Iksion – Iksia – Iks

Pred časom sem sestavil seznam tem, ki jih v blogu kanim obdelati, pa mi gre to precej počasi in kajpak se vmes nabirajo nove. No, danes sem vendarle prišel do druge točke.

Romani Iksion, Iksia in Iks so delo našega bržkone najbolj cenjenega znanstvenofantastičnega pisatelja Miha Remca. Iksion sem prebral že pred mnogimi leti, ponovno pa sem se na pisatelja spomnil, ko je bil gost Konfuzije. V knjižnici sem izbrskal vse tri dele trilogije, vendar mi jih do konvencije ni uspelo prebrati, kar je škoda, saj bi bil avtorja lahko kaj pobaral (sploh o Iksu).

Iksion

Iksion je klasična antiutopija (ali nekaj takega – za to reč obstaja kup izrazov). Opisuje družbo, ki zaradi oblaka prahu, v katerega je zašla Zemlja in ki jo je naredil neprimerno za bivanje, živi pod zemljo. Večina dela je prepuščena strojem, tako da so ljudje pravzaprav nepotrebni, čeprav mnogi živijo v utvari, da opravljajo kako važno nalogo. Poglavitna oblika razvedrila je seks, ki je v Remčevih delih sploh močno prisoten. Da ljudje ne bi bili nezadovoljni s svojim brezciljnim življenjem, je njihovo čustovanje ustrezno prilagojeno. Oblasti v vesolje pošiljajo nadvsetlobne premičnike, ki naj bi poiskali nov planet, primeren za naselitev. Glavni junaki romana so posadka enega izmed takih premičnikov, Iksiona, in senzor (telepat) Uri, čigar naloga je komunikacija s premičnikom (zaradi velike razdalje drugačna komunikacija ni mogoča). Da senzorji lahko opravljajo svojo nalogo, mora biti njihovo čustvovanje neokrnjeno, zaradi česar je Uri družbeno neprilagojen.

Zgodba Iksiona je prav spodoben primerek svoje vrste, ne zdi se mi pa ravno posebej navdahnjena. Kar je treba pohvaliti, je slog. Opisi sveta prihodnosti niso preveč obremenjeni s tehnikalijami, tako da se je delo postaralo (napisano je bilo pred 26 leti) precej neboleče. Jezik je poln novih besed, kakršna je premičnik, ki so povečini umestne, s svojo splošnostjo pripomorejo, da romana zob časa ne načne preveč, in dajejo vtis nečesa novega, nevidenega (kar prihodnosti pritiče). In nevsezadnje je treba pohvaliti opise seksa, ki so precej podrobni, a okusni.

Iksia

Iksia se dogaja na planetu Eva, ki ga je naselila posadka nadsvetlobnega premičnika Iksion. Planetu vlada ‘bog’, to je človek, ki obvladuje Iksion, ostalo prebivalstvo pa je tehnološko nekje na srednjeveški ravni. Je v nenehnem spopadu z domorodnimi prebivelci Eve, dromidi, ki so zmožni vstopati v človeške sanje in povzročati more (kar počno predvsem zaradi človeškega preganjanja). Na Evi pristane Iksia, potnica veseljske ladje, ki je bila poslana z Zemlje, ko je slednji pretilo uničenje ob srečanju s planetom Iks. Spremlja jo živostrojni človek, robot, ki je zaradi obvladovanja napredne tehnologije domala vsemogočen. S skupnimi močmi dosežeta spravo med ljudmi in dromidi, spotoma pa se še zaljubita (čeprav naj bi to pri živostrojnem človeku bilo nemogoče).

Knjiga me ni ravno navdušila. Remcu jezik še vedno lepo teče, motilo pa me je, da se je znanstveni del znanstvene fantastike nekam izgubil. Tehnologija ima zgolj vlogo čarobne paličice, ki Iksio in njenega mehaničnega pomočnika naredi vsemogočnega. Poleg tega se zdi drug planet, ki je domala enak Zemlji, precej neverjeten, še bolj pa njegovi domorodci, ki so domala enaki ljudem (z njimi se lahko celo plodijo). In navsezadnje dromidsko vstopanje v človeške sanje sploh sodi bolj v pravljico kot v znanstveno fantastiko. Teme romana so vera, okrog katere se suče življenja na Evi, njena zloraba in verska nestrpnost. To so sicer pomembne in zanimive teme, vendar se mi ne zdi, da bi avtor o njih povedal kaj pretresljivo novega.

Iks

V Iksu se (najbrž) vrnemo na Zemljo, ki ji grozi srečanje s planetom Iks. Ob tem dogodku naj bi se zamenjala zemeljska magnetna pola in nasploh naj bi prišlo do opustošenja. Po Zemlji so razpostavljeni opazovalci, opremljeni z zapisovalniki misli, ki naj bi kataklizmo zabeležili. Med njimi je tudi junak romana Noe Nowak. Knjiga je zastavljena kot prepis z Noetovega zapisovalnika misli in v njej se prepletajo dogodki pred in po srečanju s planetom Iks ter Noetove sanje.

Roman je precej zmeden. Njegovo jedro je kataklizma zaradi planeta Iks, ki je napovedana že v Iksii. Do sem vse lepo in prav. Dogajanje je prepleteno z miti o Atlantidi, puščavskimi risbami v Nazci in podobnimi slabo pojasnjenimi ostalinami preteklosti ter namigovanji, da so kataklizme, kakršna je v središču zgodbe, cikličen pojav. Ta del je izpeljan spretno in si tudi zasluži pohvalo. Težave nastopijo, ko Remec začne vpletati reči, ki bi morale biti na planetu Eva, pojavljajo pa se na Zemlji, kar nima smisla ne časovno in ne prostorsko. Zmedo sem si skušal razložiti s tem, sta Eva in Zemlja isti planet, pa da se Iksia dogaja v prejšnjem kataklizmičnem ciklu, ampak nobena od razlag povsem ne ustreza. Vse skupaj na glavo postavi konec knjige (ki ga ne bom izdal), pojasni pa na žalost ničesar. Ali kaka logična razlaga obstaja, ne vem, ampak knjige, ki si jih ne znam razložiti, mi gredo na živce, in zato mi je bil Iks – kljub nekaterim odlikam – le zmerno všeč.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.