Iskanje podoktorca

V angleščini je uveljavljen izraz postdoc, ki pomeni raziskave nekaj let po pridobitvi doktorata (postdoctoral research) ali raziskovalca, ki te raziskave uganja (postdoctoral research fellow ali kaj podobnega).  Slovenski izraz podoktorec za to reč sem pa pravkar izumil. Mislim, da je običajno, da podoktorec nisi na ustanovi, kjer si doktoriral – Vadim mi je denimo nekoč pravil, da v severni Ameriki univerze načeloma ne zaposlujejo lastnih doktorandov, saj z zaposlovanjem raziskovalcev od drugod pridobijo nova znanja in poglede. Zdi se, da se s pošiljanjem raziskovalcev v tujino tudi Institut trudi ravnati podobno, čeprav le na pol: lastne ljudi sicer podi na tuje, ne vem pa, če mu uspe zaposliti kaj dosti sposobnih tujih doktorandov. No, če koga lastnega na tuje pošlje začasno, tisti prinese domov nekaj novih znanj in pogledov, kar je vsekakor nekaj vredno – nekaj takega naj bi se zgodilo z mano.

Najti si ustrezen podoktorec nikakor ni mačji kašelj (glej ga zlomka, slovenščina ima pred angleščino prednost: s sklanjanjem se da razlikovati med delom / delovnim mestom in človekom, ki to delo opravlja, saj bi zapisal “podoktorca”, če bi imel v mislih človeka). Sploh pa je to veljalo zame. Doktoriral sem namreč iz preiskovalne patologije, ne pretirano uporabnega področja, ki sem se ga naveličal in se z njim nisem želel več ukvarjati. Področje, kjer sem si najbolj želel delati, je ambientalna inteligenca, vendar v dveh letih, kolikor se z njim ukvarjam, nisem uspel priti do kakih posebej imenitnih objav ali drugih udarnih dosežkov, s katerimi bi se pri iskanju podoktorca lahko hvalil. Še eno področje, ki se mi tudi zdi jako zanimivo, pa je bioinformatika (uporaba računalništva v biologiji), natančneje uporaba metod umetne inteligence v bioinformatiki. Vendar na tem področju do sedaj nisem naredil ničesar, tako da moje možnosti niso bile videti najboljše.

Zakaj me zanimata ambientalna inteligenca in bioinformatika? Ena pomembnih nalog ambientalne inteligence je pomoč starejšim, ki je trenutno nadvse aktualna in bo s časom postala le še bolj. Pričakovati je tudi, da bodo temu področju države namenjale precej denarja. Poleg tega pa uspešno prestane nekaj, kar bom zdajle poimenoval znanstvenofantastični preizkus. Znanstvena fantastika je meni precej ljub žanr in ponavadi tovrstne zgodbe obravnavajo najzanimivejše elemente prihodnosti. Če o nečem piše znanstvena fantastika, mora torej tisto že biti kul in zato zadeva, s katero se je vredno ukvarjati. Inteligentno okolje v znanstveni fantastiki srečujemo kar pogosto in misel na soustvarjanje nečesa, o čemer danes piše znanstvena fantastika, mi je všeč. Biotehnologija pa je področje, od katerega pričakujem, da bo svetu v prihodnje prinesla najbolj udarne spremembe. Nobenega dvoma tudi ni, da odlično prestane znanstvenofantastični preizkus. In kot računalnikar mu lahko najbliže pridem skozi bioinformatiko.

Prvi korak pri iskanju podoktorca je bil, da sem deset ljudi, katerih delo s področja ambientalne inteligence sem zapazil na konferencah in se mi je zdelo zanimivo, pobaral, če bi morda imeli mesto zame. Odgovorilo jih je pol in vsi so rekli, da ne. Naslednji korak je bil iskanje oglasov za podoktorce s področje ambientalne inteligence po spletu. Žal se je izkazalo, da jih tako rekoč ni.

Na koncu sem tako pristal pri brskanju po vseh oglasih in prijavljanju na tiste, ki so se mi zdeli zanimivi. Izkazalo se je, da so bili to povečini s področja bioinformatike, saj je takih oglasov daleč največ. Redno sem začel pregledovati tele spletne strani:

Ugotovil sem, da je iskanje službe (kar podoktorec pravzaprav je) početje, ki vzame veliko časa, ki si ga težko vzameš, če službo trenutno imaš. Poleg tega mi je bolj malo podoktorcev ustrezalo: nekateri mi niso bili všeč tematsko, večina jih je bila predolgih (najbolj običajen čas je tri leta, bržkone zato, ker toliko časa trajajo tipični raziskovalni projekti), pa še v Evropski uniji sem si ga želel (pričakoval sem, da bo to najbolj enostavno, tako zame kot za Jelko, če bi se mi pridružila). Tako sem se v nekaj mesecih prijavil na kak ducat oglasov in na koncu sta zame resno zanimanje pokazala dva delodajalca: nemški, pri katerem sem na koncu pristal, in eden z Japonske. Glede na to, da je Japonska preklemansko daleč in da je bil podoktorec tam dvoleten, jaz sem pa ravno takrat izvedel, da se mi obeta naraščaj, je bila enoletna Nemčija tako videti mnogo bolj privlačna. O tem, kako sem prišel od oglasa do službe, pa naslednjič.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.