V četrtek sva se z Jelko namenila v Cankarjev dom na pripovedovalski festival Pravljice danes. Tisti večer naj bi devet ljudi iz različnih držav pripovedovalo pravljice iz svoje domovine. Ker sem za dogodek izvedel šele dan prej in ker se mi je zdelo, da je bolj obskurne vrste, v nasprotju s svojo navado za vstopnice nisem poskrbel vnaprej, pa tudi preveril nisem, če so še na voljo. To se je izkazalo za jako nespametno, saj sva pred Cankarjevim domom ostala z dolgim nosom. Ker je bila Jelka že v Ljubljani in ker že dolgo nisva bila v kinu, sva se zato odpeljala v Kolosej.

V Koloseju me je najprej ujezilo, da nimajo nikjer jasno prikazanega sporeda za tisti dan. Sicer spored se pojavlja na zaslonu nad okenci za prodajo vstopnic, vendar ga prekinjajo druge reči in pokaže se za prav kratek čas. Po kakih treh pojavitvah sva bile dokaj gotova, da kako uro in pol ne bo ničesar gledljivega – kar me je tudi ujezilo. Nato se je začela jeziti še Jelka in sicer nad mano, ker sem bil tečen. K sreči nama je preden sva se skregala padel v oči oglas za Xpand (za tiste, ki ga – kot do predvčerajšnjim midva – ne poznajo: to je kino z zelo velikim platnom in posebnimi učinki, v njem pa vrtijo tudi 3D filme), kjer je bil na sporedu Alvin in veverički. Kakšen film je, sicer nisva vedela, a sva ga šla – nič preveč hudega sluteča – pogledat, da bi enkrat videla vsaj sam Xpand.

Film se je izkazal za zabavnega na več nivojih. Kot prvo se mu je vsake toliko časa posrečila kaka namerna zabavnost. Kot drugo si nisva mogla kaj, da se ne bi smejala njegovi neznanski trapastosti (alternativa je bila, da bi jokala, in če mora človek izbirati med tem dvojim, je smeh vseeno boljši). Kot tretje pa je bila komično bedna sinhronizacija. Potlej pa so bili tu še Xpandovi posebni učinki – opletanje sedežev ter pihanje v vrat in druge dele telesa. Boljšega zlitja s filmom sicer niso dosegli (prej bi rekel, da so bili moteči, tako da je bila še sreča, da nama niso kvarili kakega dobrega filma; pa še na voljo so samo na sedežih, ki so čisto preblizu platna), so bili pa po svoje – zabavni.