Kitajci in pice

Ko sem pred odhodom v Kanado po spletu iskal stanovanje, sem naletel na oglas, kjer si je nekdo želel (pravzaprav najbrž želela) sostanovalko, ki govori kitajsko. To se mi je zdelo precej čudno – v Kanadi vendar ne more biti prav dosti ljudi, ki govore kitajsko. No, ko sem pa prišel sem, sem videl, da je tu kup kitajskih študentov (in študentk – sploh me preseneča, koliko se jih pojavljal v laboratoriju za umetno inteligenco, kjer delam). Lepo priliko za demografske študije sem imel danes med zelo dobro obiskanim umetnointeligenčnim seminarjem, sploh ker je bil dokaj nezanimiv. Med obiskovalci je bilo 20 – 25 % Azijcev, od katerih je bila najbrž večina Kitajcev. V oči me je pa zbodlo tudi to, da so Azijci v povprečju sedeli precej bolj zadaj kod domorodci. Sicer Kanadčani niso ravno taki, kot ZDAjčani (hm, tule se človek zave, da izraz Američani, ki ga navadno rabimo za prebivalce ZDA, ni najbolj na mestu), ampak od Azijcev so prav gotovo manj zadržani.

Prepričal sem se tudi lahko, da se na teh seminarjih res dobijo pice, vendar je treba tudi reči, da zaradi pic prav gotovo niso vredni obiska, ker niso posebej dobre. Ampak da tostran Atlantika ne znajo delati pic, se itak ve. Tule v Kanadi je problem predvsem v tem, da nanje dajejo razne čudne mesnine – nekatere so sicer vidne in se je takim picam moč ogniti, druge so pa zahrbtno skrite pod sirom, kjer te potem neprijetno presenetijo.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.