JA: Johannesburg in njegovi tolovaji

Naslednja postaja našega potepanja po Južni Afriki je bil Johannesburg. Ker mesto, kar se tiče kriminala, ni ravno na najboljšem glasu, smo se namestili v četrti Sandton, ki naj bi bila varna. In po vsem videzu tudi je, poleg tega pa nekoliko dolgočasna. Sandton je namreč poslovno in trgovsko središče Johannesburga, polno stolpnic, nakupovalnih središč in bolj ali manj imenitnih hotelov.

Najbolj zanimiva stvar, ki se nam je tam pripetila, je, da smo se na prav posebej trapast način izgubili. Iz hotela smo krenili v neko veliko nakupovalno središče, tam večerjali, potem pa odšli nazaj v hotel. Ta hotel pa je bil nekam čuden, nič tak, kot smo ga imeli v spominu, čeprav je bil več kot očitno pravi – saj nas je vendar pozdravil znani svetlobni napis Garden Court! No, izkazalo se je, da imajo v Sandtonu dva Garden Courta, ki sta si precej podobna (sploh ponoči takoj po prihodu, ko še ničesar ne poznaš) in sta približno enako oddaljena od tistega nakupovalnega središča.

Nelson Mandela Square
Nelson Mandela Square (ki pravzaprav ni trg, ampak še eno nakupovalno središče)

Prvi dan ogledov smo se dali odpeljati v Soweto. Za časa apartheida je bil to township, (bedno) mestno naselje za črnce, pa tudi danes je videti čisto črnski, le bedni so zdaj samo nekateri deli. Poseben pomen za Južno Afriko ima, ker je bil eno od žarišč boja proti apartheidu. Verjetno najbolj znan tovrsten dogodek so bili študentski protesti proti obveznemu pouku afrikanščine (in v afrikanščini) leta 1976, v katerih je policija streljala na protestnike in jih precej pobila. Slika Hectorja Pietersona, prve žrtve, je obkrožila svet in svetovno javnost opomnila, kakšne nečednosti se godijo v deželi. Dečku je danes posvečen muzej, ki pripoveduje o študentskih protestih in ki je sicer vzdušen, a nekoliko zmeden, tako da si nepoznavalec težko ustvari jasno sliko, kaj se je leta 1976 pravzaprav dogajalo. Na obdobje apartheida spominja še marsikaj v Sowetu, denimo cerkev Regina mundi, kjer se je zaradi siceršnje prepovedi druženja zgodil prenekater političen shod, in ulica, v kateri sta nekoč živela kar dva Nobelova nagrajenca za mir, Nelson Mandela in Desmond Tutu.

Spomenik Hectorju Pieretsonu
Spomenik Hectorju Pieretsonu pred muzejem dotičnega

Črna Madona
Črna Madona v cerkvi Regina mundi

Ogledali smo si tudi barakarsko naselje, v kakšnem živijo najrevnejši Južnoafričani. Taka naselja so brez elektrike in kanalizacije, namesti pa država vanje javna kemična stranišča in eno pipo s tekočo vodo na ulico. Ker je prebivalcem dragocen vsak rand (rand je južnoafriška valuta), organizirajo oglede, na katerih obiskovalce enkrat peljejo v eno in drugič v drugo barako, da vsakdo nekaj dobi. V tisti, v kateri smo bili mi, je bil gospodar že zjutraj pijan, tako da naš denar bržkone ni šel za dober namen. Žalostno.

Barakarsko naselje
Barakarsko naselje

Po ogledu Soweta smo krenili v kulturno vas Lesedi, katere namen je turistom pokazati nekaj južnoafriške folklore. Vas je razdeljena na štiri dele, od katerih je vsak zgrajen v slogu enega plemena. Moram reči, da mi je bila kar všeč, motilo me je le, da je vodička tako brzela skoznjo, da nismo ne od ogleda in ne od razlage prav veliko odnesli. Škoda. Po ogledu vasi so nam pokazali še tradicionalne plese, ki so bili tudi kar zanimivi, zaključili pa smo s solidno večerjo. Vse skupaj ni bili ravno napačno, navdušujoče pa tudi ne, ker je tale Lesedi čisto preveč komercialen. A žal je kaj bolj pristnega težko videti, tako da smo se morali zadovoljiti z njim.

Majordom v zulujski opravi
Majordom v zulujski opravi

 Ognjišče
Ognjišče, kjer kurijo v tisti četrtini, ki je trenutno v zavetrju

 Zulujske koče
Zulujske koče

Naslednji dan je prišel na vrsto Johannesburg sam. Dopoldne smo si privoščili vožnjo po mestu z nekaj postanki, predvsem na Constitution Hillu, kjer smo si ogledali nekdanji zapor (žalostno) in ustavno sodišče (arhitektonsko precej zanimivo) ter v muzeju Afrika, v katerem se vidi vse mogoče (geologijo, arheologijo, etnologijo, tehniko, umetnost …), nobena od zbirk pa me ni ravno navdušila. Popoldne pa smo se sprehodili skozi središče mesta. Nekdaj je bilo središče Johannesburga kot običajna mestna središča: poslovne zgradbe, trgovine ipd. Pred leti pa so se podjetja zaradi porasta kriminala izselila, predvsem v Sandton, zato v središču stoji zapuščena prenekatera nekdaj imenitna stolpnica. Vendar naj bi dandanes to ne bila več posebej nevarna četrt, ker si jo oblasti prizadevajo oživiti in zato tam posebej zavzeto preganjajo kriminalce. No, izkazalo se je, da tako zavzeto tudi ne, kajti ob nedeljah (ko smi bili mi tam) si privoščijo malo počitka.

Tako smo nič hudega sluteč koračili po ulici, ko so se nam od zadaj približali štirje tolovaji. Trije so vsak enega izmed nas zgrabili za vrat, četrti pa nam je grozil z nožem. Njegovi zavratni pajdaši so nam tačas pobrali, kar smo imeli pri sebi: nekaj denarja, fotoaparat (najslabši, ker smo iz previdnosti s seboj vzeli samo tega), mamičin diktafon (na katerega si beleži, kaj slikamo ipd.) in moj telefon. Saj izgubili nismo nič nenadomestljivega (razen fotk tistega dne, zaradi česar tudi ne morem postreči s slikami iz Johannesburga, in možnosti za pošiljanje SMSov Jelki, tako da sem potem po hotelih mastno plačeval za dostop do interneta) in nič zelo veliko vrednega, ampak dogodek nas je vseeno pretresel. Sploh pa je bilo zoprno, da se zaradi njega do konca počitnic v nobenem mestu nismo več počutili čisto varne. Naš vodič je bil tudi čisto iz sebe, ker je bil sila ponosen na svojo deželo in nam je prej razlagal, kako se razmere v Johannesburgu izboljšujejo, potlej so ga pa tisti štirje lopovi postavili na laž. Je pa res, da je kriminal zelo značilen za Južno Afriko in vsekakor smo to znamenitost dežele spoznali bolje, kot smo pričakovali.

1 thought on “JA: Johannesburg in njegovi tolovaji

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja