Včeraj je po pošti prispelo tole:
V odličnem stanju (recimo NM-) in vsaj za kakih 15 USD pod običajno ceno. Se splača okrog novega leta kupovati na eBayu – sicer je ponudba precej skromnejša kot sicer, ampak očitno isto velja tudi za povpraševanje. No, kolikor se pač lahko splača odšteti trimesten dolarski znesek za kos kartona.
Včeraj sem se prebil do zadnjega dela animeja Trigun. Glavni junak (ki je – mimogrede – tako nagravžno dober, da bi ga človek kar pretepel, če ne bi prej podlegel sladkorni) in glavni negativec (ki ga zadovolji edino izbris človeštva s planeta) drug drugemu merita v glavo s pištolo. Dolgo časa. Pravzaprav brez konca, ker mi je šteknil DVD. Vzamem ga ven, ga očistim (mnja, videotečni DVDji niso vedno v najboljšem stanju), se prebijem do točke, kjer sem prejšnjič obtičal, in glaj ga vraga, spet štekne. Po še par poizkusih pač minuto ali dve preskočim. Ampak bržkone škoda ni bila prevelika, ker mi anime ni najbolj ugajal. Enodimenzionalni liki so že eden od razlogov, pa še kaj bi se našlo, ampak zdajle nisem razpoložen za recenzijo.
V kampusu sta dva kraja, kjer se da jesti (no, mogoče je še kakšen, vendar jaz zanj ne vem): SUB (Student’s union building) in HUB (kaj to pomeni, ne vem, ampak je nekakšen mall). Skupaj nudita čez 20 (hitroprehrambenih) restavracij. Ponavadi jem v SUBu, kjer je sicer ponudba manjša, ampak je bliže. Danes sem jo pa mahnil v HUB in si privoščil južino v kitajski restavraciji. Bilo je dokaj dobro, zelo obilno in ne predrago – s pijačo vred je stalo ~1.350 SIT, kar je par stotakov manj, kot plačam v povprečju. Me je pa čudilo, da so bili vilice in noži (plastični – fuj!) na voljo na pultu, medtem ko sem moral za palčke reči posebej. Azijske restavracije vendar vedno ponudijo palčke, sploh tule, kjer jih morajo biti ljudje dokaj vajeni! No, tudi nasploh se v kampusu da čisto solidno jesti – institutske menze prav nič ne pogrešam, čeprav se mi po domači hrani sicer včasih malo toži (sploh domači domači seveda).
Odkar se potikam po Kanadi, v knjigarnah opažam na zelo očitnih mestih razstavljeno knjižno serijo C. S. Lewisa The chronicles of Narnia. Ponavadi jo imajo v kakih treh različnih izdajah, od katerih je najnovejša opremljena s slikami iz filma (to se je dogajalo še pred premiero – očitno je bilo že vnaprej sklenjeno, da bo film uspeh). Moram priznati, da mi gredo te slike iz filma malo v nos, ker namigujejo, da je prvi film in potem knjige. Kar z ekonomskega vidika utegne čisto držati, ni pa treba, da mi je všeč. O tržnem obnašanju knjigarn priča tudi dejstvo, da nisem nikjer zapazil izdaje v eni knjigi, ki stane nekajkrat manj od onih v sedmih knjigah. No, o mojem tržnem obnašanjo pa priča dejstvo, da sem dotično izdajo kupil na Amazonu. Hja, če se mudiš v državi, kjer te Amazon ne oskubi s poštnino, bi bilo kupovati drugje potratno.
Kot rečeno, sem si za novo leto ogledal film Zgodbe iz Narnije: lev, čarovnica in omara. Ta podvig me je stal ~1.900 SIT – ja, kino je pri nas glede na Kanado kar poceni. In niti dvorana ni bila kaj posebnega (sedeži v Koloseju so denimo bolj udobni), pa še sedežni red ni bil določen (mislim, da je to tu kar pravilo). Slednje gledalce spodbuja, da gredo v dvorano čim prej, tam pa jim potem predvajajo prikolice za prihajajoče filme. In ko napoči ura za začetek filma, kajpada zavrtijo še več prikolic. No, na srečo vsaj tako daleč še niso prišli, da bi reklame vrteli med filmom (za odsotnost subliminalnih sporočil pa ne jamčim).
Knjige še nisem prebral, tako da na moje mnenje o filmu ne vpliva, sem si pa ogledal serijo iz leta 1988, ki mi ni bile preveč všeč. Glavna slaba plat serije so obupni (ampak zares obupni!) posebni učinki in tu je film – po pričakovanjih – zelo soliden. Tudi sicer mu ni mogoče očitati kakih strašnih napak, a po drugi strani tudi v nobenem pogledu ni odličen. Lik, s katerim bi se bržkone dalo narediti največ, je Edmund, vendar ni zadovoljivo predstavljen ne njegov odnos do starejšega brata in ne do čarovnice, tako da je njegovo obnašanje nekako slabo motivirano. Po mojem bi moral biti prikazan kot malce zoprn in trmoglav a vendarle ne napačen dečko, ki ima poln kufr starejšega brata in iz gole kljubovalnosti noče videti, da je čarovnica pravzaprav zlobna. Namesto tega pa naredi vtis bednika, ki družino proda za par kosov ratluka. Čarovnica, ki ji gre vloga zlobne vladarice odlično od rok, pa pri srečanju z Edmundom popolnoma pogori, saj bi moral biti prijazna in zapeljiva, je pa le slabo prikrito dalje zlobna. Ta plat se mi zdi, da je bila v seriji boljša. Še ena tema, ki ni posrečeno predstavljena, je reakcija otrok na vstop v pravljični svet. Lucy je sicer svoji starosti primerno navdušena, Susan se nekaj trudi s skepso, a me ni ravno prepričala, Peter je pa sploh obupno mlačen. In tudi Petrova preobrazba iz navadnega mladeniča v junaškega borca je privlečena za lase, čeprav priznam, da je to izpeljati težavna naloga. Me zanima, kako je uspelo Lewisu.
Kljub temu, da nad filmom nisem najbolj navdušen, pa nič ne dvomim, da mastno služi, in tudi ocena 7,5 na IMDBju priča, da se gledalci nad njm ne zmrdujejo preveč. Kar je po eni strani dobro, ker sem prepričan, da bodo naredili film po še kaki narnijski knjigi, po drugi pa slabo, ker ne bodo imeli razloga, da bi se potrudli narediti boljšega.
Eh, jaz sem en bizgec: svojemu bralstvu sem pozabil voščiti za novo leto. Torej, srečno novo leto. Pa upam, da ste si že povsem opomogli od silvestrovanja in da se naslajate nad darili.
Moram priznati, da na silvestrovo s svojim silvestrovanjem nisem bil najbolj zadovoljen. Ampak podoben občutek sem imel že velikokrat. Problem je, da hočem, da bi se takrat dogajalo kaj posebej imenitnega, pa se ponavadi ne. Kar ni presenetljivo, saj na samem dnevu ni nič pretresljivega: pač en del svetovnega prebivalstva takrat na koledarju zamenja letnico namesto zgolj dneva ali meseca. Pa kaj. In konec koncev mi ni bilo hudega: ogledal sem si prebavljiv film, uganjal sem fotografske eksperimente, šel sem se etnološko študijo Kanadčanov – čisto OK reči. Malo samotno je bilo, ampak nič bolj kot dan prej ali dan kasneje. Vsekakor sem se imel bolje, kot oni kolega, ki je bil na zabavi. Evo, zato en novoletni sklep: od silvestrovih poslej ne bom pričakoval, da bodo kaj boljša od drugih dni. Če vendarle bodo, bo to razlog za veselje, če bodo slučajno slabša, bom pa vsaj čisto upravičeno nezadovoljen.
Sklenil sem, da je naslov Mitjev blog dolgočasen, zatorej Krofovanje. In zakaj ravno krofovanje? Hm, kaj pa vem. Že nekje od srednje šole dalje opletam s krofi in se niti ne spomnim, kako se je to začelo. Vsekakor pa krofovanje zveni kul. No, vsaj meni se tako zdi, ampak tole je itak moj blog, mar ne?
Zdaj moram samo še spraviti v red obliko bloga, da ne bo tako generičen. Pa fino bi bilo, če bi ga uspel prevesti (hm, mogoče ga je kdo že – moram malo raziskati).
Aha, pa ko smo že ravno pri krofih: v Kanadi so prav taki, kot v ZDA, torej luknjasti in ne preveč dobri. No, sem in tja se najdejo tudi neluknjasti, ki so boljši, ampak še vedno kvečjemu povprečni. In če se ne motim, bom za pusta še vedno v Kanadi – kako bedno.
Pred dobrim mesecem sem se pritoževal nad svojim prenosnikom. Po natančni preučitvi težave in brskanju po raznih forumih sem dognal, da je bil najbrž kriv slab stik z diskom. Disk sem vzel ven in ga nazaj privil malo drugače (nič posebej prefinjenega – med privijanjem sem ga tiščal v tisto stran, za katero se mi je zdelo, da bi mu utegnila bolj prijati), kar je po vsem videzu pomagalo, vsaj za nekaj tednov.
A glej ga zlomka, zdaj me je začela zafrkavati baterija. Zadnjih nekaj dni se je bila pripravljena napolniti samo do 90 %, danes je pa mejo spustila celo na 85 %. Poleg tega se prenosnik sploh ne prižge, če baterija ni precej polna ali če ni priključen na električno omrežje. Zdajle bom baterijo popolnoma izpraznil, kar naj bi jo na novo kalibriralo. Bomo videli, če bo kaj pomagalo.
In seveda je bluetooth po čudežni oživitvi, o kateri sem poročal zadnjič, spet crknil. Juhej.
Dopolnilo:
Čudo prečudno, menda je praznjenje baterije res pomagalo. Vsaj 100 % polna se kaže, kako je s prižiganjem, pa še ne vem.
Že nekaj časa se nisem oglasil, za kar ima poleg novega leta zasluge Marco’s famous burgers. Tej prehranjevalni ustanovi se sicer izogibam, vendar je bil prejšnji teden v kampusu odprt samo še Subway in vsak dan pač ne morem jesti tam. Tako sem si v sredo pri Marcu privoščil pito (neko gyrosu podobno zadevo), ki je bila – ne ravno nepričakovano – slaba (ja, zato se Marcu izogibam – tudi druge reči, ki sem jih tam jedel, niso bile posebej dobre). A ne le to – imela je še stranski učinek: naslednji dan mi je bilo prav nemarno slabo (no, mogoče ni bila kriva pita, ampak bom privzel, da je bila, ker se tako lahko na nekoga jezim). Hja, nekateri imajo kozlati priliko šele na silvestrovo in za povrh se ga morajo prej primerno napiti, jaz sem bil pa tega prazničnega užitka deležen že dva dni prej in to brez napornega popivanja. Hvala, Marco!
No, k sreči sem si do silvestrovega opomogel. Spričo mojega izbornega smisla za družabno življenje sem jo na ta dan mahnil v kino (ogledal sem si Zgodbe iz Narnije, ampak o tem več kdaj drugič), nato pa sem krenil na glavni trg, kjer je bila javna zabava. Tam sem malo pohajkoval, naredil nekaj fotk (no, pravzaprav kar precej, ampak v glavnem niso uspele, ker pač ponoči brez stativa ni lahko slikati), počakal na polnočni ognjemet (ki je bil bolj klavrn) in se vrnil domov (pri čemer sem se usedel na napačen vlak, tako da sem bil deležen še nočnega ogleda obrobja mesta). Zanimiva značilnost zabave je bila, da ni bilo naprodaj alkohola in da tudi nisem opazil, da bi kdo prinesel svojega – nekaj, kar se v Sloveniji ne bi moglo zgoditi. In še eno čudo: nobene pirotehnike. Niti ene same samcate petarde! Da ne omenjam, da izven trga nisem opazil nobenega razgrajanja in sploh ničesar, kar bi dalo slutiti, da je silvestrovo. Čudni so tile Kanadčani, zelo čudni.
Ljudstva ni manjkalo
Dogajalo se je tudi v mestni hiši – tole je fotka strehe od znotraj
Ognjemet
Danes sem v laboratoriju kolega pobaral, kako je preživljal novo leto. Potožil je, da ni bilo kaj prida: da je bil na neki zabavi, ampak so bili vsi razen njega pijani, poleg tega so pa vsi razen njega imeli punce (menda je bil izjema le še en tip, ki je itak večino časa objemal straniščno školjko, tako da je menda ni preveč pogrešal). Zveni preklemansko znano.
Ko sem včeraj zvečer šel domov, sem videl po kampusu skakljati zajca. Velikega belega zajca. Na veverice sem se že navadil, v severnoameriških mestih niso redkost, ampak zajci?
Prebral sem zadnji dve knjigi v njegovi seriji Sword of Truth (Naked Empire in Chainfire, osmo in deveto) in nisem preveč zadovoljen. Pravzaprav sploh nisem zadovoljen. Pa ne vem, ali me bolj jezi Goodkind, ker je serijo izpridil, ali sem bolj jezen nase, ker jo še kar naprej berem (in celo kupujem). Sem se pa z obojim že nekako sprijaznil. Kvarjenje serij je itak priljubljen konjiček piscev fantazijske literature. Najboljši primer je bržkone Jordan in njegov Wheel of Time, menda pa celo zadnja knjiga v Song of Ice and Fire ni najbolj posrečena, čeprav se je zdelo, da Martin ne bo podlegel prekletstvu žanra. No, pa Martina ne bom obsodil, dokler njegovega najnovejšega umotvora ne preberem, Jordanova malopridnost pa ni vprašljiva, čeravno zadnje knjige takisto še nisem prebral, ker traja že kakih pet delov. Ampak če serijo enkrat začnem, seveda ne zdržim, da je ne bi prebral do konca – čeravno s tem podpiram točno tako molzenje serij v nedogled, nad kakršnim tule bentim.
Goodkind torej. Sword of Truth ni prav sijajen že od tretje knjige dalje, čisto ga je pa Goodkind zavozil s šesto, kjer si prav nemarno izposoja ideje Ayn Rand. S temi idejami ni nič prav hudo narobe, vendar si zaslužijo malce tehtnejšo obravnavo, kot je je zmožen Goodkind, pa tudi v fantazijsko literaturo se mi zdi, da ne sodijo najbolj, vsaj ne brez primerno prefinjene predstavitve. V zadnjih dveh knjigah se Goodkind takisto neprestano ukvarja s temami, kot so vrednost življenja, pravica posameznika do sreče in uživanja sadov svojega dela itd., vendar tem temam bodisi ni dorasel kot pisatelj, bodisi meni, da jim bralci niso, tako da se vse skupaj izrodi v ponavljanje floskul. Poleg tega pa se očitno boji, da bo postal dolgočasen, če ne bo v vsaki knjigi v svoj svet uvedel kake povsem nove reči, ki nima ničesar opraviti z dozdaj opisanim. Saj ne rečem, kak Jordan nazorno pokaže, da se to res lahko zgodi, vendar Goodkindova rešitev ni kaj prida, ker njegov svet naredi neprepričljiv. Fantazijski svet je prepričljiv, če bralec spozna množico podrobnosti, ki se dopolnjujejo v nekakšen sistem, ne pa, če ga sestavlja tisoč nepovezanih (ali pa neprepričljivo povezanih) čudes.
In ko bo izšla deseta knjiga, jo bom kajpada spet kupil. Kako sem beden.