Tegale Jeremija imam v mislih. Včeraj sem dobil kopijo njegovega e-pisma predsedniku American Biographical Institute (Jeremijevo obsedenost z življenjepisnimi bukvami sem že omenil). V e-pismu predsednika poziva, naj pritisne na glavnega urednika Informatice, naj že končno objavi Jeremijev članek, ki ga je v revijo poslal leta 2002. Dokler ta članek ni objavljen, namreč ne more poslati naslednjega, tako podlo preprečevanje pošiljanja članka – nedvomno velike mojstrovine – pa bi po Jeremijevo v Sovjetski zvezi pod Brežnjevim označili za resen političen zločin.
Zakaj Jeremijev članek ni bil objavljen, ne vem, saj je prispel pred mojim časom pri Informatici, ampak po vsej verjetnosti zato, ker je slab.
Treba je pa še povedati, kaj je American Biographical Institute, ustanova lepo zvenečega imena, na katere predsednika je bilo Jeremijevo e-pismo naslovljeno. Kot nam pove denimo Wikipedia, se inštitut ukvarja s tem, da v svojih knjigah objavlja življenjejpise tistih, ki za to primerno plačajo. Poleg tega si lahko pri njih že za 195 USD omisliš naziv človek leta (na izbiro pa so tudi drugi ugledni naziv) in se tako znajdeš v družbi imenitnih mož, kakršen je denimo gambijski predsednik (da, naziv je naveden na njegovi uradni strani).
Malo me pa že zanima, kaj je Jereminja napisal v članek.
Članka žal nimam. Če ga kdo ima (kar glede na njegovo starost ni gotovo – sodeč po Jeremijevem včerajšnjem e-pismu je še par let starejši, kot sem zapisal zgoraj), je to glavni urednik, ampak dotični je – kar se mene tiče – mitološko bitje: videl ga še nisem in po e-pošti z njim tudi še nisem komuniciral. Je pa Jeremija o članku nekaj napisal v zadnjem e-pismu: očitno opisuje neko naravno zakonitost, ki jo je odkril in ki je menda uporabna v zdravstvu in drugje. Kakšno zvezo z informatiko to ima, ne vem, ampak sumim, da je članek približno toliko prismuknjen kot Jeremija sam.
Človek je vztrajen, moram reč. Pomoje bi bil zaradi te lastnosti bolj uspešen izterjevalec, kot pisec znanstvenih člankov.