Tako se imenuje čarovnik, ki se pojavlja v zadnjem delu Harryja Potterja (morda pa tudi v kakem prejšnjem, le da se tega ne spomnim). Vendar jaz nimam v mislih čarovnika, ampak smučišče v Švici, kjer sem prejšnji teden s starši smučal.

Smučanje je bilo prijetno. Vreme bi sicer lahko bilo lepše, a je bilo še vedno boljše kot lani in predlani. Malo je snežilo, malo je bil sneg premehek, malo je bila vidljivost slaba, a večino časa vse te tegobe niso bile dovolj hude, da bi nas resneje ovirale pri smuki. Prog imajo dovolj, da ti v enem tednu ne postane dolgčas, pa tudi kar všečne so, čeprav ne ravno izstopajoče krasne. Nekoliko nadležno je, da se na smučišče pelješ z zobato železnico, kar ni ravno najhitrejši način, ampak tudi to ni nič groznega.

Ima pa grindelwaldska privrženost železnici eno dobro plat: progo so potegnili do prelaza pod Jungfrau, na višino 3454 nad morjem. Rezultat je vsega občudovanja vreden. 7,1 km so je speljeli skozi predor in v gorsko steno izklesali dve okni, ob katerih se ustaviš in razgleduješ. Podvig jim je uspel že leta 1912. Užitke na vrhu sem imel sicer malce okrnjene, ker ne prenašam dobro višine (glava me boli in brez sape sem – ta pojav sem imel priliko do obisti spoznati na počitnicah v Ekvadorju in Peruju pred nekaj leti), a je bilo vseeno vredno vzpeti se.

Sfinga, zgradba na vrhu prelaza pod Jungfrau

Za konec pa naj se vrnem še k zadnjemu Harryju Potterju, Svetinjam smrti, ki sem ga bral prav na smučariji. Je zelo spodoben zaključek serije, napet in berljiv ter dokaj elegantno splete skupaj vse niti, je pa tudi precej drugačen od prejšnjih delov, ker se ne vrti več okrog Bradavičarke. Pa manjka mu prisrčnosti zgodnejših delov in opisov domiselne ureditve čarovniškega sveta (ker ga pač že poznamo), ki so mi bili posebej všeč. Vseeno lahko rečem, da je Rowlingova opravila odlično delo. Me prav zanima, česa se bo oprijela zdaj.