To se je zgodilo že pred nekaj časa, a da moj blog ni najbolj ažuren, se itak ve, je pa izkušnja poučna, tako da sem se o njej vendarle odločil poročati. Za osvežitev spomina: ko sem konec februarja letel v Madrid, je EasyJet moj polet odpovedal. Ker mi ni ponudil uporabnega nadomestnega, sem si ga moral najti sam. Iz papirjev, ki so mi jih izročili na letališču, je bilo razbrati, da mi zaradi tega dolgujejo odškodnino in/ali povračilo stroškov. Kajpak nisem pričakoval, da mi jo bodo prav navdušeno izročili, in res je bilo tako.

Prvi korak je bil vračilo kupnine za vozovnico za odpovedani polet. S tem ni bilo težav: izpolnil sem spletni obrazec in ne tako dolgo po tistem so mi denar vrnili na kreditno kartico, s katero sem polet plačal.

Naslednji korak pa je bilo ugotavljanje, do česa sem še upravičen. Obstaja namreč uredba EU 261/2004, ki to določa, a kot večina pravnih dokumentov ni ravno zgled jasnosti (povzetek in polno besedilo). Precej prepričan sem bil, da sem upravičen do odškodnine, ki glede na dolžino poleta znaša med 250 in 600 EUR – v mojem primeru 400 EUR. Manj jasno pa mi je bilo, ali mi morajo povrniti tudi razliko med ceno izvirnega in nadomestnega poleta ter stroške prenočevanja med čakanjem na nadomestni polet. O tem sem jih pobaral, a kajpak je bila pot do odgovora dolga.

Na moje vprašanje se je odzval nek “customer experience champion” (kaj ta imenitno zveneči naziv pomeni, ne vem) po imenu Murat Piskin, ki je bistro ugotovil, da je moj problem očitno že rešen. Kako je do tega šampionskega sklepa prišel, ne vem, a kajpak sem mu ugovarjal. Po par izmenjanih sporočilih (in ko je moj primer prevzel nov customer experience champion, tokrat imenovan Rasit Ograk – zdi se, da imajo podporo strankam outsourcano v Turčijo) so mi zatrdili, da do odškodnine nisem upravičen, da pa mi bodo plačali razliko med ceno izvirnega in nadomestnega poleta ter stroške prenočevanja.  Slednjemu nisem ugovarjal in sem jim poslal račune. Seveda pa sem ugovarjal prvemu.

Trdili so, da naj do odškodnine ne bi bil upravičen, ker je bil polet odpovedan zaradi višje sile – stavke letaliških delavcev. Da v takem primeru potniki niso upravičeni do odškodnine, je sicer res, a ta stavka je bila v Franciji, ne v Nemčiji ali Španiji, tako da se nisem strinjal, da gre za višjo silo. Jasno je, da z letališča ali na letališče, kjer se dogaja stavka, ni mogoče leteti, a če letalski družbi štrene zmeša stavka v neki tretji državi, to ni nepremostljiva težava. Tudi to, da je ob času mojega poleta stavka trajala že nekaj dni (in tudi zanesljivo je bila napovedana), jaz pa sem bil o odpovedi obveščen dve uri pred poletom, je kazalo, da me EasyJet skuša nategniti. To sem jim pojasnil in jim zagrozil, da se bom pritožil nemškemu organu za nadzor nad pravicami letalskih potnikov (tule je seznam teh organov po državah), ki jih – če me spomin ne vara – lahko oglobi s 5.000 EUR za vsakega nategnjenega potnika. Poleg tega sem omenil še EUClaim, podjetje, ki zastopa pravice potnikov (in ki si – če od letalske družbe kaj iztrži – vzame okrog 30 % izkupička). Vse to je končno zaleglo in obljubili so mi odškodnino.

Seveda je po štirih tednih, ki so si jih postavili kot rok, nisem dobil. Potrebnih je bilo še nekaj tednov teženja in spopadov z zares obupno spletno stranjo za podporo strankam (sumim, da je bila njena nedelujočost namerna), a na koncu sem denar vendarle dobil. Juhej!