Včasih si zaželim poklicati kam v Kanadi, pa tudi imeti možnost, da me pokliče kdo iz Slovenije, ne da bi to mene udarilo po žepu, se ne zdi napačna reč, tako da sem si sklenil omisliti telefon. Glede na to, da sem večino časa zdoma, se mobilec zdi najpametnejša izbira. Na to zamisel je preroško prišel že prijatelj Boštjan doma, tako da mi je posodil svoj stari ericsson T39 (ki v nasprotju z 99 % slovenskih telefonov ni zaklenjen).

Sicer sem se zavedal, da je mobilna telefonija tostran Atlantika manj razvita kot v Evropi in Aziji, ampak danes sem se s tem dejstvom prvič srečal iz oči v oči. Nič hudega sluteč zakorakam v Rogersovo poslovalnico. Prodajalec ravno neki mladenki prodaja telefon, tako da se tačas malo razgledam naokoli (ponudba razen obilice blacberryjev ni nič posebnega – to me spomni, da moram Boštjana potipati, ali je usposobil svojega blackberryja). Po kakih petih minutah prodajanja zijal me prodajalec vpraša, če imam morda le kako kratko vprašanje, ker bom on še kakih 15 minut zaposlen. 15 minut? Odvrnem, da najbrž ne, in grem na kosilo. Ko se čez slabe pol ure vrnem, si prodajalec še vedno daje opraviti s tisto mladenko. Pojma nimam, kaj sta počela. No, k sreči po nekaj minutah vendarle pridam na vrsto. Razloži mi, da imam na voljo predplačniško telefonijo, kjer so začetni stroški ~12.000 SIT in mi potem zaračunavajo tudi dohodne klice (in to ne malo), ter naročnino, kjer so začetni stroški ~10.000 SIT in mi sicer dohodnih klicev ne zaračunavajo, me pa prislijo vsak mesec kupiti 150 minut pogovorov, kar nanese ~4.700 SIT (bojim se, da so to le pogovori znotraj Rogersovega omrežja, čeprav tega nisem razčistil, vsekakor jih pa najbrž ne bi porabil niti polovice). Hm, katero od teh dveh mizernih možnosti naj izberem? Saj ne da si izdatka ne bi mogel privoščiti, ampak kot prvo je vprašanje, ali se sploh splača, kot drugo se mi zdi pa neumno plačati neprimerno več, kot taka reč stane pri nas. No, preden se odločim, sklenem ugotoviti, ali moj telefon daluje z Rogersovo kartico SIM (ni razloga, da ne bi, ampak nikdar ne veš). Prodajalec preizkusi tri kartice in njegov zaključek je, da je moj telefon zaklenjen. Hm.

Ker se mi prodajalec ni zdel ravno zgled sposobnosti, po vrnitvi v laboratorij prosim sodelavca (Kanadčana), naj mi posodi svojo kartico, da bi se prepričal na lastne oči, ali zadeva res ne deluje. Najprej mu moram pojasniti, kaj kartica SIM sploh je, potem je pa tudi s skupnimi močmi v njegovem telefonu ne najdeva. Obrnem se še na sodelavko (Kitajko), ki je z naravo kartic SIM prav dobro seznanjena in mi jo brž izroči. Malo se sicer čudi, češ, ali v Evropi tudi zaklepajo telefone, ker na Kitajskem jih menda ne, potlej se pa prepričava, da moj telefon z njeno kartico brezhibno deluje. Ta teden enkrat nameravam po nakupih v nek famozni edmontonski mall in upam, da bom tam našel kakega operaterja, ki, če že ne bo imel ugodnejših cen, vsaj proti mojemu telefonu ne bo imel nič.