Tole sem si omislil:

Koliko je stalo, bom zamolčal, da vsaj nepoznavalci ne bodo vedeli, kakšne nemarne zneske dajem za kose kartona. Z zadovoljstvom naj le poročam, da sem glede na lepo stanje (recimo EX+ – sprednjo stran bi zlahka označil za NM, zadnja ima pa en rob malo poškodovan) in prodajalca (na eBayu ima čez 20.000 feedbacka, tako da mi najbrž ni prodal ponaredka) plačal vsaj kakih 60 USD manj, kot bi bila običajna cena za tako karto. Je pa res, da sem porabil kar precej časa, da sem našel tako ugodno kupčijo.

Ob takelem nakupu se človek vpraša, ali je smiselno dajati celo premoženje za karte in zakaj ljudje take reči počnemo. Odgovor ne prvo vprašanje je po svoje preprost: je, če te veselijo. Poleg tega niso prav slaba naložba – dokler bo magic uspešna igra, bo black lotusu cena kvečjemu rasla, tako da ga bom lahko prodal, če bom kdaj potreboval denar (no, mogoče ne ravno lahko, možno pa bo). Tolažim se lahko tudi s tem, da veliko ljudi denar zapravlja slabše: recimo marsikak kadilec v enem letu za cigarete zapravi več, kot sem jaz odštel za black lotus, kvari si zdravje, pa še pljučnega raka nekega dne ne more prodati. Po drugi strani je pa nakup takele karte predvsem zbirateljska poteza, kajti igral z njo ne bom pogosto, pa še kadar bom, bi v večini primerov lahko namesto prave karte uporabil proxy (nepravo karto, kakršne večina tekmovanj, kjer so karte, kot je black lotus, dovoljene, dopušča). In zakaj ljudje zbiramo? Hja, verjetno predvsem iz užitka v posedovanju, za kar težko rečem, da je kaj posebej vzvišenega. Ko sva se o teh rečeh pogovarjala z Jelko, ki je izrazito nematerialistična, je rekla, da zbirateljstva sploh ne more razumeti in da bi si ona dosti raje od black lotusa privoščila mnogo kav s prijatelji. Kako naj torej zaključim? Da smo si ljudje pač različni in da če drugega ne, je moj konjiček vsaj dokaj neškodljiv.