JA: Od Port Elizabetha do Cape Towna

V Johannesburgu smo se vkrcali na letalo in odleteli v Port Elizabeth na južni obali. Tam smo najeli avto, kar se je izkazalo za ne ravno enostaven podvig. Imeli smo namreč tri precejšnje kovčke in ker je bilo pred nami devet dni vožnje, smo hoteli avto z dovolj velikim prtljažnikom, da ne bi kak kovček v kabini privabljal tatov. Najprej so nam ponudili renaulta megane, ki je imel tako bedno oblikovan prtljažnik, da vanj niti dva kovčka nista šla. Naslednja možnost je bil kombi, ki je imel kajpada ogromen prtljažnik, vendar niso imeli pokrova zanj, tako da prtljaga ni bila prav nič skrita. Po kakih dveh urah so nam končno oskrbeli volkswagna jetto, ki je povsem ustrezal našim zahtevam (in v nasprotju s kombijem še nič dražji ni bil od megana).

Volkswagen jetta
Naše prevozno sredstvo (v njem pa oči, ki bržkone čaka, da se z mami vrneva s fotkanja kakega obcestnega čudesa)

Port Elizabeth je ime dobil po pokojni ženi britanskega guvernerja, ki ga je ustanovil. Med domačini je priljubljen kot poletno letovišče, a ker smo bili tam pozimi, ni bil posebej živahen. Za moj okus daleč najbolj zanimiva stvar v mestu je (delujoča) knjižnica iz leta 1835, ki je videti, kot bi jo vzel iz kakega zgodovinskega filma.

Knjižnica od zunaj
Knjižnica od zunaj

Knjižnica od znotraj
Knjižnica od znotraj (in mami na balkonu)

Naš naslednji postanek je bil narodni park Tsitsikamma, kjer se začenja Garden Route, posebej lep del ceste ob južni obali, ki se vleče do Mossel Baya (več o njem kasneje). Tsitsikammo odlikuje čudovita narava, posebej slikovita soteska Storms river, ki se tam izliva v morje. Najbolj zagnanim se priporoča pohod po Otter trailu, 42,5 km dolgi poti, za katero naj bi pohodnik potreboval kakih pet dni (pohodništvo je med Južnoafričani menda priljubljeno početje). Mi smo prehodili le prve tri kilometre, ki se končajo s 50-metrskim slapom, ampak tudi to je bilo dovolj pustolovsko. Pot je namreč dokaj težavna, sploh ker je po malem deževalo in je bila spolzka. Poleg tega nas je ves čas spremljalo bučanje morja, saj pot teče ob obali, ki so jo bičali nekajmetrski valovi.

Soteska Storms river
Soteska Storms river

Val in žar
Besneče morje in mesto za žar (Žar je med Južnoafričani zelo priljubljen in takale mesta se najdejo v vseh narodnih parkih in na podobnih krajih.)

Slap na koncu naše poti
Slap na koncu naše poti

Galeb
Galeb

Iz Tsitsikamme nas je pot vodila v Knysno (kar se nepričakovano izgovori Nizena). Mesto stoji sredi gozdov, ki so jih nekdaj množično sekali za stavbni les, dokler niso konec 19. stoletja opazili, da od njih ni več dosti ostalo, in se lotili zaščite. Včasih je bilo v teh krajih tudi veliko slonov, a ti so imelo manj sreče od gozdov, tako da danes o njih ni ne duha ne sluha. Nameravali smo si privoščiti krajši pohod skozi gozd, pa se je izkazalo, da je zaradi obilnega deževja pot, ki smo ji hoteli ubrati, poplavljena. Poleg smo šli v mestni muzej pogledat nagačeno latimerijo, edino živečo predstavnico nekdaj razširjene ribje družine, za katero se je domnevalo, da je izumrla pred 65 milijoni let, dokler ni leta 1938 ene ujel nek južnoafriški ribič. Žal nam je spodletelo tudi to, kajti ribo so ravno takrat poslali na restavriranje.

Knysenski gozdovi
Knysenski gozdovi

Nedaleč od Knysne leži Oudtshoorn, znan kot svetovna prestolnica nojev. Sredi 19. stoletja so bila nojeva peresa v Evropi izredno cenjena in gojenje nojev je bilo tako donosno, tako da so si gojitelji v mestu postavili prave palače. V 20. stoletju je zanimanje za peresa usahnilo, vendar noje tu še vedno gojijo, le da predvsem za meso, ki je zelo zdravo in vsebuje pol manj maščobe kot denimo puranje ali piščančje. Mogoče pa je kupiti tudi mnogo izdelkov iz nojevega usnja in nojevih jajc (ki v nasprotju z mesom vsebujejo veliko holesterola, tako da za hrano niso najprimernejša).

Hiša Le Rouxovih
Hiša gojiteljev nojev Le Rouxovih

Obiskali smo farmo nojev Safari, kjer smo med drugim videli nojevega mladiča, ki se je prebijal iz jajca (to je naporen postopek, ki menda lahko traja tudi več kot 10 ur), mami pa je noja celo junaško zajahala (z očijem sva bila za ta podvig pretežka). Lahko smo stopili na nojevo jajce, ki menda prenese obremenitev čez 100 kg. Izvedeli smo, da so noji bržkone najboljši tekači med živalmi, saj lahko s hitrostjo okrog 70 km/h pretečejo do 3 km (gepardi so s 120 km/h sicer precej hitrejši, a tako hitrost zmorejo le nekaj 100 m). Imajo tudi zelo oster vid, so pa dokaj neumni. Zgodi se, da napadejo človeka, in ker tehtajo čez 100 kg, znajo biti precej nevarni. Kljuvajo sicer ne, zato pa prav grdo brcnejo, proti čemur se zavaruješ tako, da se uležeš na tla, saj njihovi nožni sklepi ne dopuščajo brcanja navzdol.

Nojevka in noj
Nojevka in noj

Nojev mladič leze iz jajca
Nojev mladič leze iz jajca

Zadnji postanek na naši slabih 900 km dolgi poti do Cape Towna je bil Mossel Bay. Tu je leta 1488 kot prvi Evropejec v današnji Južni Afriki (in prvi Evropejec, ki je obplul Rt dobre nade) pristal portugalski pomorščak Bartolomeu Dias. Njegovo srečanje z domačini ni bilo najbolj prijateljsko: sprva so sicer trgovali, ko so se Portugalci oskrbovali z vodo, pa so jih domačini začeli obmetavati s kamenjem, nakar je Dias enega od njih pokončal s samostrelom. Ob 500. obletnici Diasove plovbe so Portugalci zgradili repliko njegove karavele in z njo pripluli v Mossel Bay, kjer so ladjo podarili mestu. Ogledali smo si jo v pomorskem muzeju (ki poleg tega hrani tudi lepo zbirko školjk) in videti je precej majhna. Človek si ne more kaj, da ne bi občudoval takratnih pomorščakov, ki so si s takimi ladjami in vse prej kot popolnimi navigacijskimi pripomočki drznili na neznana morja.

Replika Diasove karavele
Replika Diasove karavele

1 thought on “JA: Od Port Elizabetha do Cape Towna

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.