Evropskoprojektne tegobe

Čeravno je delo nas znanstvenikov nadvse vzvišeno, imamo vseeno tudi čisto zemeljske potrebe, za katerih zadovoljevanje je najprimernejše sredstvo denar. Najraje ga izpulimo davkoplačevalcem in Evropske komisija nam pri tem početju pomaga z razpisovanjem projektov. A da naše življenje ne bi bilo prelahko, prijavljenje projektov ni enostaven šport.

Prvi korak je odločitev, ali želiš biti koordinator projekta. Če se odločiš za to, so vajeti v tvojih rokah, a tudi dela imaš največ in še projektne partnerje moraš najti. Zaradi tega se naš odsek koordinatorstva ne gre. Če se želiš le priključiti kakemu projektnemu konzorciju, pa moraš seveda najti koordinatorja, ki te mara. En način je prek tonamenske spletne strani, a tako nastali konzorciji navadno nimajo veliko uspeha. O tem smo se lahko v preteklosti prepričali na lastni koži – večkrat (tu bi lahko omenil reklo o oslu in ledu, a tudi o hudiču in žretju muh). Drug način pa je prek znanstev, ki jih je seveda najprej treba imeti – in naš odsek z njimi ni ravno bogat (kar pojasni umestnost tistega o hudiču in muhah). A tokrat nam je vseeno uspelo, da smo bili vpleteni le v projekte, kjer smo se z (nekaterimi) partnerji poznali že od prej.

Ko je projektni konzorcij oblikovan, se začne najzabavnejši del – pisanje predloga. Predlogi evropskih projektov so navadno dolgi kakih 80 strani in silno bi me presenetilo, če bi ocenjevalci kdaj katerega celega prebrali. A vseeno mora biti teh 80 strani dobro napisanih, ker ne moreš nikoli vedeti, ob kateri del se bo kak ocenjevalec spotaknil. Kajpada je treba opisati samo zamisel projekta, kako bo dosegel znanstven napredek, s čim bo koristil Evropski uniji, kako se bo vodil ter seveda kako se bo izvedel in kdo bo naredil kaj. Napiše se mnogo besedila, v katerem je treba čim bolj skriti, da v bistvu prodajaš meglo in da se boš šele, če bo projekt slučajno sprejet, začel ukvarjati s tem, kako boš naredil, kar obljubljaš. Nariše se tudi par ličnih sličic, Ganttovih diagramov in podobnega, za kar je priporočljivo, da bralcu dejansko pomaga pri razumevanju projekta, ne samo popestri predlog. Med čaranjem predloga je dobro, da se greš vsaj enkrat v Bruselj (ali kako drugo svetišče evropske birokracije) posvetovat z uradniki, pristojnimi za tvoje področje. In ne nazadnje je treba dokaj natančno načrtovati, koliko denarja boš kako za projekt porabil (kar zahteva razumevanje raznih finančnih pojmov, ki si jih je Evropa izmislila za gnjavljenje nas znanstvenikov).

Naslednji korak boja za projekte sestavlja predvsem upanje, če si veren, pa lahko tudi molitev (in v skrajnem primeru žrtvovanjem bogovom), kajti kolikor vem, je sprejetih le 5-10 % projektov. Recimo, da jih polovico lahko takoj odmislimo, ker so očitno neresni (naš odsek je bil v preteklosti partner pri več takih, tako da dobro vem, o čem govorim). A tudi od kolikor toliko resnih predlogov je sprejetih le 10-20 %, kar je še vedno hudirjevo malo. Če bi bili vsi predlogi v tej zgornji polovici približno enakovredni, bi to statistično pomenilo, da jih moraš prijaviti 5-10, da bo eden sprejet. Mi smo jih tokrat prijavili sedem, kar se zdi kar primerno, a seveda vsi kolikor toliko resni predlogi niso enakovredni in le upamo lahko, da naši niso v spodnjem delu zgornje polovice. Upati smo začeli včeraj (kar je tudi razlog, da ravno danes pišem o tej temi).

Na koncu pa – če so bili bogovi na tvoji strani – kajpak pride izvedba projekta. A s tem si trenutno še ne belimo glave, kajti kot rečeno so projektni bogovi kruti in njihovi ljubljenci redki. Malo več o naravi projektov, s katerimi se tokrat borimo za njihovo naklonjenost, pa v prihodnjih dneh.

1 thought on “Evropskoprojektne tegobe

  1. Sama imam izkušnje pri čaranju projekta, ki je sicer bil deležen podpore Evropske komisije, pa smo za 5000Eur spisali 30 strani opisa in samo za pripravo razpisne dokumentacije porabili več kot 3 tedne. Tako da lahko le sklenem, da je sodelovanje na razpisih in iskanje finančne podpore za ideje pravzaprav hujša tlaka kot sama izvedba.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.