Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Mitja

Kitajci in pice

Ko sem pred odhodom v Kanado po spletu iskal stanovanje, sem naletel na oglas, kjer si je nekdo želel (pravzaprav najbrž želela) sostanovalko, ki govori kitajsko. To se mi je zdelo precej čudno – v Kanadi vendar ne more biti prav dosti ljudi, ki govore kitajsko. No, ko sem pa prišel sem, sem videl, da je tu kup kitajskih študentov (in študentk – sploh me preseneča, koliko se jih pojavljal v laboratoriju za umetno inteligenco, kjer delam). Lepo priliko za demografske študije sem imel danes med zelo dobro obiskanim umetnointeligenčnim seminarjem, sploh ker je bil dokaj nezanimiv. Med obiskovalci je bilo 20 – 25 % Azijcev, od katerih je bila najbrž večina Kitajcev. V oči me je pa zbodlo tudi to, da so Azijci v povprečju sedeli precej bolj zadaj kod domorodci. Sicer Kanadčani niso ravno taki, kot ZDAjčani (hm, tule se človek zave, da izraz Američani, ki ga navadno rabimo za prebivalce ZDA, ni najbolj na mestu), ampak od Azijcev so prav gotovo manj zadržani.

Prepričal sem se tudi lahko, da se na teh seminarjih res dobijo pice, vendar je treba tudi reči, da zaradi pic prav gotovo niso vredni obiska, ker niso posebej dobre. Ampak da tostran Atlantika ne znajo delati pic, se itak ve. Tule v Kanadi je problem predvsem v tem, da nanje dajejo razne čudne mesnine – nekatere so sicer vidne in se je takim picam moč ogniti, druge so pa zahrbtno skrite pod sirom, kjer te potem neprijetno presenetijo.

Predstavitev

Danes sem imel predstavitev svojih preteklih raziskav patologije minimaksa – predvsem tistega, o čemer sem govoril na IJCAIju letos, kjer sva se z Vadimom spoznala. Obiskovalcev ni bilo prav veliko – menda zato, ker ni bilo ob standardnem času in ker so študentje zaradi konca semestra hudo zaposleni. No, pa po rednih umetnointeligenčnih seminarjih tukaj se dobi zastonj pica, ki je po moji predstavitvi ni bilo. Vseeno bi rekel, da je dogodek uspel, saj so prisotni pokazali precej zanimanja. Če so med predstavitvijo vsi tiho, se vedno sprašuješ, ali zadeva sploh koga zanima ali so vsi samo preveč vljudni, da bi šli ven, ali ti sploh kdo sledi ali so se vsi izgubili tri prosojnice nazaj, ko si preveč na hitro razložil neko enačbo, itd. Pa tudi tisti, ki se predstavitve niso udeležil, so videli obvestilo in zdaj vedo, da sem tukaj – po e-pošti sta denimo prišla dva odziva in sam veliki šef je izrazil obžalovanje, da ni mogel priti (kljub dokajšnjemu nezanimanju, ki ga je na IJCAIju kazal za patologijo).

Kanadski vozniki

Odkar sem prišel v Edmonton, opažam, kako kulturno tu ljudje vozijo – predvsem kako se obnašajo do pešcev. Če se le približaš prehodu za pešce, se vsi ustavijo, pa tudi če le zaslutijo, da kaniš stopiti na cesto ali kako drugo vozno površino, kjer ni prehoda za pešce, ti dajo prednost. Glede na to, da sem pri nas vajen, da vlada pravica močnejšega, se po moje tukajšnji avtomobilisti čudijo, kako plah sem. Upam, da ne bom postal preveč pogumen in me bodo povozili, ko se bom vrnil v Slovenijo.

Kako do interneta na Univerzi v Alberti

Tale pustolovščina se je pripetila že pred kakim tednom, ampak je vredna opisa.

Ko sem prišel na Univerzo, sem si kajpada želel dostop do interneta s svojim prenosnikom. Vadim, moj gostitelj, me je peljal v pisarno A, kjer naj bi se to dalo urediti. V pisarni A so mi pojasnili, da za dostop potrebujem campus computing ID, ki ga dobim v pisarni B. Mahnil sem jo v pisarno B, tam pa sem dobil obrazec, ki naj bi ga izpolnili v pisarni C. Ker je Vadim moral na nek sestanek in ni šel z mano, sem se na poti do pisarne C kajpada izgubil. No, po ne predolgem blodenju po kampusu sem vendarle našel cilj. Z izpolnjenim obrazcem sem krenil nazaj v pisarno B, kjer so mi povedali, da bo zadeva nared naslednji dan. Naslednji dan popoldne sem jo šel iskat (pri čemer se celo nisem izgubil) in jo prinesel v pisarno A, naivno misleč, da bom zdaj končno prišel do interneta. No, izkazalo se je, da poleg campus computing IDja potrebujem še neko številko, ki jo dobim v pisarni D. Da se ne bi spet izgubil, so me celo opremili z načrtom kampusa. Pisarno D sem tako res našel, vendar se tista številka ne dobi kar tako – oddelek, ki me gosti, mora zanjo zaprositi v pisarni E. Aaaaa! No, ko sem Vadimu razložil vse kolobocije, je on na spletu odkril obrazec, s katerim je zaprosil za nekakšno začasno geslo za dostop do interneta. Na veliko presenečenje sem ga dobil že v nekaj urah. Bo pa to geslo okrog novega leta poteklo, tako da me takrat bržkone čakajo novi zapleti.

MTG v Edmontonu

Včeraj sem sklenil raziskati, ali se kje v Edmontonu da igrati magic. Raziskavo sem začel v neki trgovino z igrami blizu mojega stanovanja. Na poti sem si privoščil še en doner kebab (v Edmontonu precej pogost pojav, pišejo ga pa donair), ki je bil dokaj neokusen. V trgovini – imenuje se Warp One – so karte sicer prodajali, miz za igranje pa niso imeli in o kakih magicaških dogodkih niso vedeli ničesar. So me pa napotili v drugo trgovino, ki naj bi mojim potrebam bolj ustrezala. No, izkazalo se je, da jim ne. Mize so sicer imeli, vendar igralcev ni bilo in po besedah prodajalca se tam ne pojavljajo ravno redno.

Očitno jo bo treba mahniti v Gamer’s Lair, za katerega sem vedel, da je bolj magicaško usmerjen. Vrag je le, da je natanko na nasprotnem koncu mesta od mojega domovanja. In Edmonton je precej veliko mesto. No, k sreči po njem vozi nekakšen vlak, katerega ena končna postaja je meni dokaj prikladno locirana, druga je pa blizu Gamer’s Laira. Med iskanjem postaje sem odkril še eno trgovino z igrami, kjer se so mi zatrdili, da nameravajo prav kmalu začeti s friday night magicom. Se bom še kdaj kasneje oglasil pri njih, da vidim, če bodo namero izpolnili.

Ko sem prišel v Gamer’s Lair, mi je bilo takoj jasno, da je to prava stvar. V teku je bilo tekmovanje v two-headed giantu, za eno od miz pa bila trojica sredi večigralske igre. Pri sebi nisem imel nobenega večigralskega kupčka (in zoprno je, da ga s Kanadi sploh nimam, pa tudi dovolj kart ne, da bi ga sestavil), tako da sem se jim pridružil z legacy survival advantagom. Čeprav sem eno igro celo uspel zmagati, se je izkazalo, da kupček ni najbolj primeren za večigranje. Kot prvo je survival preveč očitna grožnja, kot drugo se pa kupčku obramba ne poda najbolje, če gre v napad, pa ni zmožen kljubovati celi mizi. Hecno je, da mi je kasneje eden od soigralcev posodil svoj kupček, ki se mi je zdel hudo beden, pa sem z njim vseeno uspel zmagati. Je že tako, da možak ve, kako sestavljati večigralske kupčke.

Ko sem se okrog pol polnoči odpravil proti domu, je bil vlak spočetka (po pričakovanjih) skoraj prazen. Potem se je pa na eni od postaj vanj vsula množica ljudi, od katerih jih je precejšen del nosil kavbojske klobuke. Izkazalo se je, da so prišli s finala kanadskega prvenstva v rodeu. Menda je rodeo v Kanadi zelo priljubljen, vendar je za letos sezone konec, tako da ga očitno ne bom imel prilike videti, čeprav bi ga bilo bržkone kdaj čisto zanimivo pogledati.

Ustanovitev

Že lep čas razmišljam, da bi si omislil blog, vendar se do zdaj nekako nisem uspel spraviti k stvari. Kar ni nič čudnega, glede na to, da je stvari, ki bi jih rad počel, vedno več, kot časa zanje. Lep zgled je moja spletna stran, ki je že kaki dve leti v približno enakem nedokončanem stanju. Hm, nedokončanem pravzaprav ni pravi izraz, ker namiguje na to, da je konec blizu – komaj začetem bi bilo bolj ustrezno.

No, odhod v Kanado za štiri mesece ter zanimanje, ki ga domači in prijatelji kažejo za moje dejanje in nehanje tu, sta me je končno spodbodla k pisanju. In navsezadnje mi morda uspe napisati še kaj, kar bo zanimivo celo za koga drugega. (Po drugi strani bom pa mogoče nad temle početjem kmalu obupal. Bomo videli.)