za isti učinek porabil dosti več časa, če bi ga sploh lahko dosegel. Spoznal sem tudi nekaj novih ljudi in mislim, da sem pustil kar dober vtis.

Tule sem hotel napisati še marsikaj, vendar gremo s kolegi kmalu na večerjo, pa moram prej rešiti še eno težavo, ki sem jo pravkar odkril. Moji izlivi modrosti bodo očitno morali počakati.

Zaključna predstavitev

Danes sem na tedenskem umetnointeligenčnem seminarju predstavil svoje delo v Kanadi. Občinstvo je pokazalo kar nekaj zanimanja in deležen sem bil več pohval. Zelo zadovoljiv izid. Škoda edino, da je projektor malo skazil umetniški učinek, ker je vse barve prikazal čisto narobe (predvsem odločno pretemne). Pa Vadim bi bil lahko naredil kako fotko, na katerem bi se videlo tudi, kaj predstavljam, ne samo moje milo obličje.

Nastopam na umetnointeligenčnem seminarju

Linux

V Kanadi delam predvsem z Linuxom, tako mi ne more nihče več očitati, da moje nenavdušenje nad njim izvira iz predsodkov. Uporabljam Fedoro Core 3 in namizje Gnome. Kar se tiče distribucije, izbire nimam, namizji sta pa na voljo še dve drugi (bolj špartanski). KDE ni nameščen – če bi bil siten, bi mi ga verjetno namestili, sam pa nisem niti poizkušal (in dvomim, da bi šlo z navadnim uporabniškim dostopom, kakršnega imam edinega na voljo).

Ne bom rekel, da je izkušnja ravno grozna. Ker ves čas počnem le eno, namreč programiram v C++u, sem pač poštudiral, kako se to počne, in zdaj gre čisto v redu. Uporabljam KDevelop, ki je povsem zadovoljivo orodje. Včasih se sicer razsuje, ampak k sreči ne prepogosto, pa dopolnjevanje kode je malo muhasto, ampak to je tudi kje drugje. Verjetno bi bil z njim še bolj zadovoljen, če bi uporabljal vgrajeno prevajanje in razhroščevanje, vendar mi ni uspelo ugotoviti, kako to narediti. Dopolnjujem namreč že napisan program, ki se prevaja z nekim precej zapletenim (in KDevelopu nerazumljivim) makefilom.

Mi je pa Linux vseeno nakopal kar nekaj glavobolov.

  • Denimo funkcija srednjega gumba na miši je paste. Ker je miš malo razmajana, se zgodi, da med uporabo kolesca po nesreči pritisnem ta gumb in si v odprto datoteko prilepim naključen kos besedila. Seveda osbtaja programčič za nastavljanje lastnosti miši, ampak funkcij gumbov se z njim ne da nastaviti. Verjetno bi moral popraviti kako nastavitveno datoteko, ampak se mi tudi sanja ne, katero in kako.
  • Kako se tiska v programih, kjer lahko izberem ukaz za tiskanje (lpr -P…), sem se pač naučil (pustimo ob strani dejstvo, da bi bilo še bolje, če se mi s tem ne bi bilo treba zafrkavati). Vendar v vseh programih to ni mogoče (vsaj ne na kak enostaven način). V nekaterih od njih tiskanje čudežno vseeno deluje, v drugih pa pač ne. In v nekaterih deluje samo včasih.
  • Ob neki priložnosti mi je računalnik v kaki uri poslal ~1.500 e-pisem z nekim kriptičnim obvestilom o napaki. Administratorju ni bilo čisto jasno, kaj se dogaja, ampak k sreči se je uredilo samo od sebe.
  • Zelo mi je bila všeč možnost, da si ob izhodu shranim trenutno stanje namizja. Ampak samo dokler nisem ugotovil, da računalnik ponavadi zmrzne, če jo uporabim.
  • Nekaj časa mi je računalnik redno zmrzoval, ponavadi med zagonom. Administratorji so po dolgotrajnem raziskovanju dognali, da je kriva kartica s priključki USB in firewire. Pomagati pa niso znali, razen tako, da so kartico pač vzeli ven. Zdaj štekne recimo enkrat na dva tedna, kar je primerljivo z Windows.

Težava Linuxa ni, da se z njim reči ne bi delo narediti. Težava tudi ni, da bi bilo delo z njim težavno, ko se nekega opravila naučiš. Težava je, da se je vsakega opravila dosti teže naučiti kot v Windows. In seveda da je poln nadležnih malenkosti, kot so zgoraj naštete, ki se povečini gotovo dajo rešiti, bi bilo pa dosti bolje, če bi jih sploh ne bilo. Saj če imaš čas in veselje, ni to nič hudega, če želiš računalnik kratko malo uporabljati, je pa naporno. Mogoče ne, če potrebuješ le nekaj programov, vsekakor pa, če želiš početi veliko različnih reči.

Študij na Univerzi v Alberti

Disclaimer: glede na to, da sem tu le obiskovalec, napisano morda ni povsem točno. Vse primerjave s FRI se nanašajo na čas, ko sem tam študiral (vštevši predavanja podiplomskega študija 1997-2004). Bolj podrobem opis študija v ZDA (kjer so razmere podobne kot v Kanadi) in predvsem prijave nanj se najde tule, pa tudi Crni ima včasih kaj povedati na to temo.

Tule v Kanadi imam občutek, da je študij naravnan tako, da bi študente čim več naučil. Kar je seveda zelo naravno, saj točno temu študij služi, vendar na FRI ni čisto tako. Naj pojasnim. V Kanadi imajo študentje poleg seminarskih nalog in kolokvijev, ki niso tako redki tudi pri nas, pogosto razne tedenske obveznosti, predvsem domače naloge, ki zahtevajo uporabo naučenega v praksi (saj ne da tega ne bi bilo tudi pri kakem predmetu tudi na FRI, ampak tam je to izjema, v Kanadi pa pravilo). V laboratoriju večkrat vidim ljudi, ki te reči programirajo pozno v noč. Seveda so tedenske obveznosti nadležne, vendar te primorajo, da delaš sproti in da narediš tudi kaj praktičnega. Iz izkušenj vem, da teorijo, ki se jo naučiš teden pred izpitom, hitro pozabiš, ko moraš kasneje kaj, o čemer si se učil, dejansko uporabiti, pa bentiš. Kajpada je tak način dela bolj naporen tako za študente kot tudi za profesorje in asistente, ampak nekako dvomim, da ga pri nas nimamo zaradi obzirnosti do študentov. Bolj verjetna razlaga se mi zdi, da si mnogi profesorji nič kaj radi ne naložijo več dela, kot je nujno. Študentje pa iz očitnih razlogov ne ugovarjajo, čeprav bi morali. Saj jaz za časa študija tudi ne bi bil vesel, če bi mi naprtili tovrstne dodatne obveznosti, vendar zdaj vidim, da bi bile koristne.

Na podiplomskem študiju so stvari zelo podobne, le da kolegi pravijo, da ga profesorji obravnavajo še bolj resno od dodiplomskega. In študente dejansko pripravljajo na raziskovalno delo: pri nekaterih predmetih seminarske naloge oddajajo v obliki člankov, ki jih potem tudi recenzirajo – kot na kaki konferenci. Primerjava s FRI je porazna: tam so nekateri (obvezni!) predmeti zgolj ponovitev dodiplomskih, izbirnih je pa čisto preveč, tako da zaradi premajhnega števila slušateljev predavanj pri večini itak ni.

Zagnanost profesorjev se kaže tudi drugje. Na tedenskih umetnointeligenčnih seminarjih včasih predstavljajo svoje delo, da bi pridobili študente za sodelovanje pri raziskavah ter da bi pri njih delali magisterije in doktorate. Ko je imel tovrstno predstavitev Vadim, se je stvar začela z zelo privlačno animacijo enot, ki se preganjajo po zemljevidu (ob spremljavi glasbe Johna Williamsa), nato je opisal svoje delo, na koncu pa je povedal, koliko objav lahko študentje pričakujejo, če bo on njihov mentor, in koliko njegovih preteklih študentov je uspelo dobiti neko očitno precej zaželeno štipendjo (večina). Največ, kar sem videl na FRI, je kak neugleden plakat s temami diplomskih nalog.

Gotovo tudi v Kanadi marsikaj ni v redu, ampak vtis, ki sem ga dobil v štirih mesecih, ki sem jih prebil tu, je precej ugoden.

Oddano!

Ob 0:55 oddal zadnjo razlčico članka (sem pa dve že prej – nove k sreči prepišejo stare). Rok je bil ob 1:00. Saj mi ga je uspelo kar dobro izpiliti, je pa vseeno treba reči, da bi bilo vse skupaj dosti bolj lagodno, če ne bi bil Vadimovih popravkov dobil šele danes ob 17:00 (no, zdaj je to že včeraj).

Mislim, da je članek precej dober, kajpak bo pa na konferenco poslanih veliko dobrih člankov, tako da uspeh še zdaleč ni gotov. Držite pesti!

Šef, ki se skriva

Na Univerzi se občasno (mislim, da je perioda en mesec) organizira popoldansko druženje z jedenjem krofov in podobnega ter pitjem kave in čaja. Danes sem na tem dogodku tretjič, odkar sem v Kanadi, videl tukajšnjega šefa. Prvič sem nanj naletel ne enem umetnointeligenčnem seminarju, drugič sem ga pa srečal na hodniku. Kljub temu, da je v laboratoriju, kjer delam, tudi nekaj njegovih študentov, se tu ni pojavil niti enkrat. Se to samo meni zdi čudno ali je možak res malce smotan?

Razlasovanje

Čakajoč na Vadima sem jo mahnil k frizerju. Najprej sem obiskal dva, pri katerih bi na vrsto prišel šele popoldne, potem sem pa le našel enega, ki me je bil pripravljen ostriči takoj. Salon je bil sicer videti precej zanikrn, vendar me to ni ustavilo. Povedal sem mu, da bi bil rad ostrižen bolj na kratko, in sem se v pričakovanju, da mi bo pokazal, koliko me namerava ostriči (slovenski frizerji, s katerimi sem imel do zdaj opraviti, so vedno naredili tako), usedel na stol. Možak je pa zgrabil glavorezni strojček in se neusmiljeno spravil nad moje lase. Posledica je, da so malo krajši, kot sem želel, ampak se ne sekiram preveč – bodo že zrasli.

Dopolnilo:
Kolegica pravi, da je frizura v redu. In da sem zdaj podoben Vadimu.

Deadline je tu

Danes moram oddati članek, ampak namesto da bi se ukvarjal z njim, pišem v blog. Razlog je pa ta, da Vadim še vedno ni dal svojih pripomb na članek. Včeraj je rekel, da si ga bo ogledal zvečer. Danes zjutraj je trdil, da bo to storil do 13:00. Zdajle je sestanek prestavil na 13:30. To prestavljanje je bržkone posledica dejstva, da se ukvarja s še tremi članki za isto konferenco, ki so bolj potrebni njegove pozornosti (kar je z njegovega vidika sicer čisto razumno, všeč mi pa vseeno ni). En kolega je denimo čez noč poganjal še kup poizkusov in danes zjutraj je ugotovil, da so se vsi sesuli – zelo zabavno. Vsekakor se zdi, da bo še dolg dan.

Dopolnilo:
Vidim, da Vadim poganja poizkuse na vseh procesorskih strežnikih, ki jih ima na voljo. Očitno mu res vode teče v grlo. Dobro, da sem jaz s poizkusi končal včeraj, ker danes bi bolj težko prišel do kaj dosti procesorskega časa.

Principia Discordia

Principa Discordia or How I Found Goddess, and What I Did to Her When I Found Her je sveta knjiga, hm, recimo razkolništva (kar je zmerno posrečen prevod za discordianism). To je verstvo, ki je bilo izumljeno za hec, kot ilustracija dejstva, da so verstva nekaj, kar izumljajo ljudje. Razkolništvo je približno tako konsistentno in ne dosti manj smiselno kot katerokoli drugo verstvo (pravzaprav je bolj smiselno od marsikaterega). Od običajnih verstev se razlikuje predvsem po tem, da so slednja precej resnobna, razkolništvo se pa ne jemlje pretirano resno. Kar je kvečjemu vrlina – denimo ljudi, ki se jemljejo preresno, pogosto ne maramo preveč, mar ne?

Knjiga je precej zabavno čtivo, se pa v njej najde tudi kaka čisto zares modra misel. Kdor si jo želi prebrati, lahko to stori na spletu. Knjižna različica, na katero sem dal povezavo na začetku, ima sicer nekaj dodatne vsebine in mnogo ilustracij, ampak se da shajati tudi brez tega.

Principa Discordia je bila navdih precej bolj znani The Illuminatus! Trilogy. Dotično ravno berem in bom seveda poročal o njej, ko končam. Principii podobno delo je še The Book of the Subgenius, le da je slednje daljše in bolj dolgočasno (zato mi pa že kako leto napol prebrano leži na polici).